Vprašanje oskrbe ranjencev se je pokazalo kmalu po pričetku oboroženega upora proti okupatorju v poletju 1941. S prvimi spopadi z okupatorjevo policijo in vojsko so nastale prve žrtve in ranjenci. Potrebno je bilo organizirati reševanje ranjencev in njihovo zdravljenje. Že avgusta 1941 je bil v Ljubljani ustanovljen zdravniški matični odbor OF, ki je bil povezan z izvršnim odborom OF in glavnim poveljstvom slovenskih partizanskih čet. Matični zdravniški odbor, ki so ga sestavljali takrat vplivni slovenski zdravniki, je pričel organizirati terenske zdravniške odbore v zdravstvenih ustanovah in na terenu. Pogoji za organizacijo teh so bili v posameznih slovenskih pokrajinah različni in v mnogočem podobni pogojem nastanka in razvoja oboroženega upora.
Slovensko partizansko zdravstvo se je razvijalo in bilo organizirano bistveno drugače kot v ostalih odporniških gibanjih v okupirani Evropi, ker je bil tudi narodnoosvobodilni boj v Sloveniji drugačen kot ostala odporniška gibanja v Evropi. Prav tako se slovensko partizansko zdravstvo razlikuje od sanitetne oskrbe v partizanskih enotah v drugih jugoslovanskih pokrajinah, kjer so bile bolnice sestavni del večjih partizanskih enot pod njihovo oskrbo in zaščito. Ta koncept partizanske sanitete je v veliki meri obremenjeval mobilnost enot, bolnice in ranjence pa izpostavljal vsem vojnim nevarnostim. V slovenski partizanski vojski se je ob nastanku večjih enot v letih 1942/43 organizirala sanitetna oskrba do nudenja prve medicinske pomoči in evakuacija ranjencev v zaledne konspirativne postojanke – partizanske bolnice.
V prvem obdobju spopadov z okupatorjem so ranjence oskrbovali priučeni bolničarji in v težjih primerih tudi zaupni zdravniki s terena. Za nadaljnjo oskrbo so jih namestili na zaupne kmetije in skrivne bunkerje, kjer so s pomočjo domačinov in terenskih aktivistov okrevali. Z razvojem partizanskih enot v letu 1942 se v enotah že organizira sanitetna oskrba ranjencev in obolelih na ravni poklicnih zdravnikov v partizanskih odredih. Druga grupa odredov je pred odhodom na Štajersko že imela dva zdravnika. Eden je med prihodom padel, dr. Rudolf Obračunč – Cedrik pa je z enotami grupe odredov prišel na Štajersko in bil na tem območju prvi zdravnik v operativnih enotah. Drugi zdravnik med partizani je bil dr. Dušan Mravljak v Pohorskem bataljonu, ki je padel skupaj s celotnim bataljonom 8. januarja 1943 na Pohorju.
Po preoblikovanju slovenske partizanske vojske in političnega vodstva osvobodilnega gibanja v začetku leta 1943, so bile na posameznih območjih oblikovane operativne cone. Za Štajersko je bila določena četrta operativna cona, ki je vodila osvobodilno gibanje severno od rek Save in Kokre. Poveljniško jedro četrte cone je bilo vodstvo Druge grupe odredov, ki je prišla na Štajersko in na Dobrovljah septembra 1942 preoblikovala partizanske enote na tem območju. V coni pa se je oblikovalo tudi politično vodstvo osvobodilnega gibanja na Štajerskem. Poleg razvoja in krepitve partizanskih enot je vodstvo četrte cone imelo tudi nalogo organiziranja partizanskega zdravstva v enotah in na terenu. Za težje ranjence so pričeli graditi konspirativne partizanske bolnišnice na varnih težko dostopnih krajih. V štabu četrte operativne cone se je oblikoval sanitetni oddelek, ki je v letu 1943 organiziral na terenu več manjših bolnišnic – bunkerjev na Moravškem in v Tuhinjski dolini.
Glavni štab NOV in POS je Slovenska partizanske bolnišnične enote razdelil v tri osnovne območne enote – sektorje: A, B in C. Območje delovanja IV. operativne cone, severno od reke Save in Kokre, je predstavljal Sektor B. V tem sektorju je delovalo v celotnem času vojne 1941-1945 skupno 89 bolnišničnih enot. Od tega jih je registriranih na območju Zgornje Savinjske doline 19. Za tri od teh, ki so vrisane v karti, v literaturi in dokumentaciji še nismo našli podatkov.
Vodstvo IV. operativne cone je svoje območje nadalje razdelilo prvo na šest področnih sektorjev, po veliki nemški ofenzivi 1944/45 pa na petnajst sektorjev. Med temi so bili za območje Zgornje Savinjske doline določeni trije sektorji.
Sektor VII je zajemal bolnice na Solčavskem, kjer je v času od februarja 1944 do januarja 1945 delovalo pet stacionarnih bolnic, ena terenska lekarna in premična bolnišnica od junija 1944 do osvoboditve.
Sektor XI je predstavljal območje Podvolovljeka, kjer so od maja 1944 do januarja 1945 delovale tri bolnice in ena terenska lekarna.
Sektor X je zajemal območje osrednjega dela doline.
Pravi razvoj partizanskega zdravstva na tem območju se prične po prihodu 14. divizije na Štajersko, zlasti pa v poletju 1944, ko so se pričele priprave na večje operativne akcije brigad in osvobajanje večjih ozemelj. 14. divizija je sama imela dobro organizirano lastno sanitetno oskrbo. Zaradi tritedenske silovite ofenzive na divizijo je ta morala v glavnem sama reševati zdravstveno oskrbo ranjencev. Premalo pa je bilo časa in pogojev za operativno zdravljenje težjih ranjencev. To je bilo začasno odloženo za poznejše obdobje, ko so se zgradile ustrezne zaledne bolnišnice.
Prve organizirane partizanske bolnice na našem območju so nastale na Solčavskem, ki so sprejele ranjence dela 14. divizije, prispelih na to območje konec februarja 1944. Neposredno za tem se prično graditi bolnice v Podvolovljeku in Lučki beli, ter osrednja conska bolnica v Trački planini pod Travnikom. Že pred tem je Šlandrova brigada za svoje potrebe organizirala manjšo bolnišnico v Štrukljevih pečeh nad Rovtom pod Menino. Ta se je po nekaj mesecih zaradi slabih pogojev preselila na lokacijo Gole vrtače (zahodni del dobroveljske planote), kjer je delovala do konca vojne. Bolnica v Šmihelu je nastala v spletu nesrečnih okoliščin zaradi potreb ranjenih borcev in se je pozneje razvila v manjšo zaledno bolnišnično enoto za ranjene borce 14. divizije. Podobno tudi bolnišnica v Lepi njivi, za katero pa podatke še zbiramo.
Partizanske bolnice so gradili na tajnih, praviloma težko dostopnih mestih v bližini vodnih virov. Za lokacije so vedeli le redki, večinoma samo osebje bolnice. Delavci, ki so gradili objekte so praviloma ostali med osebjem bolnice ali pa so bili napoteni kot gradbeni mojstri daleč na druga območja gradenj. Objekti so bili različno grajeni in večinoma enostavni iz materialov neposredne okolice. Bili so v celoti vkopani bunkerji (zemljanke), pol vkopani objekti iz neotesanih ali grobo otesanih brun, barake iz desk z okni in vrati so bile že med boljšimi objekti. Večkrat so objekte bolnic zgradili pod večjo previsno skalo. Pokriti so bili večinoma z drevesnim lubjem, skodlami in redkeje z deskami. V enostavnih in zasilnih objektih so ranjenci in osebje prebivali skupno v enem prostoru. Večje bolnišnice so imele več objektov, bolnišnične barake za ranjence, barake za osebje in upravo bolnišnice, kuhinje, skladišča in druge pomožne prostore. Za ležišča so uporabljali pograde s slamnjačami, ponekod pa so ležišča opremili z žimnicami iz lokalne oskrbe ali osvojenih okupatorjevih postojank. Vsaka bolnica je imela svojo upravo, ki so jo sestavljali upravnik, ki je bili večinoma zdravniki ali poklicni bolničarji, komisar in intendant. Bolnice so vodile predpisano administrativno evidenco, ki je bila v večjih enotah podobna evidenci civilnih bolnic. Večje bolnice so imele posebne operacijske barake opremljene za potrebe izvajanja tudi zahtevnejših operacij. V teh bolnicah so delovali zdravniki kirurgi ali pa so prihajali operirati po potrebi iz drugih večjih enot in kirurške ekipe cone. (Tračka bolnica, Petkova bolnica, SVPB II. v Robanovem kotu operacijske barake ni imela opremljene.
Varovanje bolnic je predstavljalo zelo zahtevno opravilo. Osnovno pravilo je bilo tajnost lokacije in prikritega delovanja. Vsaka bolnica je imela svojo javko do katere so prinašali ranjence, terensko oskrbo in informacije. Od javke naprej je ranjence nosilo ali vodilo osebje bolnice, praviloma ponoči ali z zavezanimi očmi. Za dostope so delno uporabljali tudi struge potokov za brisanje sledi. Sledi poti dostopov so obvezno zabrisali. Večina partizanskih bolnic je imela v svojih načrtih varovanja predvidene evakuacije v primeru ogrožanja bolnice. Težje ranjence so skrili na določena varnejša mesta, gibljivi ranjenci in osebje pa so se umaknili izven ogroženega območja. Za varnost in sporočanje ogroženosti so skrbeli terenski politični delavci, obveščevalci in največkrat zavedni ljudje okoliša bolnice.
Posebno mesto v nemotenem delovanju bolnic je imela oskrba z zdravili, sanitetnim materialom in prehrano. Za to je bila organizirana zelo razvejana dejavnost v katero je bilo vključeno veliko ljudi. Sprva je oskrba potekala v glavnem s terena. Pozneje v času osvobojenega ozemlja Zgornje Savinjske doline so oskrbo prevzela krajevna poveljstva mest in njihovi odbori. Organizacijsko in tehnično so oskrbo izvajale intendantske ekipe bolnic, ki so bile nastanjene v neposredni bližini bolnic.
Za oskrbo partizanskih enot in bolnišnic so poleti 1944 organizirali tudi dve terenski lekarni (TA), eno na območju Podvolovljeka (TA »Viharnik«) in drugo v Robanovem kotu (TA »Saša«). V njih je bilo določeno strokovno osebje za pripravo in izdajanje zdravil in materiala. Obe lekarni sta se v času ofenzive morali umakniti.
Od poletja 1944 se je v oskrbo bolnic vključila tudi zavezniška vojaška pomoč.
V štabu cone je delovala angloameriška vojaška misija, ki je svoji bazi sporočala potrebe po orožju in vojaškem materialu, med katerim so bila tudi oskrba z zdravili in sanitetnim materialom za potrebe partizanskih enot in bolnic. Zavezniki so oskrbo izvajali z letalskimi pošiljkami na spuščališča, ki so bila tajno določena med partizanskimi poveljstvi in zavezniško misijo.
Ob predstavitvi partizanskega zdravstva v Zgornji Savinjski dolini ne smemo mimo ljudi, ki so neposredno izvajali to plemenito poslanstvo ohranjanja zdravja in življenj številnih borcev. Pri tem so bili enako izpostavljeni vsem nevarnostim in so mnogi pri svojem delu dali tudi svoja življenja. Med temi niso bili samo zdravniki ampak vse pomožno strežno osebje, medicinske sestre in bolničarji ter ostali, ki so zagotavljali delovanje bolnic.
Podatki o zdravnikih, ki so delali v naših bolnicah so dokaj točni, manj pregledni so podatki o drugem zdravstvenem osebju, kise je tudi pogosto menjavalo in ga je stalno primanjkovalo, kljub stalnemu usposabljanju novih kadrov.
V bolnicah na našem območju so delovali naslednji zdravniki:
Peter Deržaj,
dr. Virgil Krasnik – Svato,
dr. Dušan Šeber – Štefan,
dr. Robert Kukovec,
dr. Julij Saje – Hakim,
dr. Žiga Červinka,
dr. Pavel Voušek – Lojze,
dr. Jože Dolanc in
dr. Milorad Hadžć, doma iz Srbije.
Partizanske bolnišnične enote so na območju Zgornje Savinjske doline delovale brez večjih pretresov in žrtev od ustanovitve do velike nemške zimske ofenzive decembra 1944. Ko so nemške enote ponovno zasedle dolino in so se brigade umaknile s tega terena se je pričela velika nemška hajka na partizanske zaledne enote med katerimi so bile zelo iskane partizanske bolnišnice. Varnostne razmere in oskrbni pogoji za delovanje bolnic so se hitro močno poslabšali. Zaloge hrane in zdravil so hitro kopnele, oskrba s terena je bila težka in rizična.
Uprave bolnic so v tako nastali situaciji ukrepale po lastni presoji, kot so razmere narekovale. Prvo so takoj v enote poslale ozdravljene borce in del osebja, da so zmanjšali številčno stanje. Če so razmere dopuščale so izvedli premik bolnic na varnejše nove lokacije (SVPB SZC I iz Robanovega kota in SVPB »C«). Druge so izvedle umik ob neposredni ogroženosti ali napadu tako, da so poskrili težje negibljive ranjence, z gibljivimi ranjenci in osebjem pa izvedli umik pred nevarnostjo.
Po podatkih je bilo v vseh bolnišničnih enotah v času ofenzive po izvedeni reorganizaciji še okrog 280 ranjencev. V hajki na bolnice je padlo, oziroma bilo pobitih po znanih podatkih najmanj 55 ranjencev in osebja. Ker podatki niso dokončni za bolnico SOH-ROK ob njeni likvidaciji v Podvolovljeku je to število žrtev verjetno še večje. Pravočasno so izvedle umik brez hujših posledic tri bolnice. SVPB-SZC I, Premična bolnica iz Solčave, ter delno SVPB »C«, pri kateri so po odkritju v sredini marca 1945 našili skriti bunker težkih ranjencev in pobili šest partizanov. Upravnika dr. Kukovca so Nemci ujeli 15. aprila 1945 in ga dan pred kapitulacijo na Ljubnem zverinsko ubili. Delno uspešno sta se umaknili bolnica v Lučki Beli, kjer so Nemci in domobranci pobili sedem negibljivih ranjencev, ostali so se umaknili in bolnica v Bočkih grabnih, kjer so Nemci po uspešnem umiku večine ranjencev in osebja zajeli in postrelili pet negibljivih ranjencev.
Prav tako sta se brez žrtev umaknili obe terenski lekarni s tem, da so Nemci »Viharnik« odkrili in ga izropali.
Najbolj tragičen je bil umik in likvidacija Petkove bolnice iz Podvolovljeka, ki smo ga opisali v predstavitvah posameznih bolnic v naslednjem poglavju.
Bolnice na Golih vrtačah in v Šmihelu Nemci niso odkrili in sta delovali do konca vojne.
Pri likvidaciji partizanskih bolnic v Zgornji Savinjski dolini so imeli pomembno, v določenih primerih pa odločilno vlogo slovenski sodelavci okupatorja domobranci.
Na območju zgornjega dela doline je delovala udarna četa gorenjskih domobrancev pod vodstvom Franca Erpiča. Erpičeva domobranska skupina je prišla preko Kamnika na območje Podvolovljeka takoj na začetku velike nemške zimske ofenzive, ki se je pričela v sredini novembra 1944. Erpičevi domobranci so se nastanili na treh kmetijah v Podvolovljeku, pri Riherju, Cesarju in Hriberniku. Bili so zelo aktivni in sodelovali v številnih akcijah, njihova posebnost pa je bilo tako imenovano čiščenje terena. Iskali so partizanske bolnice, tehnike, politične aktiviste terena in ostanke komand mesti vse, ki se niso umaknili s partizanskimi brigadami. Erpičeva skupina je štela 72 možin se je med ljudmi izdajala za slovensko narodno vojsko. Med njimi je bilo kar nekaj partizanskih dezerterjev, ki so teren dobro poznali. Okolje je bilo poznano tudi njihovemu poveljniku. Franc Erpič je bil pred vojno poštni uslužbenec v Mozirju in je rad zahajal v hribe Kamniško-savinjskih planin. Poznal je tudi veliko ljudi s katerimi je po prihodu pričel navezovati stike in je tako vzbujal zaupanje pri ljudeh. Več je bilo primerov, da so se jim ujeti borci in skrivači pridružili. Tako so hitro razpredli široko obveščevalno mrežo. Med njihovimi največjimi uspehi na našem območju je ravno likvidacija Petkove bolnice pri kateri so si dobro umazali svoje roke. Verodostojna pričevanja preživelih ranjencev iz te bolnice kažejo, da so odkritje in celotno likvidacijo izvedli sami, brez sodelovanja Nemcev.
Erpičevi skupini se je ob koncu vojne uspelo umakniti na Koroško v zavetje Britancev. Erpiču je kot večini domobranskih častnikov uspelo uiti roki pravice in ni odgovarjal za svoja zločinska dejanja. Emigriral je v Avstralijo, kjer je leta 2008 umrl.
Pri odkrivanju in likvidaciji partizanskih bolnic se velikokrat srečamo s sumi izdajstev, vendar ta nikoli niso bila odkrita in sankcionirana. Verjetno je v mnogih primerih šlo za nenamerno izdajanje v pogovorih in zasliševanjih, ki so jih okupatorjeva policija in domobranci znali spretno izkoristiti.