BERGANT Jože – Lovrinčki
Sin Ivana in Marije se je rodil 18. marca 1906 v Stari Loki pri Škofji Loki. Po študiju v Ljubljani in Zagrebu je kot veterinar služboval v raznih krajih po Jugoslaviji, leta 1938 pa je nastopil službo okrajnega veterinarja v Gornjem Gradu.
Nemci so ga takoj po prihodu razrešili, zato se je umaknil v svoj rojstni kraj, kjer se je povezal z aktivisti OF, a že septembra 1941 se je vrnil v Gornji Grad in tu v okviru trojke Franca Žmavca nadaljeval z uporniškim delovanjem proti okupatorju.
Zaradi izdaje ga je gestapo 8. julija 1942 aretiral. V celjskem Starem piskru in v mariborskih zaporih so ga grozotno mučili, a iz njega niso izvlekli nič.
Ustrelili so ga kot talca 15. avgusta 1942 v Celju.
BEVC Franc – Kožlakerjev
Sin srednjega kmeta je bil rojen 14. aprila 1906 v Rorah pri Gornjem Gradu.
Z očetom Francem je kmetoval na domačem posestvu, postal član Slovenske ljudske stranke ter sodeloval pri prosvetnem društvu, zlasti v bralnem društvu v Gornjem Gradu.
Že leta 1942 je podpiral prve partizane, ki so se ustavljali pri njih doma. Bil je povezan z OF, raznašal letake, partizanske časopise in širil radijske vesti. Obveščal je partizane o položaju na terenu.
Avgusta 1944 so ga mobilizirali v partizane. Dodeljen je bil Ljubljanski brigadi in z njo sodeloval v borbah na Dolenjskem. Padel je oktobra 1944 v boju z domobranci pri Stavči vasi.
BEZOVŠEK Franc – Voduski
Rodil se je 16. junija 1915 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Pretežno je delal na domačem posestvu, a vmes se je nekaj časa ukvarjal tudi z žagarstvom.
Ob zlomu kraljeve vojske se je srečno vrnil domov in se spet lotil dela na domači kmetiji, a kmalu so ga Nemci dodelili za delo na posestvu izseljenih Kolenčevih v Gornji Grad, pozneje pa na posestvo Žmavčevih v Bočno.
Pred mobilizacijo v nemško vojsko je 6. julija 1944 odšel k partizanom. Prišel je v Belokranjski odred, potem pa je postal mitraljezec v 2. četi 3. bataljona Štajerske brigade.
Brigada se je 25. oktobra 1944 pri Brezovem Rebru spopadla z domobranci. Med padlimi je bil tudi Franc.
BEZOVŠEK Ivan – Žrelovčev
Rodil se je 22. januarja 1928 v Dolu pri Gornjem Gradu.
Izhajal je iz številne delavske družine, zato si je moral že v zgodnji mladosti sam služiti kruh. Bil je za pastirja pri raznih kmetih.
Bilo mu je komaj 16 let, ko je vstopil v Kamniško-zasavski odred.
Januarja 1945 so ga Nemci ujeli v Homu pri Gornjem Gradu in ga kmalu zatem ustrelili kot talca v Zastonci pri Gornjem Gradu.
BEZOVŠEK Jakob – Spodnje Bezovski
Rodil se je 20. julija 1913 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Po šoli je pomagal očetu Janezu na domačem posestvu. Leta 1934 se je poročil z Antonijo Krivec. Postal je gospodar na domačem posestvu. S politiko se ni ukvarjal. Bil je oče štirih otrok.
Iz razpadle kraljeve vojske se je srečno vrnil domov. Kmalu se je pridružil somišljenikom v boju proti Nemcem. Sodeloval je s Samejem, Kolencom in Bergantom. Zaradi te dejavnosti so ga Nemci avgusta 1942 aretirali.
V celjskem Starem piskru so ga zverinsko mučili, nato pa so ga odpeljali v mariborske zapore, kjer je bil ustreljen kot talec 2. oktobra 1942.
Ženo in otroke so Nemci odpeljali v taborišče, a so se vsi po vojni srečno vrnili domov.
BEZOVŠEK Jože – Voduski
Rodil se je 10. septembra 1899 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Po šoli je sprva delal doma, potem pa se je pri Antonu Rojtnu v Gornjem Gradu učil za kovača. Med Prvo vojno so ga na Soški fronti ujeli Italijani. Po vojni se je pri Alojzu Mikušu izučil za mesarja, vendar je delal večinoma kot slikopleskar-samouk.
Leta 1942 so ga Nemci mobilizirali na delo v Radeče in kasneje v Krakov na Poljskem, a ko je bil leta 1944 doma, se je 26. junija vključil v Šlandrovo brigado.
Pri napadu na Mozirje je bil ranjen. Zdravil se je doma, potem pa je pomagal graditi letališče pri Rečici. V decembrski ofenzivi so ga Nemci ujeli v bunkerju in ga 14. januarja 1945 ustrelili na Brinovskem hribu.
BEZOVŠEK Martin – Žrelovčev
Sin Antona, rojen 7. oktobra 1925 v Dolu 39. V osnovno šolo je hodil v Gornjem Gradu.
Bil je otrok v številni delavsko-kmečki družini, zato si je moral že v zgodnji mladosti sam služiti kruh. Bil je pastir pri okoliških kmetih, opravljal je tudi razna priložnostna dela. Pomagal je tudi očetu, ki je bil žagarski mojster na žagi.
Decembra 1944, ko je v dolini divjala sovražna ofenziva, se je z nekaterimi vrstniki – med njimi je bil tudi Stanislav Repenšek – umaknil na Menino, kjer so ga Nemci ujeli in odtlej se je za njim izgubila vsaka sled.
BEZOVŠEK Stanko – Spodnje Bezovski
Rodil se je 11. novembra 1926 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Po šoli je ostal na domačem posestvu in pomagal bratu Jakobu, ki je bil gospodar.
Nemci so mladeniča poslati na delo v Pliberk, a Stanko, ki je bil šele v sedemnajstem letu, se je rajši odločil za partizane. Leta 1943 se je pridružil Šlandrovi brigadi.
Padel je 10. februarja 1944 v boju na Slapeh, med Menino in Dobrovljami.
BITENC Ivan – Trobejev
Rodil se je 7. oktobra 1912 v Sanskem mosu v Bosni. Tik pred Prvo vojno so se preselili v Mozirje, toda oče je kmalu zatem padel v Galiciji.
Ivan se je izučil za trgovca, se zaposlil v mozirski kmetijski zadrugi, kasneje pa je bil poslovodja konzuma v Nazarjah, maja 1941 pa je prevzel Trobejev dom v Gornjem Gradu.
Proti okupatorju se je uprl skupaj z drugimi vrstniki iz Mozirja, Ljubnega in Gornjega Grada. Pred aretacijo po izdaji je ušel preko Hrvaške v Srbijo z imenom Ivan Stremšek.
Leta 1944 se je v Beogradu pridružil 1. jugoslovanski brigadi in se z njo preko Srema in Slavonije bojeval na poti v Slovenijo.
Pri Slavonskem Brodu je bil ranjen in 22. aprila 1944 je umrl v bolnišnici v Vinkovcih.
BOŽIČ Franc – Božičev
Sin Jakoba in Antonije se je rodil 11. septembra 1894 v Gornjem Gradu. Izšel je iz malomeščanske trgovske družine in je sledil družinski tradiciji. V Grazu se je vključil v slovensko telovadno društvo, ob koncu Prve vojne pa se je pridružil Malgajevi enoti v boju za severno mejo.
Nemci so nekdanjega koroškega borca in aktivnega člana Sokola v Gornjem Gradu seveda takoj zaprli. Po dveh mesecih v celjskem Starem piskru se je njegov bes proti okupatorju samo povečal. V sodelovanju z eno izmed “trojk” se je lotil delovanja proti Nemcem.
Bil je izdan, da sodeluje z OF. Nemci so ga 23. avgusta 1942 aretirali. Po zaslišanjih v celjskih in mariborskih zaporih so ga 2. oktobra 1942 v Mariboru ustrelili kot talca.
BRGLEZ Jožef – Krebsov
Rodil se je 16. marca 1909 v Sv. Florjanu pri Gornjem Gradu. Bil je sin Antona Brgleza, somišljenika ljudske stranke, ki se ni ukvarjal s politiko, a je takoj po okupaciji začel pomagati partizanom in z njimi sodeloval.
V času osvobojenega Gornjega Grada so ga mobilizirali in 30. avgusta 1944 dodelili Levstikovi brigadi.
Padel je v boju z domobranci 6. novembra 1944 na Hinjah v Suhi Krajini.
Žena je ostala z dvema majhnima otrokoma.
FRICELJ Marija – Fricelnova
Hči Alojza in Alojzije se je rodila 7. novembra 1919 v obrtniški družini v Gornjem Gradu. V gostilni pri Debevcu v Kamniku se je izučila za kuharico.
Vrnila se je na Rečico, kjer je imela njena mati gostilno, zatem je delala v gostilni Podpečnik na Ljubnem, leta 1939 pa je odšla v Trbovlje, kjer se je zaposlila v gostilni Tratnik.
Tratnikova gostilna je bila med vojno zbirališče prispevkov, ki so jih podporniki osvobodilnega gibanja prinašali tja, Marija pa jih je nosila naprej k partizanom.
Skrbela je tudi za ranjenega Jožeta Verbiča, ki je ležal pri Jožetu Kočarju. Stike pa je imela tudi z bratom, ki je bil kurir v Kamniško-zasavskem odredu. Poškodb v bombnem napadu ni preživela. Umrla je 13. aprila 1945 v trboveljski bolnišnici.
GOLOB Ciril – Hmelovčev
Sin čevljarja Jakoba iz Šmiklavža se je rodil 15. marca 1935 v Dolu. Otroci, ki so se maja 1945 igrali pri Završki oferiji v Lenartu, so našli bombo. Ko so si jo ogledovali, je bomba eksplodirala in ubila Cirila.
GOLOB Jakob – Hmelovčev
Sin čevljarja Jakoba se je rodil 6. oktobra 1915 v Šmiklavžu pri Novi Štifti. Mati je zgodaj umrla in oče se je v drugo poročil s Frančiško Podbregar.
Še mlad fant je odšel na delo v Sela pri Kamniku. Leta 1942, ko so pri kmetu Cehtetu izkopavali krompir, so prišli ponj Nemci. Izgovoril se je, naj toliko počakajo, da se preobleče. Toda skočil je skozi okno in zbežal v gozd. Nemci so streljali za njim, a ga niso zadeli.
Kasneje je prišel v Šlandrovo brigado in se z njo bojeval v raznih krajih na Dolenjskem. Padel je 1. avgusta 1944 pri Žužemberku.
GOLOB Jože – Hmelovčev
Sin čevljarja Jakoba se je rodil v Šmiklavžu pri Novi Štifti 15. marca 1919. Sprva je bil pastir na Veliki planini, potem je odšel v Zagreb, kjer se je zaposlil pri nekem vrtnarju, kmalu pa je postal sprevodnik v jedilnem vagonu brzovlaka.
Ko se je vračal iz kraljeve vojske domov, so ga Nemci v Celju prijeli in odpeljali v taborišče Merseburg. Po kratkem dopustu doma se je spet vrnil na delo v Nemčiji, od koder je prišel domov leta 1944.
Takrat se je določil in odšel k partizanom. V Pohorskem bataljonu je postal desetar. S partizani je prišel v Gornji Grad, ko je bila Zgornja Savinjska dolina osvobojena.
Od decembra 1944, ko se je partizanska vojska umaknila pred Nemci, ga ni videl nihče več.
HREN Franc – Mlinarjev
Sin malega kmeta Franca se je rodil 26. oktobra 1874 v Gornjem Gradu. Za politiko se ni zanimal, a ko so se pojavili prvi partizani, jim je rad pomagal po svojih močeh.
Decembra 1944 so Nemci z vsemi silami napadli Zgornjo Savinjsko dolino, da preprečijo nadaljnje širjenje osvobojenega ozemlja.
V času napada na Gornji Grad se je Franc vračal domov in povsem nedolžnega je zadela sovražnikova krogla.
Bil je mrtev na kraju dogodka.
HRIBAR Anton – Sandrov
Sin Franca se je rodil 22. septembra 1904 v Zgornjem Tuhinju. Po kadrovskem roku v kraljevi vojski je dokončal oficirsko šolo, zato je po prihodu domov postal orožnik.
Služboval je v Šmarju pri Jelšah, na Ptuju, v Ponikvi in nazadnje v Gornjem Gradu.
Nemci so ga takoj po prihodu aretirali in poslali na Hrvaško. Tam je ušel in se vrnil k sestri v Gornji Grad. Nekaj časa je delal kot gozdni delavec, a ko je prišel v stik s partizani, se je ponudil Nemcem kot pomožni orožnik.
Tako je lahko v zvezi s “trojko” pošiljal partizanom važna obvestila, pa tudi orožje in strelivo. Zaradi izdaje je bil maja aretiran in 22. julija 1942 kot talec v celjskem Starem piskru ustreljen.
JELŠNIK Anton – Ugovški
Sin Jožeta se je rodil 8 februarja 1908 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Delal je na domači kmetiji, kasneje pri bratu, v času sečnje pa je delal pri raznih kmetih v gozdu kot drvar. Nekaj časa je bil tudi preddelavec pri gozdni upravi.
V času osvobojenega Gornjega Grada se je iz tiskarne Vajd pri Domžalah preselila v hišo na posestvu njegovega brata partizanska tiskarna “Punkt 7”. Pri tiskanju propagandnega gradiva je sodeloval tudi Anton.
Ob vnovični nemški okupaciji Zgornje Savinjske doline se je tiskarna z osebjem vred umikala proti Mali planini. Z njimi je odšel tudi Anton in za njim se je izgubila vsaka sled.
Za datum smrti je bila razglašen 9. maj 1945.
JELŠNIK Matija – Ugovški
Sin Jožeta se je rodil 24. februarja 1914 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Delal je na domači kmetiji in ob priložnosti tudi drvaril pri raznih kmetih.
S politiko se ni ukvarjal in tudi v predvojnem društvenem življenju ni sodeloval.
V času osvobojenega Gornjega Grada se je 17. julija 1944 pridružil partizanom in odšel z njimi na Dolenjsko.
Ni znano, v kateri enoti se je bojeval. Bil je hudo ranjen in 19. avgusta 1944 je umrl v partizanski bolnišnici pri Metliki na Dolenjskem.
KALJČENKO Pavel – Mrkušev
Sin Mitrofana se je rodil 12. julija 1900 v Kursku in še kot gimnazijec med oktobrsko revolucijo emigriral v Avstro-ogrsko.
Na koroškem je postal carinski uradnik, potem je v Beogradu doštudiral za geometra in služboval v raznih krajih Jugoslavije. V Sloveniji je služboval kot davčni uradnik v Gornjem Gradu, v Škofji Loki in v Mokronogu.
Po umiku Italijanov se je leta 1943 pridružil Gubčevi brigadi. Bojeval je številne bitke, med drugim tudi za Drago na Hrvaškem, a boju proti Nemcem je padel 22. novembra 1943 v Ždinji vasi pri Trški Gori na Dolenjskem.
KOLENC Albert – Kolenčev
Sin Antona in Ane je bil rojen 29. marca 1911 v Gornjem Gradu. V Celju je dokončal dva razreda gimnazije, a zaradi bolezni je šolanje prekinil in se zaposlil v Posojilnici v Ljubljani, kasneje pa je postal tajnik Posojilnice v Gornjem Gradu.
Bil je dober telovadec in načelnik Sokola v Gornjem Gradu, zato so ga Nemci takoj po prihodu zaprli. Po štirih mesecih se je vrnil in začel aktivno delovati v okviru trojke. Zaradi nemškega nadzora se je umaknil v gozdove.
Na Raduhi ga je izdal pastir in Nemci so ga hkrati z bratom Jožetom julija 1942 ujeli ter odvedli v celjske zapore. Alberta so premestili v Maribor, kjer je bil 10. marca 1943 kot talec ustreljen.
KOLENC Angela – Kolenčeva
Hči Antona in Ane se je rodila 23. marca 1909 v Gornjem Gradu. Pomagala je pri delu na precej veliki kmetiji.
Brata Albert in Jože sta se v okviru trojke takoj vključila v boj proti okupatorju, Angela pa je zbirala obvestila o sovražnih namerah okupatorja.
Gestapo je iskal njena brata, a ker ju ni našel, so Nemci 18. julija 1942 aretirali njo. Iz celjskih zaporov so jo premestili v Borl in zatem naprej v Auschwitz.
V taborišču je Angela dotrpela 1. novembra 1942.
KOLENC Avgust – Matevžakov
Sin delavcev Matevža in Doroteje se je rodil 7. avgusta 1935 v Gornjem Gradu. Bil je star komaj devet let, ko ga je na travniku blizu doma zadela mina. Umrl je v celjski bolnišnici 16. decembra 1943.
KOLENC Jože – Kolenčev
Sin Antona in Ane se je rodil 24. oktobra 1904 v Gornjem Gradu. Delal je na večji kmetiji svojih staršev. Bil je član Sokola in gasilskega društva v Gornjem Gradu.
Z bratom Albertom sta se takoj vključila v trojko, ki je vodila aktivnosti v boju proti okupatorju. Nemci so kmalu izsledili njuno dejavnost in morala sta se umakniti v gozdove.
Na Raduhi ju je izdal pastir in Nemci so ju proti koncu julija 1942 aretirali. Odpeljali so ju v celjske zapore in kasneje v Maribor.
Jože je bil v Mariboru ustreljen kot talec že 2. oktobra 1942.
KOREN Jože – Korenov
Sin obrtnika Avgusta in Marije, rojene Mermal, je bil rojen 14. februarja 1926 v Gornjem Gradu. Nadaljeval je družinsko tradicijo in se izučil za ključavničarja.
Spomladi 1943 je odšel v partizane. Deloval je na terenu v okolici Gornjega Grada, Ljubnega in Luč. Ne terenu je veliko je sodeloval z Ivanom Žmavcem-Mrazkom.
Leta 1945 je padel v bojih na Pohorju.
KRAMAR Janko – trgovec pri Rupi
Sin krojača Mihaela se je rodil 13. julija 1911 v Kapelah pri Brežicah. Izučil se je za trgovca in odprl svojo trgovino v Gornjem Gradu. Bil je sicer napredno usmerjen, a se ni ukvarjal s politiko.
Kmalu se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in postal prizadeven član trojke.
Tudi njega so zaradi izdaje 8. junija 1942 aretirali. Bil je v mariborskih in celjskih zaporih.
Kot talca so ga ustrelili 15. avgusta 1942 v Celju. Tik pred tem je vzkliknil: “Živela svoboda!”
KRAMAR Mihael – oče trgovca pri Rupi
Sin Jožeta se je rodil 29. septembra 1865 v Kapelah pri Brežicah. Bil je krojač.
Ko je postal vdovec, se je malo pred drugo svetovno vojno preselil k svojima otrokoma, ki sta sodelovala z gornjegrajskimi aktivisti v boju proti okupatorju.
Sina Janka in hčerko Antonijo so Nemci aretirali 8. junija 1942, Mihaela pa so kljub starosti kak mesec zatem odpeljali v taborišče Forstheim.
Mihael je junaško prenašal taboriščne tegobe, a malo pred osvoboditvijo, 26. februarja 1945, je zaradi zastrupitve umrl.
KREBS Franc – Sandrov
Rodil se je 17. maja 1918 v Gornjem Gradu, kjer se je pri Francu Miklavžinu izučil za žagarja. Tu je tudi delal do leta 1938, ko je odšel v Kočevje.
Nemci so ga premestili v Leoben, kjer so ga potem vpoklicali v nemško vojsko.
Marca 1944 je prišel na dopust v Celje. Nemcem je izjavil, da se bo zadrževal v Grazu pri teti, a odšel je v Gornji Grad in od tod v partizane. Postal je borec v drugem bataljonu Šlandrove brigade.
Padel je pri napadu na Ljubno 31. julija 1944.
KREBS Jože – Brložki
Sin Janeza in Ane, rojene Kos, se je rodil 2. februarja 1908 v Gornjem Gradu. Imeli so srednje veliko kmetijo, na kateri je Jože delal, dokler ni postal na žagi kurjač.
Bil je član Slovenske ljudske stranke, a se za politiko ni kaj dosti brigal.
Ob prihodu okupatorja se je umaknil v Braslovče k žagarstvu Miklavžin, v začetku aprila 1944 pa je odšel v partizane.
Bil je v Šlandrovi brigadi. Padel je v boju jeseni 1944 na Limbarski gori pri Moravčah.
KRIVEC Franc – Grčki
Rodil se je 21. julija 1905 v Lenartu pri Gornjem Gradu kot sin večjega kmeta Antona Krivca. Po šoli je delal doma na kmetiji. Bil je nadarjen glasbenik, igral pri gasilski godbi na pihala, kot harmonikarja pa ga je poznala skoraj vsa dolina.
Med okupacijo je njegova harmonika utihnila. Že leta 1942 je začel sodelovati z OF, vendar ga je gestapo zaradi izdaje avgusta 1942 aretiral.
Zaprt je bil v celjskem Starem piskru, nato pa so ga odpeljali v taborišče Mauthausen, kjer je decembra 1942 umrl.
MATJAŽ Ivana z otroki
Hči Jakoba Ugovška, rojena 16. aprila 1916 v Lenartu, se je poročila z Jožetom Matjažem v Dol k Presečkim, kjer so se med vojno pogosto zadrževali partizani. Nemci so 21. septembra 1944, ko je bil Gornji Grad osvobojen, bombardirali Matjaževo hišo in v ruševinah je umrla mati Ivana z vsemi štirimi otroki: Ivano, rojeno 28. maja 1937; Jožefo, rojeno 5. septembra 1938: Marijo, rojeno 28. januarja 1940 in Francem, rojenim 3. decembra 1941 (ni na sliki). Mož Jože, ki je bil v mlinu, je ostal živ.
MATJAŽ Albert – Drhnatov
Rodil se je 22. aprila 1902 v Tiroseku. V šolo ni hodil, a se je sam naučil pisanja. Kot reven otrok gostačice Katarine je moral prijeti za vsako delo.
Bil je sicer tesač, a zelo nadarjen in si je služil kruh z raznimi obrtniškimi deli. Bil je zelo razgledan, a s politiko se ni ukvarjal.
Okupacija ga je prizadela, zato se jim je izmikal. V začetku maja 1944 se je pridružil partizanom. Prišel je v Ljubljansko brigado, ki je delovala v okviru 18. divizije.
Padel je 31. maja 1944 v boju s sovražnikom na postojanki Sv. Jurij. Pokopan je pri Sv. Urhu blizu Vrbine.
MAVRIČ Ivan – Petkov
Sin Ivana se je rodil 20. julija 1921 v Florjanu pri Gornjem Gradu. Po končanem šolanju je delal na domačem posestvu. Bili so somišljeniki Slovenske ljudske stranke.
Spomladi 1942 so se začeli pri njih oglašati partizani in Ivan se je takoj povezal z njimi. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, a že septembra istega leta, ko je prišel na dopust, se je pridružil Šlandrovi brigadi.
Postal je obveščevalec in kot komandir gospodarske čete tudi organizator oskrbe, saj je bilo treba prehraniti čedalje več borcev, zlasti še v času osvobojene Zgornje Savinjske doline.
Kot komandir čete je decembra 1944 branil osvobojeno ozemlje pred navalom Nemcev. Padel je 3. decembra na Preseki pri Mozirju.
MEHTIG Ivan
Sin Ivana in Berte, rojene Hribar, se je rodil 3. junija 1930 v Gornjem Gradu. Bil je duševno prizadet otrok, ki so ga Nemci leta 1943 odpeljali v neko taborišče pri Grazu, kjer naj bi leta 1944 preminil.
MERMAL Ana – Lekševa
Hči Jakoba Štiglica je bila rojena 26. septembra 1903 v Gornjem Gradu. Po šolanju je sprva gospodinjila doma pri Jurčku Vugu, potem je bila pri Goričarjevih v Mozirju, od koder se je kmalu vrnila v Gornji Grad, kjer je skrbela za družino dr. Sajevca. S Sajevčevimi je odšla tudi v Kranj, a se je vrnila v Gornji Grad, kjer se je leta 1928 poročila s krojačem Antonom Mermalom.
Z možem sta podpirala NOB, zato se je moral mož umakniti v Beljak, Ano pa so Nemci 8. julija1942 aretirali. Iz celjskih zaporov so jo poslali v Auschwitz, kjer je kot številka 18708 zbolela za tifusom in 11. januarja 1943 umrla.
MERMAL Anton – Lekšev
Sin Jožefa Mermala se je rodil 19. maja 1898 v Gornjem Gradu. Po šolanju se je šel učit h krojaču Fluderniku na Ljubno. Ob koncu prve svetovne vojne je bil borec za severno mejo v Malgajevi četi. Bil je tudi telovadec pri Sokolu.
Leta 1928 se je iz Trbovelj, kjer je delal pri krojaču Medveščku, vrnil v Gornji Grad in se poročil z Ano Štiglic. Oba z ženo sta sodelovala s trojko, ki je vodila odpor proti Nemcem.
Spomladi 1942 je sodni uradnik Lösel v dogovoru z županom Haudekom izdal odločbo, da mora Anton zapustiti Gornji Grad. Odšel je v Beljak, kjer je delal pri krojaču Butschenreiterju. Kaj se je tam zgodilo, ne ve natanko nihče. Nemci so trdili, da je 13. julija 1942 naredil samomor, a njegov brat, ki je prišel po truplo, je videl, da je bilo pretepeno in polno globokih ran.
MERMAL Apolonija – Trkleva
Hči Jožefa Veninška je bila rojena 7. februarja 1907 v narodno zavedni kmečki družini v Mozirju. Z možem Francem sta se na Ljubnem ukvarjala z gostinstvom in v gostilni zbirala prispevke za partizane in tudi sicer podpirala osvobodilno gibanje.
Bila sta izdana. Moža so aretirali in v celjskih zaporih ustrelili kot talca, Apolonijo pa so aretirali in 15. avgusta 1942 odpeljali v taborišče Auschwitz, kjer je zbolela za tifusom in 11. januarja 1943 umrla.
MERMAL Franc – Trklev
Sin kmeta in gostilničarja Franca se je rodil 1. februarja 1908 v Gornjem Gradu. Sprva je pomagal doma na kmetiji in v domači gostilni, kasneje pa se je sam ukvarjal z gostinstvom, najprej v Šmartnem ob Paki, potem pa na Ljubnem.
Bil je član trojke in v njegovi gostilni so se zbirali prispevki za člane odporniškega gibanja. Njegov brat Alojz ga je sicer posvaril, da Nemci vedo za njegovo dejavnost, a bilo je prepozno. Nemci so ga aretirali 6. julija in 15. avgusta 1942 kot talca ustrelili v celjskem Starem piskru.
MIKLAVC Franc – Miklavčev
Sin Jožeta se je rodil v kmečki družini 25. maja 1913 pri Sv. Florjanu. Po šolanju je delal na domačem posestvu, po večerih pa se je udeleževal v igralski skupini.
Četudi je bil somišljenik SLS se je po vrnitvi iz nemškega ujetništva aprila 1942 povezal z osvobodilnim gibanjem. Bil je v zvezi z Ivanom Ogradijem in Jožetom Potočnikom. Zbirali so pomoč za partizane, razširjali propagandno gradivo in obveščali partizane o nemških premikih.
Njegovo delovanje je bilo izdano. Nemci so ga aretirali 8. julija 1942. V celjskem Starem piskru je bil ustreljen 15. avgusta 1942 kot talec.
OGRADI Ivan – Brinkovačev
Sin Jakoba se je rodil 6. decembra 1913. Po šolanju je delal na domači kmetiji. Politično ni deloval.
Po okupaciji se je povezal z Albertom Kolencem in drugimi, ki so netili upor proti zavojevalcem. Sestajali so se na domačem marofu. Imeli so posebne znake, da jih ne bi presenetil kak tujec. Skupina, v kateri je sodeloval tudi Ivan Bitenc, je zbirala hrano za partizane in jo pošiljala na Menino.
Zaslutil je, da je njegovo delovanje prišlo Nemcem na ušesa, zato se je umaknil v okolico. Ker ni dobil zveze, se je vrnil domov, kjer so ga Nemci junija 1942 aretirali in 30. julija kot talca v celjskem Starem piskru ustrelili.
OGRADI Marija – Brinkovačeva
Hči Jakoba se je rodila 8. decembra 1912 v Gornjem Gradu.
Delala je na domačem posestvu in se ni menila za politiko.
Zaradi brata Ivana, ki so ga aretirali zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem, so 15. avgusta 1942 aretirali tudi njo.
Prišla je v taborišče Auschwitz, kjer je zbolela za tifusom in 16. decembra 1942 umrla.
OMLADIČ Rudolf
Rodil se je 14. aprila 1917 v Podgori. O njegovem življenju ni dosti podatkov. Bil je poročen, po poklicu strojnik in je delal na parni žagi v Spodnjem trgu Gornjega Grada. Leta 1944 je odšel v partizane. Padel je 31. decembra 1944 na Brinovškem hribu.
PERNE Josipina – Kosova
Hči Franca se je rodila 17. februarja 1900 v Gornjem Gradu. Oče je bil logar, ona pa je po šolanja postala uslužbenka na okrajnem sodišču v Gornjem Gradu. Bila je članica Sokola.
Okupatorju se je postavila po robu in začela zbirati pomoč za partizane. Njeno delovanje je bilo izdano in 8. julija 1942 so jo Nemci aretirali.
Po zaslišanju v celjskih zaporih so jo odpeljali na Borl, od tod septembra 1942 v Auschwitz, kjer je oktobra 1942 umrla zaradi splošne oslabelosti.
PODLINŠEK Alojz – Jakobčev
Sin Janeza in Marije se je rodil 30. maja 1935 v Gornjem Gradu. Bil je še otrok in je živel pri starših na majhni kmetiji.
Ob ponovni zasedbi doline so Nemci starše zaradi sodelovanja z OF in partizani 16. decembra 1944 zaprli.
Alojza so odpeljali v taborišče Kobenz-Knittelfeld pri Gradcu. V taborišču se je prehladil, zbolel za davico in zaradi bolezni 8. januarja 1945 umrl, star komaj devet let.
POTOČNIK Anton – Sandrov
Sin Ivana se je rodil v delavski družini 25. decembra 1928 v Gornjem Gradu.
Bilo mu je komaj 13 let, ko so Nemci julija 1942 zaprli mamo in jo odpeljali v taborišče. To ga je spodbudilo, da je začel sodelovati z osvobodilnim gibanjem in junija 1944 je šel v partizane.
Bil je kurir v Kamniško-zasavskem odredu, kasneje v štabu Dolenjskega odreda. Padel naj bi v bližini Moravč. Pošto, ki jo je odvrgel, so našli, njega ni videl nihče več.
Za datum smrti je razglašen 10. december 1944.
POTOČNIK Ivan – Poškruhov
Sin Matije se je rodil 6. marca 1916 pri Sv. Florjanu nad Gornjim Gradom.
Izhajal je iz številne družine, se izučil za tesarja in tesaril doma pri očetu. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali v nemško vojsko. Spomladi naslednjega leta je prišel domov na dopust in tedaj je 17. maja 1944 odšel v partizane.
V boju za Mozirje je bil ranjen in prenesli so ga v partizansko bolnišnico v Podvolovljek. Bolnišnica je bila izdana in Nemci so ga 23. decembra 1944 zajeli, odpeljali v Celje in nato v Maribor. Ko je za silo ozdravel, so ga 24. januarja 1945 vključili v kazenski bataljon, od koder se je zadnjič javil marca 1945, potem pa je za njim izginila vsaka sled.
POTOČNIK Ivana – Bevčeva
Hčerka Jožeta se je rodila v kmečki družini 18. avgusta 1889 v Gornjem Gradu.
Bila je verna kmečka mati, ki je v prvi svetovni vojni izgubila moža in ostala sama s tremi otroki. V veliko pomoč ji je bil sin Jože, ki pa so ga Nemci zaradi sodelovanja z odporniškim gibanjem zaprli in v Mariboru kot talca ustrelili.
Zaradi sinovega delovanja so kaznovali tudi njo. Avgusta 1942 so jo aretirali in odpeljali v taborišče Auschwitz, kjer je zaradi taboriščnih muk 22. oktobra 1942 umrla.
POTOČNIK Jože – Bevčev
Sin Jožeta in Ivane, rojene Poznič, se je rodil 18. februarja 1912 na majhni kmetiji v Rorah pri Gornjem Gradu. Po osnovni šoli se je izučil za zidarja. Bil je član SLS in prosvetnega društva v Gornjem Gradu.
Že leta 1941 se je pridružil odporniškemu gibanju v okviru trojke, zato je moral pred Nemci in domačimi izdajalci že leta 1942 zbežati v Žitaro vas na Koroškem.
Nemci so ga zvabili v Celje, kjer so ga aretirali. Po zaslišanju so ga premestili v Maribor, kjer so ga 4. novembra 1942 ustrelili kot talca.
POTOČNIK Terezija – Sandrova
Rodila se je 9. septembra 1901 na srednje veliki kmetiji pri Hribarjevih v Zgornjem Tuhinju. Delala je na domači kmetiji in tudi pri drugih kmetih, dokler se ni leta 1926 poročila z Ivanom Potočnikom.
Že proti koncu leta 1941 je sodelovala s trojko. Njen brat Anton, orožnik, ji je dal puško, ki jo je izročila partizanom. To je povedal Nemcem lesni manipulant Sameja. Gestapo je vedel tudi to, da podpira partizane z živili, zato so jo 8. julija 1942 zaprli in jo 16. avgusta 1942 iz celjskih zaporov prepeljali na Borl, od koder je šla na nepovratno pot v Auschwitz.
Pobrala jo je epidemija tifusa 15. novembra 1942.
PRAŠNIKAR Janez – Smodigov Ivan
Sin mlinarja Ivana se je rodil 15. junija 1921 v Gornjem Gradu. Šolal se je v Šmartnem ob Dreti, ker se je tja preselila vsa družina. Postal je gozdni delavec.
Ob prihodu Nemcev je delal na parni žagi, potem pa se je zaposlil kot hlapec pri Franju Žmavcu. Nemcem je preveč jasno pokazal sovraštvo, zato so ga leta 1943 zaprli. Čez šest mesecev se je vrnil iz taborišča v Strnišču pri Ptuju in takrat so ga vzeli v partizane.
Dodelili so ga Gubčevi brigadi, kjer je postal mitraljezec. Padel je 31. decembra 1944 pri Trebnjem na Dolenjskem.
PRAŠNIKAR Ludvik – Smodigov
Sin Ivana je bil rojen 10. avgusta 1928 v Šmartnem ob Dreti. Bil je invalid, zato se po osnovni šoli, ki jo je dokončal v Gornjem Gradu, ni udeleževal nobenih aktivnosti.
Med bombnim napadom na Gornji Grad 1. novembra 1944 ga je zadel drobec bombe, zaradi česar je umrl.
PRESEČNIK Franja – Jurčkova
Hči Jakoba Štiglica je bila rojena 26. oktobra 1886 v Gornjem Gradu, kjer je bila gostilničarka.
Njena hiša je bila zatočišče sodelavcev upora proti okupatorju. Tam so se sestajali, snovali razne akcije, zbirali prispevke za partizane.
Zaradi izdaje jo je gestapo 8. julija 1942 aretiral. Iz mariborskih zaporov so jo privedli v Celje, kjer so jo soočili z njenim izdajalcem. Udarila ga je v obraz in mu očitala, da je izdajalec. Kljub mučenju sama ni ničesar izdala.
Iz Celja so jo poslali na Borl, od tam pa v Auschwitz, kjer jo je že 8. novembra 1942 pobral tifus.
PRESEČNIK Martin – Podmirski
Sin Ivana se je rodil 10. novembra 1905 v kmečki družini v Lenartu. Izučil se je žagarske obrti in to je opravljal poleg kmetovanja. Bil je zelo dejaven, saj je bil član gasilskega društva, igral je pri gasilski godbi in pri tamburaškem zboru v prosvetnem društvu.
Leta 1939 je prevzel domačo kmetijo in se poročil z Jožefo Celinšek. Bil je oče osmih otrok. Postavil je žago venecijanko in pridobil dovoljenje za trgovanje z lesom.
Med vojno se je pridružil boju proti okupatorju, zbiral sredstva za partizane in jih podpiral tudi z denarjem. Zaradi izdaje so tudi njega 7. julija 1942 aretirali, a v celjskih zaporih ni ničesar izdal. Skozi taborišče Borl je prišel v Mauthausen, kjer je 7. novembra 1942 zaradi oslabelosti umrl.
PRESEČNIK Pavla – Jurčkova
Hči Franca in Franje se je rodila 25. januarja 1910 v Gornjem Gradu. Pomagala je pri delu v domači gostilni, prosti čas pa je prebila z delovanjem pri sokolskem društvu.
Takoj po okupaciji je začela sodelovati z odporniškim gibanjem, zbirala je pomoč za partizane, v gostilni pa je slišala marsikaj, kar je bilo koristno za partizane. To sta počeli obe z materjo, ki so jo aretirali že julija.
Pavla kljub temu ni odnehala, toda 26. avgusta 1942 je ista usoda doletela tudi njo. Iz celjskih zaporov so jo premestili v taborišče Borl, od tam pa v Auschwitz. Pogumno je prestajala vse taboriščne težave, a 23. junija 1943 je klonila, ko jo je premagal tifus.
PRESEČNIK Viktor – Mežnarjev
Sin Ivana se je rodil 3. julija 1906 v mali kmečki družini v Gornjem Gradu. Pri Šebeniku se je izučil za peka, a kot pek ni dobil zaposlitve, zato je opravljal razna priložnostna dela.
Ob začetku druge svetovne vojne je delal v tovarni na Teznem pri Mariboru, od koder se je leta 1944 odpravil domov. Dovoljenje je imel sicer samo do Celja, a je vseeno prišel v Gornji Grad, kjer se je avgusta pridružil Šlandrovi brigadi in šel z njo na Dolenjsko.
Januarja 1945 se je brigada vračala na Štajersko. V Črni pri Kamniku so jo Nemci napadli in borci so se razkropili. Nad Novo Štifto so Nemci Viktorja ujeli. Nekaj dni je bil zaprt v Slugovi hiši, potem pa so ga odvedli v Dol, kjer so ga ustrelili.
PRISLAN Boris – Prislanov
Sin Jožefa se je rodil 7. oktobra 1919 v Gornjem Gradu. Izhajal je iz obrtniške družine. Šolal se je v Ljubljani in v Mariboru in se izučil za trgovca. A v tej stroki se ni zaposlil, pač pa je delal kot šofer v Zabukovici.
Nemški okupator mu ni bil všeč, a nič ni mogel, ko so ga spomladi 1943 prisilno mobilizirali v svojo vojsko, a še istega leta septembra je prišel k partizanom in postal telefonist v Prešernovi brigadi.
Marca 1945 se je s skupino mudil v Gornjem Gradu in Nemci so jih v gozdu nad Šokatom zajeli ter kmalu zatem kot talce ustrelili.
PRISLAN Franc – Prislanov
Sin Jožefa se je rodil 12. novembra 1914 v Gornjem Gradu. Po gornjegrajski osnovni šoli je šel v šoštanjsko meščansko, nato pa se je izučil za trgovca in delal v domači trgovini.
Boju proti okupatorju se je pridružil kot aktivist in propagandist v okviru ene izmed gornjegrajskih trojk. Kmalu je zaslutil, da ga Nemci opazujejo, zato se je umaknil na Dunaj, kjer so ga julija 1942 aretirali in pripeljali v Celje.
Četudi so ga mučili, niso iz njega izsilili nobenega priznanja. Kot talca so ga ustrelili 15. avgusta 1942 v Celju.
PRISLAN Iva – Prislanova
Hči Jožefa se je rodila 26. marca 1909 v Gornjem Gradu. Po osnovni šoli je v Ljubljani dokončala gospodinjsko šolo in se zaposlila v domači trgovini in gostilni.
Svoj položaj je med vojno izkoristila, da je zbirala pomoč za partizane in jih obveščala o tem, kar je slišala v gostilni. Zaradi izdaje je bila tudi Iva med tistimi, ki jih je gestapo 6. julija 1942 aretiral.
Prišla je v celjske zapore, od tod na Borl pri Ptuju in nazadnje v taborišče Auschwitz, kjer je 21. marca 1943 umrla.
PRISLAN Jože – Prislanov
Sin Jožefa se je rodil 14. julija 1907 v Gornjem Gradu. Šolal se je na gimnaziji v Celju in na učiteljišču v Mariboru. Vojna ga je ujela kot učitelja v Črni pri Prevaljah.
Nemci so ga odpustili in vrnil se je v Gornji Grad, kjer se je pridružil upornikom v eni izmed gornjegrajskih trojk kot aktivist in propagandist OF. Zaradi suma, da je njegovo delovanje izdano, je z bratom Francem odšel na Dunaj. Tu so ju Nemci izsledili, aretirali in julija 1942 privedli v celjske zapore.
V Starem piskru so ga mučili in izsiljevali priznanje, a vse zaman. Ničesar ni izdal in 15. avgusta 1942 so ga kot talca ustrelili.
PUSTOSLEMŠEK Franc – Koski
(na spomeniku vklesano ime Janez)
Sin Janeza se je rodil 24. decembra 1921 v kmečki družini v Florjanu pri Gornjem Gradu. Na domači kmetiji je delal, dokler ga niso mobilizirali v nemško vojsko.
Kot nemški vojak je prišel v bolnišnico in po zdravljenju je dobil dopust. Prišel je domov in se povezal z aktivisti. Ni se več vrnil v nemško vojsko, temveč je junija 1944 vstopil v Tomšičevo brigado.
Zaradi junaštva v boju je bil odlikovan. Nemške enote, ki so ob koncu vojne besnele tudi v teh krajih, so ga ujele in 14. marca 1945 blizu doma ustrelile.
PUSTOSLEMŠEK Ivan – Rogački “Drago”
Sin Franca se je rodil 29. avgusta 1918 v Dolu pri Gornjem Gradu v zavedni slovenski kmečki družini. Delal je na domačem posestvu in se ni menil za politiko.
Ko so njegovega brata Franca so 21. avgusta 1942 aretirali in poslali v Mauthausen, se je povezal s Francem Žmavcem ter začel delati kot aktivist OF, 23. avgusta 1943 pa se je pridružil Šlandrovi brigadi.
Kmalu zatem je bil dodeljen Pohorskemu bataljonu, kjer je s partizanskim imenom Drago postal kurir komandanta odreda.
Sodeloval je v bitkah na Menini in na Pohorju. Padel je 9. novembra 1943 v akciji pri Zrečah.
PUSTOSLEMŠEK Matija – Pistočki
Sin Franca se je rodil 9. februarja 1920 v Florjanu pri Gornjem Gradu. Bil je sin kmečkih staršev in je delal na domači kmetiji.
Maja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je bil ranjen in bo zdravljenju v bolnišnici je prišel domov na dopust. V nemško vojsko se ni več vrnil, temveč se je pridružil Tomšičevi brigadi. Postal je mitraljezec.
Ko se je Tomšičeva gibala v okolici Gornjega Grada so ga Nemci ujeli in 14. marca 1945 v bližini doma ustrelili.
REMIC Franc – najemnik pri Kolenci
Sin Franca je bil rojen 20. februarja 1891 v Šmartnem ob Dreti. Po osnovni šoli je opravil še pet razredov gimnazije in dveletno trgovsko akademijo v Gradcu, kjer je bil član društva Domovina.
Bil je vojak v prvi svetovni vojni in borec za severno mejo. Leta 1926 je postal občinski tajnik v Bočni, leta 1943 pa so ga Nemci postavili za tajnika občine v Gornji Grad.
To delo je izkoristil, da je posredoval aktivistom razne podatke in tudi sicer pomagal ljudem. V času osvobojenega Gornjega Grada je bil izvoljen za predsednika Ljudskega mestnega odbora.
Ko so Nemci znova zasedli osvobojeno ozemlje, so ga 16. decembra 1944 aretirali. Bil je med žrtvami, ki so jih Nemci 12. februarja 1945 obesili v Stranicah pri Frankolovem.
REPENŠEK Miloš – Gleščičev
Sin Antona in Pavle, rojene Čičigoj, se je rodil 12. julija 1922 v Ljubljani. Šolal se je na celjski gimnaziji in trgovski šoli ter postal trgovski pomočnik.
Repenškovi so bili med prvimi, ki jih je okupator izselil v Srbijo. V Ribarski Banji blizu Kruševca je Miloš delal v odboru za preseljence, sicer pa je sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju.
Decembra 1944 se je pridružil I. krajiški brigadi in postal borec v drugi četi petega bataljona. Sodeloval je še v borbi pri vasi Opatovac v Sremu 17. januarja 1945, po tem datumu pa ga ni videl nihče več.
REPENŠEK Stanislav – Pozničev Slavko
Rodil se je 14. junija 1926 v Dolu pri Gornjem Gradu kot sin gozdnega delavca Franca. Po šoli je bil pastir pri raznih kmetih.
Ko je dopolnil 18 let, so ga vpoklicali k Hitlerjevi mladini, a se ji ni hotel pridružiti. Poiskal je zvezo s partizani, bil sprva na terenu v okolici Ljubnega, 15. maja 1944 pa je šel k partizanom na Menino. Med nemškim napadom na planinsko kočo je bil ranjen in ujet. Zdravili so ga v celjski bolnišnici, potem pa je skozi celjske zapore prišel v mariborsko kaznilnico.
Kot talca so ga v mariborskih zaporih ustrelili 3. aprila 1945.
SAMEJA Franc – Samejev
Sin Franca se je rodil 2. februarja 1897 v majhni kmečki družini v Rafolčah pri Domžalah. Izučil se je za kolarja, a je kmalu postal lesni manipulant. Bil je naprednih nazorov, član in načelnik sokolskega društva v Gornjem Gradu.
Prvi organizator osvobodilnega gibanja Franc Žmavc ga je kmalu pridobil za sodelovanje z OF. Bil je član ene izmed trojk, a njegovo delo je bilo izdano in okupator ga je 9. junija 1942 aretiral in odpeljal v celjske zapore.
Zaradi grozovitih muk je Sameja klonil in izdal sodelavce v gornjegrajskem odporniškem gibanju. Sledila je vrsta novih aretacij. Priznanje pa Sameje ni rešilo. V Starem piskru so ga kot talca ustrelili 15. avgusta 1942.
SAMEJA Marija – Samejeva
Hči delavca Antona Potočnika se je rodila 15. septembra 1903 v Gornjem Gradu. Izučila se je za šiviljo.
Četudi ni pripadala nobeni stranki, se je skupaj z možem Francem postavila okupatorju po robu. Skrbela pa je predvsem za sinova Franca in Tuga.
Ko so Nemci moža aretirali in kot talca ustrelili, so prišli 15. avgusta 1942 še po njo in sinova. Odpeljali so jih v celjske zapore.
Marija je prišla v Auschwitz, kjer je oktobra 1942 doživela živčni zlom, kateremu je sledila smrt.
SMOLNIKAR Bojan – Smolnikarjev
Sin Franca in Marije se je rodil 13. maja 1930 v Gornjem Gradu.
Bil je star komaj 14 let, ko je gledal, kako so v gornjegrajski posojilnici partizani 1. avgusta 1944 odstranjevali in razbijali Hitlerjeve slike.
Ob tem se je sprožila ena izmed pušk in krogla je zadela Bojana v trebuh. Rana je bila tako huda, da je kmalu zatem umrl.
SMOLNIKAR Franc – Smolnikarjev
Rodil se je 28. januarja 1891 v Gornjem Gradu. Mladost je preživel v Črni na Koroškem, kjer se je izučil za mizarja. Med prvo svetovno vojno se je bojeval na raznih bojiščih, leta 1918 pa se je naselil v Gornjem Gradu, kjer je bil priznan mizar in vnet član gasilskega društva.
Nekdanji avstro-ogrski vojak se je sprva navdušil nad Nemci, a je kmalu spoznal, da je njegovo navdušenje zmotno. Imel je hčer in sedem sinov, od teh sta bila Slavko in Janko partizana.
Ko je šel v Graz po sina Franca, da bi se tudi on pridružil partizanom, so ga Nemci v Celju 1944 aretirali in poslali v taborišče Dachau. Tam je umrl februarja 1945.
STARE Jože – Staretov
Rodil se je 9. marca 1925 v Gornjem Gradu. Oče Franc je bil gozdni čuvaj. Po osnovni šoli se je Jože izučil za ključavničarja pri Alojzu Friclju.
Nemci so ga leta 1943 prisilno mobilizirali v svojo vojsko. Bil je na bojišču pri Smolensku, od koder so ga 28. februarja 1944 zaradi bolehnosti poslali domov. Na rusko fronto se ni več vrnil, saj je postal 13. marca borec v Šlandrovi in zatem v Zidanškovi brigadi, kjer je postal celo mlajši vodnik.
Sodeloval je v številnih bojih na Štajerskem in kasneje na Dolenjskem, kjer je 31. decembra 1944 padel, ne ve se, kje.
STENŠAK Franc
Rodil se je 7. julija 1915 v Lenartu očetu Matevžu in materi Pavli. O njegovem življenju ni znanega nič. Med vojno je sodeloval v NOV. Padel je 2. februarja 1944 na Čreti.
ŠARB Marija – Šarbova
Hči Jožeta Veršca se je rodila 21. januarja 1888 v Veliki Sušici na Bizeljskem. Za trgovko se je izučila v Gornjem Gradu, kjer se je tudi poročila s trgovcem in gostilničarjem Franjem Šarbom in po njegovi smrti sama vodila trgovino in gostilno.
V odporu je sodelovala z Albertom Kolencem, ki je prihajal k njej po podatke: po količini hrane, ki so jo iz gostilne pošiljali v graščino, so ugotavljali številčno moč sovražnika. Iz njene trgovina pa so mnoge dobrote odšle v gozd k partizanom.
Nemci so zvedeli za njeno delovanje in jo aretirali 8. julija 1942. V celjskih zaporih so jo soočili z Albertom Kolencem, ki je povedal vse o njunem sodelovanju. Kljub mučenju ni izdala nič. Skozi Borl je prišla v Auschwitz, kjer je 4. novembra 1942 umrla za tifusom.
ŠEBENIK Frančiška – Prodnikova
Hči Matije Purnata se je rodila 28. decembra 1883 v Bočni. Pri možu Francu Mehtigu, s katerim sta imela pet otrok, se je v Gornjem Gradu naučila pekovske obrti, ki jo je opravljala tudi po moževi smrti. V drugem zakonu s sedlarjem Alojzom Šebenikom se je v Dolu Na Produ rodilo tudi pet otrok.
Po okupaciji je junaško pomagal odporni
škemu gibanju in v košu nosila partizanom hrano in drugo pomoč. Tudi njo so izdali in Nemci so jo 13. septembra 1942 aretirali.Pri zaslišanjih v celjskem Starem piskru je hrabro priznala, da je dajala partizanom hrano in obleke, a v svoje delo ni vpletla nikogar. Iz Celja so jo prepeljali v Maribor, kjer so jo 2. oktobra 1942 ustrelili kot talko.
ŠPEH Anton – Spodnje Kosov
Sin Franca je bil rojen 24. decembra 1915 v Lenartu, kjer je živel in delal do odhoda v partizane.
Oktobra 1943 se je pridružil borcem Šlandrove brigade. Padel je 2. februarja 1944 v borbi z Nemci na Čreti.
ŠPEH Janez – Zastankov Ivan
Sin Franca in Lucije se je rodil leta 1904. Po šolanju se je preživljal kot priložnostni delavec. Kasneje je postal žagar.
Med okupaciji je bil zaposlen v tovarni letal v Mariboru. Ob osvoboditvi Zgornje Savinjske doline se je junija 1944 vrnil domov in se pridružil partizanom.
Dodelili so ga v Gubčevo brigado. Padel je leta 1944 v boju z domobranci nekje na Dolenjskem.
ŠTORGELJ Janez – Voduska oferija
Sin Antona in Jožefe, rojene Bezovšek, se je rodil 26. oktobra 1907 v Lenartu pri Gornjem Gradu. V družini gostačev je že v zgodnji mladosti okusil tegobe vsakdanjega življenja. Bil je pastir in gozdni delavec.
Kot pastir na Menini in Lepenatki se je kmalu srečal s partizani, zlasti s kurirji. Dajal jim je hrano in jim sporočal, kje se gibljejo nemške enote.
V partizane so ga mobilizirali 25. aprila 1944 in ga dodelili v Ljubljansko brigado. Padel je 31. maja 1944 v napadu na postojanko Sv. Jurij. Pokopan je pri Sv. Urhu blizu Vrbine na Dolenjskem.
ŠTORGELJ Jernej – Capunov
Rodil se je 24. avgusta 1904 v Florjanu pri Gornjem Gradu. Dveletnega je vzela v rejo Frančiška Pirc. Za čevljarja se je izučil pri Jožetu Mermalu v Gornjem Gradu.
Neka ženska ga je ovadila, da je sodelavec osvobodilnega gibanja, zato so ga Nemci 15. avgusta 1942 aretirali in istega leta 2. oktobra v Mariboru ustrelili kot talca.
TESOVNIK Franc – Žrelovčev
Sin Jožeta se je rodil 8. februarja 1915 v Lenartu. Delal je na žagi pri Rogačniku. Priženil se je k Ani Bezovšek v Dol. Bil je oče dveh otrok.
Že pred vojno je hodil na delo v tujino. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali, ko je bil v Knittelfeldu. Na fronti je bil ranjen v roko. Po ozdravljenju v bolnišnici Dessau je prišel 1. maja 1944 domov na dopust.
Po dopustu se je priglasil k partizanom. Prišel je v brigado Slavka Šlandra in odšel z njo na Dolenjsko. Padel je 15. oktobra 1944 v borbi pri Čatežu.
TESOVNIK Matija – Zgornje Kosov
Sin Jožefa se je rodil v Lenartu 14. februarja 1912. Delal je na domači kmetiji, dodaten zaslužek pa si je iskal tudi z delom pri drugih kmetih. Bil je muzikant, ki je večkrat razveseljeval staro in mlado.
Ko je služil pri Frančiški Mehtig, so ga Nemci 2. julija 1942 aretirali. Bil je v mariborskih in celjskih zaporih, a se je 15. avgusta vrnil na delo k Mehtigovim.
V Šlandrovo brigado je vstopil aprila 1944. Tudi v brigadi je z glasbo dvigal razpoloženje borcev. O njegovi smrti ni točnih podatkov. Eni trdijo, da je padel med pohodom na Trst, drugi, da je padel 31. decembra 1944, vendar ne vejo, kje.
TRATNIK Angela – Organistova
Rojena Klančnik 27. marca 1900 v Šmartnem ob Dreti. Do poroke je delala kot kuharica v Gornjem Gradu. Bila je mati dveh otrok.
Njenega moža Franca so okupatorji med prvimi izselili v Bosno, septembra 1941 pa so izselili tudi njo z obema otrokoma v Novsko na Hrvaškem. Tja je prišel tudi mož, ki pa je še vedno sodeloval z osvobodilnim gibanjem.
Ustaši so oba 1944 aretirali in poslali v zapor v Gradiško, od tam pa v taborišče Jasenovac, kjer je Angela decembra 1944 umrla.
TRATNIK Franc – Organistov
Sin Antona se je rodil 24. septembra 1893 v Gornjem Gradu. V Celju je opravil orglarsko šolo, dezinfekcijsko v Ljubljani. Bil je avstro-ogrski mornar v Pulju, ob koncu prve svetovne vojne Malgajev borec za severno mejo, po vojni pa dezinfektor pri sreskem načelstvu v Gornjem Gradu. Bil je tudi član Sokola.
V izgnanstvu v Bosni in na Hrvaškem je nadaljeval z odporniškim gibanjem, njegova hčerka Angela pa je bila celo v partizanih.
Ustaši so njega in ženo Angelo leta 1944 aretirali, zaprli v Gradiški in nato premestili v taborišče Jasenovac, kjer so Franca 22. oktobra 1944 zverinsko zaklali.
TRATNIK Viktor – Florjanov
Sin Antona in Ane, rojene Ermenc, se je rodil 6. novembra 1920 v ZDA. V osnovno šolo je hodil v Gornjem Gradu, v Slovenj Gradcu se je izučil za trgovca.
Nemci so ga mobilizirali v delovno brigado, ki je v Slovenj Gradcu popravljala ceste. Kadar je bil doma, se je pridružil somišljenikom v gostilni Šarb, kjer so se pogovarjali o vojnih razmerah. Tu se je sporekel s sinom župana Kordona, zato ga je gestapo aretiral in skupaj z bratom Tonijem poslal v celjske zapore, nato v Rajhenburg in v Slavonsko Požego.
Iz hrvaške domobranske enote, iz katere je partizanom dobavljal orožje in strelivo, je nato pobegnil k 2. Požeškemu odredu. Padel je 23. januarja 1944 v vasi Kula v Slavoniji.
UGOVŠEK Jože – Mežnarjev
Sin Antona in Ane, rojene Podmeninšek, se je rodil 25. februarja 1913 v Lenartu pri Gornjem Gradu. Bil je iz revne družine, delavec in drvar.
Novembra 1944 so ga mobilizirali v partizane. Sodeloval je v bojih na Črnivcu pri Novi Štifti, a se je že po 14 dnevih vrnil domov.
Nemci so ga izsledili in ga kot udeleženca osvobodilnega boja 1944 aretirali ter odpeljali v Zastonce pri Gornjem Gradu, kjer so ga 29. decembra 1944 ustrelili.
VOLKER Franc
Ime vklesano na gornjegrajskem osrednjem spomeniku med žrtvami iz Florjana. Ni življenjepisa, ni slike. Tudi Zoran Tratnik ga ne navaja v knjigi o Gornjem Gradu.
VOLOVŠEK Alojzij – Primažev
Sin Franca in Neže, rojene Mehtnik, se je rodil 17. maja 1912 v Gornjem Gradu. Bil je čevljar.
Pred vojno se ni ukvarjal s politiko, ob prihodu Nemcev pa je bil eden izmed redkih zagovornikov okupatorja. Delal je kot cestar in zvesto služil novemu gospodarju.
V času osvobojenega ozemlja so ga mobilizirali v partizane in dodelili Zidanškovi brigadi. Z brigado je odšel na Dolenjsko, a se je kmalu samovoljno vrnil domov.
Ob ponovni zasedbi doline so ga Nemci ujeli doma, ga zaprli, mučili in hkrati z drugimi 8. januarja 1945 ustrelili v Kožljaku pri Gornjem Gradu.
VOLOVŠEK Ivan – Doberžev
Sin Ivana se je rodil 8. maja 1924 v Gornjem Gradu. Delal je na domačem posestvu in priložnostno pomagal tudi pri drugih kmetih.
Leta 1942 so ga mobilizirali v nemško vojsko. Iz Mittelwalda na Bavarskem so ga poslali na operacijo v Partenkirchen. Julija 1942 je bil doma. Ob povratku je v Šmartnem ob Paki skočil z vlaka, a zveze s partizani ni dobil.
Da bi zaščitil starše, se je spet javil Nemcem, prišel na vzhodno fronto, od koder je z lažnimi dokumenti prišel spet domov. Zdaj je dobil zvezo in prišel v Šlandrovo brigado. Med napadom na postojanko v Črni je bil ranjen. Z drugimi ranjenci se je zadrževal pri Podbrežniku, kjer so jih Nemci odkrili in žive 24. januarja 1944 sežgali.
VOLOVŠEK Jožefa – Tomaževa
Hči Tomaža je bila rojena 11. marca 1909 v Florjanu pri Gornjem Gradu. Bila je iz revne kmečke družine.
Osvobodilni vojski se je pridružila 31. junija 1944. Odšla je na Dolenjsko, od koder se je 31. oktobra 1944 bolna vrnila domov.
Nemci, ki so znova osvojili izgubljeno ozemlje, so jo ujeli 8. januarja 1945 v bunkerju. V Gornjem Gradu so jo zasliševali in nato 14. januarja 1945 ustrelili za Brinovskim hribom pri Gornjem Gradu.
VOUK Franc
Sin Antona se je rodil 4. oktobra 1903 na Ponikvi ob južni železnici. Bil je kraljevi jugoslovanski žandar, poročen z Marijo Čeplak iz Bočne. Nemci so ga aretirali in poslali v taborišče Mauthausen, kjer je 17. novembra 1942 umrl.
ZAGRADIŠNIK Franc – Smoletov
Sin malega kmeta Antona je bil rojen 14. avgusta 1907 v Gornjem Gradu. Delal je na domači kmetiji in žagi. Bil je poročen in oče petih otrok.
Partizanom se je pridružil 28. avgusta 1944. Bil je bolničar v Levstikovi brigadi.
Ko se je po prenosu ranjencev v bolnišnico Na dvoru vračal v bolničarski vod, je bil ranjen. Za posledicami ran je 9. novembra 1944 umrl v partizanski bolnišnici Ajdovec na Kočevskem.
ZAGRADIŠNIK Peter – Udamov
Sin Matije se je rodil 28. junija 1907 v Gornjem Gradu. Bil je žagar s poreklom iz delavske družine. Politično ni deloval.
V drugi bataljon Zidanškove brigade je bil mobiliziran 8. junija 1944. Postal je intendant v Pohorskega bataljona.
V bojih na Planini pri Ljubnem so ga Nemci 3. januarja 1945 ujeli in ga 6. marca 1945 na Mrčevem pri Ljubnem ustrelili.
ŽMAVC Ciril – Semprimožki
Sin Franca je bil rojen 5. julija 1912 v Florjanu na srednje veliki kmetiji, na kateri je tudi ves čas delal.
Za politiko se sicer ni zanimal, a je materialno podpiral NOB že od leta 1942. Partizanom je dajal tudi pomembna obvestila o sovražnikovih premikih.V Kamniško-zasavski odred je vstopil 28. avgusta 1944.
V decembrski ofenzivi, ko so Nemci znova osvajali dolino, je bila njegova enota razpršena. Nemci so Cirila ujeli, privedli so ga v Gornji Grad, kjer so ga zasliševali in potem v gozdu na Križu 6. januarja 1945 ustrelili.
ŽMAVC Ivan – Pavelnov
Sin Ivana je bil rojen 7. septembra 1923 v Gornjem Gradu. Delal je na domači majhni kmetiji, dokler se ni šel k Antonu Zavolovšku učit za kolarja.
Nemci so ga 8. septembra 1942 mobilizirali v svojo vojsko. Iz Landecka je prišel na vzhodno fronto. Januarja 1944 se je še javil iz Odese, potem pa nič več, kar je pomenilo, da se je predal Rusom.
Ivan je 1. julija 1944 vstopil v 1. jugoslovansko armado, ki se je takoj napotila v boj za osvoboditev Jugoslavije.
Novembra 1944 je bil v bojih za Čačak hudo ranjen in poslan v beograjsko bolnišnico, kjer je za posledicami ran 13. novembra 1944 umrl.
ŽMAVC Jože – Semprimožki
Sin Franca in Marije se je rodil 21. aprila 1918 v kmečki družini v Florjanu pri Gornjem Gradu. Izučil se je za tesarja.
Ob začetku vojne je služil kadrovski rok v kraljevi vojski v Beogradu. Umrl je 6. aprila 1941 zaradi nemških bomb, ki so padle na jugoslovansko glavno mesto.
ŽMAVC Olga – Kovačeva
Hči Franca Kolenca, rojena 19. julija 1906 v Juvanju, je bila učiteljica v Gornjem Gradu. Bila je hči velikega kmeta, vendar zavedna in domoljubna. Tako je vzgajala tudi šolsko mladino, dokler se ni poročila.
Njen mož Franc je sodeloval z osvobodilnim gibanjem in Olga ga je v vsem podpirala. Zaradi nemškega nadzora se je moral mož umakniti, gestapo pa je zato 4. avgusta 1942 aretiral Olgo in oba otroka. Njo so poslali v taborišče Auschwitz, otroka pa v otroška prevzgajališča na Bavarskem.
Zaradi slabih razmer in trpinčenja je Olga v taborišču zbolela in za posledicami splošne oslabelosti 4. oktobra 1942 umrla.
OPOMBA:
Suhovršnik Janez in Žerovnik Franc, ki sta vklesana kot žrtvi na gornjegrajskem spomeniku, sta vklesana tudi na spomeniku v Novi Štifti in vključena v albumu žrtev Nove Štifte.