Operativni štab VI. in XI. brigade, se je po operacijah na Dolenjskem, pred hudo zimo 1944/45 vrnil na svoj operativni prostor na Štajersko. Ob izdatni podpori XIV. SS divizije Galicien, so Rosenerjevi policijski polki silovito napadli enote IV. operativne cone že na Mozirski planini in Paškem Kozjaku, vendar jim je načrt spodletel. Na vsak način so se namreč hoteli znebiti motečih partizanskih enot, da bi tako zavarovali koridor umikajoči Lorovi armadi, kvizlingom z Balkana, vojski NDH in civilnim beguncem, ki so predstavljali 400.000 glavo množico, od tega 250.000 oboroženih vojakov Vermachta.
Operativne enote so se premestile na Menino. Bile so izdane, kot sicer mnogokrat na poti z Dolenjske.
Enote sestavljene iz Operativnega štaba s VI. in XI. brigado, VDV bataljonom, terenskimi aktivisti in kurirji so se tisto zimo znašle v obupnih vremenskih razmerah pri 1,5 m snežni odeji in hudem mrazu na Menini planini.
Sovražna divizija jih je obkolila po Zadrečki dolini, preko Črnivca po Tuhinjski dolini ter tako preko Kope in Šmartnega tesno zaprla obroč. Poveljstvo so namestile v Motniku, težko artilerijo pa v Češnjice. Težke minomete so namestili v Savinjski dolini, obroč pa zavarovali z okopi in bunkerji. Zasede so čakale po dominantnih vrhovih in zvonikih. Ognjeno povezavo so vzdrževali z oklepniki. Dva napada sta se jim izjalovila.
Dalj ko je trajalo obleganje, bolj brezupen je bil položaj na Menini. Pomanjkanje hrane, municije, mraz, sneg in neuspeli načrti izhoda iz nezavidljivega položaja ter huda telesna izčrpanost, so borce močno psihično obremenjevali in jim zniževali raven samozaupanja. Večjih bojnih naporov nebi več prenesli. Dva poskusa preboja sta se namreč ponesrečila.
Končna odločitev, da se umaknejo na vrhove Vivodnika, Medvedjaka in Menine planine ter počakajo na napad sovražnih enot, je uspela, saj so sovražnika uspeli zadrževati do noči, ko je napad prenehal.
Oskrbeli so se s hrano ter se pripravili na končen poskus preboja, v smeri najmočnejših napadov, proti Tuhinjski dolini. V odločilnem trenutku so vsi, že močno duševno in telesno načeti, z nadčloveško vztrajnostjo, junaštvom, tovarištvom, žrtvovanjem, zaupanjem eden v drugega in prepričljivosti komandnega kadra, vendarle zmogli prelisičiti in premagati tako močno sovražno enoto kot je bila XIV. SS divizija.
Srečno naključje in trenutna nočna nepozornost sovražnika jim je namreč omogočila, da se je skozi ozko vrzel v sovražnem obroču, brez boja in izgub iz njega uspešno izvilo okoli 450 bork in borcev, ki so se po krajšem počitku ponovno vključili v boje. Rešili so vse ranjence in jih predali v oskrbo okoliškemu prebivalstvu.
V knjigi »Past na Menini Planini« je eden od komandantov Franc Sever – Franta dosledno opisal dogodke, brezizhodni položaj in psihično stanje lačnih, izčrpanih, slabo oboroženih in ranjenih borcev, ki se jih je na trenutke že polaščal obup in občutek nemoči, saj jih je z nenehnim granatiranjem in silovitimi napadi zagrizenih SS-ovcev sovražnik pritiskal z vseh strani in grozil z uničenjem.
Preboj na Menini planini si iz vseh opisanih in dejansko doživetih dogodkov brez oporekanj zasluži naziv legendarni preboj iz sovražnikovega obroča na Menini, med 13. in 15. marcem 1945.
V trajen spomin na opisane dogodke, na padle borce in na velike žrtve preživelih se vsako leto poklonimo spominu na ta legendarni preboj. Posebno pa še ob letošnji 70-letnici bojev na Menini in 70-letnici osvoboditve ter zmage nad fašizmom in nacizmom, ter na vse usodne dogodke v NOB na prostorih bojev IV. operativne cone.