BREZOVNIK Jakob – Mermoljev
Rojen kot kmečki sin 25. julija 1901 v Šmartnem ob Dreti. Ko se je poročil z Žmavčevo Jožefo, se je priženil na posestvo Mermoljevih v Čepljah pri Bočni.
Na novi domačiji je bil dober gospodar in skrben družinski oče.
S soprogo Jožefo sta bila zavedna Slovenca in sta se vključila v delo osvobodilne fronte že leta 1942, kar je razumljivo, saj sta bila Jožefina brat in sestra med prvimi organizatorji NOB v Bočni.
Zaradi tega so 4. avgusta 1942 hkrati z drugimi vaščani aretirali vso Brezovnikovo družino.
Jakob je prišel v Auschwitz, kjer je 4. septembra 1942 umrl.
BREZOVNIK Jožefa – Mermoljeva
Rodila se je 9. januarja 1902 Žmavčevim v Čepljah pri Bočni, kjer je skupaj z možem Jakobom gospodarila na kmetiji. V zakonu se je rodilo pet otrok, skrbeti pa je bilo treba tudi za mamo Marijo Žmavc.
Družina je vsestransko sodelovala z OF in NOB, zaradi česar so 4. avgusta 1942 aretirali vso družino. Jožefa je prišla v taborišče Auschwitz, kjer je 22. decembra 1942 umrla.
Njenih pet otrok, starih od 5 do 14 let, so odpeljali v razna otroška taborišča, njihovo staro mamo pa v taborišče ostarelih in bolehnih oseb.
Stara mati Marija se je s štirimi vnuki po vojni vrnila domov, njena vnukinja Pavla pa je umrla v taborišču Saldenburg.
BREZOVNIK Pavla – Mermoljeva
Hčerka Jakoba in Jožefe se je rodila 28. junija 1930 v Bočni. Skupaj z vso družino so jo 4. avgusta 1942 odpeljali v celjske zapore in potem v taborišče.
Umrla je 23. oktobra 1944 v otroškem taborišču Saldenburg.
ČEPLAK Alojz – Harižev
Rojen je bil 9. decembra 1906 v Otoku pri Bočni. Bil je kmečki sin, a kmetijstvo družini ni dajalo dovolj dohodkov, zato je oče iskal zaslužek tudi drugod. Med Prvo vojno je bil oče ves čas na fronti in mati je morala sama skrbeti za družino. Ko je Alojz malo odrasel, je začel splavariti in mizariti. Po poroki je odšel na delo v Maribor.
Po okupaciji je še nekaj časa delal v Mariboru, nato se je vrnil domov. Avgusta 1944 se je pridružil Kamniško-zasavskemu odredu. Padel je 30. januarja 1945 v Ravnah pod Sv. Goro. Po vojni so ga prekopali na domače pokopališče.
ČEPLAK Franc – Krančev
Rojen je bil 12. julija 1891 v Bočni. Bil je mizar, pozneje samostojen obrtnik. Pogosto je splavaril. Bil je miren, dober in napreden mož, ki je s svojim zaslužkom komaj vzdrževal številno družino. Pred vojno politično ni mnogo delal, bil pa je v odboru takratne delavske organizacije “Zadruga splavarjev”. Lesni trgovci so ga takrat zapostavljali in ga niso radi sprejemali na splave.
Z NOB je začel sodelovati že decembra 1941, ko se je v Bočni formirala OF. Pomagal je pri zbiranju materiala in hrane. Sodeloval je tudi pri drugih akcijah, na primer ko so po vsej Savinjski dolini raztrosili slovenske in jugoslovanske zastave. To je bilo aprila 1942. Toda 4. avgusta 1942 so vso družino odpeljali v taborišča. Njega, ženo in hčerko Anko so odpeljali v Auschwitz, kjer je 2. septembra 1942 umrl (razglas o smrti).
ČEPLAK Franc – Krančev
Rojen je bil 21. januarja 1921 v Bočni. Oče je bil mizar, a je največ splavaril, ker je bil tam boljši zaslužek. Franc je v Bočni dokončal 8 razredov, potem se je pri očetu izučil mizarske obrti, a tudi on je zaradi zaslužka večidel splavaril.
Bil je mirnega značaja, a v veseli družbi svojih vrstnikov je rad tudi katero zapel. Nadvse ga je veselilo sodelovanje v tamburaški godbi. Sam si je izdelal dve kitari, igrati pa je znal tudi na več tamburaških glasbil.
Že v začetku leta 1942 se je pridružil NOB v okviru OF Bočna. Zbiral je orožje, hrano in vse drugo, kar so potrebovali partizani. Pozneje je sodeloval v oboroženih akcijah, ki jih je organizirala vaška zaščita pod vodstvom Savinjskega bataljona.
Pogosto je prespal zunaj, a 7. julija 1942 so ga presenetili Nemci, ga v celjskih zaporih mučili in 15. avgusta 1942 ustrelili.
ČEPLAK Jože – Harižev
Rodil se je 26. septembra 1903 v Otoku 27, Bočna. Bil je kmečki sin. V Bočni je dokončal tudi 8 razredov osnovne šole, nato pa je delal na domači kmetiji. Večinoma je sicer splavaril ali pa je delal kot gozdni delavec v gozdu.
Ob okupatorjevem prihodu je bil zaposlen kot cestni delavec, a že decembra 1941 so ga poslali na prisilno dalo v Leoben, kjer je bil do julija 1944. Takrat je pobegnil in odšel oktobra 1944 v partizane.
Četudi je bil kuhar v Tomšičevi brigadi, je bil 10. novembra 1944 ranjen v ramo. V borbi v Št. Vidu nad Šoštanjem je 1. februarja 1945 padel pri kmetu Jožetu Mehu (razglas o smrti). Po vojni so ga prekopali na domače pokopališče v Bočni.
ČEPLAK Ivan Mirko – Krančev
Rojen 9. decembra 1922 v Bočni, sin mizarja Franca in Marije, rojene Levar. V Bočni je dokončal 6 razredov, potem se je preživljal s splavarjenjem. Bil je pošten, dobrosrčen fant, ki je bil povsod priljubljen in je rad prepeval. Politično sicer ni deloval, a je bil član Sokola.
Spomladi 1942 je začel sodelovati z NOB in se je udeleževal akcij, ki jih je organizirala vaška zaščita. Bil je tudi član mladinske organizacije, ki jo je ustanovil Albin Vipotnik-Strgar. Pomagal je zbirati orožje, hrano in drugo za partizane. Policist Domanjko, ki si je pridobil zaupanje partizanov in tako zvedel za njihove sodelavce na terenu, je potem vse izdal.
Zaradi te izdaje je bil 7. julija 1942 zjutraj aretiran tudi Mirko. Po mučenju v celjskem zaporu so ga 15. avgusta 1942 ustrelili kot talca. Domačim je še prej napisal poslovilno pismo.
ČERNEVŠEK Anton – Žvatov
Rojen je bil 28. januarja 1924 v Bočni v majhni kmečki družini. Čeprav je bil odličen učenec, je po šoli ostal doma ter delal na polju in v gozdu.
Leta 1942 so ga mobilizirali v Arbeitsdienst, decembra istega leta pa še v nemško vojsko. Med dopustom leta 1943 ni dobil zveze s partizani, zato si je s strupenim zeliščem namerno zastrupil nogo. Po trimesečnem zdravljenju je prišel v Bočno in tokrat vendarle našel stik s partizani. Dodelili so ga v Tomšičevo brigado. Nazadnje je bil komandir 1. čete 1. bataljona v Lackovem odredu.
Padel je 10. marca 1945v Zgornjem Oseku na avstrijskem Koroškem.
ČRETNIK Jože – Andrejčkov
Rodil se je 24. marca 1920 na Otoku pri Bočni Ivanu in Elizabeti Čretnik.
Po osnovni šoli v Bočni je nadaljeval šolanje v Celju, kjer se je izučil za ključavničarja.
Z narodnoosvobodilnim gibanjem je začel sodelovati kmalu po okupaciji, v partizane pa je odšel spomladi 1944. Postal je borec Kamniško-zasavskega odreda.
Padel je januarja 1945 v bojih pri Litiji.
ERMENC Antonija – Spodnje Grabnerjeva
Rodila se je 2. februarja 1922 v Bočni v delavski družini. Ker je bila gluhonema, ni hodila v šolo. Ostala je doma.
Ob okupatorjevem prihodu se je njen brat Franc povezal in delal v Osvobodilni fronti. Zaradi izdaje so ga 7. julija 1942 aretirali in odpeljali v celjske zapore. Kot talca so ga 15. avgusta ustrelili. Še isti dan so aretirali vso družino ter jo izselili v razna taborišča. Antonijo, ki je bila zaradi izčrpanosti še komaj živa, so 13. decembra 1942 sežgali v krematoriju.
Iz taborišča sta se vrnila oče in gluhonema sestra Iva, ki je zmotno vpisana na spomeniku namesto Antonije. Oče je zaradi posledic taboriščnega trpljenja umrl kmalu po prihodu domov.
ERMENC Franc – Spodnje Grabnerjev
Rojen 11. oktobra 1917 v Bočni, sin Franca in Frančiške. Starši so bili delavci. Po dokončani osnovni šoli v Bočni je postal gozdni delavec in splavar.
Bil je vesele narave in je kot dober pevec sodeloval v pevskem zboru. S politiko se ni ukvarjal.
Leta 1942 se je povezal z OF. Tudi on je bil izdan. Aretirali so ga 7. julija 1942 in odpeljali v celjske zapore.
Med mnogimi talci je bil 15. avgusta 1942 ustreljen tudi Franc.
ERMENC Frančiška – Spodnje Grabnerjeva
Rojena je bila 23. septembra 1897 v Gornjem Gradu. Starši so bili delavci, zato je služila pri kmetih, dokler se ni poročila v Bočno in si ustvarila svojo družino, ki se je preživljala z dninarstvom.
Imela je tri otroke, dve gluhonemi hčerki in zdravega sina.
Ko je okupator leta 1942 zaradi sodelovanja z OF aretiral njenega sina in ga nato ustrelil v Celju kot talca, so 15. avgusta 1942 aretirali tudi njo in jo z vsemi drugi člani družine izselili v Auschwitz.
Zaradi tifusa je Frančiška umrla v Auschwitzu 2. novembra 1942.
FEDRAN Martin – Kočni
Rodil se je v delavski družini 18. novembra 1920 v Kropi pri Bočni. Oče je bil tesar, mati kmečka delavka. Martin je prijel za vsako priložnostno delo, a največ je splavaril.
Že v začetku leta 1942 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in se je skupaj s sovrstniki iz Krope in Bočne udeleževal akcij, ki jih je organizirala OF.
Nemci so ga aretirali 6. avgusta 1942, ga odpeljali v zapore celjskega Starega piskra, kjer kljub mučenju ni nikogar izdal.
Iz Celja so ga odpeljali v mariborske zapore, kjer so ga 2. oktobra 1942 ustrelili kot talca.
KOLAR Ivan – Kolarjev
Rodil se je 17. decembra 1926 v Podhomu pri Bočni. Bil je sin Jožeta in Marije, rojene Završnik. Poleg staršev je bilo na majhni kmetiji še 11 otrok, zato so morali otroci zgodaj prijeti za delo.
Kljub revščini, skozi katero so se prebijali, so po svojih močeh pomagali narodnoosvobodilnemu gibanju. Ivan se je 9. maja 1944 pridružil Šlandrovi brigadi.
Ko se je brigada prebijala na Dolenjsko, se je večkrat zapletla v spopade s sovražnikom. Najhuje je bilo pri prečkanju Save. Veliko partizanov je utonilo, med njimi tudi Ivan. To se je zgodilo oktobra 1944.
KOLAR Anton in Frančiška – Slatinska
Rojena leta 1900, Anton 20. februarja pri Sv. Frančišku, Frančiška 7. oktobra v Krašah pri Šmartnem. Kmetovala sta v Slatinah pri Bočni.
Takoj ob okupaciji sta začela podpirati narodnoosvobodilno gibanje. Partizanom sta dajala hrano in drugo, kar so potrebovali. Frančiška je zares skopo rezala kruh svojim štirim otrokom, da je lahko čim več hrane dala partizanom.
Usodni dan za Kolarjevo družino pa je bil 11. junij 1942, ko so gestapovci zajeli Frančiško Žmavc in našli pri njej pismo za Slatinsko “mamo”. Med drugim je bilo v pismu navedeno, naj ona do 12. junija zanesljivo priskrbi nekaj margarine in druge hrane, kakor je bilo že prej dogovorjeno. Omenjene stvari naj odda sosedi Heleni Žmavc, ženi Franca Žmavca.
Tako se je tudi zgodilo.
Zaradi navedb v pismu so celjski gestapovci, preoblečeni v civiliste, in okrepljeni s policijo dne 13. junija ob treh zjutraj obkolili obe domačiji in se izdajali za partizane, da bi dobili še več podatkov o partizanih, največ pa zato, da bi dobili v pest Ivana Žmavca-Mrazeka, ker je bilo v pismu rečeno, da bo prišel on po omenjeno hrano. On pa je prišel po hrano že zvečer ob 19. uri in se je gestapu in policiji še pravočasno izognil.
Ker se jim past ni posrečila, so razočarani gestapovci zjutraj 13. junija odgnali Heleno Žmavc in zakonca Kolar v celjske zapore.
Po spretnem zagovoru so Heleno Žmavc čez 11 dni izpustili. Antona Kolarja so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca 23. junija 1942, njegovo ženo Frančiško pa 22. julija 1942. Njune otroke Frančiško, Franca, Antona in Marijo pa odgnali v pregnanstvo.
Po osvoboditvi so se otroci vrnili na svoj dom, toda bili so brez staršev.
KOVŠAK Rudolf – Krančev
Rojen je bil 14. aprila 1915 v Bočni, sin Tomaža in Marije, rojene Levar. Oče, trgovec, je padel v Prvi vojni, mati se je potem poročila z mizarjem Francem Čeplakom.
Rudolf se je po končani šoli učil za mizarja pri svojem očimu. Bil je vedrega značaja, rad je bil v družbi, sodeloval je v pevskih zborih in bil član društva Sokol.
Ob začetku Druge vojne je bil na orožnih vajah in je bil ob napadu na Jugoslavijo ujet kot vojak. V nemškem ujetništvu je bil do aprila 1942. Delal je na večji kmetiji.
Spet doma se je takoj povezal z OF in sodeloval v raznih akcijah, a zaradi izdajstva je bil eden izmed prvih, ki so jih aretirali v Bočni. Nemci so ga aretirali 19. junija, ko se je odpravljal na košnjo. V celjskih zaporih so ga mučili in potem 7. julija 1942 ustrelili kot talca.
KRAJNC Alojz – Mlinarjev
Sin Franca in Marije se je rodil 1. junija 1927 v Bočni. Po osnovni šoli se je lotil kmetovanja, saj ga je to zelo veselilo, zlasti rad je imel konje, živino in čebele.
Vso družino je okupator 4. avgusta 1942 aretiral in izselil. V Celju so otroke ločili od staršev. Nekaj časa je bil z brati v taborišču Neustift, potem pa je delal pri nekem kmetu. Leta 1944 bi moral v nemško vojsko, a zaradi staršev, sester in brata, ki so umrli v Auschwitzu, se je temu uprl. Bratranec Stanko ga je decembra spravil k partizanom na Koroškem.
Med potjo v Savinjsko so jih Nemci na Dravi zajeli. Alojz je prišel v mariborske zapore, nato v Dachau, pa 5. aprila 1945 v Buchenwald. Nemci so taboriščnike pred zavezniki selili v Mauthausen, a so jih večino spotoma postrelili. Tam se je končalo tudi Alojzovo življenje.
KRAJNC Franc – Mlinarjev
Rodil se je 1. aprila 1889 v Kropi št. 44 pri Bočni. Kot posestnik se je ukvarjal z lesno obrtjo in gostinstvom. Imel je 10 otrok, za katere je živel, skrbel in jih vzgajal v ljubezni do domačega kraja. Nemštvo je sovražil še iz časov Prve vojne.
Od decembra 1941, ko so organizirali terenski odbor OF, je pomagal takratnim partizanom s hrano, obleko in denarjem. Nemcem je bil že od začetka sumljiv, zato so ga 11. junija 1942 s sinom Petrom odpeljali in zaprli v celjske zapore. Ker je vztrajno in odločno tajil sodelovanje s partizani, so ga po treh tednih mučenja izpustili, a 4. avgusta 1942 so ga z družino odpeljali v Celje, kjer so ga ločili od otrok.
Iz Celja je prišel v Auschwitz, kjer je 4. septembra 1942 umrl v krematoriju.
KRAJNC Marija – Mlinarjeva
Žena Franca Krajnca in mati njegovih desetih otrok se je rodila 30. januarja 1897 v Bočni. Otrokom in družini je posvetila vso svojo skrb in ljubezen.
Čeprav se je bala za usodo svoje družine, je rada pomagala partizanom. In njena zaskrbljenost je bila upravičena. Leta 1942 so ji zaprli moža in sina Petra, vendar so moža po treh tednih izpustili.
To pa je bila le vmesna tolažba, saj so že 4. avgusta 1942 vso družino odpeljali v celjske zapore.
V Celju so jo ločili od otrok in odpeljali v Auschwitz, kjer je izmučena 14. novembra 1942 dotrpela.
KRAJNC Peter – Mlinarjev
Rodil se je 4. julija 1925 v Bočni v kmečki družini. Ko je dopolnil 16 let, je začel delati v domačem mlinu. Rad pa je tudi vozil splav. Veder in vesel mladenič je bil očetov ponos, saj bi po vsej verjetnosti postal njegov naslednik.
V začetku leta 1942 se je vključil v mladinsko organizacijo, ki jo je na terenu vodil Albin Vipotnik-Strgar. Partizanom je nosil hrano in obleko in se udeleževal mladinskih sestankov.
Hkrati z očetom so ga 19. junija 1942 odpeljali v celjski Stari pisker, kjer je ostal do 4. avgusta 1942, ko so ga skupaj s starši in sestrami odpeljali v Auschwitz.
Četudi zdrav in krepak je v taborišču klonil in 2. februarja 1943 umrl.
KRAJNC Stanislava – Mlinarjeva Stanka
Rodila se je 8. aprila 1922 v Bočni. Po dokončani šoli je pomagala pri delu na domačem posestvu. Poleg kmetije so imeli tudi žago, mlin in gostilno. Ko je bila Stanka polnoletna, je stregla tudi v gostilni. Domači in gostje so imeli veselo dekle prav radi.
Ko so se leta 1941 v Bočni in okolici pojavili prvi partizani, jim je zavedno slovensko dekle pomagalo tako kot njeni domači in sovaščani. Zbirala je hrano in obleko.
Njena dejavnost se je končala 4. avgusta 1942, ko so njeno družino in številne druge krajane aretirali Nemci. Krajnčevi so se znašli v celjskih zaporih, kjer so družino ločili. Stanka je prišla v Auschwitz, kjer je po hudih mukah 2. novembra 1942 končala v krematoriju.
KROPUŠEK Franc – Blažetov
Rodil se je v Bočni 19. julija 1906 Francu in Mariji Kropušek. Njegov oče je pred prvo svetovno vojno odšel v Ameriko s trebuhom za kruhom, a se je kmalu po vojni vrnil domov.
V letih velike gospodarske krize se je Franc preživljal s priložnostnim delom, da je prispeval vsaj nekaj k preživetju družine. V prostem času je sodeloval pri tamburaših, v dramski skupini in pri vaški knjižnici.
Po prihodu okupatorja se je pridružil domoljubom iz vasi in okolice ter se vključil v aktivnosti OF. Udeležil se je tudi nočnih akcij, ki jih je izvajala Savinjska partizanska četa.
Zaradi tega so ga Nemci 4. avgusta aretirali in 15. avgusta 1942 v Celju ustrelili kot talca.
KROPUŠEK Franc – Vgradnikov
Rodil se je 16. septembra 1906 v Bočni, kjer je dokončal tudi osnovno šolo. Sin matere samohranilke je že v mladih letih okusil tegobe delavcev. Bil je delavec, ki je s trdim delom služil kruh zase in za svojo družino.
Bil je med prvimi, ki se je po prihodu okupatorja pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Zaradi izdaje so ga Nemci junija 1942 aretirali in odvedli v celjske zapore, kjer je bil ustreljen kot talec 15. avgusta 1942.
Takoj zatem so njegovo družino odpeljali v Auschwitz.
KROPUŠEK Frančiška – Vgradnikova
Rodila se je 13. februarja 1909 v Lenartu. Preživljala se je kot delavka na polju in gospodinjska pomočnica. Potem se je poročila in rodila dve hčerki.
Politično ni delovala. Nemci so njenega moža Franca zaradi sodelovanja z NOB aretirali in v celjskih zaporih ustrelili kot talca. Takoj zatem so Frančiško z obema hčerama in staro materjo odpeljali v celjske zapore. Tu so jo ločili od hčera in stare matere, ki so jih odpeljali v taborišče na Bavarsko, njo pa so odpeljali v Auschwitz.
V taborišču je zaradi lakote in tifusa umrla že 15. septembra 1942.
KROPUŠEK Jožefa – Blažetova Pepca
Hči Marije Kropušek se je rodila 15. februarja 1923 v Bočni. Takoj po osnovni šoli se je šla učit za šiviljo, a še preden se je izučila, se je začela druga svetovna vojna.
Ni še bila polnoletna, ko se je že pridružila uporniškemu osvobodilnemu gibanju. K ilegalnemu delu jo je pritegnil njen stric Franc Kropušek.
Takoj zatem, ko so 15. avgusta 1942 ustrelili njenega strica kot talca, so izselili tudi vso njeno družino.
Umrla je 12. novembra 1942 v taborišču Auschwitz-Birkenau.
KROPUŠEK Marija – Blažetova
Rojena je bila 24. avgusta 1895 v Bočni. V mladih letih se je preživljala s priložnostnimi deli in kot dninarka. Bila je samohranilka, zato je skrbela predvsem za svojo hčerko Pepco.
Okupacija jo je prizadela kakor večino Slovencev, a zaradi slabega zdravja se ni mogla priključiti uporu.
Zaradi uporniškega delovanja so Nemci njenega brata Franca avgusta 1942 obsodili na smrt in ustrelili kot talca, njo in hčerko pa so 15. avgusta aretirali in odpeljali v taborišče.
Umrla je 14. novembra 1942 v taborišču Auschwitz-Birkenau.
LEVAR Anton – Rjavčev
Rodil se je 3. novembra 1895 v Bočni. Bil je sicer izučen mizar, a se je povsem posvetil kmetovanju.
Njegov sin Mirko se je takoj po okupaciji povezal z NOB, kar so Nemci zvedeli, zato so 19. junija 1942 oba odpeljali v celjske zapore. Mirka so ustrelili kot talca, oče Anton pa se je vrnil v Bočno, a le za kratek čas, saj so 4. avgusta izselili vso družino.
V Celju so družino ločili. Anton je prišel v Auschwitz, kjer je že povsem izčrpan zaprosil, da so ga kot mizarja premestili v mizarsko delavnico. A bilo je že prepozno. Zaradi taboriščnega trpljenja se mu je omračil um in 13. novembra 1942 je umrl.
LEVAR Marija – Rjavčeva
Rodila se je 28. avgusta 1923 v Bočni. Bila je prava lepotica z dolgimi valovitimi kitami. Prvič so jo aretirali že 19. junija 1942, a so jo izpustili.
Njen brat Mirko je takoj po okupaciji začel sodelovati z NOB, zato so ga kot talca ustrelili. Takoj zatem so vso družino, očeta, mamo, Marijo in njena dva brata 4. avgusta 1942 aretirali, odpeljali v Celje, jih ločili in poslali v razna taborišča.
Marija je prišla v Auschwitz. Kljub taboriščnemu trpljenju in ponižanju je ostala vedra in polna upanja, da se kmalu vrne domov. Zato je hotela ostati lepa in ni dovolila, da bi ji postrigli lepe dolge kite. Zaradi tega so se ji zaredile uši in vsa glava je postala ena sama rana.
To jo je povsem potrlo in malodušje jo je pognalo 25. decembra 1942 v Auschwitzu v prezgodnjo smrt.
LEVAR Mirko – Rjavčev
Rodil se je 30. aprila 1918 v Bočni. Bil je kmečki sin in je delal doma na kmetiji.
Takoj po okupaciji se je skupaj z večino vaških mladeničev povezal z NOB. Na skrivaj je hodil na sestanke, za katere niso vedeli niti njegovi domači. Kljub temu so okupatorji zvedeli za njegovo delovanje in so ga 19. junija 1942 aretirali.
Odpeljali so ga v celjske zapore, kjer so ga mučili in zasliševali. Mučenje se je končalo 7. julija 1942, ko so ga kot talca ustrelili.
MAROVT Anton – Kovačev
Sin Antona in Jožefe, rojene Potočnik, se je rodil 28. junija 1879 v Bočni. Dvajsetleten je odšel v Ameriko, kjer je zaslužil toliko, da si je doma lahko kupil dom. Kmetoval je ter žagal in prodajal les. Vzdrževati je moral številno družino, saj je imel osem otrok.
Že pred vojno je bil napreden, zato se je leta 1942 vključil v boj tako, da je partizanom pomagal s hrano in prenašal pošto. Prav uslužbenci pošte v Gornjem Gradu so ga opozorili, da nameravajo Nemci izseliti vse Bočane, ki so se nato umaknili v gozd. Toda 7. julija 1942 je bil med aretiranimi tudi Anton, ki je po mučenju v celjskem zaporu priznal, da je skrival partizana Jakoba Žehlja. Iz Celja so ga izselili v Ankenstein, nato v Auschwitz, kjer je 8. oktobra 1942 umrl.
MAROVT Ivan – Kovačev
Sin Antona in Marije, rojene Krajnc, se je rodil 27. decembra 1912 v Kropi pri Bočni, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Potem se je izučil za žagarja, a bil je tudi splavar. Malo pred drugo svetovno vojno se je poročil z Justino Rop, s katero sta imela dva otroka.
Zaradi sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem so ga hoteli Nemci aretirat, a jim je ušel in pobegnil na Hrvaško, od koder se ni več vrnil.
Ustaši so ga 23. novembra 1943 na Hrvaškem ubili.
MAROVT Marija – Kovačeva
Hči Matevža in Marije Presečnik, rojena 8. avgusta 1887 v Bočni, je skrbela predvsem za svojo družino in gospodinjstvo ter se ni zanimala za politiko.
Dobrosrčna ženska je hranila partizane in negovala ranjenega Jakoba Žehlja, ki ji je zagotovil, da jih ne bo izdal, če ga kdaj ujamejo. Besedo je tudi držal.
Toda družino je zadela usoda sovaščanov. Moža Antona so v Celju ustrelili, sin Peter je bil v zaporu, sin Franc je še pravočasno pobegnil, njo in hčerko Pepco pa so 4. avgusta 1942 aretirali in poslali v Auschwitz.
Skrb za dom in taboriščno trpljenje je Marijo strlo in 20. oktobra 1942 je umrla.
MAROVT Peter – Kovačev
Rodil se je 31. avgusta 1923 v Bočni Antonu in Mariji, rojeni Krajnc. Delal je na domači kmetiji, rad je splavaril, bil je vesele narave in v družbi sovrstnikov je tudi kakšno zapel. Postal je tudi član Sokola.
Okupatorju se je uprl sprva tako, da je z vrstniki prepeval slovenske pesmi, se izmikal učenju nemščine, potem je postal član mladinske organizacije, raznašal letake in se v okviru vaške zaščite udeleževal tudi oboroženih akcij.
Zaradi izdajstva, ki ga ima na vesti predvsem policist Domanjko, ki se je nekaj časa mudil med partizani, so ga 7. julija 1942 aretirali in odgnali v celjske zapore, kjer je zaradi mučenja priznal sodelovanje z NOV. Kot talca so ga ustrelili 15. avgusta 1942 v Celju.
MENČAK Anton – Čeblinov
Rodil se je 17. decembra 1914 v Bočni pri Čeblinovih. Po šoli je začel delati v gozdu in splavariti. Živel je pri materi, ki je bila vdova.
Po okupaciji se je takoj povezal s partizani, zato so ga Nemci aretirali 19. junija 1942. V celjskih zaporih kljub mučenju ni izdal ničesar.
S pesmijo na ustih je stopil pred puške, ko so ga v Celju 7. julija 1942 ustrelili kot talca.
Čeblinovo mamo, rojeno leta 1869, so nato izselili na Bavarsko. Po vojni se je vrnila v svoj skromen dom na robu gozda, a nikoli ni mogla pozabiti, da so ji Nemci ubili štiri otroke, ko so bili v cvetu mladosti.
MENČAK Ivan – Čeblinov
Rodil se je 13. maja 1906 v Bočni kot drugi sin številne Čeblinove družine. Oče je bil delavec, ki je služil z delom v gozdu, pri kmetih in s splavarjenjem.
Podobno si je služil kruh Ivan po končani šoli. Kmalu po okupaciji se je povezal s partizani in se udeležil nekaterih večjih akcij. Tudi njega so zaradi izdaje leta 1942 aretirali in odvedli v celjske zapore.
V Celju so ga zasliševali in mučili ter ga nato 30. julija 1942 ustrelili kot talca.
Ivan je ena izmed štirih žrtev Čeblinove družine.
MENČAK Jože – Čeblinov
Rodil se je 12. aprila 1910 v Bočni. Po končani šoli se je izučil za čevljarja, vendar je živel doma pri starših, bratih in sestrah.
Tudi Jože se je takoj po okupaciji povezal s partizani, toda zaradi izdaje so ga leta 1942 hkrati z bratom Ivanom in sestro Jožefo aretirali in odpeljali v celjske zapore.
V zaporu so ga tako mučili, da ni mogel napisati poslovilnega pisma. Namesto njega ga je napisal brat Ivan.
Kot talec je bil ustreljen v celjskem zaporu 30. julija 1942.
Njegovo ženo so Nemci izselili v Auschwitz, sina pa na Bavarsko. Po vojni sta se oba vrnila domov.
MENČAK Jožefa – Čeblinova
Rojena je bila 29. decembra 1911 v Bočni. Družini je pomagala tako, da je poleg dela doma hodila na delo k drugim kmetom.
Po okupaciji se je tako kot bratje povezala s partizani. Bila je kurirka. Tudi njo je zadela izdaja in skupaj z bratoma so 7. julija 1942 aretirali tudi njo, a so jo kmalu izpustili. Toda 4. avgusta so jo skupaj z drugimi Bočani odvedli v celjske zapore.
Četudi so jo pretepali, da bi iz nje izvlekli kakšen podatek, je niso zlomili. Ničesar ni izdala, ničesar priznala.
Poslali so jo v Auschwitz, kjer je zbolela za tifusom in 11. novembra 1942 umrla.
MIKLAVC Franc – Miklavčev
V številni družini kolarja Miklavca se je 3. avgusta 1902 v Bočni rodil sin Franc. Po očetovem vzoru se je že kot mladenič začel ukvarjati z lesom, postal lesni trgovec, najel žago in tudi splavaril. Leta 1932 si je ustvaril družino in kupil hišo na Kropi. Z ženo, ki je imela trgovino z mešanim blagom, sta imela dva otroka.
Zavedna Slovenca sta se ob okupaciji pridružila uporniškemu gibanju. Na poti v Rogaško Slatino pa so gestapovci Franca junija 1942 aretirali in odvedli v celjski Stari pisker.
V zaporu so ga neusmiljeno mučili, nakar so ga kot talca 23. junija 1942 ustrelili. Podelili so mu spomenico padlih borcev NOV.
MLINAR Jože – Pirčkov
Sin Jožeta in Frančiške Mlinar se je rodil leta 1918 v ZDA. Bil je duševno moten, zato so ga Nemci leta 1943 staršem odvzeli in odpeljali v taborišče Kainbach pri Grazu, od koder se ni vrnil. Umrl je leta 1944.
OGRADI Ivan – Mlakarjev
Rodil se je 19. marca 1921 v delavski družini v Bočni. Po osnovni šoli se zaradi razmer ni mogel izučiti kakšne obrti. Kruh si je začel služiti z delom v gozdu in splavarjenjem. Za politiko se ni menil.
Proti koncu leta 1942 so ga mobilizirali v nemško vojsko. Na ruski fronti je bil ranjen. Leta 1944 je prišel domov na okrevanje, a v nemško vojsko se ni več vrnil. Pridružil se je Šlandrovi brigadi, kjer je postal komandir 2. čete 2. bataljona.
Z brigado je odšel tudi na Dolenjsko, kjer so bili hude boje z Nemci in domobranci. V okolici Dobrniča je bil ranjen, zato so ga domobranci ujeli in 18. oktobra 1944 zaklali. Pokopan je v skupnem grobu s petimi soborci Šlandrove brigade v Dobrniču.
POZNIČ Anton – Mlinski
Rodil se je 13. marca 1918 v številni delavsko-obrtniški družini v Bočni. Po osnovni šoli se je do 17. leta preživljal z delom pri kmetih, potem pa se je v Lučah izučil za usnjarja. Leta 1940 je bil vpoklican k vojakom in je po razpadu kraljeve vojske prišel iz Zemuna peš domov.
Leta 1943 so ga mobilizirali v nemško vojsko, a se je po dopustu 29. junija 1944 pridružil Šlandrovi brigadi, kjer je bil mitraljezec v 2. bataljonu.
Udeležil se je bojev za osvoboditev Mozirja. Sovražni mitraljez iz cerkvenega stolpa ga je 12. septembra 1944 presekal na dvoje. Pokopali so ga na Kampjutovem vrtu. Na pokopališče v Bočno so ga prekopali 21. septembra, ko so sovražna letala bombardirala Gornji Grad.
POZNIČ Rok – Mlinski
Rodil se je 14. avgusta 1913 v Bočni. Četudi je bil nadarjen, ni mogel po osnovni šoli nadaljevati šolanja, saj je moral takoj pomagati številni družini. Delal je v gozdu in pri kmetih ter pomagal očetu v mlinu. Bil je član fantovskega odseka.
Takoj po okupaciji se je začel s somišljeniki upirati tujcu, ki jih je neusmiljeno preganjal. Terorju se je najprej umaknil v Avstrijo, a gestapo ga je z zvijačo zvabil nazaj. Ponoči 4. avgusta 1942 so ga aretirali doma, ga do naslednjega poldneva zaprli v vaško šolo, nato so ga odgnali v celjski zapor, od tam pa v Maribor.
Sotrpini so kasneje potrdili, da kljub zverinskemu mučenju ni ničesar izdal. Bil je med talci, ki so jih ustrelili 2. oktobra 1942 v Mariboru.
PRESEČNIK Franc – Cigalov
Rodil se je 4. aprila 1899 v Bočni v kmečki družini. Po šoli se je začel ukvarjati s splavarjenjem in lesno trgovino. Iz razpadle kraljeve vojske se je vrnil domov, še preden so prišli Nemci.
Od ustanovitve OF je sodeloval v odporu, hodil na sestanke in se udeleževal raznih akcij, dokler ni prišel Nemcem v roke seznam vseh, ki so sodelovali z OF. Nihče ni bil več varen.
Tudi Presečnik ni več spal doma, a na materina vprašanja je odgovarjal: “Jaz že vem, zakaj!”
Pri sušenju sena v Novi Štifti so ga Nemci ujeli, ga mučili v Gornjem Gradu, kjer jim je skušal pobegniti skozi okno, pri tem se je hudo poškodoval. Z rešilcem so ga odpeljali v Celje, kjer so ga spet mučili in 30. julija 1942 kot talca ustrelili.
REMIC Rok – Jakčev
Rodil se je 15. avgusta 1926 v delavski družini Mohorju in Frančiški Remic v Podhomu pri Bočni. V osnovno šolo je hodil v Bočni, v Mariboru pa se je izučil za čevljarja.
Iz Maribora je odšel v partizane leta 1944 in postal borec v Lackovem odredu. Boril se je na Kozjaku in na Dolenjskem. Padel je septembra 1944 pri Velikih Laščah.
RIHTER Jože – Gričarjev
Rodil se je 11. marca 1903 v Šmiklavžu pri Novi Štifti. Starša Matija in Marija sta bila lastnika male kmetije, zaradi česar si je moral Jože iskati delo drugje.
Preselil se je na Kropo pri Bočni in se zaposlil kot žagar. Leta 1933 se je poročil z Jožefo Tesovnik. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki.
Že v letih 1942 in 1943 je pomagal narodnoosvobodilnemu gibanju, maja 1944 pa se je pridružil borcem Šlandrove brigade. Bil je v bojih v okolici Čateža, Velike Loke in Trebnjega, kjer je brigada v bojih z dobro oboroženimi domobranci utrpela hude izgube.
Padel 15. oktobra 1944 na Čatežu.
ROP Elizabeta – Kočna
Rodila se je 19. novembra 1925 v Bočni očetu Antonu in materi Jeri. Šolo je dokončala v Bočni, potem pa je pomagala staršem tako, da je delala pri raznih kmetih.
Kot samsko dekle so jo leta 1943 poklicali v Arbeitsdienst, vendar se ni odzvala, temveč se je pridružila NOV.
S Šercerjevo brigado je odšla na Dolenjsko. Avgusta 1944 je padla v Preddvoru, kjer je tudi pokopana.
ROP Jera – Kočna
Rodila se je 19.marca 1899 v delavski družini v Kokarjah pri Nazarjah. Poročila se je v Bočno, kjer je gospodinjila možu, gozdnemu delavcu in splavarju.
Rodila je pet otrok in družina se je le stežka prebijala skozi življenje, toda kljub težavnim razmeram je že od vsega začetka pomagala partizanom, skrbela za hrano, jim kuhala in prenašala pošto.
Potem, ko je mož odšel v partizane, so Jero in sina, ki je bil še doma, 4. avgusta 1942 aretirali in odpeljali v taborišče. V Auschwitzu je Jera umrla novembra 1942.
STRMŠEK Anton – Grabnarjev
Rodil se je 8. januarja 1918 v Bočni, kjer je dokončal tudi šolanje. Bil je nadarjen, a nadaljnjega šolanja si zaradi razmer ni mogel privoščiti. Izučil se je za čevljarja.
S čevljarstvom je začel, star komaj sedemnajst let. Bil je vesele narave in v večernih urah so se v njegovi delavnici radi zbrali vaški fantje in ubrano zapeli.
Vojna je udarila v njegovo mirno življenje. Okupatorju se je uprl in začel sodelovati z NOB. Leta 1942 so ga hkrati z bratom Petrom aretirali. Odpeljali so ga v celjske zapore, za nekaj časa v Maribor, pa spet nazaj v Celje. Pri zasliševanjih ni priznal ničesar, zato so ga še bolj mučili. Nazadnje so ga 15. avgusta 1942 v celjskem zaporu ustrelili kot talca.
STRMŠEK Jožefa – Grabnarjeva
Rodila se je 12. januarja 1889 v gornjegrajski obrtniški družini. Pri starših je preživela brezskrbno mladost.
Petindvajsetletna se je poročila, postala dobra in skrbna gospodinja ter vzorna mati svojih otrok.
V mirno, četudi težavno, družinsko življenje je udarila vojna vihra. Najprej je gestapo odpeljal njena dva sina, ki sta bila ustreljena kot talca. Kmalu zatem so odpeljali v Celje tudi vso družino. Ločili so jo od moža in dvanajstletnega sina, njo in hčerko pa so poslali v Auschwitz.
Njena hči, ki se je iz taborišča vrnila, je povedala, da je Jožefa v taborišču umrla 28. oktobra 1942 (razglas o smrti).
STRMŠEK Peter – Grabnarjev
Rodil se je 15. maja 1885 v Bočni. Imel je trpko mladost. Star je bil komaj dvanajst let, ko je ostal brez očeta. Šel je služit kruh. Sprva doma, potem pa celo v Ameriko. Toda tudi tam ni bilo sreče in že po enem letu se je vrnil domov.
Začel je trgovati z lesom, se poročil in postal oče sedmih otrok. Prizadeval si je, da bi s pridnim delom ustvaril družini lepše življenje in je k marljivosti vzgajal tudi svoje otroke.
Zaradi narodno zavedne drže so okupatorji že leta 1942 ustrelili dva njegova sina, 4. avgusta pa so vso družino odpeljali skozi Celje v Auschwitz. Peter je umrl v krematoriju 28. avgusta 1942 (razglas o smrti).
STRMŠEK Peter – Grabnarjev
Rodil se je 22. januarja 1915 v Bočni. Po končanem šolanju je pomagal očetu pri trgovanju z lesom.
Kmalu po okupaciji se je povezal z narodnoosvobodilnim gibanjem. Nemci so ga zaradi tega hkrati z bratom Antonom zaprli. Sprva je bil v celjskem Starem piskru, kasneje nekaj časa v mariborskih zaporih, od koder so ga vrnili v Celje.
Kot talec je bil ustreljen 30. julija 1942 v Celju. Preden so padli streli, je skupina mladcev še zapela slovensko pesem.
ŠTIGLIC Alojz – Spodnje Novšekov
Rodil se je 19. oktobra 1903 v Bočni. Po dokončani šoli je delal na domačem posestvu, poleg tega je tudi splavaril. Leta 1929 se je poročil z Marijo Ogradi. V zakonu so se rodili trije otroci. Za očetom je prevzel posestvo.
Takoj po okupaciji se je tudi Alojz pridružil Bočanom, ki so se zbirali ne sestankih in se dogovarjali za akcije proti okupatorju. Toda mednje se je vrinil nekdanji orožnik Domanjko, ki jih je izdal Nemcem.
Alojza Štiglica so aretirali 7. julija 1942 in ga odpeljali v mariborske zapore. Čez nekaj časa so ga premestili v Celje, kjer je bil 15. avgusta 1942 med stotimi talci ustreljen tudi on.
ŠTIGLIC Marija – Spodnje Novšekova
Rodila se je 22. avgusta 1907 v Bočni. Po šolanju je delala na domači kmetiji, dokler se ni poročila z Alojzom k Novšekom.
Tisto jutro, 15. avgusta 1942, ko so v Celju ustrelili njenega moža, so Nemci natovorili tudi vso družino: Marijo, ki je bila noseča, in njene tri otroke: trinajstletnega Alojza in komaj tri leta stara dvojčka Jako in Frančka.
V Celju so jo ločili od otrok. Potrtost zaradi izgubljenega moža in skrb za odtujene otroke sta prizadela njen um. Bila je med prvimi žrtvami iz Bočne, ki je zgorela v krematoriju. Umrla naj bi 20. oktobra 1942. Kot datum smrti je razglašen 30. november 1942.
TRBOVŠEK Matija – Mostnikčev
Sin Marija in Antonije se je rodil 28. decembra 1922 v Čepljah pri Bočni. Šolo je obiskoval v Bočni.
Zaradi lepega petja je bil med krajani zelo priljubljen.
Leta 1943 so ga Nemci prisilno mobilizirali v svojo vojsko, a ker se ni hotel boriti zanje, je leta 1944 pobegnil. Nemci so ga na begu izsledili.
Nemcem se ni hotel predati. Aretaciji se je izognil tako, da je v Münchnu skočil pod vlak.
ZAGOŽEN Frančiška – Spodnje Pevčeva
Rodila se je 26. marca 1907 v Bočni. Bila je iz kmečke družine in je po šolanju ostala pri bratu na domačem posestvu.
Njen brat je sodeloval s partizani. Ko je ugotovil, da so ga Nemci osumili, je pobegnil na Hrvaško. Nemci so zato 4. avgusta 1942 aretirali Frančiško, njeno svakinjo Marijo ter otroke.
Frančiško so pripeljali v Auschwitz, kjer je 12. februarja 1943 umrla.
Njen sin Mirko je bil v mladinskem taborišču na Bavarskem in se je po vojni vrnil domov.
ZAGOŽEN Marija – Spodnje Pevčeva
Rodila se je 27. decembra 1905 v Bočni. Bila je kmečka hči. Z možem Jakobom sta imela štiri otroke. Skrbela je za dom in družino, dokler ni prišlo nadnjo vojno gorje.
Mož Jakob, ki je sodeloval z NOB, je z nekaterimi tovariši, ki so zaslutili nevarnost, odšel na Hrvaško. Marijo in njene štiri otroke, od katerih je bil najmlajši star komaj tri mesece, so 4. avgusta odpeljali v taborišče. Že v Celju so Marijo ločili otrok in ves čas je upala, da jih bo našla v taborišču.
Videla jih ni nikoli več, saj je zaradi taboriščnega terorja 3. maja 1943 v Auschwitzu umrla.
Otroci so se po vojni vrnili, a najmlajši, Franček, ki ga je posvojila neka belgijska družina, šele po dolgotrajnih zapletih.
ZAVOLOVŠEK Alojz – Boltetov
Rodil se je 29. maja 1921 v Kropi pri Bočni. Oče Anton je skrbel za srednje veliko kmetijo, žagal in prodajal les, mati Marija je skrbela za dom in družino. Kmalu po šoli je začel kmetovati in prodajati les.
Bil je med prvimi, ki se je pridružil Ivanu Žmavcu-Mrazku, organizatorju upora v Bočni. Na domačem skednju je uredil zatočišče za kurirje, tam so imeli sestanke in poslušali radio, ki ga je priskrbel Alojz, da so vedeli, kaj se dogaja na frontah.
Moral je na vojaški tečaj v Gradec, a izjave, da prostovoljno vstopa v nemško vojsko, ni hotel podpisati. Potem je moral na delovno akcijo, od koder je pobegnil potem, ko so julija 1942 kot talca ustrelili mlajšega brata.
Jeseni 1943 je prišel v Tomšičevo brigado. V hudih bojih je 14. februarja 1944 padel na Paškem Kozjaku.
ZAVOLOVŠEK Jože – Mikelnov
Rodil se je 17. oktobra 1923 v Bočni. Sin iz kmečke družine je po dokončani šoli ostal na domačem posestvu. Rad je imel kmečko delo, še posebej živinorejo.
Do leta 1942, ko so ga vpoklicali v nemško vojsko, je delal na domači kmetiji. Iz Innsbrucka je odšel na rusko fronto, od tam so ga premestili v južno Italijo. Domov je prišel na dopust po bolezni. Nato si je namerno zlomil nogo, da je zavlačeval povratek na fronto, ko pa je dobil zvezo s partizani, se je pridružil Tomšičevi brigadi.
Bojeval se je največ na Pohorju. Postal je mitraljezec, toda 29. junija 1944 je bil pri Smolniku na Pohorju smrtno ranjen. Po vojni so starši prekopali truplo na domače pokopališče. Za datum smrti je razglašen 29. november 1944.
ZAVOLOVŠEK Štefka – Boltetova
Rodila se je 15. avgusta 1919 v Kropi pri Bočni, se po šoli izučila za trgovko, službovala pri raznih trgovcih v Sloveniji in nazadnje v trgovini pri Melavcu v Mozirju.
Sama ni neposredno sodelovala z NOB, vendar je materialno podpirala gibanje, saj je preko matere pošiljala bratoma in njunim tovarišem, kar je lahko priskrbela.
Nemci so jo 4. avgusta 1942 izselili skupaj z Melavčevimi, v celjskem zbirnem centru pa se je srečala z družino, ki so jo prav ta dan izselili iz Bočne. Toda Nemci so družino kmalu ločili in Štefko poslali v Auschwitz.
Taboriščno trpljenje je Štefko izčrpalo in 14. novembra 1942 so jo še na pol živo vrgli v krematorij.
ZAVOLOVŠEK Vladimir – Boltetov
Rodil se je 18. maja 1923 v Kropi pri Bočni. Zaradi rahlega zdravja ga je mati skrbno čuvala, a kljub temu je po dokončani šoli moral delati na domači kmetiji in žagi.
Starejši brat ga je takoj po okupaciji pritegnil v uporniško delovanje, član mladinske organizacije je postal spomladi 1942. Pomagal je zbirati orožje, hrano in drugo, kar so potrebovali partizani. Širil je tudi partizanski tisk.
Zaradi stalne nevarnosti, da jih ujamejo Nemci, je veliko noči prebil s tovariši pri partizanih v gozdu nad Bočno. Ko se je 19. junija 1942 zjutraj vrnil domov, so pridrveli Nemci in ga odpeljali v celjski zapor. Vedeli so vse, kaj je počel, zato se ni mogel izogniti obsodbi. S pesmijo “Vigred se povrne” je skupaj z drugimi talci padel 7. julija 1942 v Celju.
ŽEHELJ Anton – Zgornje Pevčev
Rodil se je 15. maja 1919 v kmečki družini v Bočni. Po osnovni šoli je opravil v Ljubljani zadružni tečaj. Delal je doma na kmetiji, pomagal očetu pri trgovanju z lesom in splavaril.
Ob izbruhu Druge vojne je služil vojaški rok v Beogradu, od koder se je vračal domov peš. V Celju so ga ujeli Nemci in kot ujetnika odpeljali v severno Nemčijo.
Septembra 1941 je prišel domov in se kmalu povezal s partizani. Na spisku sodelavcev NOV, ki je prišel v roke Nemcem, je bilo tudi njegovo ime.
Aretirali so ga in odpeljali v celjski zapor, kjer je bil ustreljen kot talec 15. avgusta 1942.
ŽEHELJ Jakob – Zgornje Pevčev
Rodil se je 5. julija 1909 v Bočni. Bival je na Križu pri Gornjem Gradu. Bil je gostilničar, a se je kot izučen mehanik ukvarjal tudi s prodajo šivalnih strojev in koles.
Že spomladi 1942 se je povezal z NOV in Nemci so ga hoteli aretirati 15. junija 1942, vendar jim je pobegnil v gozd, kjer se je potem zadrževal skupaj z drugimi domačini. Zase in zanje je hodil v Bočno in druge vasi po hrano in ob neki taki priložnosti so Nemci streljali nanj in ga ranili.
Ušel jim je, a odvrgel je nahrbtnik s hrano. S kruhom iz nahrbtnika so Nemci hodili po vasi in iskali hišo, kje ga je dobil. Toda gospodinja, je hitro spekla novo peko in Nemci niso mogli ugotoviti, od kod Jakobu kruh.
Kasneje so ga ujeli in v Celju 15. avgusta 1942 hkrati s sovaščani ustrelili kot talca.
ŽEHELJ Marija – Zgornje Pevčeva
Rodila se je 14. septembra 1912 kot Marija Kamenik v Jelševici pri Trojanah. Na Križu je pomagala možu Jakobu v gostilni.
Ker je Nemcem njen mož Jakob ušel, so aretirali 15. junija 1942 njegovo ženo Marijo in jo odpeljali v celjske zapore. Iz Celja je nadaljevala mučeniško pot v Borl in nato v Auschwitz.
Tudi Marija je 1. decembra 1942 postala ena izmed mnogih žrtev nemških taborišč.
Njenega sina Alfreda so skrili sosedje, tako da ni prišel v roke Nemcem. Vojno je preživel pri sorodnikih.
ŽMAVC Anton – Mermoljev
Rojen je bil 10. maja 1912 v Čepljah pri Bočni. Bil je kmečki delavec in žagar. Živel je na domačiji, kjer je gospodarila njegova sestra Jožefa z možem Jakobom Brezovnikom.
Bil je med prvimi v Bočni, ki so se uprli okupatorju in že leta 1941 je sodeloval v krajevnem odboru OF. Njegovo uporniško delovanje so zaznali tudi Nemci, a pred aretacijo jim je ušel k partizanom. V začetku leta 1942 se je pridružil Pohorskemu bataljonu.
Padel je 8. januarja 1943 v znani bitki Pohorskega bataljona pri Osankarici na Pohorju.
ŽMAVC Franc – Žmavčev
Rodil se je v kmečki družini 16. junija 1909 v Bočni. Delal je kot žagar na domači žagi.
Tudi njega so zaradi sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem nameravali Nemci aretirati, a jim je pobegnil na Hrvaško. V Mitrovici se je zaposlil kot žagar in se spet povezal z NOV. Tam Nemcem ni ušel. Aretirali so ga in odpeljali v Nemčijo, od koder se ni več vrnil.
Po ustnem izročilu naj bi Franca skupaj s 36.000 ujetniki Nemci prignali na neki most, ki so ga minirali in razstrelili. Kot datum smrti je uradno razglašen 30. april 1945.
ŽMAVC Franc – Logarjev
Rodil se je 25. novembra 1925 v delavski družini v Bočni. Po šoli se je zaposlil kot delavec, saj oče s skromnim zaslužkom ni mogel sam vzdrževati številne družine.
Po okupaciji sta začela z očetom Ivanom že jeseni 1941 sodelovati v osvobodilnem gibanju. Marca 1942 je postal vodja mladinskega odbora OF, ki sta ga v Bočni ustanovila Albin Vipotnik in Ela Letonja.
Mladinski aktivist je ostal tudi po odhodu v partizane. V bitkah se je zelo izkazal, postal član SKOJ in sodeloval avgusta 1944 na konferenci SKOJ v Gornjem Gradu. Ob vdoru v nemško postojanko si je priboril brzostrelko, prej last nemškega kapetana. S ponosom jo je uporabljal do decembra 1944, ko je bil pri Gornjem Gradu v neraziskanih okoliščinah ustreljen.
ŽMAVC Frančiška – Mermoljeva
Rodila se je 8. septembra 1914 v Čepljah pri Bočni. Živela je na domačem posestvu, kjer je gospodarila njena sestra Jožefa z možem Jakobom Brezovnikom.
Že leta 1941 se je skupaj z bratom Antonom vključila v upor proti okupatorju. Opravljala je razne kurirske naloge, zbirala material za aktiviste na terenu in za oskrbo prvih partizanov ter drugo.
Njena dejavnost je bila izdana, zato so jo Nemci junija 1942 aretirali, medtem ko je njen brat še pravočasno odšel k partizanom. V zaporih celjskega Starega piskra so jo mučili, vendar ni ničesar izdala. Ustreljena je bila 15. avgusta 1942 v Celju kot talka.
ŽMAVC Ivan – Logarjev “Mrazek”
Bil je žagar, rojen 6. maja 1898 v Bočni. Že ob koncu Prve vojne je dokazal pripadnost Slovenstvu in se vključil med borce za severno mejo. Bil je prvi organizator upora proti okupatorju v Zadrečki dolini.
Nemci so ga zato prišli aretirat, a ga gestapo ni našel doma. Ko so vdrli v hišo, jim je njegov štirinajstletni sin ušel skozi okno in obvestil očeta, da ni šel domov. Odtlej je Ivan deloval v ilegali, nagovarjal sokrajane k uporu proti okupatorju in izvedel nekaj samostojnih akcij. Nemci so porušili njegov dom, izselili družino, le sinu Frančku je uspelo, da se je pridružil očetu.
Ivan je nadaljeval z aktivističnim delom in izvajal razne akcije. Sam je napadel nemško patruljo na Duršaku pri Bočni. Aprila 1943 je pod Peskom naletel na zasedo. Sovražnikov mitraljez ga je prerešetal in bil je na mestu mrtev.
ŽMAVC Jožefa – Žmavčeva Pepa
Rodila se je v kmečki družini 14. marca 1915 v Bočni. Po šolanju je ostala na domači kmetiji.
Njeni bratje so sodelovali z NOV, zato so Pepo, njeno mater in sedemnajstletnega brata Petra 4. avgusta 1942 aretirali in odpeljali v zapor, nato pa v taborišče Auschwitz.
Zaradi neznosnih razmer je Pepa v taborišču zbolela za jetiko in 23. septembra 1942 umrla
ŽMAVC Peter – Žmavčev
Rodil se je 1. oktobra 1925 v Bočni. Bil je kmečki sin, ki se je po dokončani šoli dve leti učil za mizarja.
Toda obrti se ni mogel lotiti, saj je prišla vojna. Zaradi bratov, ki sta sodelovala z NOB, so družino izselili. Aretirali so ga hkrati s sestro Pepo junija 1942 in ga 4. avgusta odvedli v Auschwitz. Mati so odpeljali v taborišče za bolne. Leta 1943 se je vrnila domov.
Peter je po dveh mesecih v taborišču preminil. Za datum smrti je bil razglašen 4. oktober 1942.
