Pavle Šimec – Pajo je bil rojen 25. septembra 1925 v Črnomlju. Bil je sin matere Ane Šimec in Jožeta Šimca. Nazadnje je stanoval v Črnomlju 230.
Spomladi leta 1942 se je vključil v Belokranjski odred, ki je septembra 1942 postal del Cankarjeve brigade. Potem, ko je bil ranjen, so ga po okrevanju dodelili centralni tehniki KPS. S svojimi risbami je vzbudil pozornost akademskega slikarja Nikolaja Pirnata. Skupaj s tremi propagandisti – Janez Perovšek – Pelko, pesnik France Kosmač in Ivan Adlešič – je bil premeščen na Štajersko, da bi tam skupaj okrepili kulturno-propagandno dejavnost.
19 letnega Pavleta so spomladi 1944 imenovali za vodjo ciklostilnih tehnik v okviru propagandnega odseka pri štabu IV. operativne cone NOV in POS.
Pavletova življenjska pot se je končala 3. 1. 1945 (obstaja možnost, da je to bilo 4. 1. 1945) v leseni drvarski koči nad Lučami, kamor so se člani vojaških tehnik in fototehnike umaknili med nemško ofenzivo. Partizane v koči so Nemci obkolili in jih pozvali k predaji.
14 invalidnih in slabo oboroženih partizanov se je predalo in so jih naslednji dan, razen ene mladoletne deklice, postrelili. V koči so ostali trije, in sicer poročnik Pavle Šimec –Pajo, podporočnik Jože Petek (šef foto sekcije pri IV. operativni coni) ter neznana borka, sodelavka ene izmed tehnik. Borili so se toliko časa, dokler niso Nemci z minami in granatami zažgali kočo (neuradni viri tudi navajajo, da so se iz koče slišali streli in verjetno so se sami ustrelili, da ne bi prišli živi v roke Nemcem).
VIR: pismo novinarja Staneta Škrabarja – Braškarja Ani Šimec, Pavletovi mami in moji stari mami.
Zapisal Milan Travnikar, nečak Pavleta Šimca – po pripovedovanju Darinke Čop, roj. Šimec, sestre Pavleta Šimca