Uvodna opomba: Besedilo je prepis rokopisa, ki je bil iz Arhivske zbirke Kulturne skupnosti Mozirje prenesen v Zgodovinski arhiv v Celju, kjer je rokopis shranjen zdaj.
Šmihel je raztrgana gorska vas, 800 do 900 m nadmorske višine na pobočju gorovja Golte. Ima župno cerkev sv. Mihaela s podružnico sv. Radegunde. Poleg cerkve je še župnišče, mežnarija in šolsko poslopje, ki je med okupacijo pogorelo in se sedaj obnavlja. Bliže leže še 3 kmetije in 2 kočarije, vse ostalo je oddaljeno pol ure do 1 uro. Kmetije so vsaka zase sredi polj in travnikov.
Prebivalci so poljedelci, samostojni kmetje ali najemniki, nekaj delavcev in 2 obrtnika. Kmetije obsegajo povprečno 50 ha ali zavzemajo mnogo strmega nerodovitnega sveta. Dosti je gozda.
Glavna panoga gospodarstva je les in živinoreja, predvsem govedoreja in ovčjereja; svinjereje je manj, ker ni koruze. Svinje se rede samo za domače potrebe. Kurjereja bi bila bolje razvita, da ne dela toliko škode lisica, roparske ptice in vrane.
V dobi 10 let ubije strela nekaj komadov živine na planini in tudi toča napravi v 10 letih enkrat veliko škodo. Zima je ostra. Kraj je izpostavljen v zimskih mesecih severnim vetrovom. Ozimna žita rada pozebejo, včasih tudi 3 leta zaporedoma. Jara žita: največ se seje oves, ker najbolj obrodi in je tudi najbolj odporen proti suši, kakor tudi proti vlagi. Žitarice obrode srednje dobro. Okopanin se malo prideluje. Dvojni pridelek odpade, ajda in repa, oziroma ne pride v poštev. Koruza se seje samo tu pa tam za poizkušnjo; tudi fižol ne dozori, ali pa slabo.
Šolski okoliš Šmihela ima skoro isti obseg kakor župnija.
Obsega: katastrsko občino Šmihel, del k.o. Radegunda, to je gornjo Radegundo, dve kmetiji v Jazbini iz k.o. občine Brezje, Drofelnika in Florjana in 7 kmetij iz k.o. občine Lepa Njiva: Bajdlna, Vrhovnika, Počinka, Mihevca, Gregorca, Opihovnika in Vauherja.
Šola je bila ustanovljena leta 1882 in se je pouk vršil v Zabregu, to je v kmetiški hiši nad sedanjo šolo, last cerkve.
Leta 1892 je bilo dogotovljeno novo šolsko poslopje, ki je služilo celo polstoletje svojemu namenu.
Začetkom julija 1943 je postalo žrtev okupacijskih razmer in pogorelo. Zgorelo je z vsem inventarjem, s šolsko in učiteljsko knjižnico ter z arhivom. Rešeno ni ničesar!
V dobi 6 decenijev je službovala cela vrsta učiteljev na tukajšnji šoli.
Poslednji v stari Jugoslaviji je bil učitelj Gerkman z ženo, tudi učiteljico. Rodom je bil z Bleda.
Dne 28. 4. 1941 sta bila odpeljana obenem z župnikom Francem Strmškom kot prve žrtve iz Šmihela nove okupacijske dobe v zapore v Gornji Grad.
Po preteku 1 meseca sta bila odpravljena domov na Gorenjsko, župnik Strmšek pa v Rajhenburg, kjer je ostal 5 tednov, nato pa izseljen v Slavonijo v Slav. Požego, kjer je zunaj na vasi potem pastirjeval ves čas okupacije in se vrnil šele v jeseni 1945. leta.
Učitelja Gerkmana so Italijani pozneje nekje ustrelili, baje ob priliki poskusa bega, ko so obkolili njegovo bivališče.
S prihodom Nemcev je dobila tudi šola v Šmihelu na zunaj in znotraj nemško lice. Slovenski napis na šoli je zamenjal nemški. Znotraj so bile snete slovenske slike in knjige vržene na podstrešje. Nadomestile so jih nemške slike, parole in knjige. Poučevalo se je izključno v nemškem jeziku!
Prvi nemški učitelj je bil neki mladič, ki je bil le malo časa tu. Stanoval in hranil se je v župnišču. Odšel je v vojsko.
Z novim šolskim letom v jeseni 1941 je prišel neki Trinkhauser, ki je poučeval obenem tudi v Lepi Njivi. Po tri dni je poučeval izmenično v tednu na eni šoli in drugi. Stanoval je večinoma v Lepi Njivi.
Par dni pred koncem šolskega leta, v začetku julija 1943, je upepelil šolo požar in nemški učitelj je bil razrešen svoje službe v tukajšnjem kraju. Morda mu tega celo ni bilo žal. Veseli pa so bili tega vsekakor otroci, da jim ne bo treba več mučiti se v nemški šoli. Naučiti se itak niso mogli ničesar. Glavni predmet je pač bil prepevanje nemških pesmi.
Učitelj Trinkhauser je bil kasneje, v jeseni 1944. leta, viden pri partizanih, odnosno je bil v avstrijskem partizanskem odredu na Ljubnem. Kdaj je pristopil, mi ni znano.
Ker je šolski arhiv zgorel, ni ohranjenih nikakih podatkov za to dobo kakor tudi ne ranije glede šolskega pouka, šolo obiskujočih otrok in učnih uspehov na šoli.
Nemška okupacija je povzročila spremembe tudi v Šmihelu, tako v gibanju prebivalstva kakor v njegovi miselnosti.
Pred okupacijo so bili prebivalci precej pod vplivom nemške hitlerjevske propagande. Kljukasti križ je bil načečkan povsod po tamkajšnjih kapelicah in vrezan po drevesih. Morda pa tega niso delali domačini. Take stvari sem opazil v tisti dobi močno v brežiškem okraju, kjer sem se mudil slučajno.
Nekaterniki so še s posebni vnemo pričakovali prihod tega novega “mesija” v pomanjkanju narodne zavesti, pozabljajoč pri tem, da je Hitler zagrizen Nemec, rasist, sovražnik Slovenstva in Slovanstva, od katerega slovenski človek ne more pričakovati nič dobrega ampak samo pogubo.
Pri nekem velikem kmetu je ob prihodu Nemcev plapolala raz hiše 5 metrov dolga, nalašč za to napravljena zastava. Isti kmet je bil še tudi dalje časa zaverovan v kljukasti križ, zato so ga pa partizani potem tudi trdo prijeli in mu prizanesli radi bolezni in starosti. Izpraznili pa so mu kaščo.
Dolgo vdani Hitlerju sta bili tudi dve kočarski obitelji, odnosno glavarji teh, pač gotovo radi slabih gospodarskih, socialnih razmer v bivši Jugoslaviji, v Nemčiji pa so dobili reklamne podpore za otroke.
Ostali prebivalci so razmeroma kmalu spregledali in uvideli pretečo pogubo od strani Nemcev. Niso spremenili samo svojega mišljenja, ampak so tudi dejansko se v 4-letni narodno-osvobodilni borbi odločno izkazali. Žrtvovali so mnogo v blagu, pa dali tudi človeške žrtve na oltar domovine.
Statistika beleži
Oddali so za partizansko vojsko okrog 150 glav goveje živine, okrog 200 ovac, 90 – 100 svinj, dalje zaloge žita, zabele, mesa, nekaj ……. (nečitljivo).
Razen šole je zgorelo še:
- pri posestniku Sagoričnik: hiša in svinjak
- pri posestniku Gostečnik: hiša in gospodarsko poslopje in stanovanjska koča zasebnika M. Slemenšeka, last Napotnika
Celokupna vojna škoda se ceni srednje okrog 3.000.000 din sedanje vrednosti.
Žrtve okupacije na ljudeh
V raznih borbah je padlo 22 partizanov – nedomačinov; nadalje je padlo 9 partizanov domačinov, in sicer:
- Hriberšek Martin, v službi pri Vrbuču, doma iz Konečke žage, padel 1944
- Kramer Alojz, p.d. Rastočki, padel 1944 v Planini
- Bačovnik Alojz, Štauner, raznesen od mine, nastavljene od Nemcev pri mežnariji leta 1945
- Gostečnik Janez, Medvedov, padel v Razboru 1944
- Rak Janez, Drofelnik, padel v ofenzivi decembra 1944
- Visočki Jože, Bajdlnov, padel pri Podčetrtku v zimi 1944/45
- Gregorc Alojz, Mihevčev, padel 1944
- Podvratnik Anton, Mlačnik, padel 1944
- Goličnik Janez, Jasevnik, padel v ofenzivi decembra 1944
Na domu so bili ustreljeni domačini
- Gostečnik Gregor, Šumečki, ustreljen v Planini leta 1945
- Naraločnik Boštjan, mežnar v Zabregu, leta 1944
- Šumečnik Pavel, Sp. Govški, leta 1943
Kot partizanski ujetnik je bil ustreljen:
- Vrbuč Blaž, Vauherski, ujet in ustreljen na Suhem / Rečica 1945
- Strmšek Franc, župnikov nečak in uslužben pri njem v gospodarstvu; ujet neznano kje in ustreljen v Mariboru 1945. Isti je bil pri godbi
- Jerše Blaž, Šumečki, ustreljen v Šoštanju leta 1945 od nemške policijske patrulje
- Oblak Anton, Kotenski, umrl kot partizanski ujetnik v taborišču 1945
- Mikek Jernej, Brezovšek, je kot partizan pogrešan od 1945, ko je bil v bolnišnici v Podvolovljeku; verjetno so ga ustrelili Nemci, ko so našli bunkerje
- Za ranami od eksplozije mine je umrl v Lepi Njivi leta 1944 Rozoničnik Anton, Reberšakov
V Celju so bili ustreljeni leta 1942:
- Goličnik Lovrenc, Jasevnik
- Goličnik Lovro, sin, Jasevnik
- Acman Janez, Ramšak
- Rozoničnik Pavel, Rebršak
- Rozoničnik Marko, njegov brat
- Olet Anton, v službi pri Rebršaku.
Isti so bili odvedeni od svojih domov dne 12. 6. 1942, a ustreljeni.
Dne 4. 8. 1942 pa so morale v izgnanstvo njihove žene z otroci:
- Goličnik Marija, Jasevnica, ki je umrla potem v konc. lagerju v Auschwitzu leta 1942
- Acman Angela, Ramšakova, umrla tudi istega leta
- Rozoničnik Neža, Rebršakova, umrla istega leta tam
Umrle so v jeseni 1942 v razdobju 2 mesecev.
Otroci so bili odvedeni
najprej v Frohnleiten na g. Štajerskem, pozneje v Tittling v Nemčijo, od koder so se vrnili v poletju 1945 vsi, razen Ivana Acmana, Ramšaka, ki se je vrnil šele 10.4.1947 iz Frankfurta.
- Goličnik Roza, Jasevnikova, rojena 1934
- Goličnik Zofka, Jasevnikova, rojena 1926
- Goličnik Lojzka, Jasevnikova, rojena 1932
- Goličnik Terezija, Jasevnikova, rojena 1934
- Goličnik Franc, Jasevnikov, rojen 1938
- Acman Ivan, Ramšakov, rojen 1941
- Acmna Ela, Ramšakova, rojena 1942
- Rozoničnik Joža, Rebršakov, rojen 1933
- Rozoničnik Štefka, Rebršakova, rojena 1934
- Rozoničnik Zefka, Rebršakova, rojena 1936
- Rozoničnik Neža, Rebršakova, rojena 1940
- Rozoničnik Franc, Rebršakov, rojen 1941
- Olet Neža, v službi pri Rebršaku, rojena 1925
V zaporih so bili sledeči:
Kladnik Janez, p.d. Žlebnik, s sinom Maksom, leta 1942 tri tedne; sin je moral pozneje v nemško vojsko in je padel na ruski fronti leta 1943.
Mikek Martin, Srebočki, je bil zaprt poleti 1944 dva meseca.
Rastočki: oče Franc Kramer in 3 hčere so bili odvedeni v zapor v Celje 1.6.44. Ostali so tam dva meseca. Oče se je vrnil domov, Micka je morala v lager Sterntal, ostali dve pa na delo h kmetom na g. Štajersko, od koder pa so kasneje pobegnile in se peš vrnile domov. Micka se je vrnila o Božiču 1944.
Šumečki: Gregor in Angela Gostečnik, brat in sestra gospodarja Šumečnika, sta bila isto odvedena 1.6.44. obenem z Rastočkimi v zapore, kjer sta odsedela dva meseca. Nato sta morala na delo na g. Štajersko. Gregor je prišel proti jeseni na dopust domov in se ni več vrnil. Ostal je pri partizanih. Marca 1945 so ga ubili Ukrajinci. Angela je ostala na g. Štajerskem do konca vojne.
Prisilno so bili mobilizirani v okupatorsko vojsko sledeči:
Kladnik Maks, Žlebnikov, padel na ruski fronti 1943
Naraločnik Ivan, Gostečki, padel v Rusiji 1943
Gostečnik Miha, Medvedov, padel v Rusiji 1944
Rastočnik Valant, Sogonički, padel v Rusiji 1943
Vačovnik Jaka, Vodovski, pogrešan
Krebs Janez, Pleški, pogrešan
Gaber Matjaž, Florjanov, se je vrnil s fronte spomladi 1945, a je bil od Ozne vojvodinske brigade, ki je bila v Mozirju na bivanju, ustreljen
Goltnik Ivan, Potočki, se je vrnil
Atelšek Franc, Podstenski, se je vrnil
Naraločnik Jože, Gostečki, se je vrnil
Hudej Franc, Ločnikov, in njegov brat
Hudej Janez sta se vrnila, ranjena v glavo.
Visočnik Miha, Bajdlnov. Bil je ranjen v nogo in poslan v bolnišnico. Po okrevanju je imel dopust v Celju, od koder je pobegnil leta 1944 k partizanom.
Visočnik Franc, Bajdlnov. V Franciji so ga ujeli Angleži in ga odvedli v ujetništvo v London, od koder so ga leta 1944 prepeljali k partizanski vojski v Dalmacijo. Domov se je vrnil šele koncem nov. 1945.
Partizani
V planinah Golte nad Šmihelom so se zgodaj pojavili partizani. Posamezniki so bili že v letu 1941. Isti so se naravno skrivali pred ljudmi, le posamezniki so vedeli za nje in jih podpirali. Število je sčasoma raslo in spomladi 1944 so se zadrževale tu že brigade.
Šmihel je bil glavna prehodna linija za vse glavne odrede, ki so šli od Kranjske proti Koroški in Pohorju.
Tu so bile neštevilne borbe in praske ter je imel sovražnik občutne izgube ter velik strah.
Vzdrževala se je med vojno kurirska stanica, vojna bolnišnica in nekaj časa vojna tehnika.
Začetkom avgusta 1944 je osvobodila partizanska vojska gornjo Savinjsko dolino do Mozirja, po 6 tednih pa tudi Mozirje, dne 12. septembra po 24-urnem boju, kjer je bila močna nemška posadka.
Na vsem novo-osvobojenem ozemlju se je otvoril pouk na šolah.
Tudi v Šmihelu se je odprla šola po dolgem času zopet v slovenskem jeziku. Začela se je začetkom oktobra in je trajala vse do zimske ofenzive dne 5. decembra 1944.
Pouk se je vršil v mežnariji, kjer se vrši še sedaj. Šolske klopi je posodila mozirska šola.
Poučevala sta partizanska učitelja; začetkom Rudolf Primožič in potem Ladislav Komar po imenu “Lero”, ki sta bila člana vojne tehnike.
Otroci so se učili predvsem domoljubne partizanske pesmi, pa tudi črke, branja in računanja. Učnega načrta ni bilo. Obiskovanje otrok ni bilo redno.
Pisanih zapiskov glede pouka iz te dobe ni.
Zimska ofenziva 1944
Huda je bila za Šmihel, kakor za vso gornjo Savinjsko dolino ob času zimske ofenzive, ki se je pričela o Miklavževem leta 1944.
Prišla je poplava Ukrajincev in druge “sodrge” z belogardisti. Ti so prehodili vse gozdove in planine, hoteč iztrebiti partizane. Na sami planini so bili hudi boji in je padlo mnogo sovražnikov, pa tudi partizani so imeli izgube.
Ob tej priliki so požgali pri Segoničniku hišo in gospodarske objekte ter Napačko kočo.
Kmetje so bili hudo prizadeti, kakor še ne doslej. Ukrajinci so izpraznili vse shrambe, kar so našli, kmetom je ostalo samo to, kar je bilo dobro skrito. Mošt so, kar ga niso spili, razlili po tleh. Partizani naj ne bi dobili ničesar.
Težko je ljudstvu čakati odrešenja.
Ko skopni sneg po vrhovih planin in bo nova vigred, bodo izginili od tod tudi Nemci,
je dejala te zime stara ženica preroški, predno je umrla. In res je bilo tako!
Od vzhoda je zmagovito prodirala ruska in jugoslovanska armada.
Nemčija je bila strahovito bombardirana. Nemci so se “planmässig” iz naše zemlje, izropavši še prej vse, karkoli se je dalo, od živeža pa do strojev.
Iz Mozirja so se umaknili v noči s 7. na 8. maj in odšli proti Dravogradu.
Vse te dni se je valilo od Celja po Savinjski dolini v smeri Dravograd ogromne množice nemške vojske. Z njimi in za njimi je drvela ustaška vojska z mnogim civilnim prebivalstvom, bežeč na zapad in sever v “angleško” in “ameriško” ujetništvo, v nadi, da jim bo usoda milejša.
Ti “ustaši” so jo udrli tudi po libijskem grabnu čez Kramarico na Koroško, skozi gornjo Savinjsko v smeri Gornji Grad – Kamnik in Solčava – Železna Kaplja. Na mnogih krajih so bili tolčeni od partizanov, ki so čuvali prehode.
Polagoma se je vračal red in mir v deželo.
| 0 – Zapisi Franca Hribernika | 2 – Okupator in borba proti njemu, 1. del: Mozirje za okupacije |