Redko kdo izmed partizanov je pisal dnevnik, ker je bilo pisanje vsaj v prvi dobi strogo prepovedano zaradi konspiracije. Vendar imamo nekaj primerkov ohranjenih. Najzanimivejša dnevnika na našem terenu sta Švabov dnevnik (Pintarič Franc-Švaba), v katerem so zabeležene vse akcije Štajerskega bataljona od 16. oktobra 1941 do konca avgusta 1942 in dnevnik dr. Kukovca, ki nam opisuje življenje in delo v partizanski bolnišnici Celje. O življenju v partizanskih bolnišnicah imamo malo ohranjenega. Bolnišnice so bile na najnedostopnejših predelih, za nje je vedel le malokdo. Ranjenci, ki so prihajali vanje, so imeli vedno zavezane oči, da niso spoznali terena, da v primeru zajetja ne bi mogli bolnišnice izdati. Ohranjeni so le redki arhivi bolnišnic, posebno na celjskem terenu, kjer so bile ob decembrski ofenzivi 1944 v Zgornji Savinjski dolini skoro vse izdane. Dr. Krasnik Virgil, upravnik bolnišnice Celje, omenja v svojem poročilu arhiv bolnišnice in tudi, kaj je v njem bilo. Omenja tudi komisarja bolnišnice Naceta Zupanca, o katerem trdi, da je arhiv bolnišnice rešil in ga predal po osvoboditvi v Mariboru. Ob delu na terenu oktobra 1955 sva z bivšim intendantom Poldetom Travnerjem govorila tudi z Drgovnikovo mamo iz Podplanine, kjer j e bila tudi javka bolnišnice in kamor so zahajali kurirji in mnogokrat tudi komisar bolnišnice Nace Zupanc. Drgovnikova mama nama je izjavila, da so nekaj let kasneje, 1948 ali 1949, našli v njihovem hlevu zakopan lesen zaboj, poln raznih listin. Nekaj let so jih hranili, ker pa se ni nihče zanje zanimal, so v zimi 1952 z njimi podkurili. Osebno sem prepričan, da je bil v tem zaboju vsaj del arhiva bolnišnice Celje, ki je na ta način propadel.
Zdravnik dr. Robert Kukovec, rojen 17. II. 1910, je bil eden najboljših operaterjev, ki se je specializiral pred vojno na francoskih klinikah. Bil je asistent znanega operaterja dr. Budisavljeviča v Zagrebu. Nato je služboval na kliniki v Ljubljani. Leta 1943 je odšel v partizane in je bil eden prvih kirurgov na Dolenjskem. V partizanih je bil nekaj časa na Hrvatskem. Od tam pa je bil poslan nazaj v Slovenijo kot glavni kirurg IV. operativne cone na Štajersko. Za časa osvoboditve Zgornje Savinjske doline je delal s svojo kirurško ekipo na Ljubnem pri Kolencu. Ob napadu na Zgornjo Savinjsko dolino je odšel v bolnišnico Celje. Takrat je začel pisati dnevnik, ki ga je po njegovem zajetju ohranil njegov kurir Franci.
Dnevnik se začenja z njegovim odhodom iz Ljubnega:
» . . . Bili smo trije. Moj kurir Franci (Juvan iz Ljubnega v Zg. Savinjski dolini — opomba pisca), instrumentarka ekipe Lili in jaz. Seveda moram omeniti tudi svojega partizanskega konjiča, na katerega smo naložili nekaj sanitetnega materiala. Ulice Ljubnega so bile zapuščene —prazne. Na poti do Rastk smo srečali samo posamezne kurirje. Divizija, ki j e bila zadnje dni tukaj, j e odšla. Slabo znamenje! Zato sem se počutil bolj varnega šele, ko smo nad Rastkami krenili v hrib. Saj bi bili za Nemce res lep plen. Franci, tukajšnji domačin in nemški dezerter, Lili, bosanska partizanka iz leta 1942, in jaz, rdeči major . ..
Od Rastk smo (krenili po strmi poti čez planino. Lili je pripovedovala, kako so j o februarja pri napadu na štab XIV. Divizije tukaj lovili Nemci kar na roke (mišljen je pohod XIV. udarne divizije februarja 1944 — opomba pisca). Pri prvem kmetu srečam naš intendantski vod (vodnik Polde Travner — opomba pisca). Lili in Francija pošljem takoj naprej z ukazom, naj se tov. Lili s sanitetnim materialom umakne takoj na postojanko, Franci pa naj ostane pri zadnjem kmetu s konjem. Prepričani smo bili, da bo »hajkica« trpela največ teden dni . ..
Ostal sem pri prvem kmetu, kjer sem moral urediti še neko vprašanje z vodjo intendantskega voda. Kaže, da si niso bili na jasnem glede situacije, saj so se ravno pripravljali, da se vrnejo v Ljubno. Zadržal sem jih začasno tukaj in legel. No, kmalu me prebude, ker so zaslišali rafale. Bili smo zadnje dni precej vajeni tega. Ob 14. uri pribežijo k nam kmetje: ,Nemci so že pri sosedu!’ Ni bilo več mnogo časa za premišljevanje. Z vso brzino smo se umaknili na konec doline v majhno drvarsko kočo, kjer Nemci baje še nikoli niso bili. Nismo še bili četrt ure v koči, ko pribeži mimo nekaj domačinov z vzklikom: ,Bežite, bežite, Nemci gredo!’ Začeli smo se previdno umikati. Brodili smo po vodi strmega potoka tako, da bi tudi psom zabrisali sled. Začela se je zopet doba konspiracije . . .
Prispeli smo pod strmo pečevje. Pod veliko skalo s previsom zagledamo dve ženi. Kot sem potem slišal, sta se že tri leta tako skrivali pred Nemci, sedaj sta pričakovali že četrto zimo. Vsaka je imela odejo, majhen lonček za kuhanje in malo hrane. Hrano sta dobivali pri kmetih. Skala ju je čuvala pred dežjem. Ob majhnem ognju se malo ogrejemo. Vedno večje je bilo število onih, ki so bežali pred Nemci. Do večera se je nabralo okoli 30 ljudi . . .
Teren mi sicer ni bil dobro znan, vendar sem se odločil, da na vsak način najdem našo postojanko in se na ta način umaknem vremenskim neprilikam, ki so nam grozile na prostem, pod skalo v zimi. Nek domačin mi je pokazal pot in res se mi je posrečilo priti v bližino postojanke. Na poti srečam komisarja bolnišnice Naceta z nekoliko tovariši, ki so poizkušali zabrisati sled do bolnišnice. Tudi oni so slišali o prihodu Nemcev, vendar niso to prav verjeli. Vsi so bili prepričani, da so domačini od daleč videli naše edinice. Ponoči je spet snežilo in sneg je zabrisal sledove do bolnišnice. Nekoliko smo se oddahnili.«
Bolnišnica
»Naša postojanka je bila zgrajena v zelo gosti smrekovi šumi, da je nisi opazil, če si bil pet metrov od nje oddaljen. Globok sneg, ki je zapadel, je še povečal konspirativnost postojanke. Bilo je šest objektov. Dve baraki za ranjence s kapaciteto 35—40 ležišč. Imeli smo majhno operacijsko barako. Uprava je bila majhna zgradba v merilu 4 m X 4 m. V njej so bila nameščena ležišča kakor v spalnih vagonih. V njej smo spali komisar Nace, upravnik dr. Dušan, bolničarka Sonja in jaz. V decembru smo imeli v bolnišnici prepoved kurjenja podnevi zaradi vidljivosti dima. Edino v kuhinji smo kurili. Toda ta je bila tako vlažna, čeprav je bilo v njej mrzlo. Vstajali smo pozno. Naš zajtrk je bil močnik. Delo v bolniški baraki je bilo seveda otežkočeno zaradi nizke temperature; zaradi nje so posebno trpeli bolničarji. Bolniki so kar po ves dan ležali pod odejami. Mi smo hodili stalno v plaščih, obupno nas je zeblo v noge. Ni čuda, da smo imeli vsi vsaj nekoliko zmrznjene noge. Sem in tja sem se odločil za sprehod. Toda edina pot, ki je držala iz postojanke, je šla strmo navkreber. Za slabo hrano, katero smo imeli, je bil to prevelik napor. Čeravno so bili dnevi kratki, so se nam zdeli dolgi — brezkončni. Komaj smo dočakali mrak, da smo si lahko zakurili. Takrat smo si vsi oddahnili. Imeli smo še nekoliko karbida in smo zvečer tudi malo čitali. Ko smo zvečer zakurili v baraki, je bilo poleg peči in na gornjih ležiščih kar prijetno, na spodnjih pa j e bilo stalno mrzlo. Ponoči nismo kurili, zato smo se pokrivali s štirimi odejami. Seveda tudi operirati nismo mogli podnevi, ampak samo ponoči, ko smo operacijsko barako zakurili. Peč v baraki je bila slaba, operirali smo pri dokaj nizki temperaturi. Če je le malo posijalo sonce, sva se z Angležem Stephenom šla ,sončit’. Napravila sva si v snegu luknjo, jo pokrila s smrečjem in odejami in se zavila. V stalnem pogovoru z Angležem sem spet nekoliko osvežil svoje znanje angleščine. Štef, kot smo mu pravili, je bil doma gradbeni delavec. Živel je v Londonu. Bil je pri R A F – u (aviaciji) kot mitraljezec. Njegova noga se je dokaj popravila, da je že lahko hodil okoli bolnišnice. Njegov rojak Valter ni bil tako srečen. Moral sem mu amputirati nogo nad členkom. Vendar se je njegovo stanje po operaciji vidno zboljšalo, posebno ker ni imel več bolečin.
Štef je bil kaj prijeten človek, vsi so ga v bolnišnici radi imeli. Bil je zelo uslužen, vsakemu je rad pomagal. Če je bilo treba, je kidal sneg, cepil drva, nosil vodo. Zaradi hrane se ni nikoli pritoževal, popolnoma je razumel težave, s katerimi smo se borili. Prav rada sva politizirala. Posebno se je zanimal za organizacijo partizanskega pokreta in se divil našim uspehom . . . Igral je z ostalimi pridno šah. Strašno rad je kadil ter imel navadno vedno tobak. Pošiljala mu ga je angleška misija kakor tudi knjige. Te knjige je tudi meni posojal, drugim pa jih je dajal, da so si iz listov delali papirčke za cigarete.
Naš glavni dobavitelj tobaka je bil Karel. Star je bil okoli 40 let. Pobrisal jo je Nemcem iz taborišča, kjer je bil na delu. Bil je za kuharja. Če ni imel tobaka, je postal siten in nervozen. Doma j e bil blizu Kamnika. Za noben denar ga nisi zadržal! v postojanki. Kljub globokemu snegu in Nemcem, ki so se stalno sprehajali po dolini, se je možakar odpravil na ,žic-patrolo’. Poznal je vse kmete in vedno je prinesel poln nahrbtnik domačega tobaka. V njegovo čast bodi povedano, da ga je vedno bratski delil z bolniki.
Po novem letu je začel mraz le preveč nagajati. Odločili smo, da bomo kurili tudi podnevi, toda na .znanstven’ način. Ponoči smo sušil drva na peči, tako potem podnevi kurimo s popolnoma suhimi. Poleg ognja je moral stalno nekdo sedeti in paziti, da lepo gori in da se ne kadi. Dežurni je tudi zarana v temi že zakuril, da je bila baraka nekoliko ogreta, ko smo vstajali. V topli sobi smo lahko tudi delali.
Začel sem prebirati Partizanski zdravniški vestnik, izuril sem se v strojepisju in s Štefom sem imel vsak dan angleške ure. Lotil sem se pisanja strokovnih člankov. Dnevi so minevali mnogo hitreje in prijetneje. Sicer pa smo bili popolnoma odrezani od sveta. Z dolino smo imeli zveze le takrat, kadar je šel naš intendantski vod po hrano ali kadar je prinesel kurir kake novice. Njegova poročila so bila skoro vedno slaba. Zvedeli smo vedno za kako novo hajko, ki so nam jo pripravili Nemci. Ker pa od spodnje strani ni bilo nobenega sledu o bolnišnici, je niso mogli odkriti. Počutili smo se relativno varne. Iz sveta že ves mesec ni bilo poročil.
Iz trga (Ljubno) so prihajala različna poročila. Nemci so 14. I. 1945 razpisali volitve za župana. Namesto svojih nemških županov so dovolili, da so si Slovenci izbrali svoje lastne ljudi. Zvedeli smo tudi, da je padel načelnik sanitarnega odseka IV. operativne cone tov. Peter (mišljen je dr. Peter Držaj, ki je padel na Moravškem — opomba pisca). Ta novica nas je zelo poparila. Tov. Peter j e bil zelo priljublje zavoljo svojega ljubeznivega vedenja in dobrih organizatoričnih sposobnosti.
Zvedeli smo tudi, da so bile nekatere naše postojanke odkrite in ranjenci postreljeni. 16 ranjencev so Nemci prignali iz Luč na Ljubno in jih tukaj ustrelili.
Okoli božiča je šla mimo P. p. (Mišljena Podplanina, kjer je stala bolnišnica Celje — opomba pisca) Tomšičeva brigada in štab cone. Na P. p. so ostali 5 dni. Pustili so nam tudi 8 tovarišev z zmrznjenimi nogami, katere smo namestili na podstrešku (zasilna bolnišnica nad kmetom Tratnikom— opomba pisca).
Izdani
Bilo je konec januarja. Snežilo je v ogromnih kosmih. Vsi smo morali pridno kidati, da smo si napravili poti med posameznimi objekti postojanke. Za tovariše, ki so prinašali hrano na postojanko, je bil napor nepopisljiv. Udeležil sem se takega pohoda, ko smo iz doline gnali dve junici na postojanko. Živinčeta sta kaj kmalu onemogla v snegu. Bilo je za nas in za telici obupna muka in trpljenje. Na poti ju nismo mogli zaklati, kar tudi ponoči in v izredno visokem snegu, ni bilo mogoče. Bali pa smo se tudi, da bi po naključju prišli in zapazili sledove…
Z največjo muko smo ju pririnili do neke pastirske bajte (Tratnikovi pastirski stani — opomba pisca) in ju tam pustili preko noči. Mi sami pa smo prišli napol mrtvi ob tri četrt na eno v postojanko. Ob petih zjutraj pa so morali že spet tovariši po nje, da bi jih še v jutranjem mraku spravili na varno. K sreči sta se živinčeta preko noči toliko opomogla, da sta peš prišla do postojanke.
Bilo je 30. I. Tov. Karel in tov. Levstik sta vkljub visokemu snegu morala iti ,na žic-patrolo’.
Na postojanki namreč ni bilo tobaka. Popoldan se vrneta brez tobaka, namesto tega pa prineseta strašno novico: postojanka je izdana. Nemci so že pred tremi dnevi skušali priti do nas in nas vse zajeti. Bili so že na pol poti, ko jim je visoki sneg onemogočil prodiranje. Tragična situacija! Sredi zime, 30 ranjencev, za katere je treba skrbeti, in sedaj kam? Vprašanje, ki ga lahko reši samo partizan. In rešili smo ga! Takoj smo postavili poostreno izvidnico. In res smo videli na poti gaz, do kamor so Nemci prišli. Od nas so bili oddaljeni komaj dober kilometer zračne črte. Intendant Tonček je še isti večer odrinil v dolino, da zve vse o izdaji. Bolniki so se vsi takoj oblekli in mnogi so takoj začeli zapuščati postojanko, češ, da jo bodo Nemci ponoči obkolili. Komaj smo jih pomirili. Težke ranjence smo z veliko muko spravili po globokem snegu v zemljanko. Potem nas je zalotila noč. Postavili smo tudi stražo, kar sicer nikoli nismo storili. V upravi smo vsaki 2 uri menjali dežurstvo. Ob treh se je vrnil Tonček in nam je povedal naslednje:
»Nemci so pred tremi dnevi prišli do kmeta Tratnika, na čigar zemljišču je postavljena bolnišnica. Imeli so s seboj precej natančen načrt položaja postojanke. Ker ni bilo gazi, je bilo zelo težko gaziti in kolona 60 ljudi je prišla ob 16. uri šele na pol poti. Zaradi mraka so se vrnili z namenom, da prihodnji dan nadaljujejo započeto delo. Tratnik je še isti večer dal našemu intendantskemu vodu pošto o situaciji. Vodja voda pa ni poslal kurirja k nam, ker se je bal, da nas ne bi izdala sled. Bili smo res na milost in nemilost predani usodi. Usoda je bila z nami. Isti večer in vso noč je bil najhujši snežni metež. Zapadlo je nad pol metra snega. Trenutno smo bili rešeni . . .«
Naslednji dan smo z vso naglico nadaljevali z evakuacijo bolnišnice. Vso hrano smo poskrili, ravno tako vso opremo bolnišnice. Skrili smo vse peči, vsa okna, ves sanitetni material itd. Vse deske, ki so bile na razpolago, smo odnesli do zemljanke. Opoldne je bila naša postojanka kakor izropana in opustošena. Zbrali smo se k zadnjemu kosilu.
Evakuacijo smo izvedli na naslednji način:
Okoli 25 se jih je javilo takoj v edinice ali pa so odšli na svoje domove na bolovanje. Tudi nekaj osebja, med njimi dve bolničarki, sta se javili za edinico. Nekaj ranjencev smo odpravili v podstrešek. Vsa ta kolona je odšla opoldne po kosilu. Vsi so dosegli svoj cilj. Deset najtežjih ranjencev smo zadržali. Nje in pet oseb smo pustili v zemljanki s poveljem, da se tam takoj zgradi, na pol v zemlji, še majhna baraka, da bo prostora za vse. Dali smo jim na razpolago ves potrebni material in orodje. Do zemljanke smo spravili tudi hrane za mesec dni in potrebni sanitetni material. Nato smo takoj zamaskirali vse dohode do zemljanke, prejeli so povelje, da se ne smejo premakniti, dokler ne dobijo od nas poročila ali pa v skrajnem primeru.
Zemljanka je bila četrt ure oddaljena od bolnišnice v zelo skritem in izredno težkem terenu. Bilo je videti, da jih Nemci ne odkrijejo. In res, ravno ta postojanka se je pozneje najbolje obnesla.
Mi, kar nas je še ostalo, smo ob prvem mraku krenili. Bili smo huje natovorjeni kakor konji. Nosili smo vsak svojo osebno opremo, tri odeje in dve vreči hrane. Iz postojanke nismo krenili po naši konspirativni poti, ampak po poti, ki smo jo uporabljali pred ofenzivo.
Na ta način smo Nemcem hote pokazali pot v bolnišnico. Želel sem, da Nemci z lahkoto najdejo našo postojanko, zato da ne bi preiskovali okolico in pri tem po naključju odkrili zemljanko.
Morali smo na sveže gaziti sneg. Udirali smo se do pasu. Na nekaterih mestih je bila na snegu skorja, ki pa ni bila dovolj trdna, da bi nas držala . . . To nas je najbolj zmučilo. Zaradi tega smo morali vreče s hrano pustiti in najprej napraviti steze ter se potem vrniti po vreče. Tako smo morali težavno pot to noč dvakrat premeriti. ..
To nas j e popolnoma ubilo. To pot bi v normalnih razmerah prehodili v pičli uri. V tej noči pa smo porabili sedem ur. Na koncu smo pa morali po zmrznjeni poti v zelo strm hrib. Bili smo dobesedno ubiti in na koncu svojih moči, toda bili smo na svojem cilju.
Prišli smo na osvobojene »grunte«.
Osvobojeni grunti
Osvobojene »grunte« smo imenovali ono šumo, v katero smo se skrili že decembra ob prvem prihodu Nemcev. Tudi na »gruntih« se je nekaj spremenilo. Obe ženi, ki sta bili od takrat edini prebivalki gruntov, sta se selili. Rekli sta, da je mesto preveč znano. Pod previsno skalo, kjer sta stanovali, se je sčasoma zgradil bunker. Zunanjo steno so tvorile deske in vejevje, notranjo steno pa skala. Vse špranje so bile dokaj dobro zapažene, tako da se je ob primernem ognju temperatura prijetno dvignila . . .
Kakih 20 metrov dalje so naši fantje postavili nov bunker skorjevko. Zadnjo steno je tvorila skala, stranske stene so bile pokrite s smrekovimi skorjami, prednja stena je bila napravljena iz desk. Tudi vrata z majhnim okencem so bila. Tloris skorjevke je meril 2,2 m X 2,2 m. Skorjevka je imela prostora za 6 ljudi . . .
Kot rečeno so predstavljali osvobojeni »grunti« gosto šumo na zelo strmem pobočju. Z obeh strmin tega pobočja je tekel potoček. Pot v dolino je držala po pobočju do potoka. Da bi zabrisali sled, smo nato hodili nekaj časa po potoku in nato po strmem pobočju do kmeta Planinca. Nemci še pri njem niso bili nikoli, zaradi tega smo ga šteli za edinega osvobojenega kmeta na Štajerskem. Planinceva hiša je stala na hribčku, ki se je strmo spuščal proti potokoma, ki sta tekla z desne strani hiše. Tam, kjer sta se potoka združila, je stala drvarska koča in tod mimo je držala pot od Primskovega vrha na Podplanino. To pot so Nemci večkrat uporabljali, vendar do kmeta Planinca niso nikoli prišli. To je tudi rešilo naš intendantski vod, ki je bil dolgo časa pri Planincu, dokler si ni zgradil na »gruntih« bunkerje.
Nekoč so ob močnem snežnem zametu prišli Nemci po omenjeni poti ter se pri drvarski bajti odpočivali. Nastavili so mitraljeze proti Planincu. Tovariši so jih šele takrat opazili. Vsi so se takoj hoteli umakniti iz hiše. Situacijo je rešil moj kurir Franci, ki jim je s puško v roki zabranil izhod iz hiše, če bi se bili umaknili, bi jih Nemci opazili . . .
Na »gruntih« se je začelo naše novo življenje. Vreme nam je bilo zopet naklonjeno. Ves februar je sijalo sonce in mi smo se začeli sedaj bolj uspešno kot o božiču sončiti. Ozračje je bilo mirno. Nemci niso poizkušali najti bolnišnice. Svobodno smo se gibali pri kmetih na Podplanini . ..
Sedaj smo imeli tudi boljše zveze z dolino in ostalim svetom. V istem času smo tudi zvedeli za tragedijo, ki se j e odigrala nedaleč od nas. Kurirji s tov. Cikom (poročnik Ciko je bil za zvezo pri štabu IV. operativne cone, bil je ranjen in se je zdravil na stanici, doma je bil iz Ljubljane) na čelu, so si postavili bunker na zelo strmem pobočju. Vreme je bilo toplo in neke noči se je plaz prav nad bunkerjem odtrgal in pokopal vseh 6 tovarišev. Plaz j e bil tako debel, da bi vsa reševalna dela bila zastonj.
V tem času smo zvedeli, da so se belčki, ki so do sedaj bivali v Lučah, preselili na Ljubno. Ker so jim bile znane mnoge stvari, o katerih Nemci še pojma niso imeli, smo se tega prihoda precej prestrašili. Lotili smo se novih ukrepov opreznosti. Da bi imeli boljšo obveščevalno službo, sem hotel izvidnico treh ljudi poslati na kako mesto bliže Ljubnega. Pri izbiri tega mesta mi je pomagal tukajšnji domačin Gjuro . Pokazal mi je mesto, od koder se lepo vidi cesta iz Ljubnega do Rastk, pobočje leži popolnoma južno in kakih 200 metrov nad dolino. Tukaj je bilo strmo pobočje, velike skale, nedostopen teren, gosta šuma. Moja odločitev je bila takoj storjena. S kurirjem Francom in Gjuro smo se 14. II. preselili v naš novi dom.
Podstrešek
V slovenskih partizanskih bolnišnicah je bila navada, da je bil v bolnišnici ali pa nekje v njeni bližini podstrešek. To je bilo navadno ležišče s streho brez vsakih sten. Služil je za ležišča osebja ali lažjih ranjencev in prebolevnikov, seveda samo poleti. Tudi pri nas je bil tak podstrešek, in sicer na drugi strani Komna, kako uro oddaljen od postojanke. V začetku je bil to podstrešek v pravem pomenu besede. Vsi smo bili prepričani, da ne bo treba to zimo ostati v hosti. Ko pa le ni kazalo na bolje, smo jeseni spremenili podstrešek v majhno postojanko. Podstrešek je dobil še stranske stene in kuhinjo, tako da je bilo prostora za 20—25 ljudi. V decembrski hajki se je nabralo tudi do 40 ljudi. Jasno je, da je nastala precejšnja gneča, zraven tega pa še veliko pomanjkanje hrane. Te razmere so šle v prvi vrsti na škodo ranjencev. Iz tega položaja sta podstrešek rešila naš komisar Nace in intendant Tonček. Organizirala sta pohod na bunkerje hrane v dolini, katerega so se udeležili vsi zdravi. Ta pohod sta ponovila trikrat in na ta način je dospelo spet nekaj hrane.
Razmeroma najlaže je bilo rešeno vprašanje živine, to je mesa. Stvar je bila samo v toliko nevarna, ker so morali kmetje prijaviti vso živino Nemcem. Vsak zakol je bil strogo prepovedan in zaradi tega niso hoteli dati več živine.
Iz te zagate nas je rešil novoizvoljeni občinski odbor, ki se je v vsakem oziru dobro izkazal.
Če smo vzeli živino, je kmet to javil občini in se je zadeva uredila tako, da Nemci niso zvedeli ničesar. V glavnem se mi je posrečilo, da sem število ljudi na podstrešku zmanjšal . . .
Ta načrt se mi je posrečil od 1. II.—13. II. Na podstrešku je ostalo samo še 18 ljudi . . .
Velika hajka ali lov na ljudi
» . . . V prvem tednu marca je prišel komisar k meni ter mi predlagal, da bi opustili zemljanko z bolniki in ranjenci in zgradili novo v bližini doline na zelo skritem in nedostopnem mestu. Na ta način bi oskrbovanje postalo lažje. Pristal sem na ta predlog. Nisem vedel, da smo s tem podpisali smrtno obsodbo 6 tovarišem. V novo zemljanko smo prenesli 4 najtežje ranjence, katere smo z veliko muko strgali smrti. Vsak od njih je bil večkrat operiran. Zadnje čase se jim je stanje izboljšalo. Dodelili smo jim kuharja Jožeta in bolničarja Uroša (bolničar je bil Uroš Marčič iz Braslovč — opomba pisca).
Znosili smo jim v bunker precej hrane in nato bunker zaprli. Bili smo prepričani, da smo storili vse najboljše za te tovariše in tudi za konspiracijo te postojanke. (To zemljanko so v marcu 1945 našli Ukrajinci, ki so hajkali pod Komnom in Podplanini. Vse ranjence in strežno osebje so pobili — opomba pisca.)
. . . Nemške čete, ki so prišle hajkat v to pogorje, so bile sestavljene iz Ukrajincev, pomešane s SS-ovci. Njihovo število je bilo okoli 30 000 mož. Bili so namenjeni na fronto. Med potjo pa so priredili majhen » lov na bandite«. Hajke po gorah se je udeležilo okoli 19 000 mož. Ostali pa so krenili po cesti Mozirje—Gornji grad in naprej na Kranjsko. One čete, ki so šle na Mozirske planine, so kmalu naletele na naše edinice. Naši so spoznali situacijo in so se začeli previdno umikati proti Teru ter so se spretno izmuznili iz Podtera in v bližini Ljubnega smuknili na Šentprimoški vrh in dalje. Naše izgube so bile precej manjše v primeri z onimi, ki so jih imeli Ukrajinci in Nemci. Tukaj so hoteli Nemci naše popolnoma uničiti. Takoj zjutraj so poslali po pomoč, ki je prišla okoli poldneva. Takrat se je situacija zaradi umika naših edinic popolnoma spremenila. Na mestu, kjer so bili partizani, so bili v teku popoldneva že Ukrajinci. Čete, ki so prišle Ukrajincem na pomoč, so od daleč zagledale vojake.
Mislile so, da imajo pred seboj partizane in so udarile po njih. Ukrajinci, napadeni od zadaj od svojih ljudi, so mislili, da so jim prišli v hrbet partizani. Čete v dolini, ki so vse to opazovale, so začele tolči v svoje z artilerijo. Svojo napako so odkrili šele, ko je ena skupina obkolila drugo . . .
Do svita nisem mogel zaspati. Takrat smo vstali še bolj zbiti, kot smo legli. Skuhali smo hitro močnik na vodi, pospravili smo svoje stvari na varna mesta okoli bunkerja, nekaj hrane in odeje spravili v nahrbtnike, vzeli orožje ter čakali bodočih dogodkov.
- III. …imeli smo stalno stražo na gornji izvidnici. Tudi ta dan se je čulo močno pokanje s sosednjega vrha, vendar ni bilo tako močno . . .
Tukaj se dr. Kukovčev dnevnik neha.
O zajetju dr. Kukovca po Nemcih pravi aktivistka Lizika Podlesnik (njen brat Franci je bil njegov kurir), naslednje:
»Nekako sredi aprila so zajeli dr. Kukovca pri kmetu Tratniku v Podplanini. Ljudje so govorili, da je bila takrat hajka, kar pa ne odgovarja resnici. Zajetje se je zgodilo takole:
Neki nemški stotnik je hodil večkrat iz Črne preko Podplanine na Ljubno. Pri nas je imel svojega dekleta. Nazaj pa so ga vedno spremljali policisti iz Ljubnega. Spremljali so ga tudi omenjenega dne. Pri kmetu Tratniku so počivali. Ravno takrat se je pri omenjenem kmetu mudil tudi dr. Kukovec. Tja je prišel pit mleko. Bil je oblečen v kmečko obleko. Ko je zagledal nemško policijo, je pričel bežati preko njiv v dolino, misleč, da je hajka in da nastopa policija iz gozda. Tako so ga ujeli. Če bi bežal proti gozdu, ki se začenja takoj za hišo, bi se bil lahko rešil. Moj brat Franci je bil njegov kurir. Takrat je bil ranjen v koleno, zato je bil dr. Kukovec sam. Pravil mi je, da je imel dr. Kukovec v svoji angleški uniformi dozo morfija. Večkrat mu je dejal:
Če me Nemci dobe, me bodo dobili samo mrtvega. To se mu ni posrečilo. Po zajetju je policija odpeljala dr. Kukovca na Ljubno, kjer je bil zaprt pri posestniku Budnu. Tam je bila nastanjena tudi policija. Pred njegovimi vrati je bila stalna straža. Kolikor mi je znano, se je komandant Ljubnega pregovarjal z njim, da ga spusti na svobodo, če bi zdravil njegove vojake. Dr. Kukovec je to njegovo zahtevo odbil.
Nekaj dni pred popolnim polomom Rajha so Nemci vso noč neprestano streljali. Komandant Ljubnega je popolnoma podivjal. V svojem stanovanju je streljal v stene in ogledala. Govori se, da je bil omenjeni komandant sošolec dr. Kukovca, vendar to ni potrjeno.
V tej noči so odpeljali dr. Kukovca od Budna in ga umorili. Kako se je tragedija izvršila, bo ostalo najbrž nepojasnjeno.
Nekaj dni po odhodu Nemcev so Ljubenci, ki so dr. Kukovca dobro poznali, začeli iskati njegovo truplo. Iskali so ga predvsem okoli Rasul. Končno so našli za rasulskim pokopališčem mesto, ki je bilo prekrito s svežim travnatim rušjem. Ko so na tem mestu začeli kopati, so našli truplo dr. Kukovca s popolnoma razbito glavo.
Njegov dnevnik je bil shranjen pri mojem bratu Francetu.«
Usoda se večkrat neusmiljeno poigra s človekom, tako se je tudi z dr. Kukovcem. Ko je svoboda prihajala s hitrimi koraki in prinašala svetle dni, je omahnil v smrt.
Iz njegovega dnevnika je značilen tudi naslednji odstavek o izvidnici, s katere je bil lep razgled in s katere so opazovali premike Nemcev. Takole piše:
» . . . Na tej izvidnici sem presedel mnogo ur. Včasih sem se sončil in grel kot martinček, včasih pa opazoval ure in ure avione. Drugič sem zopet pisal strokovne stvari, čital ali pisal o našem življenju. Ali bodo te vrstice sploh koga zanimale? Ali bodo zmogle prikazati vse ono, kar smo pretrpeli, ko smo čakali in upali? Morda bodo nekega dne ostale v hajki pod kako skalo in če se ne vrnem, jih mogoče nihče ne najde. Zakaj jih skrivam? Če bi ti listi prišli Nemcem v roko, bi preveč zvedeli. Zato jih imam stalno na varnem mestu in le kadar pišem, jih privlečem na dan.
Največ sem čakal in upal v skalovju . . . Tukaj sem zagledal prvega metulja in prvi list, ki je odganjal na mladi veji. Od tu sem opazoval zimo in vesno. Natančno sem si zapomnil vsako kopno mesto na nasprotnem vrhu ter ga vsako jutro in vsak večer primerjal, če se je povečalo. Videl sem na tem vrhu prva drevesa zeleneti . ..
Gledal sem, kako so tam orali in branarili polja, kako so zeleneli travniki in kako je poganjala ozimina. Pomlad, kako smo te želeli in te klicali vso to zimo! Bili smo prepričani, kdor te učaka, učaka tudi novo življenje. Kolikokrat je Franci rekel: ,Naj bo samo kopno!
Spet bodo hodile brigade po Štajerski in rušile postojanke. Spet bo življenje za partizane in smrt za Nemce. .. .
Ležal sem in gledal plavo nebo. Moje misli so hitele sem in tja, samo sedanjosti so se izogibale. . . . Naprej, naprej svobodi nasproti! In je še ni. Prišla bo, samo kdo je učaka!
Skozi drevje se iz tega mesta lepo vidi Ljubno in Rasulje. Ne vem, če je kdo kako umetnino gledal s tako željo, kot sem to jaz. Ona mi je predstavljala simbol življenja, simbol svobode . . .«