ANDREJEVEC Anton – Primažev
Rodil se je 31. decembra 1911 v delavski družini v Potoku. Po šoli, ki jo je obiskoval v Gorici ob Dreti, se je izučil za čevljarja v Rečici ob Savinji. Kot pomočnik je delal pri raznih čevljarjih.
Sprva je pomagal borcem in kurirjem tako, da je zanje izdeloval čevlje.
Aktivno je vstopil v NOV februarja 1944, ko je za njegovo delovanje zvedel okupator. Bil je borec v Šlandrovi brigadi. Decembra 1944 je v veliki okupatorjevi ofenzivi na Zgornjo Savinjsko dolino padel v boju na Menini planini. Za mrtvega je bil razglašen z datumom 31. december 1944. Ni znano, kje je pokopan.
CIGALE Franc
Rodil se je 20. februarja 1925 v Gornjem Gradu. Bil je edinec v revni delavski družini. V šolo je hodil na Gorico ob Dreti, potem je delal kot dninar pri raznih kmetih.
Nemci so ga poslali na delo v Nemčijo, od koder je pobegnil domov in se potem kmalu pridružil partizanom.
Avgusta 1944 je prostovoljno vstopil v Šlandrovo brigado in z njo branil Zgornjo Savinjsko dolino ob vdoru Nemcev na osvobojeno ozemlje. Proti koncu januarja 1945 so ga Nemci v Homu pri Gornjem Gradu ujeli in takoj na kraju samem ustrelili.
CIGALE Jože – Šošterjev
Rojen je bil 21. aprila 1915 v obrtniški družini v Potoku. Po šoli na Gorici ob Dreti se je zaposlil na žagi v Nazarjah. Nekaj časa je delal tudi v usnjarni v Spodnji Rečici.
Novembra 1943 je prostovoljno vstopil v NOV. Pridružil se je partizanom – terenskim delavcem in kot dober poznavalec okolja postal kurir med TV postajo 22 in drugimi postajami.
Ob napadu nemških policistov, ki so 29. septembra 1944 prišli z Vranskega preko Črete in napadli Kokarje, kjer so bili kurirji, ga je pri umiku zadela krogla. Oče dveh otrok je bil na mestu mrtev.
ČEŠNOVAR Franc – Zadnekov
Rojen je bil v mali kmečki družini 29. julija 1910 v Lokah pri Mozirju. Po šoli se je izučil za žagarja in je do leta 1940 delal na raznih žagah, leta 1941 se je zaposlil na žagi v Nazarjah.
Na žagi je delal do 2. aprila 1944, ko je vstopil v partizanske vrste ter se vključil v Ljubljansko brigado, s katero se je bojeval na Dolenjskem, največ v okolici Velikih Lašč in Žužemberka.
Njegovo enoto, ki je štela 64 mož, so v okolici Podturna 30. aprila 1945 napadli domobranci. Iz boja so se rešili samo štirje, vsi drugi so padli ali so bili ujeti in zverinsko pobiti.
Franc Češnovar je pokopan v skupnem grobu pri Podturnu. Doma je ostala žena z nedoraslim otrokom.
ČUK Franc – Čukov
Rodil se je 1. decembra 1900 v delavski družini v Ljubljani. Ob koncu prve svetovne vojne se je udeležil bojev za Koroško, po vojni pa je postal šofer in je do leta 1938 vozil poštni avtobus. Zaradi slabega zdravja je to delo opustil in se zaposlil pri Gozdni upravi v Nazarjah.
Ilegalno je začel sodelovati z odporom proti okupatorju že junija 1942 kot obveščevalec in civilni kurir. Bil je eden izmed prvih organizatorjev odpora v Kokarjah. Aktivno se je vključil v NOV avgusta 1944. Bil je v Bračičevi brigadi. V bojih pri Mozirju so ga Nemci decembra 1944 ujeli. Bil je v zaporu v Celju in v Mariboru, 8. marca 1945 pa so ga kot talca ustrelili v Bučkovcih pri Mali Nedelji.
ČUK Zdenko – Čukov
Rojen 16. septembra 1926 kot sin delavca v Potoku. Po šoli se je zaposlil na žagi v Nazarjah.
Vsa družina je že od vsega začetka ilegalno sodelovala z narodnoosvobodilnim gibanjem, zato Zdenko ni priznal poziva v nemški Arbeitsdienst, temveč se je decembra 1943 pridružil aktivistom na domačem terenu. Sodeloval je v mobilizacijski patrulji rajonskega odbora OF in kot kurir.
Septembra 1944 je bil v spopadu v Lokah pri Mozirju lažje ranjen. Po opravljenem tečaju VDV na Dolenjskem je postal obveščevalec za okraj Dramlje.
Kot član gospodarske komisije se je 20. decembra 1944 mudil v neki hiši v Hrastniku pri Dramljah. Bili so izdani in ob napadu nemške policije je Zdenka prerešetal mitraljez.
DELEJA Ferdinand – Markov
Rodil se je 23. marca 1923 v Pustem Polju kot kmečki sin. Po šoli na Gorici ob Dreti je pomagal doma na kmetiji. Največ je s konji prevažal les.
Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Bil je na vzhodni fronti. Jeseni 1943 si je med dopustom zlomil roko, da mu ne bi bilo treba nazaj v nemško vojsko. Iz bolnišnice v Novem Celju je pobegnil domov. Ko je povsem ozdravel, se je na pustni torek januarja 1944 pridružil 1. bataljonu Šlandrove brigade. Že prvi dan se je preskusil v bitki z nemško policijo. Po bitki se je bataljon razdelil. Četa, v kateri je bil Deleja, je ostala na Menini planini. Zjutraj jo je obkolila močna nemška policijska enota. V bitki 1. februarja 1944 je padel tudi Deleja.
HLAČUN Amalija – Kohlitova
Rojena 12. julija 1917 v Nazarjah, sestra Franca, Maksa in Angele, je tudi postala žrtev nacističnega nasilja. Bila je šivilja in verjetno niti ni vedela, da njena brata sodelujeta z OF.
Po aretaciji obeh bratov so 3. avgusta 1942 aretirali tudi njo in jo odgnali v taborišče Auschwitz, kjer se je 28. septembra 1942 njeno življenje končalo v plinski celici.
HLAČUN Angela – Kohlitova
Rodila se je 15. maja. 1915 v Nazarjah, sestra Amalije, Maksa in Franca. Po šoli se je zaposlila v nazarski zabojarni. Doma je pomagala v gospodinjstvu, sicer pa je sodelovala v dramski skupini prosvetnega društva. Bila je samska mati enega otroka.
Tudi njo so Nemci hkrati z bratom Francem aretirali 3. avgusta 1942 in jo odgnali v taborišče Auschwitz, kjer je zaradi mučenja 3. maja 1943 umrla.
Ob aretaciji so ji odvzeli pol leta staro hčerko, ki se je po vojni vrnila domov k sorodnikom.
HLAČUN Franc – Kohlitov
Rojen je bil 6. novembra 1905 v Nazarjah. Mati je umrla že leta 1935 in kot najstarejši sin je prevzel skrb za družino. Zaposlen je bil v nazarski zabojarni. Sodeloval je v vseh društvih in bil eden najbolj uspešnih igralcev v dramski skupini. Bil je poročen in oče dveh otrok.
Bil je med prvimi organizatorji odpora in skupaj z bratom Maksom in drugimi aktivisti so ustanavljali trojke. Tudi on je bil osumljen sodelovanja s partizani. Ko je bil brat Maks ustreljen kot talec, so Nemci 3. avgusta 1942 zaprli vso družino in jih odgnali v razna taborišča. Franc je prišel v Auschwitz, kjer je zaradi mučenja 3. septembra 1942 umrl.
Žena s hčerkama in brat Stanko so se še pred koncem vojne vrnili domov. Stanko se je kmalu pridružil partizanom.
HLAČUN Maks – Kohlitov
Rojen je bil 2. septembra 1909 v Nazarjah. Bil je sin malega kmeta in preddelavca na žagi. Tudi sam je bil delavec. Pri delu se je ponesrečil in postal delni invalid. Od leta 1939 do 1942 je bil občinski sluga na bivši občini Rečica ob Savinji.
Takoj ob začetku okupacije je dajal aktivistom OF razne važne podatke. Z bratom Francem je sodeloval pri raznih akcijah. Zbiral je tudi orožje in strelivo, kar je eden izmed njegovih “dobrih prijateljev” nesel na nos rečiškemu županu Dietnerju, ki ga je predal policiji.
Nemci so ga konec maja 1942 zaprli in ga 8. junija 1942 po strašnem mučenju v Mariboru ustrelili.
JANŽOVNIK Alojz – Juški
Rodil se je 15. marca 1903 v Zavodicah kot sin srednjega kmeta in je ostal po šoli doma, da je pomagal pri delu na kmetiji. Dodaten zaslužek si je pridobil z dnino pri okoliških kmetih.
Leta 1942 je bil mobiliziran v vermanšaft. Avgusta je bil v postojanki vermanov na Sveti Katarini, kjer je prišel v stik s partizani. Dogovorili so se za napad na postojanko, pri čemer bi on pomagal in sodeloval. Zvečer pred napadom na postojanko se je skušal izmuzniti k partizanom, pa ga je opazil neki verman in ga prijavil komandantu. V začetku avgusta 1942 so ga aretirali in odgnali v celjski Stari pisker, kjer je bil 15. avgusta 1942 kot talec ustreljen.
Nemci so se maščevali nad družino. Vse so aretirali 4. avgusta 1942, jih odpeljali v Celje in nato v razna taborišča, od koder sta se po vojni vrnila samo mati in nečak Konrad.
JANŽOVNIK Anton – Juški
Rodil se je 2. februarja 1913 v Zavodicah. Po šoli je živel doma in pomagal staršem pri delu na kmetiji. Občasno je bil tudi gozdni delavec v službi raznih lesnih trgovcev. Politike mu ni bilo dosti mar, zato tudi ni sodeloval z OF.
Potem ko so aretirali njegovega brata Alojza in ga ustrelili v Celju kot talca, so 4. avgusta 1942 aretirali tudi vso družino in jih skozi celjske zapore odvedli v taborišče Auschwitz.
Zaradi mučenja v Celju in trpljenja v taborišču je že septembra 1942 umrl (razglašen za mrtvega).
JANŽOVNIK Ivanka – Juška
Rojena je bila 12. maja 1906 v Zavodicah. Po šoli je ostala doma, kjer je pomagala pri delih na domačiji. Zaradi hribovite lege je bilo delo precej naporno. Hodila je tudi na dnino k drugim kmetom.
Z drugimi zadevami se ni ukvarjala, niti ni sodelovala z OF. Postala je žrtev nacističnega nasilja, saj so jo Nemci 4. avgusta 1942 odgnali v Celje skupaj z vso družino.
Iz Celja je prišla v taborišče Auschwitz, kjer je zaradi trpljenja in bolezni 15. oktobra 1942 umrla.
JANŽOVNIK Jože – Juški
Rodil se je 23 novembra 1910 v Zavodicah. Tudi on je ostal po šoli sprva na domačiji in je pomagal pri delu, kasneje pa se je zaposlil na žagi v Nazarjah.
Četudi je prišel v delavsko okolje, se za politiko ni zanimal. Žrtev nacizma je postal, ker je njegov brat skušal navezati stike s partizani.
Ko so aretirali brata Alojza zaradi nameravanega sodelovanja s partizani, so 4. avgusta 1942 zaprli vso družino, jih najprej odvedli v celjski Stari pisker, nato pa v taborišče Auschwitz, kjer je Jože že po nekaj tednih leta 1942 umrl.
JANŽOVNIK Marjeta – Juška
Rodila se je 18. julija 1901 v Zavodicah. Po šoli je ostala doma in pomagala pri delih na kmetiji. Tudi ona se ni zanimala za politiko, niti ni imela stikov z narodnoosvobodilnim gibanjem. Postala je žrtev nacistične politike, ki je načrtovala ponemčenje ali izničenje Slovencev.
Zaradi poskusa njenega brata Alojza, da bi navezal stike s partizani, so jo 4. avgusta 1942 zaprli hkrati z vso družino. Iz celjskega Starega piskra je prišla v Auschwitz, kjer je umrla samo en dan za svojo sestro Ivanko – 16. oktobra 1942.
JANŽOVNIK Stanko – Juški
Rodil se je 14. oktobra 1908 v Zavodicah. Po šoli v Nazarjah se je izučil za krojača. Sprva je delal pri raznih krojaških mojstrih, potem pa doma, kjer je po potrebi pomagal družini tudi pri kmečkih opravilih.
Za politiko se ni zanimal in tudi s partizani ni imel nobenih zvez. Zaradi brata Alojza, ki je navezal stik s partizani, so ga 4. avgusta 1942 aretirali in 15. avgusta 1942 odpeljali v taborišče.
Stanko je umrl v Auschwitzu že 29. avgusta 1942.
KOMAR Milan – Likincov “Sandi”
Rodil se je 27. februarja 1919 v Kokarjah kot sin malega kmeta. Po šoli je delal nekaj časa doma, potem pa na žagah v Nazarjah in Bohinjski Beli.
Skušal se je ogniti kraljevi jugoslovanski vojski. Pobegnil je v Avstrijo, a se je zaradi nacističnega režima, ki je tam že pokazal zobe, kmalu vrnil domov. Kot jugoslovanski vojak je v Milanovcu postal ujetnik. Iz ujetništva v Hannovru je prišel leta 1942 domov, se spet zaposlil v Nazarjah in navezal stike s partizani.
Pred vpoklicem v nemško vojsko se je oktobra 1943 umaknil v partizane, postal kurir med TV postajami in po končani politični šoli komisar TV postaj. Pri prehodu čez Dobrovlje je 30. januarja 1945 pri kmetu Brezovniku padel v zasedo. Zaradi hudih ran je kmalu umrl. Bil je že komisar bataljona.
KOS Franc – Anžetov “Aleks”
Rodil se je 2. septembra 1910 v Nazarjah. Pri Potrču v Mozirju se je izučil za krojača in ostal pri mojstru kot pomočnik. Sodeloval je pri pevcih, v gledališki skupini in pri nogometu.
Po okupaciji so ga župan Dietner in policisti večkrat zasliševali, saj so sumili, da se pri Toničevih sestaja z drugimi somišljeniki. Aretaciji 4. junija 1942 je ušel bos in gologlav. Pridružil se je Savinjskemu bataljonu na Čreti. V bojih je bil večkrat ranjen.
Leta 1943 je prevzel razne politične in mobilizacijske naloge, ki jih je opravlja tudi v času osvobojene Zgornje Savinjske doline. Ko se je 29. septembra 1944 mudil pri Fleretovih v Kokarjah, jih je napadla nemška policijska enota z Vranskega. Bil je že sredi potoka Čreta, ko ga je smrtno zadela krogla.
KOS Ivan – Anžetov
Rodil se je 25. januarja 1906 v Nazarjah. Že s štirinajstimi leti se je zaposlil na žagi v Nazarjah, pomagal pa je tudi doma na malem posestvu.
Bil je član in več let tudi predsednik sindikata krščanskih socialistov, a drugače se ni ukvarjal s politiko. Zato tudi ni zbežal, ko so prišli gestapovci po njegovega brata Franca.
Nemci so ga aretirali 4. junija 1942, ga z drugimi privedli v celjski Stari pisker, kjer so ga mučili in kasneje preko Borla premestili v Mauthausen.
V taborišču se je sprl z nekim kapom, ki ga je udaril s krampom, zaradi česar je 9. novembra 1942 umrl.
Žena, sin in mati, ki so bili aretirani 4. avgusta 1942, so se po vojni vrnili iz raznih nemških taborišč.
KRAJNC Anton – Gmajnerjev
Rojen je bil 26. julija 1926 v Nazarjah. Mati – delavka – je s tremi otroki živela v sobici pri bratu. Tone se je želel izučiti za kovača, a ker ni bilo sredstev, se je moral zaposliti v nazarskem lesnem podjetju.
Nemci so ga mobilizirali v Arbeitsdienst, a že po dveh mesecih je prišel domov s takimi žulji na nogah, da je moral v bolnišnico v Novo Celje.
Po prihodu iz bolnišnice se je 18. aprila 1944 pridružil partizanom na Dobletini. Skupino mobilizirancev, v kateri je bil tudi on, so zaradi izdaje Nemci napadli 23. aprila 1944 že na poti v Šlandrovo brigado pri Vrhu nad Krašnjo v Moravški dolini.
KRAJNER Jože – Pivčnov
Rodil se je 15. decembra 1912 v Žlabru. Starši so bili delavci in so imeli malo posestvo. Po šoli se je izučil za čevljarja, ker pa ni bilo dela, se je zaposlil v nazarski zabojarni.
Kmalu se je pridružil organizatorjem odpora, proti koncu leta 1943 pa je postal partizan “Pepi”. Kasneje se je pridružil Šlandrovi brigadi. Sodeloval je v bojih za osvoboditev Zgornje Savinjske doline, potem pa je delal v čevljarski delavnici.
Spotoma s Pustega Polja v Nazarje se je 20. oktobra 1944 ustavil pri sestri Nežki Cigale, ki mu je pripravila večerjo. Nemci, ki so tokrat spet vdrli z Vranskega na osvobojeno ozemlje, so ga opazili skozi okno in začeli streljati. Ranjen je še skušal pobegniti, a pred vrati ga je pokosila nemška brzostrelka.
KRUMPAČNIK Anton – Dolinarjev
Rodil se je 13. maja 1901 v Sp. Krašah kot eden izmed desetih otrok v delavski družini. Bil je pastir, se izučil za tesarja, delal v Bosni, se vrnil domov in zaposlil v nazarski zabojarni. Sodeloval je z organizatorji odpora, a v partizane se je odpravil 20. februarja 1944. Skupina novincev, ki je bila na poti v Šlandrovo brigado, se je ustavila pri nekem kmetu v Voklem pri Ihanu, kjer so med počitkom pripravili majhen miting.
Eden izmed domačinov je skupino izdal in 24. februarja 1944 so jih Nemci obkolili ter napadli. Razen enega so v boju padli vsi iz te skupine.
MELAVC Jožef – Veniški
Rodil se je 28. aprila 1927 v Lačji vasi kot edini sin srednjega kmeta. Po osnovni šoli na Gorici ob Dreti je ostal doma v pomoč staršem pri delu na kmetiji.
Melavčeva “Veniška” hiša je bila križišče in zatočišče kurirjev in političnih delavcev, zato je mladenič hitro spoznaval bistvo upora proti okupatorju. V času osvobojene Zgornje Savinjske doline se je tudi sam pridružil gibanju, sprva kot član gospodarske komisije, potem pa na komandi mesta Ljubno.
Ob nemški protiofenzivi decembra 1944 se je njegova enota preko Menine umaknila na Kranjsko, prišla spet v Podvolovljek in 3. januarja 1945 v Murčevo hišo na Konjski Vrh. Tu so jih Nemci obkolili. Rešila sta se samo dva. Med padlimi je bil tudi Melavc.
MIKEK Peter – Florinov
Rodil se je 15. septembra 1927 kot sin zidarja. Mati se je leta 1919 umaknila z zasedene Koroške na Štajersko. Po okupaciji je družina z osmimi otroki ostala zavedna slovenska družina.
Peter je preživel mladost pri starših, partizanom pa se je pridružil 1. avgusta 1944, ko mu je bilo šele sedemnajst let. Bil je kurir v štabu 1. bataljona Dolenjskega odreda. V partizanih je bil tudi njegov brat Vinko, ki je vojno preživel.
Peter je bil v borbi ranjen in premeščen v premično bolnišnico, kjer je 3. marca 1945 pri Čremošnjicah umrl.
MIRNIK Vincenc
Rodil se je 18. januarja 1927 na Poljanah pri Rečici. Po šoli se je zaposlil kot delavec na žagi v Nazarjah.
Še kot mladinec se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in opravljal razne kurirske in obveščevalne posle.
Sedemnajstleten je 30. maja 1944 vstopil v partizane in po kurirski zvezi odšel na Dolenjsko. S Prešernovo brigado je kot mitraljezec sodeloval v bojih na Dolenjskem in Notranjskem. V Prihovniku pri Št. Vidu se je v bitki 5. septembra 1944 končalo njegovo mlado življenje.
OROŽIM Marija – Orožimova “Katjuša”
Rodila se je 17. decembra 1900 v Zg. Pobrežju kot kmečka hči, se poročila v Sv. Miklavž pri Gomilskem, kjer je kmetija propadla. S sedmimi otroki se je vrnila domov in se zaposlila na žagi v Nazarjah.
Okupatorju se je odkrito uprla, zato so jo že decembra 1941 aretirali. Ponovni aretaciji se je 25. junija 1942 izognila z odhodom k Šentandraški četi, prišla z njo v Savinjski bataljon, s katerim je šla skozi številne boje in bila večkrat ranjena.
Jeseni 1942 je šla na Dolenjsko, sodelovala v številnih bojih in bila spet večkrat ranjena. Za posledicami hudih ran je 18. junija 1944 umrla v bolnišnici v Kočevskem Rogu.
OROŽIM Stanka – Orožimova “Janja”
Rojena 25. aprila 1925 v Sv. Matevžu pri Gomilskem. Po poklicu trgovska pomočnica v Šoštanju. Mladinsko aktivistko so Nemci stalno zasledovali, zato je maja 1944 odšla v partizane. Bila je v Koroškem odredu.
Februarja 1945 so pri Otiškem Vrhu priredili miting, ki ga je izdal pobegli partizan. Nemci so napadli, a Janja se je rešila, čeprav je bila ranjena v obe nogi. Rešili so jo kmetje, nakar so jo partizani prenesli v bunker pri Sv. Ani.
Izvidniška skupina jo je hotela premestiti, a bilo je prepozno. Nemci so zaradi izdaje bunker našli in ga 15. februarja 1944 zažgali. Janja se ni hotela predati in se je ustrelila sama.
PAPEŽ Adolf – Perički
Rodil se je kot kmečki sin 16. avgusta 1919 v Nazarjah. Delal je v zabojarni. Ob vdoru okupatorja je služil vojaški rok. Bil je ujet, a je ušel.
Doma se je povezal s somišljeniki, ki so organizirali OF in vodili priprave na odpor. Bil je pri Kosovih, ko je gestapo 4. junija 1942 prišel aretirat Franca, ki je ušel. Tudi Adolf se je umaknil, a je od doma šel po nasvet na žago, kjer ga je Miha Cajner, šturmfirer vermanšafta napotil k nemškemu agentu Garberju, ta pa ga je odpeljal na policijo.
Policisti so ga odpeljali v celjski Stari pisker, kjer je bil 23. junija 1942 ustreljen kot talec.
PAPEŽ Antonija – Perička Tončka
Sestra Adolfa, rojena 1. aprila 1923 v Nazarjah, se je kmalu po končani šoli zaposlila v nazarski zabojarni. Sodelovala je v pevskem zboru, a politično ni delovala.
Zavedna Slovenka je po okupaciji skupaj z bratom Adolfom začela sodelovati z drugimi zavednimi Nazarčani in pomagala zbirati hrano, zdravila in drugo za prve partizane.
Njeno delovanje so odkrili, aretirali brata, njo pa so 4. avgusta 1942 z materjo odpeljali v Celje, kjer so ju ločili. Tončka je prišla v Auschwitz, kjer je kmalu zatem zbolela za tifusom in decembra 1942 umrla.
Mati je prišla v taborišče Freikirchen, kjer je dočakala konec vojne in se vrnila domov. Domačija, ki si jo je hotel prilastiti hitlerjevski agent Garber, je bila porušena in požgana.
PEČNIK Franc
Rojen 3. oktobra 1908 v Šentjanžu, sin male kmečke družine. Po šoli se je izučil za mizarja, a ni dobil ustreznega dela, zato se je zaradi boljšega zaslužka zaposlil kot splavar. Z ženo, ki je bila z Ljubnega, sta imela dva otroka.
Nemci so ga ob prihodu zajeli v Celju. Iz ujetništva se je vrnil šele čez 19 mesecev in se zaposlil v mizarski delavnici na žagi v Nazarjah. Pridružil se je članom OF, 21. aprila 1944 pa je vstopil v Šlandrovo brigado, in se tako izognil služenju v nemški vojski.
Padel je v borbi z nemško policijo, ki je 15. maja 1944 v Jakov Dolu nad Vranskim napadla brigado.
PEČNIK Ivan – Matevžkov
Rodil se je 19. decembra 1917 v Dobletini kot kmečki sin. Po šoli je postal delavec v nazarski zabojarni, saj je moral kmalu prispevati k preživetju družine z dvanajstimi otroki. Sodeloval je pri gasilcih in v dramski družini.
Aprila 1942 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju in postal član vaškega odbora OF Nazarje. Zaradi izdaje so Nemci večino takratnih aktivistov aretirali. Zvedeli so tudi za njegovo delovanje v OF, zato so 12. junija 1942 obkolili zabojarno in ga aretirali.
Med talci 23. junija 1942 v celjskem Starem piskru je bil ustreljen tudi on.
PLANINC Ludvik
Rodil se je 10. junija 1914 pri Sv. Jeronimu pri Vranskem. Kmetija ni dajala dovolj kruha za vso družino, zato se je zaposlil pri gozdni upravi v Nazarjah. Delal je v gozdu kot sekač. Kmalu se je srečal s partizani in jim pomagal, a septembra 1943, ko bi moral v nemško vojsko, se jim je rajši prostovoljno pridružil.
Bil je v Šlandrovi brigadi, ki je takrat prišla z Dolenjske, in z njo v začetku oktobra sodeloval v napadu na postojanko na Rečici ob Savinji. V svoji četi je postal minometalec. Kasneje so ga dodelili Pohorskemu bataljonu, kjer je postal mitraljezec. Padel je v bitki z Nemci 8. januarja 1944 na Pohorju.
PUSTOSLEMŠEK Anton – Pustoslemski
Rodil se je v kmečki družini 6.maja 1913 v Gornjem Gradu. Oče je odšel v Ameriko, mati mu je umrla, ko je bil star komaj pet let. V Novo Štifto ga je vzel stric Jurij. Po očetu je podedoval nekaj denarja, katerega skrbnica je bila teta, Naraksova iz Nazarij. Šestnajstleten se je zaposlil na žagi v Nazarjah. Kot zaveden Slovenec je sodeloval s somišljeniki, ki so pomagali partizanom, 29. junija 1944 pa se je pridružil Šlandrovi brigadi. Sodeloval je pri napadu na Mozirje.
Z brigado je bil potem na Dolenjskem do januarja 1945, ko se je brigada vrnila in utaborila nad Novo Štifto. Tu so jih Nemci napadli in Anton, ki je bil v izvidnici, je 1. januarja 1945 padel. Žena Angela, ki je ostala sama z dvema hčerama, ga je lahko pokopala v Gornjem Gradu šele 9. maja 1945.
REMIC Anton – Toničev “Škrjanc”
Rodil se je 24. novembra 1914 v Nazarjah. Študiral je agronomijo. Zaradi uporniškega delovanja so ga hoteli maja 1942 aretirat, a je ušel policistom skozi okno. Pridružil se je Savinjski četi, sodeloval 12. junija pri napadu na Goveka in njegove žandarje v Nazarjah, na postajo stražnikov v Rečici pri Laškem in na rudnik Hudo jamo.
Ob reorganizaciji bataljona je ostal Tone v Savinjski četi, ki so jo Nemci nenehno zasledovali. Proti koncu junija 1942 je četa na umiku iz Lok proti Dobrovljam zadela v Št. Jurju na zasedo. Škrjanc je bil ranjen in se je zatekel h kmetu, ki ga je izdal. Vermani so ga odpeljali v Celje, od koder so ga po zdravljenju poslali v Maribor in 2. oktobra 1942 ustrelili kot talca.
REMIC Ivan – Toničev “Lovec”
Rojen 12. julija 1917 v Nazarjah, po poklicu mesar. Po poskusu aretacije brata Toneta je zaslutil, da bo zdaj na vrsti tudi on, zato sta z bratom Cirilom-Borutom odšla z drugimi 5. junija 1942 v Savinjski bataljon.
Ob reorganizaciji bataljona sta bila Lovec in Borut dodeljena Moravški četi. Zaradi hrabrosti je Lovec postal komandir čete, ki so jo sestavljali novinci. S 16. na 17. november 1942 je bataljon zavzel postojanko v Moravčah. Lovec je zvedel, da je v kleti gestapovec (menda se je pisal Grill).
Ko je prišel v klet, je zagledal dve osebi. Ker ni nikogar poznal, se ni takoj odločil. To je gestapovec izkoristil, potegnil revolver in ustrelil. Istočasno je ustrelil tudi Lovec. Slišal se je samo en strel, vendar sta padla oba.
SABOTIN Ludvik – Zgornje Babinov
Rodil se je 8. avgusta 1899 v Nazarjah. Mladost je preživel kot pastir pri stricu na Dobrovljah. Kot avstro-ogrski vojak se je bojeval v Karpatih in Galiciji, a ob koncu vojne se je pridružil Maistrovim borcem.
Bil je poročen, oče petih otrok, po poklicu preddelavec na žagi v Nazarjah. Postal je član sindikata krščanskih socialistov, sodeloval je v delavskem zadružništvu in bil med soustanovitelji konzuma ter odbornik v občini Rečica.
Po okupaciji se je pridružil odporu. Bil je član krajevnega odbora OF. S partizani je začel sodelovati že leta 1943. V partizane je odšel 11. novembra 1944 in padel kot borec v Tomšičevi brigadi na pohodu proti Pohorju 31. decembra 1944.
STOPAR Rudi – Toničev hlapec “Kitak”
Rodil se je leta 1925 v Slatinah pri Šmartnem ob Paki. Že kot šestleten otrok si je začel sam služiti kruh. Bil je pastir pri Podrižneku v Zavodicah, pri Spodnjem Kosu in nazadnje pri Toničevih v Nazarjah.
Vedel je za dejavnost bratov Remicev in za njihova srečanja “Pri malem omizju”, pa ni nikoli ničesar izdal. Po odhodu bratov Remicev v partizane leta 1942 je odpeljal njihovo mamo in sestro na varno, nato pa odšel kmalu še sam med partizane.
Sodeloval je v borbah Savinjskega bataljona, Šlandrove brigade, nazadnje je bil vodja TV postaje 22 na Dobrovljah, kjer je pri izvrševanju dolžnosti padel 7. novembra 1943.
TRATNIK Alojz – Vnukov “Grega”
Rodil se je 21. junija 1925 v kmečki družini v Potoku pri Nazarjah.
Bilo mu je komaj šestnajst let, ko so ga Nemci nasilno vključili v Arbeitsdienst in kasneje v njihovo vojsko, a ga niso poslali na fronto. Ostal je v zaledju.
Marca 1944 je prišel na dopust in se pridružil partizanom v Spodnji Savinjski. dolini. Poverili so mu delo v mladinski organizaciji in SKOJ. Od tam so ga poslali v Zgornjo Savinjsko dolino, kjer je postal sekretar rajonskega komiteja SKOJ.
Ko so Nemci 29. septembra 1944 napadli mobilizacijsko patruljo v Kokarjah, je skupaj z Alojzom Faletom-Romanom pohitel s Pustega Polja, da ugotovi, kaj se dogaja. Blizu Lačje vasi ga je zadela krogla nemškega ostrostrelca.
TURK Ivan – Mrazov
Rodil se je 21. decembra 1915 v Lačji vasi. Po šoli je ostal sprva doma, kasneje pa se je zaposlil pri gozdni upravi v Nazarjah. S politiko se ni ukvarjal.
Kot gozdni delavec se je spoznal s terenskimi delavci in partizani, se z njimi spoprijateljil in jim pomagal. Pridružil se jim je 27. septembra 1943, ker bi moral sicer v nemško vojsko.
Postal je borec Šlandrove brigade in se udeležil že napada na postojanko na Rečici ob Savinji. Pozneje je upravljal z minometom v bojih brigade od Moravške doline do Črne na Koroškem.
Padel je v boju z nemško policijo na Menini 18. februarja 1944. Po vojni so ga prekopali na pokopališče na Rečici.
TUŠEK Matej Kerubin
Rojen je bil 8. septembra 1876 v Sv. Lenartu v Selški dolini. Krstili so ga za Mateja. Bil je predstojnik frančiškanskega samostana in nazarski župnik.
Nemci so ga že 22. aprila 1941 odpeljali v Celje, kjer je bil zaprt, a so ga zaradi bolezni odpustili. Vrnil se je v Nazarje. Domači izdajalci so ga stalno ovajali gestapu, ki ga je znova aretiral in odvedel v mariborske zapore. Tudi tu je zbolel in po zdravljenju so mu spet dovolili, da se je vrnil v Nazarje.
Domači ovaduhi niso odnehali, dokler ga ni 22. januarja 1943 okupator odgnal v zloglasno taborišče Dachau, kjer je zaradi mučenja umrl že 14. maja 1943.
URTELJ Franc – Matevžev
Rojen je bil 21. avgusta 1936 v Žlabru pri Nazarjah. Bil je še otrok in kasneje šolar, ko je že izkusil vse grenkobe vojnega časa. V zavedni delavski družini je rasel v odporniškega mladeniča, ki je marsikdaj nesel partizanom kakšno važno sporočilo.
Nemci in vermani niso prizanesli niti otrokom. Marca 1944 so ga zvabili v samostan, kjer so imeli svojo postojanko in ga skušali najprej s sladkarijami in potem z grožnjami prisiliti, da bi jim povedal kaj o partizanih. Franci jim ni povedal nič.
Med 1. in 2. avgustom 1944 so partizani napadli postojanko v nazarskem samostanu, a je niso zavzeli. Nemci so z minometi zasuli Žlabor, od koder so napadli partizani. Drobec mine je zadel Francija, ki je izkrvavel v materinem naročju.
VRŠNAK Stanko – Arnežev
Rojen je bil 15. novembra 1912 v Spodnji Rečici. Po šoli se je pri očetu izučil za mizarja. V domači delavnici je delal kot pomočnik do leta 1928, ko se je zaradi pomanjkanja dela zaposlil v nazarski zabojarni. Kmalu je postal preddelavec.
V napredni delavski sredini je s sodelavci kmalu po okupaciji začel ilegalno sodelovati z narodnoosvobodilnim gibanjem, 21. aprila 1944 pa se je pridružil Zidanškovi brigadi. Kasneje je bil v Šlandrovi brigadi in v Kamniško-zasavskem odredu. Padel je v borbi z okupatorjem pri Moravčah 31. decembra 1944.
Zapustil je ženo in tri mladoletne otroke.
ZAJC Jože – Parklnov
Rodil se je leta 1913 v Homcu pri Rečici ob Savinji. Bil je šofer, zaposlen v Ljubljani. Italijani so zvedeli, da podpira OF, zato se je z ženo umaknil domov in se v Pustem Polju vselil v hišo tete, ki je bila v Ameriki.
Šlandrova brigada, ki je taborila na Slapeh, ga je sprejela v partizane in ga 20. februarja 1944 z drugimi novinci, ki niso imeli orožja, poslala na Dolenjsko.
Spotoma so se ustavili pri kmetu v Voklem pri Ihanu. Bili so izdani. Nemci so obkolili hišo in pobili vse razen kurirja, ki je ušel. Poleg Zajca je bil med novinci, ki so padli 24. februarja, tudi Anton Krumpačnik. Pokopali so jih v Voklem pri Ihanu.
ZAKRAJŠEK Ana – Prhlinova
Rodila se je 26. julija 1935 v Lačji vasi. Bila je edinka in je med vojno hodila še v šolo. Oče in brat, star samo petnajst let, sta odšla aprila 1944 v partizane.
Ko so Nemci 24. oktobra 1944 napadli in požgali Šmartno ob Dreti in Bočno, sta prihitela oče in sin domov, da bi pomagala domačim.
Nemci so začeli iz Mozirja streljati granate in že druga je smrtno ranila Anico, drobec pa je zadel mati, ki je zgubila oko. Odpeljali so jo v partizansko bolnišnico na Ljubno, zato se ni mogla niti posloviti od mrtve hčerke.
ZAVRŠNIK Franc – Srnakarjev
Rodil se je 5. novembra 1927 v Potoku kot kmečki sin. Že pred vstopom v partizane jim je pomagal po svojih močeh. Februarja 1944 se je pridružil Šlandrovi brigadi, kjer je ostal do formiranja III. VDV brigade avgusta 1944, v kateri je ostal do konca vojne.
Po osvoboditvi je bil v Mariboru, kjer je bil med čiščenjem orožja 24. junija zadet v prsi in je tri dni zatem umrl.
ZLATINŠEK Slavko – Benclnov
Rodil se je 20. decembra 1923 v Žlabru pri Nazarjah. Bil je delavec v nazarski zabojarni. V partizane je odšel 25. avgusta 1943, ko se je prostovoljno pridružil Savinjski četi, ta pa se je 1. septembra 1943 priključila brigadi Slavka Šlandra. Sodeloval je pri napadu na postojanki v Radmirju in na Rečici ob Savinji.
Ob reorganizaciji so ga premestili v Pohorski odred, ki je postal kasneje sestavni del brigade Miloša Zidanška.
V času osvobojenega ozemlja je prišel z brigado v Zgornjo Savinjsko dolino kot politični delegat, pozneje pa je bil obveščevalec v Solčavi. Ob napadu Nemcev in domobrancev je bil v borbah na Črnivcu ranjen, nakar je zaradi ran 29. oktobra 1944 v partizanski bolnišnici na Ljubnem umrl.
ZUPAN Julijana – Šošterjeva
Rojena 19. februarja 1907, hčerka malega posestnika v Zavodicah. Po osnovni šoli v Nazarjah se je izučila za šiviljo, zaradi boljšega zaslužka pa se je leta 1936 zaposlila v nazarski zabojarni.
Bila je strogo versko vzgojena, a je razumela boj za delavske pravice. Z bratom Antonom Zupanom-Zvonetom in sestro Marijo so imeli stike s partizani na Dobrovljah že leta 1941. Ob izdaji v Nazarjah je moral brat Zvone v ilegalo, zato se je okupator znesel nad družino.
Zgodaj zjutraj 2. avgusta 1942 jih je prišla policija selit. V Celje so odpeljali sestre Marijo, Julko in Milko, od tam pa v taborišče Auschwitz. Po težkem trpljenju je Julka 13. decembra 1942 umrla.
ZUPAN Marija – Šošterjeva
Rodila se je 29. februarja 1904 v Zavodicah pri Nazarjah. Ostala je doma in pomagala pri delu na malem posestvu, poleg tega pa je hodila na dnino tudi drugam.
S partizani je navezala stike že jeseni 1941 s posredovanjem sestre Milke, ki je bila na Čreti poročena z Antonom Remicem, ustreljenim 6. januarja 1942. Pozimi 1941/42 so bili stiki prekinjeni, ker so se partizani umaknili na druge lokacije. Spomladi 1942 je stike obnovila, kasneje sta sodelovala tudi z bratom Antonom-Zvonetom, ko je že bil pri partizanih.
Zaradi tega so jo Nemci 2. avgusta 1942 izselili hkrati s sestrama Julko in Milko. Marija je umrla v Auschwitzu 12., njena sestra Milka, mati petih otrok, pa že teden dni prej, 5. novembra 1942. Milkine otroke so leta 1944 vrnili domov.
