Bilo je v času 2. svetovne vojne, v letih 1941 do 1945.
V tej vojni vihri se je organiziral tudi upor proti okupatorju, ki ga je vodila Osvobodilna fronta Slovenije. Pri nas so znana spominska obeležja na Mlinarjevem kegljišču, Boltetovi hiši, znana je bila Partizanska bolnica v Grabnah – sedaj spominska plošča 5-tim padlim partizanom. Znana je regijska proslava na Menini, ko so se partizani prebili skozi okupatorjev obroč. Znana je tudi skupna grobnica padlim in ustreljenim na pokopališču v Bočni.
Okupator se je maščeval za ta odpor s požigom vasi. To se je zgodilo 24. oktobra 1944, to je dobrega pol leta pred tem, ko je na Topolšici general Lohr podpisal – 9. maja 1945 – kapitulacijo Nemčije.
Pri požigu vasi so Nemci in njihovi pajdaši prišli preko Lipe in Vranskega. Tega dne sem drobil smrečje za nastilj pred našim lesenim marofom. Kar kmalu zjutraj je prišel k meni partizan in mi rekel, če mu grem po bicikel v Delce. Tej njegovi želji sem kar rad ustregel, saj sem se malo prej na bratovem kolesu naučil voziti. Iz Delc v Bočno bi se peljal po »beli« cesti, ki je takrat veljala za najboljšo, najbolj uglajeno, vendar tudi prašno cesto. Sedaj je le-ta asfaltirana. Tega dne je bila zelo močna megla. Ni se videlo dlje kot 20-30 m. Jaz sem se podal v Delce, iskat bicikel. Ko sem prispel do konca naše njive, me je mama poklicala, naj se vrnem. Ta poziv sem slišal, zaradi megle pa mame nisem videl.
Ko sem prišel do Bulkovega »vagrada«, pa sem levo in desno zagledal nemške vojake in jih začel z levo in desno roko pozdravljati. Kar naenkrat je pristopil k meni vojak, ki je govoril slovensko in me vprašal: koliko partizanov je v Bočni? Jaz sem res prejšnji dan videl na Truntkovem dvorišču nekaj partizanov, ki so si na vrveh sušili garderobo. Jaz sem temu vojaku odgovoril, da je v Bočni ena brigada partizanov, čeprav kot 7-letni otrok, nisem niti slučajno vedel, koliko je to številčno. Mene so takoj zasukali in sem korakal ob slovensko govorečem vojaku. Kar kmalu se nam je pridružil tudi Prodnikov (Jerše) Jože, saj je tudi njega poslal omenjeni partizan po bicikel v Delce. Zanimivo je bilo opaziti, kako so vojščaki zavzeli položaj obkoljevanja vasi, saj so eni krenili proti Čeblinom, drugi krak pa proti Prodnikom. Glavnina vojakov pa je korakala – skupaj z nama – po glavni cesti. Ko smo prišli do Erjavčeve stare hiše, me je »slovenski« vojak vprašal: »Kje so tisti partizani?« Jaz sem samo zmignil z rameni, pa sem jo takoj »fasal« okrog levega ušesa. Takoj sem se znašel na tleh ob plotu, ki je takrat razmejeval med Šekovo in Erjavčevo domačijo. Kar hitro sem se pobral, vendar nisem jokal.
Prihajajoči vojaki so naročevali domačinom, naj se umaknejo iz vasi, od domačij. Spomnim se, kako je Mostnik (Franc Tevž) nakladal na cizo posteljnino, nekaj garderobe ter skupaj s še tremi člani družine, odpeljal v globoko cesto, ki vodi na Prode in takratni Zg. Pevčevi žagi. Starejši sin Franc je bil mobiliziran v nemško vojsko in je bil na fronti v Rusiji, mi pa smo šli naprej in videli, kako so gorele domačije proti središču vasi: Miklnova, Truntkova……, pri Cigalovih (Anton Presečnik) smo bili priča, kako je ostareli Cigala prosil, naj mu ne požgejo domačije, saj sta tudi z ostarelo ženo sama doma. Nič ni pomagalo. Slovensko govoreči vojak je odšel po otep slame, jo odnesel v vežo, jo polil in zažgal. Tako je pri Cigalovih pogorelo: dom, marof, kozolec in drvarnica. Enako je bilo požgano pri Truntkih in Sp. Pevcih. No, mi smo nadaljevali proti Matevževim (Levar). V drini pod marofom je bilo še lansko smrečje-nastilj-dobro osušeno, vrgel je prižgano vžigalico in takoj je »pufnil« močan ogenj. Nadaljevali smo pred Bulkov kozolec, ne morem povedati, kako je gorel. Pri tem kozolcu se je naenkrat znašel vprežen Petričev konj. Za tega sva se z Jožetom malo zakrila in tako nisva več sledila nemški soldateski. Ta je nadaljevala pot v Delce in Šmartno. Povsod so še dodatno bili vidni ognjeni zublji.
Sočasno pa je gorelo tudi na Solčavskem.
Spoštovani!
Težko je opisati, kako so se domačini vračali na domove, kaj vse je pogorelo, kaj in kje bomo jedli, kod povsod se je razbežala živina, kam pospravili jesenske pridelke ipd. Še sonce je krvavo gledalo skozi gosto meglo. Kako so bili presenečeni Sp. Pevčevi, ko so se le štirje od šestih vrnili iz »lagerjev«. Žena, oz. mama je umrla v Auschwitzu, sina, oz. brata Franca pa so »prevzgajali« (posvajali) v Belgiji. Ob selitvi l. 1943 je bil Franc star le nekaj mesecev. Oče Jakob ga je preko Rdečega križa našel v Belgiji. Le njegovi vztrajnosti gre pripisati, da so ga l. 1953 – kot deset letnega – pripeljali nazaj domov, v Bočno. Kasneje se je poročil z Belgijko in tam še sedaj skupaj živita. Ob vrnitvi domov so se Pevčevi (ata in trije sinovi) boleče seznanil s požganim domom, marofom, kozolcem in še se požgano drvarnico. Začasno so se nastanili – do obnovitve doma – pri sorodnikih.
Po osvoboditvi l. 1945, smo vsi Bočani prijeli za delo in se pognali v obnovo požgane vasi. Skupno je bilo požganih preko 60 objektov. Najbolj se spomnim, kako je primanjkovalo gradbenega materiala (cement, betonsko železo, opeka….), še posebej pa so iskali hrastovino za stebre pri izgradnji kozolcev. Le-teh je okupator požgal 13. Mi otroci pa smo pomagali podajati opeko za pokrivanje streh. Najbolj smo se morali izkazati pri pokrivanju Žmavčevega marofa, saj je ta sigurno največji v vsej Bočni. Tudi pri izgradnji zadružnega doma smo bili zelo udarniško aktivni.
Spoštovani!
Ob 70-letnici požiga rojstnega kraja naj zaključim svojo pripoved: če še kdo ne verjame, da ni bilo okupatorjev, da ti niso bili zlobni, potem naj pride vprašat nas Bočane, Solčavane in druge, ki so bili prizadeti. Mi vsi mu bomo znali odgovoriti, pa tudi pokazati, kaj so nam storili.
Bočna, september 2014
Pripoved zapisal: Franc Miklavc, Kolar – ing.l.
(rojen 3. maja 1937)