Uvodna opomba: Besedilo je dobeseden prepis tipkopisa (38 strani), ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje. Popravljene so samo očitne tipkopisne napake.

Franc Hribernik: Okupator in borba proti njemu

Mozirje za okupacije

Predgovor

Bridki so spomini na leta 1914 – 1918, vse bridkejši na leta 1941 – 1945.

Nemški fašizem si je izbral tudi našo zemljo za svoj življenjski prostor in jo jel obdelovati, čim jo je zasedel, s sredstvi, ki si jih more izmisliti le satan.

Z združenimi napori je bila fašistična zver podrta na tla. Upajmo, da se nikdar več ne dvigne.

Trpljenja polna leta so opisana v več poglavjih. Kdor jih bo čital, imej pred očmi: “Komaj za vsako deveto stvar je beseda! Za najglobljo, za najbolestnejšo je ni!” (Cankar) in da je samo “pesnik-umetnik prejel tudi dar, z besedo točneje izraziti, kar je prečutil, užil.” (Ozvald). Zato pa čitaj dela naših pesnikov in pisateljev o dogodkih baš preteklih let in skromna beseda teh vrst bo oživela.

Uvod

30. januarja 1933 je prišel v Nemčiji na oblast “vodja narodno-socialistične nemške delavske stranke (NSDAP) Adolf Hitler. Že prej, posebno pa potem je bilo očitno, da bo Führer zanetil prej ali slej požar – drugo svetovno vojno. Medtem ko je zatrjeval svojo miroljubnost in sklepal nenapadalne pakte, je očrtaval nemške zahteve in se mrzlično oboroževal. Že leta 1938 je bil pripravljen in je začel.

Marca je bil “poklican” v Avstrijo, da jo je zasedel. Oktobra je “osvobodil” sudetske Nemce in tako zmanjšal Češko-Slovaško. Prihodnje leto spomladi je dal Slovaški “samostojnost”, Češko pa spravil pod protektorat. Ker ga je 1. septembra “napadla” Poljska, je izvršil “protinapad”, s čemer se je začela druga svetovna vojna, zakaj že tretjega septembra sta mu napovedali vojno Francija in Anglija, ki ga pa nista napadli, temveč sta čakali na napad. Minilo je precej časa. Šele spomladi 1940 je Hitler izpustil svoj vojni stroj. Ko je zasedel Dansko in Norveško, se je zagnal preko zapadne meje. Po štirih dneh (14. 5..) je kapitulirala holandska, štirinajst dni nato (28. 5.) belgijska armada. Slednjič (25. 6.) je morala tudi Francija skleniti premirje. S tem so bili vojni dogodki leta 1940 v glavnem končani. Prihodnje leto je Hitler navalil na Jugoslavijo (6. 4.), potem pa Sovjetsko zvezo (22. 6.) in si tako podpisal smrtno obsodbo.

Dne 25. marca 1941 je bil sklenjen na Dunaju pakt, s katerim se je Jugoslavija naslonila na trojno silo Nemčijo, Italijo in Japonsko. Ker se je kmalu nato v Beogradu menjala vlada in nova vlada pakta ni priznala, je izbruhnila vojna. Sovražnosti so se začele na cvetno nedeljo 6. aprila in se končale s kapitulacijo jugoslovanske armade 18. aprila.

Ob invaziji

Prvi nemški vojaki so dospeli v Mozirje na veliki petek 11. aprila. Sprejema ni bilo nobenega, tržani so le izobesili bele zastave in čakali, kaj pride. Toda ne vsi.

Lešnica, najemnica Majerholdove gostilne, je hitela in prva izobesila rdečo zastavo s kljukastim križem. Drugi so vtikali v gumbnico iz pločevine izsekan kljukasti križ, obuvali dolge bele nogavice in se drugače šemili. Ti so se zdeli samim sebi silno razsvetljeni ter so pomilovalno pogledovali vse, ki jim niso sledili. Stara resnica, da je našemu človeku tujec vse, domačin pa nič, se je zopet enkrat jasno pokazala. Kako prav pa so imeli nejeverni Tomaži, se je pokazalo v bodočnosti.

Že na velikonočni ponedeljek je okupator zahteval vse orožje in vse avtomobile ter jih odpeljal. Takoj po praznikih sta prispela nemški orožnik in nemški župan in za tema nemški učitelj. Njihova naloga je bila urediti nemški življenjski prostor. Slovenski človek :je moral na cesto, ne da bi vedel, kaj bo z njim in njegovo družino. Tako so se prvikrat zmotili vsi, ki so menili, da se bodo vrnili časi stare Avstrije.

“Naši varuhi”

Jugoslovanski orožniki so se umaknili pred nemško vojsko, toda se kmalu vrnili na svoje mesto. Ko so prišli nemški, so slovenski bili odpuščeni ali pridržani in nameščeni tu ali kje drugje.

Med nemškimi orožniki sta bila dva, ki sta zapustila dober spomin, med slovenskimi dva, ki se ju nihče ne spominja rad. Eden je delal s partizani, ko pa je bil zasačen, je izdal vse in še več, kakor je vedel, da bi ušel smrti, a ni. Drugi je bil vedno lačen in žejen. Kmetje so ga krmili in napajali, da so se izognili’ iznajdljivosti hudobe.

Poleg orožnikov so nas čuvali v presledkih še oddelki policije in oborožencev političnih organizacij. Najprej smo dobilo iz Srednje Štajerske esajevce (SA), ki so bili oboroženci Hitlerjeve stranke. Pomagali so izbirati ljudi za izselitev. Poleti leta 1941 so morali domačini, možje in fantje, na stražo, da bi kdo ne zanetil ognja v kozolcih z žitom. Stražili so dobro, požar ni izbruhnil nikjer. Zgodilo pa se je, da so oktobra partizani obiskali v Mozirje priseljenega nemškega čevljarja in mu odnesli čevlje in usnje, ki ni bilo njegova last. Zato je v zadnji četrtini leta 1941 prišla v Mozirje policija. Ostala je v kraju okoli 10 mesecev. Ko je trg zapustila, so se pojavili prvi vermani, oboroženci organizacije Heimatbunda, ki so pred novembrom leta 1942 odšli. Nastopili so domači vermani. Leta1944 spomladi smo imeli vermane iz Žalca, poleti vermane iz Prlekije. Slednji so skupno s policijo utrdili zvonik in stavbe okrog njega (šolo, kaplanijo, ubožnico in župnišče z gospodarskim poslopjem) ter obdali trg s številnimi bunkerji. To jih pa ni rešilo ujetništva, ko so partizani napadli (11. 9. 1944) in zavzeli (12. 9. 1944) trg. Tem vermanom se imajo Mozirjani zahvaliti, da zaradi 20 ur trajajočega upiranja niso trpele le utrjene zgradbe, temveč je zgorelo tudi 14 objektov: 3 hiše (Celinšekova, Filipova in Savinekovega Johana), 4 gospodarska poslopja (prejšnjih in Vajsmanovo) ter 7 kozolcev (Lekšetov pri Celinšeku, Doblšekov in Tribučev pri Fajfarju, Zvirov za šolo, Hudobreznikov za hišo, Cesarjev za hišo in Šusterjev pri Muzgi). Policija, ki je pri utrjevanju trga sodelovala, ga ni branila z vermani. Žlahtno kri so tik pred napadom umaknili in hote ali nehote pustili krvaveti vermane. Po pičlih treh mesecih, v katerih pa ni imelo Mozirje nikdar miru (hajke, obstreljevanje), so Nemci napadli Gornjo Savinjsko dolino, da bi jo zasedli. Nemška sila je bila tolika, da partizanom ni kazalo, spuščati se v borbo. Zato so se omejili na oviranje sovražnika in spustili med drugim v zrak mozirski most preko Trnave pred cerkvijo, kar je imelo posledice. Poleg že imenovanih zgradb so bile močno poškodovane še hiše: Lekšetova, Tribučeva, Miklavčeva, Brezovnikova, Doblšekova in zadružna (5. 12. 1944). V zadnjih mesecih nemške okupacije, t.j. v času od 6. 12. 1944 – 9. 5. 1945 je vršila službo tu policija. Večkrat lačna ko sita in v stalnem strahu, kako bo prišla domov, ni vihala nosov kakor nekoč. Tokrat orožnikov ni bilo v kraju.

K temu še to. Začetkom marca 1945 se je pomikala skozi Mozirje proti Gornjemu gradu in kmalu tudi v obratni smeri divizija Ukrajincev pod nemškim poveljstvom. Iz Lepe njive in Ljubije so divjaki pritirali za Delejevo opekarno okoli 10 mož in fantov ter jih brez vzroka gladko postrelili. Pozimi leta 1943/44 in 1944/45 se je naselil v trgu oddelek celjskih gestapovcev (tajna državna policija) in strahoval na znani način bližnji in daljni okoliš.

Državni uradi

Ob prihodu Nemcev je bil poštni upravnik odslovljen in postavljen Nemec. Temu je sledil Radmirčan, a mož nemškega mišljenja. Ko je bil premeščen, sta upravljala pošto vsaj še dva Nemca. Ostalo osebje so deloma izmenjali, bilo pa je razen šoferjev slovensko.

Skraja poštnega urada ponoči niso stražili, čim pa so se pojavili partizani, ga je čuvalo posebno moštvo, imenovano Postschutz. Kmalu je bilo treba spremljati tudi poštne avtomobile, kar je opravljalo posebno moštvo na motornih kolesih in avtomobilih. Morali so iti še dalje. Vključili so v spremstvo še oklopni avtomobil. Kljub temu pa so poštni avtomobili marsikaj doživeli.

Po napadu partizanov na Mozirje poštni urad ni več posloval.

Oddelek finančne kontrole so Nemci ukinili in okoliš priključili šoštanjskemu Zollamtu.

Drugih uradov Mozirje ni imelo. Okrajni uradi v Gornjem gradu so razen sodnije, ki je prišla v Šoštanj, bili premeščeni v Celje. Združili so jih s tamošnjimi.

Ne kar skraja, temveč šele proti koncu leta 1941 je dobilo Mozirje kar tri nove urade: podružnico celjskega Arbeitsamta, cestno nadzorstvo (Straßenmeisterei) in nadupraviteljstvo zaplenjenih posestev izseljenih in usmrčenih oseb. Podružnico je vodil Nemec Görtler, cestno nadzorstvo je opravljal Mariborčan Eberhard Lederer, mož nemškega mišljenja, nadupravitelj zaplenjenih posestev pa je bil Kočevar Samide. Od vseh naštetih samo slednji ni bil izmenjan, ostala dva pa. Namesto Görtlerja, ki je bil iz Burgenlanda, je prišel Nemec iz Gornje Štajerske, namesto Ledererja Slovenec. Görtler, ki bomo o njem še govorili, se je umaknil zasluženi kazni, njegov naslednik, ki je bil sicer boljši človek, je padel v borbi za Mozirje. Medtem ko o Samidi ni sledu, je Lederer v domovini, moral pa je delati malo pokore.

Ostalo osebje pri naštetih uradih je bilo po večini slovensko, v kolikor pa je bilo nemško ali se je prištevalo Nemcem, ni zapustilo dobrih spominov.

Z osvoboditvijo Mozirja po partizanih so vsi trije uradi propadli, ne da bi po vrnitvi Nemcev bili obnovljeni.

Občina

Ob invaziji je županoval v mozirski občini Josip Jošt iz Ljubije. Kakor že vemo, se je moral umakniti, in sicer Johannu Scherhauferju z Gornjega Štajerskega. Obenem z županom so bili odrinjeni seveda tudi slovenski občinski odborniki. Zato pa se je Bürgermeister obdal s kopico uradništva in dvema svetovalcema, od katerih je bil eden za splošne, drugi za kmetijske zadeve (Federführender Ortsbauernführer).

Uradništvo je bilo vzeto iz vrst bivših občinskih tajnikov, bivših učiteljev in še nekaterih drugih stanov. Skraja je bil med njimi Nemec, ves čas pa tu bivajoča vdova nemškega mišljenja. Pred partizani jo je popihala domov na Koroško, od koder se ni več vrnila. Slaba vest? Ljubezen?

Prva skrb nemškega župana je bila dati naši zemlji nemško lice. Izginiti so morali vsi slovenski napisi ob cestah in na hišah ter se nadomestiti z nemškimi, da bi vsak, kdor bi prišel iz rajha, mislil, da hodi po nemški zemlji. Z delom pa oblastniki niso bili posebno zadovoljni, napak je kar mrgolelo. Mirko se ni izpremenil v Friedricha Vincenc je ostal Vincenc, namesto da bi se prelevil v Vinzenza itd. Zato so pozneje izšli točni predpisi, kako je ponemčiti krstna imena, kako pisati rodbinska imena. Na rešeto so prišla tudi krajevna imena. Praßberg, Schönacker, Liffai in Dobroll so bila imena, ki jih je rabila že Avstrija in odobrila tudi Nemčija. Za avstrijsko Wresie, St. Radegund, St. Michael in Locke je dr. Helmut Carstanjen, ki je imel prerešetati krajevna imena, uvedel po vrsti: Rosenberg, Radigund, Michelberg in Auwiesen. Ostala krajevna imena, kakor Trnavče, Žikovc, Globoko, Sele, Brdo, Prečna, Krnice, Kolovrat, Gnječ itd. niso bila ponemčena. Niso bila vposlana, nemška temeljitost pa jih ni našla.

Slovenska beseda je morala biti odstranjena iz uradov, cerkve, šol, trgovin, gostiln, delavnic ter nadomeščena z nemško, da bi človek mislil, da je kje v rajhu. No, vsaka beseda pa le ni izginila, ostala je in človek se je nehote ob njej zamislil.

Nadaljnje delo nemškega župana je bila premestitev občinske pisarne iz hiše 79, kjer se je nahajala okrog 90 let, v staro šolo, ki je bila predelana ter znotraj in zunaj prepleskana. Na vratih smo brali – v II. nadstropju Standesamt (poročna dvorana), na nasprotni strani Bürgermeister, Amtsleiter; v I. nadstropju: Meldeamt, Wirtschaftsamt, Fürsorge, oziroma Verwaltungsamt, Ernährungsamt; v pritličju: Kanzlei des Gendarmerieabteilungsleiters (zraven ječa) in Kartenumtauschstelle. Seveda tablic z besedilom: Unser Gruß ist: Heil Hitler! Ni manjkalo.

Da bi imel župan udobno naturalno stanovanje, je povzročil, da je morala Agica, natakarica v gostilni Pri pošti, iz Mozirja v Nemčijo. Ko je odšla, se je polastil njene sicer še ne dodelane hiše na Marofu in si jo pripravil za sebe.

Scherhaufer je dal popraviti most v Loke, ki je bil ob umiku jugoslovanske armade zažgan in preurejati Kolenčevo hišo za vrtec, kar pa ni doživel v Mozirju.

Da je Scherhaufer rad obiskoval zaplenjeno župnišče, bo še omenjeno. Enako pozornost je posvečal tudi Remšetovim omaram za obleko in perilo ter Trogerjevim zalogam usnja. Tako se je dobro oblekel in obul. Bil je pa tudi skrajno potreben.

Čudno! Objemalo ga je več parov nežnih oči. Izbral si je pa samo par.

Meseca februarja 1942 je moral dični župan zapustiti Mozirje. Izgrizli so ga kameradi. Za župana je bil postavljen inženir, a ne diplomirani inženir Otmar Albrecht. Doma je bil v Leobnu, a sem ni prišel naravnost z doma, temveč preko Gornjega grada. Kot antinacist je ravnal z ljudmi lepo, zato so si po izpremembi kar oddahnili. Občinski urad je postal skoro slovenski.

Za njegove dobe so začeli s popravilom cest v Lepo njivo, od Deleja ob Mozirnici navzgor in v Loke. Dela so bila dovršena za njegovega naslednika. Poleg tega je omeniti prezidavanje Brdc, kamor naj bi prišla glavna (meščanska) šola, in gradnjo transformatorja, da bi dobil trg velenjski tok. Dovršitve ni dočakal ne Albrecht in ne njegov naslednik. Pač pa je bilo za Albrechta zaključeno preurejevanje Kolenčeve hiše, kjer je bil otvorjen otroški vrtec. V Albrechtovi dobi končno je občina pričela nabavljati poljedelske stroje, ki naj bi bili občanom na razpolago. Dorfmaschinengemeinschaft Praßberg smo brali na vozu, ki ga je vlekel traktor.

Albrecht je imel hudega nasprotnika, pravzaprav sovražnika v že omenjenem Görtlerju; ki je dosegel, da je bil odstavljen. Da bi ga še bolj zadeli, so mu dali mesto pisarja v Celju, čeravno je bil v Mozirju dobavitelj premoga. Po nekaj mesecih je neko nedeljo zapeljal pri Ljubnem z avtomobilom v Savinjo in utonil.

Albrechtu je sledil kot tretji in zadnji župan Franz Regger, tudi z Gornjega Štajerskega. Po poklicu je bil kovač, kar je rad povedal in tudi v kaki kovačnici pokazal. Ljudje pravijo, da se je dalo z njim še kar zmeniti. Partizani pa so ga zelo bodli. Ob vsaki priliki je šel s policisti ali vermani hajkat. Pri neki hajki je dobil celo strel v nogo. Ko je videl, da bodo partizani z osvobojene zemlje napadli tudi Mozirje, je začel razprodajati stroje vaške strojne skupnosti in odposlal matične knjige na Gornje Štajersko. Ob napadu partizanov na Mozirje je bil ujet, postavljen v Gornjem gradu pred sodišče in ustreljen

V času od 12. 9. 1944 do 6. 12. istega leta je vršil občinske posle krajevni odbor Osvobodilne fronte. Na brzo roko izvoljenemu odboru je bil sekretar Franc Celinšek, redno izvoljenemu Mirko Praprotnik. Posamezni člani odbora so imeli posebne funkcije. Ta je skrbel za prehrano, drugi za prevozna sredstva, tretji za prosveto itd. Ob ponovni zasedbi trga so Nemci slednji odbor zaprli v gostilni Pri pošti, kjer je bil sedež gestapovcev, vendar ga kmalu izpustili. Preiskovalec je čutil, da se Hitlerjeva ladja potaplja, in se ni hotel obtežiti ter z njo izginiti, vsaj od tod je odnesel kožo.

Župana Nemci, ko so se vrnili, niso postavili, temveč ukazali izvoliti vaškega starešino in šest odbornikov za poljedelstvo in prehrano, za les in gozdarstvo, za obrt in gospodarstvo, za popravila in obnovo, za denarne zadeve, za uradovanje (zapisnikar). Volitve so se vršile 14. januarja 1945. O delovanju vaškega starešine in njegovih odbornikov ni kaj pisati, ker ga sploh ni bilo. Volitve so bile ukazane in so se vršile samo v zasmeh.

Nad vsemi vaškimi starešinami v Gornji Savinjski dolini sta bila nekaka nadžupana, eden za zapadni, drugi za vzhodni del doline. Svoj sedež sta imela v Mozirju, a samo dva, tri dni v tednu, da sta si napolnila nahrbtnik z mesom, sicer pa je bival eden (Gruber) v Družmirju pri Šoštanju, drugi menda na Slatini; dokler se ni na pesek postavljena Hitlerjeva zgradba sesula.

Glede preskrbe moramo razločevati dve dobi, ki ju loči doba začasne svobode.

Takoj po svojem prihodu so Nemci zahtevali prijavo zalog živil, od trgovcev tudi zaloge vseh ostalih predmetov. Začeli smo živeti na karte in nakaznice. Po ponovni zasedbi pa ni bilo ne teh ne onih in seveda tudi nič drugega. Prepuščeni smo bili samim sebi. K sreči je leta1944 sadno drevje bogato obrodilo in so vsi drugi pridelki imeli nenavaden tek.

Tudi glede oddaje kmetijskih pridelkov sta omeniti kakor glede preskrbe dve dobi. V prvi dobi odkupi, v drugi ropi, posebno živine. Slednje je vršil Bergungststab celjskega Ernährungsamta v Melavčevi hiši (35).

Župnija

Okupator tudi cerkve ni pustil pri miru. Pred vsem mu je bil na poti župnik Franc Krošelj, skoro sedemdesetletni starček. Na dan farnega patrona sv. Jurija, dne 24.aprila 1941 je prišel ponj in ga kot prvega odpeljal. Mimo Gornjega grada, celjskega kapucinskega samostana in Rajhenburga je prišel na Hrvatsko, od koder se je po osvoboditvi srečno vrnil. Med njegovo odsotnostjo skraja ni bilo redne službe božje niti ob nedeljah in praznikih ter pogrebih, ki so se vršili tudi brez duhovnika. To je imelo za posledico, da ni bilo v trg ljudi, ki bi poslušali nedeljske uradne razglase. Okrog novega leta 1942 pa se je to izpremenilo. Ob nedeljah in praznikih ter po potrebi tudi ob delavnikih je prihajal maševat župnik iz Šmartna ob Paki Franc Časl, ki se je malo prej z doma v Dolsuhi povrnil na svojo župnijo. Ko je bilo Mozirje v jeseni 1944 v osvobojenem ozemlju, je hodil v župnijo, v kolikor je mogel, partizanski duhovnik Jožef Lampreht in maševal sicer po enkrat, a v različnih dnevnih časih: dopoldne, popoldne ali celo zvečer. Ob takih prilikah je tudi pokapal in naknadno blagoslavljal jame. Po zopetni zasedbi Mozirja in ostale Gornje Savinjske doline decembra 1944 je bil seveda stari red, a cerkev že zdavna ni bila taka kakor leta 1941. Marsikaj je iz nje izginilo: preproge, prti, sveče. Poleg tega je okupator poleti 1943 snel tri zvonove ter jih odpeljal. Ravno toliko zvonov je izgubila tudi breška cerkev in tako ostala brez njih, medtem ko je ohranila župnijska cerkev enega, ker je imela štiri. V Lepo njivo ni bilo roparja zaradi partizanske nevarnosti, v Ljubiji pa je snel enega izmed dveh železnih ter ga obesil v mozirski zvonik, medtem ko je bronastega pustil in se zadovoljil z nekaj litri tolkca. Da bi se uspešno upiral partizanom, je okupator med drugim utrdil mozirski zvonik, iz katerega je mogel bruhati na vse strani. Zato je izšel iz boja 11. in 12. sept. 1944 najbolj zdelan. Pri tem je seveda trpela seveda tudi cerkev zunaj in znotraj. K tem poškodbam so se 5. dec. 1944, ko je bil porušen most, pridružile še nove; zlasti šipe so takrat trpele.

Župnišče

Ko so župnika odvedli, so zaplenili njegove premičnine, ključe pa izročili županu Scherhauferju, o čigar poštenosti smo že govorili. Pogosto je obiskal župnišče in skrbel, da bi popis inventarja ne bil predolg. Pri tem poslu sta mu pomagala nadučitelj Stachl in občinski uslužbenec Gelter. Med drugim se je Scherhauferja prijel župnikov kožuh, ki ga je imel pozimi v spovednici. Da bi nemškega vojaka ne zeblo v Rusiji, so tudi med “bosimi in nagimi” zbirali obuvalo in obleko. Kako požrtvovalen naj bi vsak bil, je pokazal sam župan. Pri Melavcu je izložil župnikov kožuh in ga označil za svoj dar “pridnemu nemškemu vojaku”.

Domači oskrbniki, ki so sledili Scherhauferju, so se trudili ohraniti župnikovo imovino, ali le malo se jim je posrečilo. Bogata knjižnica je bila odpeljana, drugo razneseno. Ker sta bili župnišče in za njim stoječe gospodarsko poslopje vključeni v obrambni obroč, se je moral oskrbnik z vsem živim in mrtvim inventarjem izseliti na Zvirovo, kar imovini gotovo ni bilo v prid. Končno je bil okupatorju napoti tudi nadarbinski gozd. Enaka usoda kakor mozirskega župnika je zadela šmihelskega. Tudi on se je vrnil iz Hrvatske, kamor je prišel mimo Gornjega grada, Celja in Rajhenburga. Za njegove odsotnosti ga je največ nadomestoval župnik iz Zavodne, skraja pa tudi nekateri drugi duhovniki iz bližine. Lega Šmihela je obvarovala cerkveno, nadarbinsko in župnikovo imovino večje škode, le gozd je izvzeti.

Prosveta

Tik pred vojno je bila mozirska šola šestrazrednica, katero je pohajalo okrog 120 dečkov in 126 deklic. Pouk je opravljalo šest učnih oseb: Predan Drago, obenem šolski upravitelj, Valenčak Anton, Pistotnik Pavla, Gornik Alojzija, Predan Lea in Pevnik Erna. Šolsko poslopje je bilo v dobrem stanju, samo zunaj bi ga bilo treba obnoviti. Druga pomanjkljivost pa je bila, da je imelo poslopje dve učni sobi premalo. Šolarska knjižnica je štela okrog 450, učiteljska okrog 500 knjig.

Med uslužbenci, ki so bili postavljeni na cesto, je bilo seveda tudi učiteljstvo, le Gornik Slavica, ki se je začela imenovati Luize, je ostala po neznani zaslugi na mestu. Odtod je bila premeščena na Lepo njivo, od koder je odšla na Koroško, kjer je najbrž še zdaj, vsaj vrnila se ni. Predan Drago in Lea sta bila s sinom in hčerjo 1. julija 1941 izseljena v Srbijo. Mesec dni nato jim je sledila Pistotnik Pavla s soprogom in sinom, a ne v Srbijo, temveč na Hrvatsko.Tako sta ostala doma samo Valenčak Anton in Pevnik Erna. Slednja je dobila jeseni 1941 zaposlitev pri Arbeitsamtu v Celju, medtem ko je moral Valenčak Anto z ženo in dvema sinovoma pobegniti na Koroško. Med zasedbo razen Gornikove ni nihče sodeloval z okupatorjem, zato se je moglo vse ostalo učiteljstvo z mirno vestjo vrniti na svoje službeno mesto, kjer pa izseljeni družini nista našli svojih premičnin, zakaj ob izselitvi so bile zaplenjene, potem pa razvlečene.

Nemško učiteljstvo se je naglo menjavalo. V šol. letu 1940/41 so na 6 oddelkih delovale 3 učne osebe: Stachl Helmut kot vodja, Pfauner Karin in Morbitzer Traude.

Začetkom šol. leta 1941/42 so bili na šoli Stachl Helmut, Morbitzer Traude in namesto Pfaunerjeve Mandl Linde. Tem se je pridružila novembra l941 Stachlova žena, a število učiteljstva je kmalu padlo, ker je bil vodja poklican k vojakom, od koder se ni več vrnil. Proti koncu polskega leta je šla Mandlova na bolezenski dopust, med katerim je poučevala ženska učna oseba neznanega imena.

V šolskem letu 1942/43 so najprej poučevali Suette Herbert, Morbitzer Traude in Kleinmeier Antonija. Ta pa je kmalu odšla, zato je bila nameščena Kotz Helena, žena okrajnega policijskega poveljnika. Kmalu nato se je pojavila Mandlova, a le za kratek čas. Ko je proti koncu šolskega leta odšel Suette v Šmartno ob Paki, je stopil na njegovo mesto Rigler Friedrich. V tem času je zbolela Morbitzerjeva, ki jo je nadomestovala ženska učna oseba, katere priimek in ime nista znana.

Začetkom šol. Leta 1943/44 se ni povrnila nobena prejšnja učna oseba, zato srečamo sama nova imena: Wagner Hans, Kisl Ida, Tratnik Ana in Schmid Helga. Od teh je Tratnikova zbolela, če jo je pa kdo nadomeščal, ni več znano. To šol. leto se je predčasno zaključilo, partizani so bili preblizu in preveč jih je bilo. Zato se tudi novo šolsko leto ni več pričelo.

O medsebojnem razmerju učiteljstva ni dosti prodrlo med ljudi. Znano je bilo, da je bila Kotzova strupena nacistka, Rigler odkrit protinacist in da sta se hudo grizla.

Toda preden bo govor o delovanju in uspehih učiteljstva, povejmo nekaj o šolskem poslopju in inventarju v njem.

Šolsko poslopje je okupator v nekaterih ozirih popravil. Tako je izmenjal nekaj podov, peči. Iz upraviteljevega stanovanja je odstranil krušno peč. Tudi plot je deloma nadomestil z novim in postavil na dvorišču drvarnico, katero je šola sicer imela, a je bila premajhna. Obe sedaj zadostujeta potrebam. Korist, ki jo je okupator z omenjenimi deli napravil, ker je mislil, da bo tu ostal, pa ni v nikakem sorazmerju s škodo, ki jo je povzročil. Ko so zasedli partizani vso Gornjo Savinjsko dolino do Prihove koncem julija in prve dni avgusta 1944, je začel okupator mrzlično utrjevati poleg drugih stavb tudi šolsko poslopje. Okna proti Nazarju in Brecljevemu vrhu so nad polovico zazidali in pustili le strelske line. Na notranji strani plotu pred šolo so naložili dva metra visoko zidne opeke in ta hodnik zvezali preko ceste z onim pred staro šolo. Na šolskem vrtu so se pojavili strelski jarki, žična ograja za šolo je izginila in se uporabila drugje. Tako je prišel 11. september 1944, ko so napadli partizani Mozirje in ga po 20-urnem vročem boju tudi osvobodili. V tem boju je šol. poslopje dobilo več hudih zadetkov, izmed katerih je eden preluknjal streho on strop razreda na zapadni strani. Najhujše poškodbe sp partizani kmalu popravili, da se je mogel pričeti pouk. Ponovno je šol. poslopje trpelo, ko so se morali partizani začetkom decembra 1944 umakniti okupatorjevi premoči. Policija, ki se je vselila, ko se je prepričala, da v poslopju ni peklenskih strojev, je še razbila mnogo šip, polomila in požgala več klopi itd.

Bogata učiteljska in ravno taka šolarska knjižnica sta tudi postali žrtev okupatorjeve pobesnelosti. V kolikor niso učenci knjig razvlekli, so jih odpeljali avtomobili, da bi služile kot material za nov papir. Šolarske knjižnice okupator menda ni ustanovil, saj je imela ljudska knjižnica, ust. 1942, tudi mladinske knjige.Učiteljsko knjižnico pa je šola med okupacijo utegnila imeti. Kakega seznama knjig ob vrnitvi predvojnega učiteljstva ni bilo.

Bridka usoda je nadalje zadela lepo zbirko učil in arhiv. Medtem ko se od zbirke ni ohranilo dobesedno ničesar, je od arhiva ostala pri življenju le kronika.

Nemci so potem, ko so odstavili slovensko učiteljstvo in da nadomestili z nemškim uvedli seveda nemški učni jezik, poleg katerega slovenščina ni imela mesta. Naravno, saj “nas je od njih ločilo le naše narečje”, ki naj bi kot edina pregraja med njimi in nami čimprej izginilo. Zato je učiteljstvo budno pazilo na šolski obisk. Knjig, iz katerih bi se dal ugotoviti sicer ni, znano pa je, da so motali starši vsako odsotnost pismeno opravičiti. Sčasoma pa je ta pazljivost začela pešati in. je pešala tem bolj, čim bolj so se pojavljali v okolici partizan.

Kolikor se je dalo ugotoviti, so imeli učenci pri pouku začetnico, list “Lesebogen” in na višji stopnji knjigo “Mein Steirerland, mein Heimatland”.

Učni uspehi so bili minimalni, celo v predmetih, v katerih bi jih bilo pričakovati. Koliko pa je trpel slovenski jezik, je grozno. Abecedarka, vprašana na poti iz šole zadnji šolski dan, kaj so se učilo, se je odrezala: “Najprej smo rehnali, pol lezali, pol pa še zingali”. Tudi na vzgojne uspehe učno osebje ni moglo biti ponosno. Učenci so popolnoma posuroveli, da je bilo čudno, kako je moglo slovensko učiteljstvo v kratkem času iztrebiti najhujše razvade.

Učiteljstvo je bilo le deloma kvalificirano, sicer pa so poučevale študentke in osebe, ki jim ni bilo videti, da bi bile vsaj to. Z redkimi izjemami je smatralo učiteljski poklic za postransko stvar, veseljačenje in ponočevanje mu je bilo glavno opravilo. Med njim je bilo več zagrizencev, ki so se znašali nad mladino, zlasti kadar so jo zasačili govoriti v materinščini. Ob takih prilikah je moral ubogi grešnik občutiti težko roko nemškega učitelja, ki tudi ni štedil s psovkam, kakor “windischer Hund” itd. O vsem tem ni prišlo v javnost ničesar, zakaj bati se je bilo otrokom in staršem, ne pa učiteljem. Kaj bi le ti storili, če bi vedeli, da je velik del šo1. mladine deloval v narodnoosvobodilni borbi, saj z “banditi” so jo tako že psovali.

Osnovna šola pa okupatorju ni zadostovala; prej ko je dosegel otrok za šolo obvezno starost, ga je hotel imeti, potem ko je zadostil svoji šolski obveznosti, ga ni maral izpustiti. Zato je ustanavljal otroške vrtce, oz. nadaljevalne šole.

Mozirje je dobilo nemški otroški vrtec poleti 1942, ko je bila zaplenjena Kolenčeva hiše zanj preurejena. Da bi priklenili otroke na vrtec, so jim dajali v njem prepoldanko in kosilo brezplačno ali za malenkostno odškodnino. Sprva dober obisk je jel kmalu pešati. Po dveh letih životarjenja je vrtec zaspal, ker je postalo tetkam, kakor so se imenovale vzgojiteljice, prevroče.

Mozirska nemška nadaljevalna šola, ki se je delila v kmetijski, gospodinjski, obrtni in trgovski oddelek, je bila ustanovljena že leta 1941. Poučevalo je osnovnošolsko učiteljstvo, ki samo ni imelo pojma o gospodarstvu. Učiteljica v kmetijskem oddelku je tik pred sklepom drugega šolskega leta z županom iskala med domačini človeka, ki bi v dveh, treh urah podal v oddelku kaj iz kmetijstva. Našla sta ga, ta pa je vprašal, kako je kaj z nemškim jezikom. Ko je slišal, da tako, tako, je dejal, da nima smisla predavati. “Napravite, kakor hočete!” pravi župan. Tako se je zgodilo nekaj strašnega: v mozirski šoli sta bili dve uri pouka v slovenskem jeziku. Tudi ta šola je hirala in, ne da bi prav vedeli za čas, ugasnila.

Okupator je hotel končno osrečiti Mozirje z nemško meščansko šolo. V ta namen je začel predelavati zaplenjeno graščino Brdce, a prezidave ni dovršil. Zato klopi, mize in stoli, ki so bili pripravljeni za novo šolo, niso videli poslopja, za katerega so bili namenjeni.

Šoli v Lepi njivi in Šmihelu. je za časa okupacije vodil učitelj Trinkaus z Gornjega Štajerskega. Ko sta mu bili zažgani, je bil premeščen, a se je večkrat vrnil, dokler ga niso “vzeli” partizani. Od vsega pregnanega učiteljstva je prišla na svoje mesto v Lepi njivi le Seničar Ana. Leponjivski učitelj-upravitelj Pachner Leopold, se je prodal in je .učiteljeval nekje na Gorajem Štajerskem, od koder se ni vrnil. Vrnila se tudi nista Gerkman Stanko in Alojzija, roj. Martinčič v Šmihel. Prvi je padel, njegova žena pa je bila nameščena drugje.

Poleg vrtca in šol je delovalo vse polno nemških jezikovnih tečajev, da bi se nihče ne mogel izgovarjati, češ, da ni imel prilike, naučiti se nemščine, ki naj bi določenega dne zavladala ne le v javnem,temveč tudi zasebnem življenju. Izmed obilice tečajev (za mladino, vermane, podjetja) bodi omenjen samo splošni jezikovni tečaj za vse, ki so šoli odrastli in niso znali nemškega jezika. Začel se je takoj po prihodu nemškega učiteljstva in je bil tako obiskan, da se je človeku krčilo srce, ko so se po končanem pouku usipali iz šole roji ljudi. Toda.navdušenje se je kmalu poleglo. Vse stopnje (4) pouka je prehodilo le nekaj oseb, in to zaradi kruha. Večina je pohajala vedno samo prvo stopnjo, da je lahko izostajala, a vendar bila vedno na tekočem. Bilo pa je tudi takih, ki so se pač vpisali in plačali šolnino, s tem pa tudi storili vse. Da bi nadobudni tečajniki poleti ne pozabili, česar so se pozimi naučili, so poleti 1943 uvedli govorne popoldneve ob nedeljah. Nekateri se sploh niso začeli, na nekaterih se je prepevalo, a najlepše je napravil že omenjeni učitelj Rigler. Na sestankih je igral na harmoniko, njemu dodeljeni pa so plesali. Ob taki ponovi je nemški pouk jeseni skoraj zaspal.

Usoda mozirske učiteljske in šolarske knjižnice nam je že znana. Enako se je godilo Sokolski knjižnici in knjižnici Izobraževalnega društva, ki je bila razmeroma bogata. Učiteljice, ki jim je bila poverjena vloga ropanja, so stikale tudi po zasebnih knjižnicah, in sicer v presledkih. Čudno, da jih ni presenečalo število knjig v nezaplenjenih stanovanjih, ko je bilo število knjig v zaplenjenih precejšnje. Na srečo se tudi niso spomnile na okolico.

“Okupator je dobro vedel, kaj pomeni narodu knjiga. Zato se je po osvojitvi vrgel nad slovensko knjigo, jo obsodil v temnico in na smrt, jo zalezoval kakor birič tata in, kjer jo je zatekel, jo je prijel, jo razpotaknil po svojih znanstvenih zavodih ali jo uničeval v papirniških stopah in grmadah.” Tako je zapisal Oton Župančič za teden knjige v Slov. poročevalcu z dne 2. februarja 1947.

Da bi se moglo jezikovno nadalje izobražati, politično šolati in se zabavati, je dobilo Mozirje spomladi 1942 nemško knjižnico. Svojo sobo je imela v Maksetovi hiši v prvem nadstropju. Da bi bila bolj dostopna, so pričeli pripravljati sobo v pritličju na levi, a je niso dogotovili. Po dveletnem obstoju je knjižnica štela 585 knjig, vštevši mladinske, in 40 bralcev z mladino vred. Čitatelji so bili policisti in nekaj otrok. Mozirjani “niso znali dovolj jezika” ali pa “so bili tako zaposleni, da pri najboljši volji niso utegnili brati”.

Društva

Okupator se ni ustavil ob društvenih knjižnicah. Šel je dalje in ugonobil vsa društva brez izjeme ter zaplenil njih imetje. Še čisto gospodarska društva, kakor podružnica Sadjarskega in vrtnarskega društva, potem podružnica Čebelarskega društva niso ostala nedotaknjena, vse samo zaradi imetja, ki ga pa ni bilo dosti. Podobna usoda kakor gospodarska društva je zadela tudi Gasilno društvo. Srečen dedič društvenega imetja je postala Dienststelle des Beauftragten des Reichskommissars für die Festigung deutschen Volkstums in der Steiermark.

Namesto nekaterih zatrtih društev so se pojavila podobna, za podružnico Sadj. in vrt. društva Gartenbauverein, za podružnico Čebelarskega društva Imkerverein, in za Gasilno društvo Feuerwehr, ne da bi videla zaplenjeno premoženje.

Ostala društva niso bila oživljena. Kot nadomestilo in več se je rodil zloglasni Steirischer Heimatbund s sedežem v Mariboru, oz.Marburgu. Bundesführer v Mariboru, Kreisführer v Celju, Ortsgruppenführer, Zellenführer in Blockführer so se imenovali načelniki posameznih edinic. V mozirski občini, obsegajoči kat. občine Mozirje, Brezje, Radegunda, Šmihel, Lepo njivo, Ljubijo, Loke in Dobrovlje, je bil 1 Ortsgruppenführer, 3 Zellenführerji in 25 Blockführerjev. Vsak Ortsgruppenführer je imel poleg Zellen- in Blockführerjev še 12 sodelavcev (Amtsträgerjev), z njihovimi pomočniki (Hilfsamtsträgerji) za posamezna področja. Da so Zellen- in Blockführerji povezavali Ortsgruppenführerja s člani, se ume samo po sebi. Niso pa še jasne naloge Amtsträgerjev. V ta namen naštejemo zadeve: osebne zadeve (Führungsamt I.), propaganda (Führungsamt II.), uprava (Verwaltungsamt), dobrodelnost (Amt Volkswohlfahrt), mladinske zadeve (Amt Jugend), izobrazba, pozneje preobrazba (Amt Volksbildung – Volkbildung.), ženske zadeve (Amt Frauen), delavska vprašanja (Arbeitspolitisches Amt), kmetijske zadeve (Agrarpolitisches Amt), obramba (Amt Wehrerziehung), obramba pred napadi iz zraka (Amt Luftschutz).

Führungsamt I. je imel v evidenci vse prebivalstvo, odločal je o sprejemu in izključitvi članov, dajal ocene o ljudeh, izbiral osebe, ki so morale s skrinjico po hišah in cestah nabirati prispevke za zimsko pomoč, Rdeči križ.

Okupacijsko zborovanje v nekdanjem Sokolskem domu v Mozirju

Führungsamt II. je vršil propagando. Sredstva so mu bila: redni mesečni zbori (Appell), za funkcionarje, izredni zbori, kino, časopisje. Na enem izmed izrednih zborov (nov. 1941) je govoril celjski brivec Edo Paidasch, ki je bil po osvoboditvi med prvimi vojnimi zločinci obsojen v Ljubljani na smrt z ustrelitvijo. Pravil je, da smo v Jugoslaviji jedli prst debel kruh ter bili bosi in nagi, česar ni mogel nihče pozabiti. 1. maja 1942 se je potrudil v Mozirje sam Bundesführer Franz Steindl iz Maribora, ki je poslušalcem koncem govora našteval grehe, ki imajo za posledico strel. Pri tem se je strahovito penil. Pozneje, čas ni več v spominu, smo imeli priliko poslušati Kreisführerja Antona Dorfmeistra iz Celja. Visoki funkcionar je skočil s spremstvom pred občinskim uradnim poslopjem iz avtomobila, izdrl oglasno desko ter jo treščil v Trnavo, nato pa se odpeljal na zborovališče. Ob tretji obletnici “osvoboditve” Sp. Štajerske je govoril že ob slabi udeležbi inž. Derganz iz Celja. Med govorom je veter odnesel najprej eno, potem pa še drugo zastavo, v čemer so ljudje videli dobro znamenje. Kino je obiskal trg vsak mesec nekako do konca leta 1943, potem pa je zaradi nevarnosti izostal. Časnik so pustili Nemci le eden, a so mu seveda poleg drugega izpremenili naslov. Iz Slovenskega gospodarja je nastal Štajerski gospodar. Medtem ko zanj niso posebno agitirali, so v Celju izhajajoči Lagerbericht, ki ga je urejeval že imenovani Edo Paidasch, vsiljevali vsaki hiši. Slovenskega imena listič ni imel, čeravno je prinašal prestavo nemškega besedila. Pa ga je dobil. Imenovali so ga Lažibericht, s čimer je bil prav dobro označen. Najbrž zato so pozneje listič preimenovali. Prihajal je pod imenom Was jeder wissen muß. – Propagandni urad končno je imel uvajati med nami nemške šege in navade, V spominu sta ostala vaški popoldan in praznik žetve. Prvi je imel spored, podoben sporedu akademije s tem razločkom, da je bilo vse bolj robato, surovo. Ljudem se ni prav nič dopadel, zato je moral prireditelj in nekak napovedovalec, ki se je mudil tu poleti 1942, sam pričeti s ploskanjem, da so mu sledili drugi. Z eno ali dvema prireditvama je bilo vaških popoldnevov konec. – Praznik žetve se je praznoval trikrat zaporedoma, leta 1941, leta 1942 in leta 1943, a po vseh pravilih le leta 1943. Komedijo so ljudje imenovali maškarado in jo dobro označili. Glavni del “slovesnosti” je bil sprevod na vozovih iz Ljubije mimo Fajfarja na sejmišče. Vodil ga je jezdec. Za njim so se pomikali vozovi, okrašeni in naloženi s senom, poljskimi pridelki, orodjem, balo. Videti je bilo vozove s funkcionarji, v kolikor se ti niso pravočasno poskrili in se na sejmišču zopet pokazali, nadalje z mlatiči, plesalci in narodom. Med sprevodom je igrala rečiška godba na pihala, ker se mozirska ni dala prebuditi. Kadar pa je počivala, so se oglasile harmonike, porazdeljene na vozove, a posebno disciplinirane niso bile. Zdaj so prehitro začele,zdaj prepozno nehale. Ko se je sprevod iznebil na sejmišču žetvene krone, t.j. venca iz žitnega klasja, seveda pisano ovenčanega s trakovi, in. ga je sprejel oblastnik(Hoheitsträger), ki ni bil nihče drugi ko Ortsgruppenführer, je prišel veseli del v parku, pri katerem so se ljudje bolj zanimali za telesne dobrote ko dušne užitke, ki so se nudili.

Verwaltungsamt. Tu se je stekala članarina, ki so jo pobirali Blockführerji mesečno. Kot potrdilo o plačani članarini so lepili v legitimacije znamkice v markah. Kar kmalu so namreč Nemci zamenjali dinarje c marke v razmerju 20 din = 1 marka, ki je imela koncem vojne veljavo 60 par. V poznejšem času oddaljenim Blockführerjem ni bilo treba oddajati članarine v Mozirju. Prevzemali so jo partizani. Uprava je krila seveda tudi račune za nabave.

Amt Volkswohlfahrt je od jeseni 1941 dvakrat mesečno lajšal žepe prebivalstva. Kadar je bila Straßensammlunga, se je pobiralo s kanglicami, kadar je bil Opfersonntag, s polami. Pritisk je bil vedno hujši, o čemer govore sledeče številke:

1941/42 Straßensammlung 11.205, 85 mark Opfersonntag 1.453, 92 mark

1942/43 Straßensammlung 17.510, 15 mark Opfersonntag 7.037, 25 mark

Kakor del članarine, se je pozneje tudi del teh zbirk stekal v partizansko blagajno. – Druge naloge tega urada so bile: skrb za porodnice in dojenčke, otroški vrtec, uboge.

Amt Jugend. Ta je ustanavljal in vodil mladinske organizacije, ki jim človek že kar ne ve imena. Hitlerjugend, Bund deutscher Mädel, Fanfarenzug so nekatere izmed številnih mladinskih organizacij. Uspehi na srečo niso bili veliki, pa še tisti so bolj in bolj kopneli.

Amt Volkbildung. Izmed mnogih sredstev; s katerimi naj bi se preobrazili, so bili jezikovni tečaji in knjižnica že omenjeno. Poleg teh so bile predvidene godbe, pevski zbori, gledališke družine, lutkovna gledališča in plesne skupine, a ustanovljen je bil le moški zbor in godba na .pihala. Ta in oni sta se naučila nekaj komadov, potem pa dremala. Že poleti 1942 sta zbolela na dremavici. V delokrog urada je spadala še gojitev športa, skrb za lepoto kraja in sestava vaške knjige. Športna družina je, preden si je uredila igrišče na Lenčkovem travniku v Ljubiji, zaspala, ne da bi se sploh prebudila. Sodelavca, ki bi prevzel skrb za lepoto kraja, ni bilo, sodelavec za sestavo vaške knjige pa ni imel pomočnikov, ki bi delali na vaški knjigi. “Preklicana smola!”

Amt Frauen je imel nalogo, posredovati ženam teoretične in praktične gospodinjske nauke, obenem pa po njih zbirati razne predmete za vojno industrijo in bolnišnice. Gospodinjskih tečajev ni bilo mnogo, podoba je, da niso zadovoljevali prirejeni. Med predmeti, ki so se zbirali, je omeniti staro obleko in perilo, oz. cunje, potem čevlje, steklo, pa tudi jestvine (kekse, sadje) za bolnišnice. Z ozirom na svoječasno Paidaschevo trditev, da smo hodili v Jugoslaviji nagi in bosi, je bilo slišati opazke, kakor: Kako naj damo to in to, ko smo vendar bili v Jugoslaviji nagi in bosi!

Arbeitspolitisches Amt se ni dosti brigal za delavske zadeve, Agrarpolitisches Amt pa še manj za agrarno politiko, ki je imela samo eno nalogo, nagibati ljudi, da bi čim več dali.

Amt Wehrerziehung je zbral vse moške do 55 let starosti, da bi se kot vermani borili po potrebi za Führerja. To je bil pravi namen, ki pa ni bil izrečen. Toda fantje in možje so slutili pravo ter se izmikali vajam, straži in drugim poslom. Menda meseca maja 1944 bi morali pod poveljstvom tretjega in zadnjega župana nekam ob Sotlo, toda grozni partizani so v treh nočeh po vrsti “vzeli” vse vpoklicane razen nekaj takih, ki bi za partizane ne bili sposobni. Tako je poveljnik določeni dan naštel le nekaj zvestih in še tisti so bili za nič. Še nekaj! Ta urad je izbral kos Hudobreznikovega travnika pri Celinšekovem rezervarju pod Brecljevim vrhom za gaj junakov (Heldenhain), kjer so postavljali spominske deske onim našim rojakom, ki so morali v nemško vojsko in so padli za nemško stvar.

Amt Luftschutz ni imel kaj delati in tudi ni delal.

S tem smo pregledali delovanje zloglasnega Heimatbunda po njegovih odsekih. Dostaviti pa je še treba, da ni bil organizacija, za katero bi se človek svobodno odločil. Gorje mu, kdor bi se ne prijavil. Na vabilih je bilo brati, da za takega ni prostora v rajhu, se pravi na domači zemlji, ki so jo smatrali za njegov del. Zato so se prijavili vsi. Toda s tem zadeva še ni bila urejena. Poleti 1941 je prišla v trg posebna komisija, ki si je vsakega prijavljenca ogledala, da bi nihče ne kalil Volka. Nekatere osebe so opremili s številkami in jih fotografirali, slehernega pa kaj vprašali, da so spoznali njegovo jezikovno znanje. Od pregleda je bil torej odvisen sprejem v Heimatbund. Kdor je odgovarjal, je dobil zeleno legitimacijo, kdor ne, belo izkaznico in z njo ime Schutzangehöriger, ki je mogel pri poznejših pregledih tudi avanzirati. Mogoče pa je tudi bilo, priti od zelene legitimacije do rdeče, od koder je bil samo korak v NSDAP.

Prva komisija ni napravila na prebivalstvo najugodnejšega vtisa. Kar pozabiti ni moglo, da je član komisije snel v gostilni Pri pošti križ s stene in ga treščil ob tla, da se je razdrobil. Po odhodu se je drug član komisije pogosto vrnil. Iskal je oči, ki jih je izgubil.

Na čelu tukajšnje grupe so bili po vrsti Johann Scherhaufer, Maximilian Görtler in Franc Regger. Prvi in zadnji sta bila župana, zato je bil govor o njih na drugem mestu. Vendar naj še o Scherhauferju (menda gre za Reggerja. Op. prep.) dostavimo, da je prišel kot vojak v roke naši oblasti, ki ga je razkrinkala. Ker se ni mogel spomniti, da je bil župan in ne vojak, kakor je trdil, so ga nekoč pripeljali v trg in mu s pričami ovrgli lažnivo trditev. Ker so ga pripeljali tako, da je moral tu prenočiti, je imel priliko, okusiti prijetnost od njega samega pripravljene celice v stari šoli spodaj.

Preostane nam še Görtler. Bil je iz Ober Wart v Burgenlandu, t.j. onem koncu zapadne Ogrske, ki je prišel po prvi svetovni vojni k Avstrijski Štajerski. Nekdanji žandar je opravljal tu, kakor že vemo, posle šefa podružnice celjskega Arbeitsamta. Kot tak in Ortsgruppenführer je bil menda najbolj osovražena oseba. Niti ene prošnje za pomilostitev tega ali onega trpina ni podpisal, pač pa sprejemal darove, potem pa nesramno vpraševal, če je že prišla rešitev prošnje, ki je sploh ni odposlal. Sicer pa je vohal za ljudmi, da bi jim škodoval, kjer bi se le dalo. Ker je imel premalo sreče, je črni esesovec (SS) bridko obžaloval, da ni znal našega jezika, ki ga je imenoval najprej slowenisch, potem windisch in končno untersteirisch. Njegovi navdušeni in “navduševalni” govori so bili tako dolgi, da se je mož potil v veselje onih, ki niso dremali ali celo spali. Včasih ni mogel več in je dal odmor, med katerim so se vrste “zvestih” temeljito razredčile. Pa dovolj. V zvezi z resnićnim ali fingiranim napadom na njegovo stanovanje v Agičini hiši, ki jo je zasedel po odhodu Scherhauferja, je bil po dobrih dveh letih “delovanja” poslan na Ljubno, branit domovino, a je “zbolel” in se že drugi dan vrnil. Po nekaj dneh dopusta je naložil pohištvo izseljenega Jožeta Trogerja in se odpeljal z ženo in otroki, od koder je prišel samo s kovčkom. Odšel je torej od tod nekaznovan.

Zadruge

Ob prihodu Nemcev so bile tu sledeče zadruge: Gornjesavinjska posojilnica, Kmečka posojilnica, Kmetijska nabavna zadruga in Živinorejska zadruga. Od teh sta bili obe posojilnici združeni in ukinjeni, namesto njih pa ustanovljena nova posojilnica: Raiffeisenkasse. Kmetijska nabavna zadruga je dobila ime: Landwirtschaftliche Einkaufs- und Verkaufsstelle, a živinorejska zadruga: Herdbuchverein. Denar posojilnice se je moral pridno odvajati v Gradec, od koder ga ni bilo več.

Od hiše do hiše

Nobeni, oz. le redki je bilo prizaneseno, skoraj vsaka je kaj doživela. Ta več, ona manj. Zato je treba priključiti tudi to poglavje, vendar je treba gradivo še zbrati. (Glej prilogo oz. nadaljevanje!)

[table id=27 /]