Bolnica imenovana Soh Rok je bila nad domačijo Petek v gozdu pod Kašnim vrhom. Zaradi tega so jo že takrat imenovali tudi Petkova bolnica in tako jo domačini imenujejo še sedaj. Nekateri so jo imenovali tudi »Hakimova bolnica« po zdravniku dr. Juriju Sajetu – Hakimu, ki je delal v njej. Bolnico so pričeli graditi meseca maja 1944 in je sodila med večje partizanske bolnice na območju 4. operativne cone. Imela je pet objektov: bolniško barako, operacijsko barako, barako za osebje bolnice in upravo, kuhinjo in pralnico. Pozneje so zaradi potreb dogradili še eno bolniško barako tako, da je imela bolnica prostora za 80 bolnikov. Vsi objekti so bili grajeni iz tramov in desk, gradili so jo pretežno domačini, ki so preskrbeli tudi potreben gradbeni material. Ves material so na gradbišče znosili na ramah. V bolniški baraki so bila ležišča iz lesenih pogradov in žimnic z odejami, ki so bile plen iz okupatorjevih postojank.
Javka za prihod ranjencev je bila pri kmetu Obcirju. Od tu naprej je ranjence nosilo ali vodilo osebje bolnice. Sedež oskrbovalnega ekonomata je bil na Petkovi domačiji.
Bolnico je na začetku delovanja vodi dr. Jurij Saje – Hakim. Komisar bolnice je bil Franc Podstudenšek – Rok, ki je bolnico zgradil s pomočjo domačinov. Medicinsko osebje je v bolnico napotil sanitetni oddelek cone. V bolnici je vladal določen red, kot sicer velja za civilne bolnice. Občasne zdravniške kontrole je izvajal sanitetni oddelek cone. Prav tako so za zahtevnejše operacije pošiljali zdravnike iz kirurške ekipe cone. Oktobra je bil v bolnico napoten zdravnik kirurg dr. Virgil Krasnik – Svato, ki je v bolnici ostal do njene likvidacije. Poleg njega je bil v bolnici zdravnik dr. Jože Dolanc.
Prvo večje število ranjencev so dobili v to bolnico po napadih na okupatorjeve postojanke ob osvobajanju Zgornje Savinjske doline. Največji pa jih je prišlo ob težkih bojih v nemški ofenzivi na osvobojeno ozemlje novembra in decembra 1944. Decembra so v to bolnico umaknili tudi večino rešenih ranjencev iz bolnice v Lučki Beli.
Bolnica je delovala od avgusta 1944 do 8. januarja 1945. Ta datum je sprejet za dan likvidacije bolnice. V bolnici naj bi bilo tega dne 74 ranjencev in okoli 20 članov osebja. V več virih so podatki o likvidaciji dokaj različni. Tako smo rekonstrukcijo dogodka poskusili narediti na podlagi pričevanj preživelih in nespornih virov.
6. januarja je bila na območju Podvolovljeka Zidanškova brigada, ki se je tu ločila po bataljonih. Štab brigade s prištabnimi enotami je bil naslednji dan v pohodu na območju cerkve Sv. Antona v Podvolovljeku, kjer se je spopadel z Erpičevo udarno četo gorenjskih domobrancev. Vodstvo bolnice je ob močnem streljanju zaključilo, da je v nevarnosti in izvedlo priprave za umiku ranjencev in osebja. Štab brigade se je pred zasledovalci umaknil višje na pobočje Kašne planine in spotoma naletel na stražarja bolnice. Povedali so mu, da jih zasledujejo Nemci, zato se je takoj napotil v bolnico in sporočil o nevarnosti. Domobranci so ob zasledovanju štaba brigade šli po gazi stražarja in nepričakovano naleteli na objekte bolnice. Niso takoj napadli, umaknili so se in izvedli manever obkoljevanja. V bolnici je nastala dokajšnja zmeda v kateri ni bilo enotne odločitve o nujnosti umika, ker so smatrali, da je nevarnost minila. V tem so domobranci bolnico obkolili in napadli. Vnel se je kratek spopad v katerem je osebju bolnice hitro zmanjkalo streliva in so z gibljivimi ranjenci izvršili preboj po skupinah. Večjo skupino z okoli 40 ranjenci in osebja je vodil komisar bolnice Franc Podstudenšek. V tej skupini je bil tudi dr. Jože Dolanc, ranjen ob napadu na bolnico. Ta skupina se je uspešno rešila. Prebijali so se v smeri Stahovice in kmalu naleteli na štab brigade. Umik druge skupine je vodil takratni upravnik bolnice dr. Virgil Krasnik – Svato. Imel je načrt, da se bolnica umakne na Moravško, zato so se prebijali v smeri Nove Štifte.
V bolnici je ostalo okrog 25 negibljivih ranjencev. Te so napadli pripadniki domobranske čete. Nekaj so jih postrelili ob napadu, preostale so po zasliševanju in zmerjanju pozvali, da lahko gredo z njimi kdor zmore. Za pot se je odločilo okrog 12 ranjencev, ostale so nagnali v bolniško barako, ter spremljajoče objekte zažgali. Ob tem se je vnela tudi bolniška baraka. Po odhodu domobrancev so ranjenci, ki so bili še pri moči ogenj na bolniški baraki pogasili. Ob skromni zalogi hrane, ki so jo našli, večino so odnesli domobranci, so z enim obrokom na dam preživeli do sredine januarja. Okrog 17. januarja pride v bolnico ponovno skupina domobrancev, ki odpelje ranjence do kmeta Petka in naprej v Luče, kjer so jih zasliševali. Od te skupine so jih 12 po zverinskem mučenju postrelili na travniku pri kmetiji Fludernik v Savini pri Ljubnem. Ranjena Franca Valteta z Ljubnega in Franca Rabudo iz Velikega Tinja so odpeljali v Celjsko bolnico.
Tudi umikajoča skupina ranjencev in osebja z dr. Krasnikom ni imela sreče. Ko so se zbrali na kmetiji Vrbočnik v Šmiklavžu jih je 15. januarja napadla skupina Nemcev in domobrancev. V tem spopadu je padlo ali bilo postreljenih 21 partizanov, dr. Krasnika pa so zajeli in internirali v Nemčijo. Po znanih podatkih so poleg dr. Krasnika, ki se je vrnil iz taborišča, preživeli vsi ranjenci in osebje bolnice Podstudenškove skupine (okrog štirideset), Tine Vršnik iz Robanovega kota, ki ga je osebno poznal komandir domobrancev Erpič, Alojz Bitenc iz Pobrež pri Rečici, ker je Erpič pred vojno poznal njegovega nečaka Ivana in Anton Čandr iz Šoštanja, ki sta ga pred odhodom v Celje rešila in skrila dva poznana domačina na Ljubnem. Ni znana usoda bolničarke Maruše, ki so jo domobranci zajeli pri Vrbočniku in odpeljali s seboj. Rihard Rehar iz Lave pri Celju je bil ustreljen med talci pri Fluderniku, Franca Valteta z Ljubnega in Franca Rabuda iz Velikega Tinja so obesili v Stranicah. Imena ostalih ranjencev in osebja bolnice iz obstoječe dokumentacije niso ugotovljena.
Tako se je tragično končala usoda večine ranjencev iz te bolnice. Le redkim posameznikom je uspela rešitev po lastni iznajdljivosti in z zadnjimi močmi.
Ranjenci iz Petkove bolnice na Ljubnem predno so jih pokončali
Fotografija iz arhiva MNZ Celje
Lokacija in dostop do bolnice
Mesto bolnice je v gozdu nad Petkovo domačijo pod Kašnim vrhom na nadmorski višini 980 m. Dostop po cesti Luče – Podvolovljek, ali pod Črnivcem v smeri Kranjski rak-Podvolovljek. Nad Petkovo domačijo je odcep gozdne makadamske ceste za Kašno planino. Tu krenemo z asfalta na makadam in takoj parkiramo desno. Strmo v hrib je kolovoz in ob njem nova markacija poti do partizanskih bolnic v ZSD – rdeči križ v belem trikotniku. Markacija nas pripelje do lokacije bolnice.
Koordinate:
N 46.39180
E 014.68423
Nv 980 m
Karta lokacije in dostopa do Petkove bolnice
Spominska plošča na kraju, kjer je bila bolnica, fotografija iz dokumentacije ZB