AJNIK Marija
AJNIK Frančiška
Ajnik Marija je bila nezakonska, rojena 28. junija 1895 v Lučah na srednje veliki kmetiji; po poklicu je bila kmetica. Ajnik Frančiška, rojena 25. februarja 1915 v Primožu pri Ljubnem, doma so bili mali kmetje. Po poklicu je bila poljska delavka.
Ajnik Marija ni obiskovala nobenih šol. Bila je pri svoji materi na kmetiji in ji pomagala pri kmečkih delih. Osemnajstletna se je poročila. Njenega moža so leta 1914 poklicali v vojsko (v 1. svetovno vojno) od koder se ni vrnil. Leta 1915 se ji je rodila Frančiška in ji je, ko je dorastla, pomagala pri kmečkih delih. Ker sta bili sami, so jima pomagali tudi Marijini brat in polsestri. Frančiška ni obiskovala nobene šole, le nedeljski analfabetski tečaj v Ljubnem. Bili sta samotni, morda nekoliko čudaški ženici, vendar sta bili zelo priljubljeni med domačini, ki so znali ceniti njuno vsestransko iznajdljivost. Še danes pripovedujejo, da Taškovci (po domače se je pri njih reklo pri Tašku) nista potrebovali nobenega obrtnika, ker sta si znali vse sami napraviti. Tujec bi težko verjel, da sta lepo kuhinjsko omaro in vse pohištvo napravili s svojimi rokami, ki se nikoli niso urile v mizarskih delavnicah.
Marija in Frančiška sta bili med prvimi ženami v Ljubnem, ki so začele sodelovati z NOV. Ker sta obe umrli in nimata nobenega sorodnika, ki bi mogel kaj več povedati o njunem sodelovanju, nam je te podatke dala njuna prijateljica Šimonc Angela iz Ljubnega. Šimonc Angela je povedala, da sta sodelovali pri vseh začetnih akcijah, ko so žene začele zbirati živilske karte in prehrano za partizane. Taškovci sta pritegnili k sodelovanju tudi njo – Šimonc Angelo. Zaradi sodelovanja z NOV in verjetno tudi zaradi izdajstva so Ajnik Marijo in Frančiško 20. avgusta 1943 aretirali Nemci. Vse so preiskali, ju odpeljali v Celje, od tam v Auschwitz, kjer sta obe umrli mučeniške smrti, o čemer pripovedujejo tisti, ki so bili z njima. Dne, 12. marca 1944, je podlegla Ajnik Frančiška, štiri do pet dni kasneje pa zaradi žalosti in muk tudi njena mati Ajnik Marija.
AMBROŽ Albin
Sin Jakoba, rojen 8. februarja 1897 v Ljubnem ob Savinji v delavski družini. Po poklicu je bil krojač. Po končani osnovni šoli v Ljubnem se je učil za krojača pri Matiju Fludernik v Ljubnem, kjer se je tudi izučil. Potem je bil še nekaj časa pomočnik, nato se je osamosvojil. Samostojni krojač je bil ves čas do okupacije in še po vdoru Nemcev v Jugoslavijo. V zakonu je imel pet otrok ter je kot pošten obrtnik vzorno skrbel za svojo družino. Ker je imel eno nogo pokvarjeno, vojske ni služil.
Ob okupaciji je bil doma pri družini. Kot zavedni Slovenec se je že v letu 1941 povezal s prvimi aktivisti prvoborci Letonjevimi (Atena in njeni bratje) iz Šmartnega ob Paki in Mravljakovim iz Šoštanja ter z njimi delal za OF. Vsa njegova družina je bila vklučena v delo OF, zato so tudi Nemci uničili skoraj vso družino. Najprej so odpeljali hčerko Jožefo, ki je še bolj aktivno delala, in jo 22. julija 1942 v Celju ustrelili, ker je bila izdana. Na osnovi justifikacije hčerke Jožefe so avgusta 1942 odpeljali celo družino v taborišče Auschwitz v Šlezijo, kjer je Ambrož Albin po mnogih mučenjih in bolezni podlegel 22. decembra 1942.
AMBROŽ Ana
Hči Albina, rojena 26. julija 1925 v Ljubnem ob Savinji, po poklicu trgovska pomočnica. Doma so bili obrtniki.
Po končani osnovni šoli v Ljubnem se je izučila trgovske obrti pri Karlu Druškoviču v Ljubnem že v času okupacije maja 1942. Po prvem napadu na Ljubno, maja 1942, so požgali tudi Druškovičevo hišo. Ker so imeli prej v tej hiši prodajo tobačnih izdelkov, so Nemci Ano prisilili, da je v drugi stavbi še naprej prodajala tobačne izdelke. Ker je, kot vsa njena družina, bila povezana z NOV, je po skrivnih zvezah pošiljala cigarete partizanom. Toda kmalu je bila izdana in že 28. junija 1942 so jo aretirali in odpeljali v celjske zapore, nato pa 4. avgusta istega leta v Auschwitz, kjer je po izjavi in domnevi njene sestre Minke, s katero sta bili skupaj v lagerju, podlegla nekim poskusom nemških zdravnikov 2. novembra 1942.
AMBROŽ Frančiška
Hči Martina Kopušar, rojena 11. Maja 1899 v Ljubnem. Rojena v kmečki družini, po poklicu gospodinja.
Po končani osnovni šoli je bila doma pri starših, dokler se ni poročila s krojačem Albinom Ambrož iz Ljubnega. Kot žena krojaškega mojstra je bila vestna gospodinja ter je svojo družino tudi dobro vzgajala. V zakonu je imela pet otrok. Ker je vsa njena družina sodelovala v NOV že v letu 1941 in naprej do izdaje, so tudi njo Nemci 4. avgusta 1942 odpeljali v celjske zapore, od tu pa v internacijo Auschwitz, kjer je 14. februarja 1943 zaradi trpljenja in bolezni umrla v judovskem bloku taborišča Auschwitz, ker je ležala vsa izčrpana 8 dni pozimi na golem betonu.
AMBROŽ Jožefa
Hči Albina in Frančiške, rojena 16. februarja 1922 v Ljubnem ob Savinji v obrtniški družini; po poklicu je bila šivilja. Po končani osnovni šoli se je učila za šiviljo v Ljubnem. Potem je delala doma pod vodstvom svojega očeta, vse dokler je niso Nemci aretirali.
V letu 1941 se je takoj vključila v OF in bila aktivistka povezana z Letonjem, Mravljakom in Krolnik Mileno. Ko so Krolnik Mileno leta 1942 Nemci zaradi izdajstva ujeli na nekem sestanku v Bočni, je imela pri sebi neke dokumente in papirje, kjer je bila označena tudi Ambrož Jožefa. Zaradi tega so Nemci Jožefo takoj aretirali in odpeljali v celjske zapore. To je bilo 18. junija 1942. Jožefa je trdovratno zanikala povezavo z OF. Po silnem mučenju pa jo je Krolnik Milena izdala in pri soočenju rekla, da naj kar prizna, da ne bo prestala tolikšnega mučenja kot ona. Izdala pa jo je Krolnik Milena zato, ker so ji Nemci rekli, da je Ambrož Jožefa že vse priznala in so jo že ustrelili. Po tem dogodku so jo silno mučili in 22. julija 1942 justificirali v Celju. Prepeljali so jo v Graz, kjer je pokopana v skupnem grobu talcev. Pripomba: ker je Ambrož Jožefa trdovratno zanikala vse obdolžitve in ji niso mogli dokazati, česar so jo obdolžili, so jo nato odvedli v taborišče Ankenstein, kjer so bili lažji osumljenci. Torej je še bilo mogoče, da jo bodo izpustili. Ko pa jo je izdala Krolnik Milena, so jo takoj ponovno pripeljali v Celje.
ATELŠEK Alojz “Pavliha”
Rojen 25. maja 1915 v Poljanah pri Rečici ob Savinji. Po končani osnovni šoli v Radmirju je stalno živel pri svoji materi, ker mu je oče padel že v 1. svetovni vojni. Pomagal je materi na malem posestvu. Leta 1938 mu je umrla mati. Prevzel je posestvo in se je leta 1940 poročil.
Med okupacijo je bil doma vse do 7. novembra 1943, ko so ga zaradi sodelovanja z NOV aretirali in odpeljali z ženo v celjski “Pisker”. Tu je bil do 9. marca 1944. Od tu so ga odpeljali v Zreče pri Konjicah ter ga skupno z dvanajstimi zaporniki ustrelili. Tam so jih pokopali v dva groba.
Ženo Ano so po osmih mesecih internirali iz Celja v Ravensbrück, kjer je bila do oktobra 1945. Po vrnitvi iz taborišča je moževo truplo prepeljala na domače pokopališče v Radmirje. Atelšek Alojz je začel aktivno sodelovati z borci NOV že leta 1942 z Blekač Jožetom, ki je šel v NOV istega leta. Ves čas je podpiral partizane in jih obveščal o vsem, kar jih je zanimalo. Pri njegovem domu je bila kurirska zveza, kjer so se shajali kurirji in od tod prenašali pošto na vse strani. Pošto so oddajali tudi Alojzu in on jo je oddajal naprej.
ATELŠEK Franc
Sin Gašperja, rojen 18. oktobra 1911 v Teru pri Radmirju. Doma so imeli srednje veliko kmetijo. Po poklicu je bil kmečki delavec. Končal je tri razrede osnovne šole v Radmirju. Ves čas je delal doma na kmetiji, drvaril in tesal les za razne lesne trgovce. Leta 1934 je odšel k vojakom, kjer je služil 18 mesecev. Nato je bil zopet doma do okupacije.
Ob okupatorjevem vdoru je bil na orožnih vajah v Zagrebu. Ujeli so ga kot vojaka bivše jugoslovanske vojske in ga odpeljali v taborišče v Nemčijo. V Bad lawichu je 26. marca 1942 zaradi bolezni in oslabelosti umrl v bolnišnici za vojne ujetnike. V istem kraju je tudi pokopan.
ATELŠEK Franc
ATELŠEK Gregor
ATELŠEK Maks
ATELŠEK Janez
So postali žrtve fašističnega terorja.
Franc, rojen 28. januarja 1900, Gregor, rojen 23. januarja 1907, Maks, rojen 7. marca 1909 in Janez, rojen 24. junija 1915 v Planini št. 29 pri Ljubnem.
To so sinovi trdnega in samostojnega kmeta Atelška v Podplanini nad Ljubnim. Delali so doma na kmetiji in so bili dobri delavci. Najstarejši Franc je od leta 1936 živel pri sestri na posestvu pri Rožmanu. Vsi so bili lovci in so imeli svoje lovišče. Leta 1942, takoj po novem letu, so se začeli na njihovem domu oglašati partizani. Podpirali so jih s hrano. V njihovi planini – v drvarski koči je bila dlje časa skupina partizanov, s katerimi so imeli stalno zvezo. Nekoč pa so nekoga iz skupine ujeli Nemci in ta jih je izdal. Tako so 5. februarja 1943 Nemci zajeli vso Atelškovo družino. Izropali so dom in vse odgnali v celjske zapore. Po šestindvajsetih dneh so pripeljali Nemci brata Gregorja in Alojza domov, da bosta pokazala, kje imajo orožje. Partizani pa so med tem časom njihovo orožje že odnesli. Ob tej priliki pa jim je Alojz pobegnil, sicer ranjen v glavo. Po nečloveškem mučenju v zaporu so Janeza, Gregorja in Maksa 29. maja 1943 ustrelili kot talce v Zabukovci v Savinjski dolini. Očeta in sina Martina so vlačili po taboriščih na Bavarskem.
Franc Atelšek, ki je živel pri sestri, kjer je bila kurirska postaja št. 8, je stopil v NOV 10. septembra 1944 v Pohorski odred. V decembrski hajki leta 1944 se je s svojo četo umaknil v Podvolovljek pri Lučah, kjer so ga ujeli z več tovariši. V kranjski Črni so jih zasliševali in naposled na Črnivcu decembra postrelili. Dan smrti ni znan.
BENDA Ivan
Sin Ivana, rojen 5. julija 1912 v Radmirju. Doma so imeli srednje veliko kmetijo. Osnovno šolo je končal v Radmirju. Delal je doma na kmetiji, razen v času, ko je služil kadrovski rok (v bivši jugoslovanski vojski), vse do 8. julija 1942, ko so ga aretirali Nemci. V tem času je bil aktiven član gasilskega društva.
Z NOV je začel sodelovati v začetku leta 1942 s tem, da je razdeljeval propagandni material, organiziral in nagovarjal ljudi za sodelovanje z NOV in za zbiranje potrebnega materiala. Ivana Benda so Nemci aretirali dne 8. julija 1942 in odvedli v celjske zapore. Po dveh mesecih so ga odpeljali v Maribor in nato v Ankenstein – Borl pri Ptuju, od tam pa 10. decembra 1942 v Mauthausen, kjer je 22. januarja 1943 izčrpan od lakote in pretepanja umrl v prisotnosti še sedaj živega Robnik Antona iz Radmirja.
Na domu Benda Ivana so imeli sestanke organizatorji OF in NOV, prvi Vipotnik Albin in še drugi. Njegov brat Anton je organizacijsko sodeloval z NOV do 24. avgusta 1943, ko je stopil prostovoljno v NOV. Sestri Štefka in Elizabeta pa sta na domu skrivali in negovali ranjene partizane.
BREZNIK Ciril
Sin Frančiške, rojen 8. februarja 1916 v Lučah, v kmečki družini; po poklicu mizarski pomočnik.
Osnovno šolo je obiskoval v Ljubnem ob Savinji, kjer je živel pri svoji materi in očimu. Po končani osnovni šoli se je izučil mizarstva pri očimu Zavolovšek Ivanu, kjer je delal tudi med okupacijo do leta 1943, ko so ga mobilizirali v nemško vojsko. V mesecu februarju 1944 je prišel iz nemške vojske na dopust ter poiskal zvezo s partizani in istega meseca odšel prostovoljno v NOV. Nekaj časa je bil kurir, kasneje pa je postal intendant pri radiooddajni postaji d4 Planina-Ljubno. Pozimi marca 1945 ga je v radiooddajni postaji XIV. divizije zasul plaz z več tovariši.
BREZNIK Franc
Sin Antona, rojen 1898 v Lučah kmečkim staršem; bil je kmet. Po končani osnovni šoli v Lučah je kmetoval in pomagal na posestvu svojega očeta. Pozneje je prevzel posestvo in kot samostojni kmet gospodaril na njem. Ko mu je umrla žena, je nekaj let pred drugo svetovno vojno prišel v Ljubno v Planino na Lojenovo kmetijo, kamor se je medtem omožila njegova hči. Njej je nato ves čas pomagal in delal na tem posestvu tudi med okupacijo vse do 12. marca 1945. Tega dne so Nemci hajkali partizane in ga prisilili, da jim je kazal pot. Ko so prišli do soseda Ramšaka, so se vrnili nazaj na Lojenovo kmetijo, na njegov drugi dom in zahtevali od njega, da jim kaže pot še naprej. Ker se je Franc Breznik izgovarjal, da je bolan in da nikakor ne more dalje, ter pri tem tudi vztrajal, so ga Nemci prisilili, da je šel še nekaj časa z njimi. Nekaj korakov od doma so ga na domačih njivah najprej pobili s kopiti pušk, kar so domačini ugotovili pozneje, ko so ga pripeljali na trg v Ljubno, nato pa še ustrelili.
BRGLEZ Franc
Sin Martina, rojen 29. septembra 1904 v Radmirju. Doma so imeli malo kmetijo, na kateri je kmetoval. Osnovno šolo je dovršil v Radmirju. Potem je ostal doma in pomagal očetu na kmetiji in pri kolarstvu (njegov oče je bil kolar in je po opravljenih kmečkih delih opravljal svojo obrt). Spomladi in jeseni je splavaril. Ko se je poročil, se je posvetil gozdarskemu delu. Poleti je sekal les, pozimi pa ga je spravljal po drčah do ceste. To delo je opravljal gozdnim posestnikom in lesnim trgovcem vse do okupacije. Bil je tudi član pevskega društva “Zarja”.
Ob okupaciji je bil doma, kjer je še naprej opravljal gozdarska dela vse do vstopa v NOV. Z NOV je začel sodelovati že v začetku leta 1942 s tem, da je zbiral hrano in drug potrebni material za NOV. Bil je član trojke, hkrati je vršil obveščevalno službo. V NOV je vstopil prostovoljno l. avgusta 1944, v Zidanškovo brigado. Boril se je v Šmartnem ob Dreti, Nazarjah in Mozirju. Ponoči 31. decembra 1944 so ga blizu kmeta Podkrajnika pri Novi Štifti ujeli Nemci in ga odpeljali proti Gornjemu Gradu. Tovarišici Filač Marija in Hribernik Ana iz Radmirja sta ga poslednjič videli, ko so ga l. januarja 1945 gnali Nemci mimo posestnika Jušnika. Zaradi tega mnogi menijo, da so Brgles Franca Nemci ustrelili v Košljaku pri Gornjem Gradu, kjer so množično streljali ujete partizane. Od tega dne je izginila za Brglez Francem vsaka sled. Sodelovanje z NOV pred vstopom v NOV so potrdili nekateri še živeči aktivisti iz Radmirja.
BRUNET Franc
Rojen 7. novembra 1914 v Ljubnem. Starši so bili obrtniki. Po končani osnovni šoli se je izučil za mizarja.
Pred vojno je bil doma na Ljubnem. Aprila 1941 so ga kot vojaka stare jugoslovanske vojske ujeli v bližini Osijeka in ga odpeljali v taborišče Sachsen “Braber”. Ko so ga izpustili iz ujetništva, je avgusta 1944 vstopil v NOV, v Šlandrovo brigado na Dolenjskem, v Črnomlju. Umrl je v vojaški bolnišnici v Zadru 6. maja 1945.
BRGLEZ Franc
Rojen 23. aprila 1906 v Radmirju. Starši so bili mali kmetje in to je postal tudi on. Osnovno šolo je končal v Radmirju. Potem je ostal doma, kjer je pomagal pri kmečkih delih. Ker je bila kmetija majhna, je malo donašala, zato je spomladi in jeseni plavaril, da je zaslužil denar za kritje potrebnih stroškov na kmetiji. Po okupaciji je bil večinoma doma, kjer je delal na kmetiji, poleg tega pa sekal les raznim posestnikom.
V partizane je odšel prostovoljno 15. avgusta 1944 v Zidanškovo brigado in bil ves čas v bojih na Dolenjskem, kjer je padel v začetku leta 1945. Na Dolenjskem je bil med samimi neznanimi partizani, zato o njem malo vemo. V tem času se je sešel samo enkrat s Krumpačnik Martinom iz Nizke pri Rečici ob Savinji.
BRUNET Martina
Rojena 12. decembra 1914 v Ljubnem, v uslužbenski družini. Končala je osem razredov osnovne šole v Ljubnem. Potem je ostala doma.
Že v začetku leta 1941 je skupno z brati in ostalimi delala za OF. Poldrugo leto je bila obveščevalka na terenu. V začetku maja 1942 jo je okupator aretiral in zaprl za mesec dni v znani celjski “Pisker”, nakar je bila izpuščena. Toda tudi po vrnitvi domov ni prenehala z obveščevalnim delom. 4. avgusta 1942 jo je okupator drugič aretiral in jo s celo družino odpeljal v Celje in nato v taborišče Auschwitz. Istočasno so odpeljali tudi njenega očeta, starega 64 let, v taborišče Tann na Spodnjem Bavarskem. Mlajša dva brata sta bila že julija 1942 v Avstriji. Domačo hišo so Nemci popolnoma izropali in v njej se je naselil nemški župan. Martina je dne 11. marca 1943 podlegla grozotam taborišča.
BRUNET Milko
Rojen 25. marca 1913 v Ljubnem št. 15, v uslužbenski družini. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubnem, nato pa gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano v bivših “Škofovskih zavodih”. Po končani gimnaziji leta 1932 ni hotel biti duhovnik in se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani in študij končal leta 1939. Že kot dijak, posebej pa kot študent, je bil navdušen športnik, bil je član alpinističnega odseka na univerzi, saj je nadvse ljubil planine. Tekmoval je na smučarskih prvenstvih študentov ljubljanske univerze. Gojil je tudi lahko atletiko in nogomet (bil je član Ilirije in Marsa). Že klerikalna vzgoja v “Škofovih zavodih” mu je bila odvratna in tudi na univerzi je idejno nasprotoval klerikalno in fašistično usmerjenim študentom in njihovim organizacijam. Ker zaradi revščine ni imel dovolj sredstev za študij (bilo je pet otrok; študirala sta dva, nekaj časa celo trije, celo družino pa je preživljal oče kot občinski tajnik), je v šolskih počitnicah splavaril in delal kot gozdni delavec pri graščinskem gozdnem podjetju Nazarje in pri raznih lesnih trgovcih, da si je prislužil nekaj denarja za nadaljnji študij. Delo so mu radi dali, ker je bil delaven. Sodelavci se ga spominjajo kot pridnega delavca in dobrega tovariša. Če mu je kdo rekel, zakaj on, akademik, splavari, je odgovoril: “Delo ni nečastno. Treba pa je, da si skusim tegobe in težave pri delu, da bom pozneje v življenju pravilneje sodil”. Tudi na kmetih je rad delal.
Po končani fakulteti se je potegoval za službo na sodišču ali kakšno drugo primerno zaposlitev, a je ni dobil. Šele v začetku leta 1941 so mu obljubili službo na sodišču v Mariboru, toda to je preprečila vojna. Poklicali so ga k vojakom, bil je rezervni podporočnik sodne stroke jugoslovanske armade v neki edinici pri Slovenj Gradcu. Po okupaciji je bil doma, delal je kot gozdni delavec in tolmačil delavcem takratne politične dogodke. Druge zaposlitve ni hotel sprejeti. Delal je za OF in bil med ustanovitelji OF v Ljubnem. Po prvem partizanskem napadu na Ljubno 19. maja 1942 (I. Savinjska četa) so ga Nemci takoj zjutraj po napadu zaprli s tremi brati kot sumljive, a so jih še isti dan izpustili. Kmalu so Nemci odkrili mrežo OF in točno en mesec po prvem napadu na Ljubno so ga hoteli aretirati, a se je izmuznil gestapovcem, skočil iz prvega nadstropja obkoljene domače hiše in pobegnil.
Kmalu po pobegu se je priključil partizanom. Bil je politkomisar (partizansko ime Mitja) za okraj Gornji Grad v zvezi s Šlandrovo brigado. Padel je 4. aprila 1944 pri kmetu Petku nad Gornjim Gradom. Esesovska patrola, ki jo je vodil gestapovec Špindler (nemčur s Ptuja) je obkolila Petkovo hišo, v kateri je bil s svojim kurirjem. Toda kurir je padel že v veži, Mitja pa je planil iz veže in dosegel vogal hiše, a tam ga je pokosil sovražni rafal.
BRUNET Rasto
Rojen 12. septembra 1909 v Ljubnem, v uslužbenski družini. Po končani osnovni šoli v Ljubnem je obiskoval meščansko šolo v Šoštanju ter jo končal leta 1928. Bil je pomožni tajnik na občini Ljubno. Leta 1937 si je pridobil tudi kvalifikacijo za učitelja telesne vzgoje. Bil je član telovadnega društva Sokol v Ljubnem.
Za politiko se ni posebno zanimal, dokler niso Nemci leta 1938 zasedli Avstrijo. Od tedaj je pazljivo zasledoval ves potek nasilnega širjenja nemškega rajha. Kmalu po okupaciji Jugoslavije je začel delati za OF in bil med ustanovitelji OF na Ljubnem. Nemci so ga ob prvem partizanskem napadu na Ljubno 19. maja 1942 zaprli, a še isti dan izpustili. Ko pa je brat Milko 19. junija 1942 pobegnil v partizane, se je rasto ponudil Nemcem, da gre iskat brata in ga bo privedel domov. Pol ure po njegovem odhodu so dobili iz Celja gestapovsko povelje za njegovo aretacijo. Z bratom Milkom se je pridružil partizanom pod partizanskim imenom Tomo. Po bratovi smrti je bil politkomisar na terenu v zvezi s Šlandrovo brigado, pozneje pa je bil sekretar OF okraja Gornji Grad. Bil je tudi član KPJ. 13. marca 1945 pa ga je ujela SS patrola nad Gornjim Gradom in naslednji dan so ga ustrelili v Gornjem Gradu.
BUDNA Franc
Sin Franca in Tekle, rojene Podbregar, rojen 27. oktobra 1927 v Podpeci pri Črni, v delavski družini; po poklicu je bil delavec. Ker so se njegovi starši preselili v Ljubno, je osnovno šolo obiskoval v Ljubnem in jo končal tik pred kapitulacijo stare Jugoslavije.
Po kapitulaciji je bil pri starših v Ljubnem. Ker so bili revni, je zgodaj iskal dela pri raznih kmetih, da se je lažje preživljal. Med okupacijo je moral večkrat na večdnevno prisilno delo. Tako je bil večinoma doma vse do 5. avgusta 1944, ko so ga, še ne sedemnajst let starega, mobilizirali v NOV in ga poslali na Dolenjsko, kjer je bil v VII. Brigadi “Frana Levstika” v zaščitni četi. Bil je v mnogih bojih ter je padel v boju z Nemci in belogardisti med Stražo in Dolenjskimi toplicami januarja 1945.
CAJNER Franc
Rojen 22. julija 1913 v Ljubnem. Bil je sin bajtarja – delavca. Vse do okupacije se je preživljal kot gozdni delavec. Ob kapitulaciji Jugoslavije je bil na orožnih vajah na Hrvaškem. Tu so ga ujeli in odgnali v ujetništvo Grazbraten – Nemčija, od koder se je vrnil maja 1942. Kmalu po prihodu domov se je poročil. Junija 1944 je dobil poziv v nemško vojsko. Takrat pa je že imel zvezo s partizani – terenci (Benda Adam) in se jim pridružil 26. junija 1944. Bil je nekaj časa kurir Tomšičeve brigade, pozneje kurir IV. Operativne zone na Ljubnem – stanica 1/3. 26. marca 1945, tik pred osvoboditvijo, je padel na poti nad Rastkami v Ljubnem, zadet od sovražnika, ki je iskal partizansko bolnišnico v Planini nad Ljubnim.
CERAR Jože
Sin Jakoba, rojen 1913 v Letušu pri Braslovčah, v proletarski družini; po poklicu je bil delavec. Po končani osnovni šoli v Ljubnem je služil pri raznih kmetih. Poleg tega je splavaril in bil gozdni delavec. Leta 1939 je odšel na Koroško v Avstrijo za zaslužkom, ter bil v službi pri tovarni papirja “Rechperk” in delal kot gozdni delavec na Obirski planini do konca leta 1941. Medtem je večkrat prišel domov na dopust ter je bil ob okupaciji stare Jugoslavije doma na Ljubnem.
Po aprilskih dneh leta 1941 se je vrnil nazaj na svoje delovno mesto, kjer je bil do 11. decembra 1941, ko se je pridružil prvim borcem NOV. Leta 1942 je sodeloval pri napadu na tovarno papirja v Rechpergu, kjer je sam obračunal z direktorjem tovarne. Od tedaj ni o njem nobenih podatkov. Verjetno je padel že v letu 1942, točno pa nihče ne ve.
CIREJ Franc
Rojen avgusta 1916 v Ameriki. Živel je v Ljubnem pri svojih starših, ki so bili mali kmetje. Po poklicu je bil gozdni delavec.
Cirej Franc je bil šest mesecev v nemški vojski, ko je prišel na dopust, je stopil v NOV, kjer je bil 6 tednov. 6. avgusta 1944 je padel v boju v Vavčah, pri Litiji.
ČERNEVŠEK Anton
Rojen 6. januarja 1922 v Okonini. Bil je študent. Starši so imeli srednje veliko kmetijo. Po končani osnovni šoli v Radmirju je odšel v Maribor, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Dovršil je sedem razredov gimnazije.
V Mariboru je bil do kapitulacije stare Jugoslavije, nato je pobegnil v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje v Osmi gimnaziji ter opravil maturo. Leta 1942 so ga Italijani internirali v Padovo, od koder se je vrnil spomladi 1943. Ker so ga Italijani stalno zasledovali, se je moral pred njimi skrivati. Ob kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 je stopil v NOV v Cankarjevo brigado, kjer je bil le kratek čas, kajti že 10. novembra istega leta je ob napadu na Novo mesto žrtvoval svoje mlado življenje za svobodo svojega naroda, v Kamenici pri Novem mestu.
DEŽMAN Janez
Sin Antona in Ane, rojen 15. decembra l927 v Ljubnem ob Savinji v kmečki družini; po poklicu je bil kmečki delavec. Osnovne šole ni obiskoval. Kot sin srednjega kmeta je ves čas delal na posestvu svojega očeta, v stari Jugoslaviji in med okupacijo. Kot večina ljudi v višjih hribih so tudi njegovi starši vsestransko pomagali NOV. Janez se je tudi sam povezal z aktivisti – terenci in jim v potrebi pomagal. 20. februarja 1944 ga je mobilizirala II. četa l. bataljona Koroškega odreda, ko je hajkala za Revsovo bando. Kmalu nato so ga premestili v I. četo tega bataljona. S to četo je bil nato pri napadu na nemško postojanko na Jezerskem kot bombaš. Po neuspelem poskusu likvidacije postojanke, se je njegova četa premaknila preko Roblekove planine na Šajdo blizu Sel pri Borovljah na Koroškem. Po raznih bojih z Nemci so ga marca istega leta poslali v IV. operativno zono, da izpopolni svojo brigado, ki jo je imel pod svojim poveljstvom. Iz zone so ga dodelili Šlandrovi brigadi, ki je bila blizu Limbarske gore pri Moravčah. V brigadi je bil približno mesec dni, nato pa je bil poslan v inženirsko – tehnični tečaj v Bosno, ki je bil pri vrhovnem štabu NOV in POJ, preko glavnega štaba Slovenije v Metliki.
V Bosno je prišel med VII. sovražno ofenzivo na Drvar. Takoj so ga dodelili I. bataljonu I. proletarske brigade, ki je bila v bližini Drvarja. Tako je bil v boju s “Princ Evgen” divizijo. Po težkih bojih se je njegova edinica umikala preko Janja, preko reke Vrbas na Zec planino, Sikiro, sarajevska vrata in preko Bitovinje nazaj proti Hercegovini. Medtem ko so se prebijali preko Hercegovine, so se nenehno borili proti Nemcem, ustašem in domobrancem. Po prehodu preko Vrbasa na Bugojno so prispeli v neko vas, kjer naj bi si odpočili in se nahranili, toda že so bili zopet obkoljeni. V naskoku na že zavzet grič so partizani vrgli Nemce in ustaše s položaja, vendar so v jurišu Nemci ponovno zavzeli stare položaje in pritisnili partizane po nekem jarku na drugo stran ter jih popolnoma razbili. Tu je ostal Janez Dežman sam s tovarišem iz Ljubnega (Pahovnik Francem), s katerim je bil ves čas partizanstva skupaj, s poročnikom in njegovo hčerko, staro 12 let. Skriti v gostem grmovju so počakali, da je boj nekoliko prenehal, nato so vsi krenili v nasprotni breg, kjer so morali preko čistine, dolge približno 50 metrov. Vsi so srečno pretekli čistino razen Dežman Janeza, ki je bil sredi poti zadet od strelov ustaškega mitraljeza z nasprotnega brega. Imel je štirikrat prestreljena prsa. Blizu kraja, kjer so ga ustrelili, je pokopan. Dežman Janez je bil zelo dober borec, discipliniran in večkrat pohvaljen.
EREMC Karl
Rojen 16. maja 1903 v Ljubnem. Osnovno šolo je končal v Ljubnem. Oče je zaradi številne družine, ki jo je imel, odšel v Ameriko na delo. Iz Amerike se je vrnil takoj po prvi svetovni vojno. Bogastva ni prinesel s seboj. Karel se je po končani šoli preživljal s splavarjenjem, v zimskih mesecih pa je delal na žagi. Bil je član gasilskega društva Ljubno. Leta 1943 se je poročil in imel dva sina.
Prva leta okupacije se je zanimal samo za delo, da je lahko preživljal družino. 5. avgusta 1944, po osvoboditvi Zgornje Savinjske doline, je vstopil v Šlandrovo brigado. Bil je kurir v pomožnem štabu. Z brigado je odšel na Dolenjsko ter se nato decembra 1944 vračal proti Zgornji Savinjski dolini z bataljonom. Ta bataljon pa so Nemci na Menini razgnali, njega in več drugih pa ujeli. Zadnjikrat so ga videli januarja 1945 v Gornjem Gradu, od takrat pa ni sledi o njem.
FIRŠT Anton
Sin Franca, rojen 14. januarja 1911 v Radmirju v večji kmečki družini; po poklicu je bil splavar. Osnovno šolo je končal v Radmirju. Potem je ostal doma na kmetiji in opravljal kmečka dela. Leta 1933 se je poročil in od tedaj opustil delo na domači kmetiji ter s pripravljanjem splavov in splavarjenjem do Beograda služil denar za preživljanje družine. V zakonu je imel dva otroka. Leta 1939 je pričel graditi stanovanjsko hišo za svojo družino. Hišo je dogradil samo toliko, da se je pred vojno vselil vanjo z družino.
Ob okupaciji je bil doma pri družini. Zaradi sodelovanja z NOV so ga 8. julija 1942 aretirali Nemci in ga odvedli v celjske zapore, kjer je bil dva meseca. Konec avgusta 1942 je v celjskih zaporih mučeniško umrl. Po izjavi še živečega Robnik Antona iz Radmirja je začel sodelovati z NOV že v začetku leta 1942. Hodil je na sestanke z aktivisti, med katerimi je bil Mermoljev iz Zadrečke doline, pozneje pa s Štiglic Francem iz Radmirja in drugimi, prav tako iz Radmirja, ki so pripadali NOV. Bil je ilegalni aktivist, pridobival je ljudi za sodelovanje in podobno.
FIRŠT Ivan
Sin Franca, rojen 24. februarja 1922 v Radmirju. Bil je sin velikega kmeta. Po končani osnovni šoli je delal doma na posestvu ves čas do pomladi 1943, ko so ga mobilizirali v nemško vojsko. V nemški vojski je bil do julija 1944. Ko je prišel na prvi dopust, je izrabil priliko in pobegnil v partizane. V partizanih je bil kurir do februarja 1945 na Koroškem, nato na Štajerskem v Zadrečki dolini preko Menine planine na Gorenjsko.
9. aprila 1945 so ga z več tovariši na Menini planini obkolili Nemci na kurirski stanici ter jih vse postrelili. Firšt Ivan je bil kot nemški vojak ranjen na ruski fronti pri Krakovu ter se nato zdravil v bolnici Kijevo. Ko je deloma ozdravel, je dobil mesec dni dopusta. Še pred koncem dopusta je odšel prostovoljno v NOV.
FLUDERNIK Alojz
Rojen 28. maja 1921 v Ljubnem. Bil je sin cerkovnika in krojača. Po končani osnovni šoli je obiskoval orglarsko šolo v Mariboru od leta 1938 do okupacije, ko so šolo razpustili. Vrnil se je domov in pomagal bratu pri soboslikarskih delih.
15. maja 1942 je delal z bratom Maksom v Gornjem Gradu, kjer so ju aretirali in odpeljali v celjske zapore. V Celju so ga zasliševali in pretepali. 30. julija 1942 so ga ustrelili kot talca skupaj z bratom.
3. avgusta 1942 so izselili njegove starše na Bavarsko, od koder so se vrnili 26. julija 1945 v opustošen dom.
FLUDERNIK Maks
Rojen 10. oktobra 1909 v Ljubnem. Bil je sin cerkovnika in krojača. Po končani šoli se je učil za krojača pri očetu, nato pa še za sobnega slikarja v Kamniku. Po končani učni dobi se je vrnil domov in nadaljeval soboslikarsko obrt. Leta 1938 se je poročil in imel dva otroka. Sodeloval je v prosvetnem društvu, pevskem zboru in pri gasilcih. Bil je dober igralec in je nastopal na odru.
V letu 1941 se je družil s takratnim organistom Ferdinandom Zajcem in hodil k pevskemu zboru. Leta 1942, kmalu potem, ko je moral Zajc pobegniti k partizanom, so Maksa osumili, da je bil povezan z OF. Maja 1942 je delal v Gornjem Gradu, ko so ga gestapovci aretirali. Že v Gornjem Gradu so ga tako pretepli, da ni mogel sam v avto, ker so mu polomili nekaj reber. Odpeljali so ga v celjski Pisker ter ga tu naprej zasliševali in pretepali. Pri zasliševanju ni ničesar izdal. 30. julija 1942 so ga ustrelili kot talca, truplo pa prepeljali v Gradec in ga tam pokopali v skupnem grobu.
Gestapo je nato aretiral ženo z dvema otrokoma (eden star 6 tednov) in jih odpeljal v Celje. Od tu so ženo odpeljali v Auschwitz, otroka pa drugam. En otrok je po dveh letih umrl v nekem domu.
GOVEK Ana
Hči Jožefa, rojena 13. marca 1912 v Okonini. Doma so bili srednji kmetje. Bila je kmečka delavka. Po končani osnovni šoli je ostala in delala doma na posestvu do 18. leta starosti. Nato je služila kot gospodinjska pomočnica na Rečici ob Savinji, v Gornjem Gradu in Ljubnem, ker je bilo doma precej otrok.
Ob kapitulaciji je bila v Rečici ob Savinji, kjer je služila pri Jožetu Štiglicu, p.d. Čuježu. Tu je bila vse do 6. Avgusta 1944, ko so jo aretirali gestapovci in jo odpeljali v Celje, od tod pa kmalu v taborišče Ravensbrück. Govek Ana je pomagala borcem NOV že leta 1942, posebno še od leta 1943 naprej, ko so bili tam sinovi gospodarja, pri katerem je služila. Od novembra 1943 je bila v službi pri nemškem županu na Rečici ob Savinji njena sestra Marija, od katere je dobivala razna obvestila, ki jih je po zvezah pošiljala naprej partizanom. Ob osvoboditvi Zgornje Savinjske doline l. avgusta 1944, ko Mozirje še ni bilo osvobojeno, so po nekaj dneh Nemci nenadoma vdrli v Rečico. Pri umiku dva partizana, ki sta bila pri Čuježu – Štiglic Jožetu, nista hotela zbežati in sta se raje skrila v hlev, kjer ju je Govek Ana pokrila z razrezano krmo, senom in slamo. Tu so ju Nemci našli, eden se je takoj sam ustrelil, drugega pa so ujeli. Ujeti partizan je Nemcem priznal, da ga je skrila Govek Ana, ki so jo zaradi tega odpeljali.
V taborišču Ravensbrück je bila najprej v 26. bloku, pozneje pa v 5. in 6. bloku. Kmalu je zbolela za tifusom, kasneje so jo kljub bolezni premestili v drugo taborišče. Ob priliki zbiranja za transport, ko je bil “apel”, so jo potegnili iz vrste in od takrat je izginila vsaka sled za njo. Tovarišica Atelšek Ana iz Okonine, s katero sta bili skupaj v taborišču, je izjavila, da so jo sotrpinke odšle takoj po “apelu” iskat, vendar je niso našle. Ugotovile so, da so še živo vrgli v krematorij. To je bilo meseca marca 1945.
HREN Karel
Rojen 28. avgusta 1917 v Ljubnem. Bil je nezakonski sin; mati mu je umrla, ko je bil star 11 let. Po materini smrti je živel v Ljubnem pri stari materi, ki mu je po svoji smrti zapustila stanovanjsko hišo v Ljubnem. Mlada leta je preživel v veliki revščini. Po končani osnovni šoli se je učil krojaške obrti pri naprednem mojstru Albinu Ambrožu v Ljubnem. Potem je delal nekaj časa kot pomočnik v Mozirju, nato zopet pri svojem mojstru.
Od svojega 14. leta starosti do okupacije je bil član prosvetnega društva in član fantovskega odseka. V letu 1941 se je skupno z ostalimi člani Ambroževe družine povezal preko Milene Krolnik z OF. Hodil je na sestanke v Bočno in Luče. Skupino pa so Nemci zasledili po prvem napadu na Ljubno, ki je bil v noči od 18. na 19. maj 1942. Sodeloval je z aktivisti, ki so ta napad organizirali in izvedli. 19. junija 1942 so ga z ostalimi osumljenci, sodelavci OF, aretirali in odpeljali v celjske zapore.
Pri zasliševanju je zaradi pritiska in groženj sodelovanje z OF priznal ter so ga po štirih dneh zapora 23. junija 1942 v celjskem “Piskru” ustrelili. Pokopan je v Gradcu v skupnem grobu.
HRIBERŠEK Alojz
Rojen 31. maja 1924 v Radmirju v siromašni kmečki družini; po poklicu kmečki delavec. Osnovno šolo je obiskoval v Radmirju. Po končani šoli je bil ves čas do odhoda v nemško vojsko v začetku aprila 1943 doma, kjer je opravljal kmečka dela.
Po enem letu v nemški vojski je prišel na dopust ter po koncu dopusta, 22. marca 1944, vstopil v NOV. Poslali so ga na Dolenjsko, kjer je bil borec v 3. četi I. bataljona VII. SNOUB XVIII. divizije. Ves čas v NOV je bil na Dolenjskem, kjer je 3. junija 1944 padel v boju z belogardisti v vasi Hočevje nad Zdensko vasjo ob cesti Kočevje – Kori.
IRNER Franc
Sin Franca, rojen 18. januarja 1902 v Trnovcu pri Rečici ob Savinji. Starši so bili mali kmetje. Po poklicu je bil zidar. Osnovno šolo je obiskoval v Gorici ob Dreti in jo tu končal. Potem se je učil za zidarja v Rečici ob Savinji in nato delal kot zidar. Po odsluženju kadrovskega roka leta 1930 se je poročil v Radmirje in imel v zakonu pet otrok. Tu je bil zaposlen pri zidarskem mojstru Golobu iz Ljubnega. Pred kapitulacijo stare Jugoslavije so ga poklicali na orožne vaje. Ob kapitulaciji Jugoslavije so ga Nemci ujeli v Celju in ga odpeljali v ujetništvo v Nemčijo, kjer je bil eno leto.
Po vrnitvi domov se je leta 1942 zopet zaposlil pri zidarskem mojstru Golobu, kjer je delal vse do 29. julija 1944, ko je vstopil v NOV v Zidanškovo brigado, I. četo II. bataljona. Boril se je v bojih za Ljubno, Gornji Grad, Nazarje, Braslovče itd. Ob odhodu Šlandrove in Zidanškove brigade na Dolenjsko so Nemci in belogardisti obkolili in uničili vso njegovo četo, padel je tudi on dne 15. oktobra 1944 v Trebinjah na Dolenjskem in je tudi tam pokopan.
KAKER Franc
Rojen 22. novembra 1882 v Ljubnem. Bil je kmet v Podplanini, 3 ure oddaljen od Ljubnega. Poprej kmečki sin, nato gospodar se je s kopico otrok s težkim delom prebijal skozi življenje. Čim so se pojavili v okolici partizani, jih je podpiral s hrano in podobnim. Večkrat ga je obiskala nemška drhal. Skratka bil je eden tistih kmetov v planini, ki so bili med okupacijo vedno v pomoč partizanom.
V noči dne 3. februarja 1944 je bil vodič v četi Tomšičeve brigade. Kazal jim je pot preko Smrekovca na Koroško. Med potjo so naleteli na švabsko zasedo in se udarili. Tu so ga zajeli in so ga odvedli v Črno na Koroško, od tam pa v koncentracijsko taborišče “Dachau” kjer je 9. aprila 1944 umrl.
KAKER Stanko
Rojen revnemu obrtniku 29. oktobra 1926 v Ljubnem ob Savinji. Po poklicu je bil čevljarski vajenec.
Osnovno šolo je obiskoval v Ljubnem in dovršil štiri razrede. Potem se je učil čevljarske obrti pri svojem očetu. Ob okupaciji je bil doma še čevljarski vajenec.
Ker so domači aktivisti in borci NOV pogosto zahajali k njemu domov, se je hitro seznanil z NOV. Njegovi starši in on sam so kolikor so mogli pomagali borcem. Ob osvoboditvi Ljubnega so ga 4. avgusta 1944, čeprav je bil še mlad, mobilizirali v Šlandrovo brigado ter ga poslali na Dolenjsko in dodelili IX. brigadi XVIII. divizije. Tu je bil vse do 7. novembra istega leta, ko je padel v boju z Nemci in belogardisti pri kraju Zvirče pri Kočevju, kjer je pokopan.
KLADNIK Alojz
Rojen 10. junija 1926 v Planini nad Ljubnim v kmečki družini. Otroška leta je preživljal doma na hribovski kmetiji. Ob zlomu stare Jugoslavije je bil še otrok.
Ko je njegov starejši brat Franc v začetku leta 1943 odšel v partizane, so njega, sedemnajstletnega, odpeljali Nemci in po zaslišanju vtaknili v zapor v Strnišču (Šterntal). Po devetih mesecih je ušel in stopil v NOV 5. oktobra 1943. Bil je kurir pri radijski postaji na terenu Planina. V decembru 1944 si je z ostalimi kurirji, ki jih je vodil poročnik “Ciko”, takrat ranjen, postavil v domači Planini (p.d. Kozlovi) v zaklonišče, da bi bil na varnem v najhujšem času, ko je sovražnik znova napadel osvobojeno ozemlje Zgornje Savinjske doline. Toda usoda se je z njim poigrala. 2. februarja 1945 se je prav nad zakloniščem utrgal snežni plaz ter ga s petimi tovariši pokopal za vedno.
KLADNIK Silvester
Rojen 27. novembra 1912 v Primožu št. 13 pri Ljubnem. Doma so imeli srednje veliko kmetijo. Po poklicu je bil kmečki delavec.
Kladnik Silvester ni obiskoval šole. Bil je vedno doma pri starših, ki jim je pomagal pri kmečkih delih. Ko je bil star 20 let, je šel služit kadrovski rok v jugoslovansko vojsko. Po vrnitvi iz vojske se je zopet zaposlil doma, kjer je bil vse do odhoda v partizane. Ker je njegova domačija precej visoko v hribih, so se večkrat pri njih oglašali partizani, katerim so pomagali s hrano in podobnim. 1. avgusta 1944 je odšel v NOV, v Šlandrovo brigado, od koder so ga poslali na Dolenjsko, kjer je konec novembra 1944 padel v boju z Nemci in belogardisti.
KLANČNIK Karl
Rojen 3. novembra 1906 v Lokovici pri Šoštanju. Bil je kmečki sin, po poklicu tesar, nekoliko pa se je preživljal tudi kot gozdni delavec.
Že pred okupacijo se je poročil v Lišperku (Pliberku) na Koroškem. Tam je bil tudi med okupacijo. Ko so Nemci odgnali njegovo ženo zaradi spora z neko Nemko, je pustil najmlajšo – dveletno hčerko pri sosedu in zbežal v gozdove. Priključil se je Koroškemu bataljonu meseca februarja 1943. O njem vemo samo to, da je padel nekje pod Peco v decembru 1944.
KLANČNIK Terezija
Rojena Jerak dne 8. februarja 1907 v Belih vodah. Od otroških let se je preživljala kot kmečka delavka pri kmetih. Nekaj let pred vojno se je poročila s Karlom Klančnikom ter živela v Lišperku na Koroškem.
Med okupacijo leta 1943 se je baje sprla z neko Nemko in, ker je ni hotela prositi odpuščanja, so jo zaprli ter poslali v koncentracijsko taborišče “Dachau” meseca februarja 1943. Tam je umrla oktobra 1943.
Te podatke je dala njena hčerka, ki je bila takrat stara 2 leti. Sedaj je rejenka pri kmetu Visočniku v Teru.
KLEMENŠEK Alojz
Sin Alojza, rojen 12. maja 1902 malemu kmetu v Ljubnem ob Savinji; po poklicu je bil trgovski pomočnik. Končal je osem razredov osnovne šole v Ljubnem. Nato se je izučil za trgovskega pomočnika v Celju pri Kolencu. Potem je bil trgovski pomočnik v Celju, Guštanju in Ljubnem. Leta 1932 je opustil trgovsko službo in vozil splave lesnim trgovcem, pozneje pa svoje. Ob okupaciji je bil doma na Ljubnem. V letih 1941 do 1943 je bil brez dela. Nemci so ga pošiljali kopat strelske jarke blizu Celja. Nato je odšel na Koroško, kjer mu je bratranec priskrbel službo v trgovini, vendar se ni zaposlil.
Od leta 1942 je sodeloval s partizani. Aktiven član OF pa je bil od leta 1943. V Solčavo je pošiljal sanitetni material, ki ga je prinašal v nahrbtniku iz Kamnika iz lekarne. Preko Herle Jožeta, Ošep Franca in drugih iz Solčave je ta material in razna poročila pošiljal partizanom.
1. avgusta 1944 so ga mobilizirali v Tomšičevo brigado, pozneje je bil v Šlandrovi brigadi, nato pa dodeljen IV. operativni zoni kot telegrafist. Sodeloval je v bojih v Moravčah, Mozirju in Gornjem Gradu. Ko so osvobodili Ljubno, je bil v komandi mesta Ljubno.
28. novembra 1944 je dobil tri dni dopusta, ki ga je za en dan skrajšal, ker je bil pisar v naborni komisiji. Ker so naborniki prinesli s seboj pijačo, se je opil in zvečer v vinjenem stanju prišel domov. Valte Franc, p.d. Korošec, namestnik komisarja v komandi mesta Ljubno, je bil tudi v tej naborni komisiji in je – tudi vinjen – prišel zvečer h Klemenšek Alojzu, hoteč ga zaradi malenkostne zadeve razorožiti in odpeljati v zapor. Ker sta bila oba domačina, soseda in sicer prijatelja, se je Klemenšek Alojz uprl oddati Valteju puško, zato mu jo je hotel ta s silo vzeti. Oba sta bila pijana in sta se ruvala za puško, ki se je sprožila in zadela Valteja v nogo. Klemenšek Alojz je bil zaradi tega zaprt pri komandi področja v Radmirju. Od okupatorjevega vdora v Radmirje, Ljubno in v vso Zgornjo Savinjsko dolino, 13. decembra 1944, ni bilo več glasu o njem.
Ko je njegova žena Frančiška vprašala na komandi mesta po svojem možu, so ji dejali, da so ga poslali v brigado.
Čeprav je verjetno, da podatki, ki jih je dobila vdova Frančiška Klemenšek na komandi področja, niso točni, ni mogel doslej nihče dokazati nasprotno, da so tovariša Klemenšek Alojza zaradi vpada Nemcev po hitrem postopku likvidirali. To je samo domneva, ni pa nobenih dokazov. Upoštevati moramo predvsem to, da tu ne gre za neko politično zadevo, nasprotno, Klemenšek Alojz je bil ves čas okupacije aktivno na strani NOV in ga torej nikakor niso likvidirali kot izdajalca ali okupatorjevega sodelavca, pijanost in nesrečno naključje sta imela usodne posledice zanj in za njegovo družino.
KOLENC Franc
Iz Tera pri Ljubnem, star 75 let. Bil je kmečki sin. Mlada leta je preživel kot kmečki delavec – dninar v domačem kraju in okolici. Bil je vedno bolehen in počasen za vsako stvar, že prej, posebno pa v starosti, je bil gluh. Zadnja leta je bil vdovec in je bil v Teru pri sorodnici, ki je skrbela zanj. Za politiko se ni zanimal.
Jeseni leta 1943 je korakala mimo po cesti nemška četa s takratnim nemškim županom na čelu. Kolenc Franc jih je opazil, ker pa se jih je bal, se je umaknil v stanovanje in se zaklenil. Vojaki so to opazili in razbijali po vratih. Ko je bil primoran odpreti vrata, so mu vse preiskali in ga zmerjali za bandita. Naposled so ga pahnili za hišo, ga naložili na “gare” z glavo navzdol in ustrelili.
KOPUŠAR Ciril
Rojen 5. julija 1926 v Ljubnem v mali kmečki družini. V začetku okupacije je služil kot štirinajstleten fant pri sosedu, večjem kmetu.
V maju 1944 so ga belogardisti poklicali na žandarmerijo ter ga silili, da bi pristopil k beli gardi. Ker ni hotel pristopiti k beli gardi, so ga zaprli za en dan in eno noč, med tem časom pa so ga pretepali. Nato so ga izpustili, da je odšel nazaj služit. Čez nekaj dni so poslali ponj kurirja z naročilom, da se mora zglasiti na žandarmeriji. On pa tega ni storil, temveč je zbežal v gozd in poiskal partizane. 31. maja 1944 je stopil v I. četo II. bataljona Tomšičeve brigade, ki je bila tedaj na pohodu v teh krajih. V dneh, ko so osvobajali Zgornjo Savinjsko dolino, je bil v zasedi nekje blizu Šoštanja ranjen v nogo. Prišel je na osvobojeno ozemlje in se zdravil doma. Ko je toliko okreval, da je bil sposoben za boj, je bil mitraljezec na komandi mesta Ljubno. V prvih dneh meseca decembra 1944, ko so pričeli Nemci prodirati na osvobojeno ozemlje, je bil s težko bredo v zasedi na prelazu Kramarice. Od tu so se pred premočjo umikali po hribih vse do Velike planine, kjer je bil z mnogimi tovariši po štirinajstih dneh ujet. 26. decembra 1944 so gnali skozi Ljubno iz Podvolovljeka njega in še dva partizana ter dve partizanki. Mater so takoj obvestili o tem, da je odšla na komando mesta vendar ni mogla priti do njega, ker so jih takoj odpeljali naprej. Od takrat ni nobenih vesti o njem.
KOPUŠAR Franc
Rojen 24. julija 1931 v Ljubnem. Bil je sin malega kmeta. 13 let starega so 12. decembra 1944 mobilizirali partizani kot voznika, da je vozil material v hribe proti Rogatcu, ko so se umikali pred Nemci. Tam je pustil konja, sam pa se je z drugimi podal v Podvolovljek. Tu je imel znance in je hotel k njim. Medtem pa je divjal boj in v tem boju so ga Nemci ubili. Truplo so našli šele spomladi 1945, ko je skopnel sneg ter ga 16. marca 1945 prepeljali na Ljubno, kjer je pokopan.
KOPUŠAR Ivan
Rojen 20. maja 1922 v Savini št. 27 pri Ljubnem. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubnem. Po končani šoli je bil doma na kmetiji.
Že v prvih letih okupacije je sodeloval s partizani – terenci. Marca 1943 so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Po štirinajstih dneh vojaških vaj so ga poslali na rusko fronto, od koder je prišel avgusta 1943 na dopust. Ker se ni hotel več vrniti v nemško vojsko, je 24. avgusta 1943 odšel v NOV. Dodeljen je bil Pohorski brigadi in imenovan za komandirja I. čete. Imel je čin starejšega vodnika, bil je tudi član KPJ. Večkrat se je oglasil doma in bil tudi ob napadu na Ljubno doma. Ko je bila brigada v Kolovratu blizu Moravč, kjer so počivali, so Nemci zajeli celo četo ter odpeljali vse borce v celjske zapore. Čez nekaj dni so ga odpeljali v Maribor, od tam v Graz, kjer so ga decembra 1944 ustrelili.
KOPUŠAR Janez
Sin Jožeta, rojen 3. avgusta 1900 v Ljubnem v obrtniški družini; po poklicu je bil mizarski pomočnik. Po končani šoli se je eno leto učil mizarske obrti pri svojem očetu v Ljubnem. Ker mu je oče padel v 1. svetovni vojni, je nadaljeval učenje v Šoštanju, kjer se je izučil. Nato se je vrnil domov, kjer je delal dve leti kot mizarski pomočnik pri svojem starejšem bratu. Nato je odšel za 18 mesecev služit kadrovski rok. Po vrnitvi iz vojske je odšel po svetu za zaslužkom. Bil je največ na Hrvaškem, v raznih krajih, največ v Križevcih pri Zagrebu, kjer je bil 15 let mizar. Tam je bil ob okupaciji stare Jugoslavije.
Po okupaciji je služboval na svojem delovnem mestu do leta 1943, ko so ga hrvaški partizani mobilizirali v NOV. O njegovem delu od okupacije do vstopa v NOV ne vemo ničesar. Prav tako ne vemo, kje je bil partizan in kje se je boril. Vemo samo, da so ga Nemci skupaj z oseminštiridesetimi tovariši – borci v nekem zaklonišču pri Hrastniku zajeli, ker je zaklonišče izdal neki gestapovec, bivši partizan. Odpeljali so ga v celjske zapore in ga 12. februarja 1945 obesili skupaj s 100 sotrpini v Frankolovem pri Celju, kjer je pokopan.
KOPUŠAR Jože
Rojen 18. marca 19a2 v Savini 52 pri Ljubnem. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubnem. Potem je ostal doma in se pri očetu na domači žagi izučil žagarstva. Potem je do vojne delal na žagah.
Politično ni delal pač pa je bil vključen v pevsko društvo in dramski odsek prosvetnega društva Ljubno.
Do 15. oktobra 1942 je bil doma, potem pa so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Dlje časa je bil v Salzburgu, potem pa so ga poslali na rusko fronto, od koder je prišel 24. avgusta 1943 na dopust. V nemško vojsko se ni vrnil, temveč je vstopil v NOV, kjer je bil 6 mesecev terenec na terenu Ljubno, potem pa v Pohorskem odredu. S Pohorja je bil poslan v šolo v Metliko. Bil je član KPJ. Po treh mesecih se je vrnil kot podporočnik, mimogrede se je ustavil doma in ostal 3 tedne. Potem se je javil na Rečici ob Savinji v Tomšičevo brigado. V brigadi so ga imenovali za komandanta I. bataljona. Bataljona ni dolgo vodil, ker je že 14. novembra 1944 padel v Družmirju pri Šoštanju, kjer je tudi pokopan.
KOPUŠAR Martin
Rojen 9. februarja 1902 v Ljubnem. Bil je sin srednjega kmeta. Leta 1926 se je poročil in se odselil od doma k ženi na manjše posestvo. Tu se je preživljal s splavarjenjem, z vozništvom in kmetijstvom. Bil je aktiven član gasilskega društva Ljubno, za politiko se ni zanimal. V zakonu so se mu rodili štirje sinovi in hčerka. Dva sina sta žrtvovala svoje življenje v NOV.
V letu 1942, ko je pobegnil Brunet Milko k partizanom, je imel ves čas zvezo z njim ter preko njega pomagal partizanom z zbiranjem materiala in obveščanjem. Leta 1944 so v Ljubnem začeli organizirati belo gardo. Tako so hodili belogardisti pod Revsovim vodstvom večkrat na njegov dom, spraševali po Cirilu ter silili očeta, naj ga dobi domov od partizanov. Revs in Vavpotič sta z več gestapovci in belogardisti prišla v noči od 6. na 7. julij 1944 ob 2. uri ponoči in klicala Martina na prosto. Revsa in Vavpotiča je Martinova žena spoznala po glasu. Na zahtevo je Martin takoj vstal in šel pred hišo v sami spodnji obleki. Hči je slišala, kako so ga spraševali, kje je sin Ciril in je odgovoril, da ne ve. Nato so ga izpraševali, če so bili partizani pred kratkim pri njem. Tega ni mogel utajiti, ker so jih videli odhajati iz hiše. Medtem je neki gestapovec ustrelil, drugi pa je vprašal, zakaj strelja. Odgovoril je, da je nekaj videl in je zato streljal. Takoj nato so začuli več strelov, tudi iz strojnic, ki pa so se polagoma oddaljevali. Zjutraj ob peti uri je žena vstala, da pogleda po možu, pa ga je našla ob oglu hiše ustreljenega. Videti je bilo, kot da so ga od nekod prinesli.
KOPUŠAR Mirko
Rojen 22. januarja 1911 v Ljubnem v obrtniški družini, po poklicu čevljar. Po končani osnovni šoli se je učil čevljarske obrti pri Ferdinandu Plesec v Ljubnem. Potem je ostal do leta 1930 pri mojstru, nato pa je menjal službo in delal pri Francu Plescu v Ljubnem do leta 1936. Istega leta je šel služit kadrovski rok v bivšo jugoslovansko vojsko. Služil je v Beogradu v II. pešpolku. Po odsluženju roka je delal nekaj časa v Beogradu, nato pa se je vrnil domov, kjer je bil tudi ob okupaciji. Kmalu po okupaciji se je zaposlil kot čevljarski pomočnik v Pliberku, kjer je ostal do jeseni leta 1943, ko je vstopil v NOV h koroškim partizanom. Tu je bil do srede leta 1944, ko je bil ranjen pri nekem kmetu na Koroškem.
Po izjavi Marije Dežman iz Ljubnega (sedaj je poročena v Črni) je bil Kopušar Mirko prestre1jen z rafalom v prsi.
Ranjenega so Nemci ujeli in odpeljali. Niso ugotovili ali je umrl med prevozom ali v bolnišnici.
KOPUŠAR Stanko
Rojen 31. oktobra 1927 v Savini št. 27 pri Ljubnem. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubnem, dva meseca še pod okupacijo. Po končani šoli je ostal doma in pomagal na kmetiji.
3. februarja 1944 je vstopil v Šlandrovo brigado. Z brigado je odšel na kamniško stran in je 21. aprila 1944 padel v Radomljah.
KOVŠAK Anton
Rojen 3. januarja 1925 v Ljubnem ob Savinji v delavski družini; po poklicu je bil ključavničar. Po končani osnovni šoli se je učil ključavničarstva pri Podpečanu v Ljubnem, kjer se je leta 1943 izučil. Kmalu potem, 19. februarja 1943, so ga mobilizirali v arbeitsdienst in ga poslali v Francijo. Po končanem “arbeitsdinstu” so ga še v Franciji mobilizirali v nemško vojsko, kjer je bil le kratek čas. Kmalu je prišel na dopust, dobil zvezo s partizani ter takoj prostovoljno vstopil v vrste NOV.
Med potjo, po kateri so kurirji njega in več domačinov peljali v najbližjo edinico, so jih Nemci zalotili ter pri tem ujeli njega in še enega tovariša v Šmihelu nad Mozirjem. To je bilo 4. junija 1944. Nemci so ga privedli v Mozirje, kjer ga je takratni župan iz Ljubnega, Schindwein, kruto pretepal ter ga zaradi dobljenih ran poslal v bolnišnico Celje. Pozneje so ga prepeljali v Graz ter ga kot vojaškega dezerterja postavili pred vojaško sodišče in obsodili na 6 let prisilnega dela. V zaporu je obupal in napravil samomor. Pokopan je nekje v Grazu.