ACMAN ANGELA – RAMŠAKOVA
Rodila se je 1. novembra 1914 v Ravnah pri Šoštanju kmetu Francu Goršku. Starši so ji umrli, ko je bila stara komaj 15 let. Posestvo je prevzel njen starejši brat, ona pa se je preselila k sestri Mariji, poročeni Goltnik, v Šmihel, kjer je pomagala pri delu na kmetiji.
Tu je spoznala Ivana Acmana, se z njim poročila in mu tik pred začetkom vojne povila sina. Že pozimi 1941/42 sta oba z možem zbirala obleko in hrano za partizane, a zaradi izdajstva so Nemci Ivana zaprli, ga v celjskih zaporih mučili in 23. junija 1942 kot talca ustrelili.
Vest o moževi smrti jo je zelo prizadela, a že 4. avgusta so prišli Nemci in jo s 5 tednov staro hčerko in 14-mesečnim sinom odvedli v Celje, kjer so ji otroka odvzeli, njo pa odpeljali v Auschwitz, kjer je novembra 1942 umrla.
ACMAN IVAN – RAMŠAKOV
Rodil se je 7. maja 1913 v Šmihelu nad Mozirjem očetu Pavlu v kmečki družini. Po domači osnovni šoli je šel še v kmetijsko šol v Šentjurju. Še mlad je moral za umrlimi starši prevzeti kmetijo. Bil je član in postal je celo tajnik občinskega odbora Zveze absolventov kmetijskih šol, vsestransko pa je sodeloval tudi v takratnem prosvetnem društvu v Šmihelu. Bil je nadvse ugleden kmet, zato ga je tudi okupator imenoval za “Ortsbauernführerja”, kar pa mu je prišlo kar prav, ko je zbiral obleko in hrano za partizane, ki so se že od jeseni 1941 pogosto oglašali na njegovi domačiji.
Izdajalska beseda je pripeljala okupatorje v noči z 11. na 12. junij 1942 v njegov dom. Odpeljali so ga v celjski Stari pisker, kjer so ga sprva mučili, potem pa 23. junija 1942 kot talca ustrelili.
ACMAN JURIJ – ŽNIDARJEV
Rodil se je 22. aprila 1913 na Brezju očetu Francu v kmečki družini. Delal je doma na posestvu, sodeloval pa je tudi pri prosvetnem društvu.
Kmalu se je povezal z osvobodilnim gibanjem, oskrboval borce s hrano in jim posredoval pomembne obveščevalne podatke.
Aktivno se je vključil v NOV 24. aprila 1944. Sprva je bil v 13. Bračičevi brigadi, kasneje pa je prešel v Šercerjevo brigado. Imel je čin vodnika. Med boji za Šoštanj ga je 15. novembra 1944pri kmetu Zadniku v Zavodnjah zadela mina.
ATELŠEK ALOJZ – DREŽEV
Rodil se je v kmečki družini 5. novembra 1927 na Brezju. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Mozirju, je ostal doma pri starših. Okupator ga je kmalu po zasedbi poslal za dva meseca v Arbeitsdienst v Celovec. Ko se je vrnil, bi moral v nemško vojsko, a se je takoj odločil, da vstopi v NOV. Od 9. septembra 1944 je bil na kurirski postaji TV 23.
Nemci so 9. 1. 1945 hajkali kurirje in štiri zajeli pri Francu Zidarnu v Radegundi. Med njimi je bil tudi Alojz. Ustrelili so jih v gozdu pri Dol-Suhi. Pokopali so jih šele po sedmih dneh na pokopališču na Rečici ob Savinji.
Zdaj je pokopan v Mozirju.
BAČOVNIK ALOJZ
Rodil se je 8. junija 1913 v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je hodil v osnovno šolo, potem pa je ostal doma pri očetu Gregorju. Priložnostno je delal tudi pri drugih kmetih ali kot gozdar.
Ko so Nemci 12. junija 1942 odpeljali in ustrelili več šmihelskih mož, se je Bačovnik pravočasno umaknil in se pridružil enotam NOV. Delal je kot kurir in obveščevalec. Ob osvoboditvi Zgornje Savinjske doline je postal pomočnik vojne tehnike na območju Šmihela.
Decembra 1944, ko so Nemci znova zasedli dolino, so člani tehnike v naglici shranili opremo v zaboje, ki so jih zakopali na vrtu župnišča, sami pa so se umaknili v težko dostopne kraje. Ko se je bojna vihra polegla, so 22. januarja 1945 prišli iskat opremo, a zaboji so bili prazni, pod njimi pa je bil nastavljen eksploziv. Bačovnik je bil na mestu mrtev.
BASTL ANTON – BASTLNOV
Rodil se je 13. maja 1909 na Prihovi pri Rečici. Po poklicu je bil čevljarski pomočnik. Več let je delal pri čevljarskem mojstru Rafaelu Skornšku, kasneje pa pri Ivanu Pavlinu v Mozirju. Bil je oče treh otrok.
Dve leti pred začetkom vojne se je zaposlil v lesnem obratu v Nazarjah, med vojno pa je doma opravljal čevljarska dela, dokler ga niso 14. septembra 1944 v stanovanju po naključju smrtno zadeli.
S partizani je sodeloval od leta 1943.
BERIČNIK JANEZ – JAKELNOV IVAN
Rodil se je 11. decembra 1921 kot nezakonski sin poljske delavke Angele Beričnik v Ljubiji. Že mlad je okusil trdo življenje. Osnovno šolo je obiskoval v Mozirju, po šoli pa je moral takoj prijeti za delo.
Junija 1943 so ga Nemci prisilno mobilizirali. Iz nemške vojske je dezertiral in se maja 1944 pridružil Šlandrovi brigadi. Z brigado se je udeležil bojev za osvoboditev Štajerske in Dolenjske. Sodeloval je tudi v boju za osvoboditev Mozirja. Bil je odličen mitraljezec.
Padel je 7. novembra 1944 pri napadu na Kresnice ob Savi.
BITENC IVAN – KREŠOV
Rodil se je 7. oktobra 1912 v Sanskem Mostu v Bosni. Potem je v Mozirju hodil v osnovno šolo, v Šoštanju je končal meščansko šolo, pri Ravnikarju v Celju pa se je izučil za trgovca.
Zaposlil se je v trgovini mozirske kmetijske zadruge, po kadrovskem roku pa je postal poslovodja delavskega Konzuma v Nazarjah. Po poroki se je preselil v Gornji Grad, kjer je prevzel Trobejev dom.
Tu je bil eden izmed prvih organizatorjev odpora. Njegova skupina je zbirala denar, živila in orožje za partizane. Bili so izdani, a Bitenc se je julija 1942 pravočasno umaknil preko Hrvaške v Srbijo, kjer je živel kot Ivan Stremšek. Po osvoboditvi Beograda je vstopil v I. jugoslovansko brigado, ki so jo ustanoviliv Rusiji. V bojih na sremski fronti je bil ranjen pri Slavonskem Brodu in je 22. aprila 1945 umrl v bolnišnici v Vinkovcih.
BOLHA FRANC – BOLHOV
Rodil se je 11. julija 1930 v delavski družini v Ljubiji. Hodil je v mozirsko osnovno šolo.
Dopolnil je komaj štirinajst let, ko ga je ob napadu Nemcev na Mozirje v Ljubiji zadela tankovska granata. Bil je takoj mrtev.
BREZNIK IVAN – LUKOV
Rodil se je 23. junija 1913 v mali kmečki družini v Mozirju, kjer je hodil tudi v šolo. Po šoli se je izučil za krojača.
Politika ga ni zanimala, a ko so partizani septembra 1944 osvobodili Mozirje, se jim je 15. septembra pridružil.
S Šlandrovo brigado se je udeležil več bojev, med drugim v Litiji, Šmartnem ob Paki in drugod.
Novembra 1944 so ga Nemci v Kočevskem Rogu ujeli in ga 31. decembra 1944 ubili.
BREZOVNIK ANGELA – PAHORJEVA
Hči Franca in Elizabete se je rodila 7. maja 1923 v Florjanu. Po opravljeni osnovni šoli v Mozirju je sprva ostala doma, kasneje je bila pismonoša v Mozirju.
Po okupaciji je do leta 1942, ko so jo odvedli v celjske zapore, ostala doma. Iz Celja so jo odpeljali v Judenburg, od koder pa so jo še istega leta izpustili.
Doma se je spet lotila obveščevalnega dela in zbirala material za bolnišnico. Ko so Nemci decembra 1944 znova zasedli Mozirje, se je uvrstila med partizane. V boju je 18. decembra padla v Rovtu blizu Šmartnega ob Dreti.
BREZOVNIK FRANC – PAHORJEV
Rodil se je 6. oktobra 1898 v Šmartnem ob Dreti. Bil je lesni trgovec v Mozirju.
Takoj po okupaciji je začel gmotno podpirati partizane in pošiljati pomoč izseljencem v Srbijo. Zaradi sodelovanja s partizani so ga Nemci leta 1942 zaprli v celjske zapore, od tod pa so ga poslali v Mauthausen.
Leta 1944 je pobegnil iz taborišča in se ob prihodu domov vključil v NOB. Postal je gospodarski referent za okraj Mozirje.
Ko so se partizani decembra 1944 umikali pred Nemci, ki so znova osvajali Zgornjo Savinjsko dolino, je 18. decembra padel v boju na Pustem Polju.
BREZOVNIK FRANC – SMODIŠEV
Sin Ivana in Terezije, rojene Budna, se je rodil 3. decembra 1924 v Radegundi. Bil je trgovski pomočnik, zaposlen v trgovini Martina Melavca v Mozirju.
Vsi njegovi so sodelovali z osvobodilnim gibanjem. V NOV je vstopil 8. januarja 1943. V Pohorskem bataljonu so ga poznali pod vzdevkom Dušan Silni.
Skupaj z borci legendarnega Pohorskega bataljona je točno na obletnico svojega vstopa v partizane padel na Osankarici tudi Franc.
BRINOVŠEK FRANC – KLOBASNIKOV
Sin Jakoba in Marije se je rodil 19. oktobra 1913 v Ljubiji.
Bil je najmlajši izmed otrok v številni družini na mali kmetiji.Po osnovni šoli v Mozirju je ostal doma in pomagal pri kmečkem delu, včasih pa je šel tudi na dnino.
V času okupacije je sodeloval z osvobodilnim gibanjem. Bil je obveščevalec in civilni kurir, saj zaradi bolehanja na pljučih ni bil sposoben za boj.
Ko so se leta 1945 z Balkana umikale nemške čete in njihovi podrepniki, ga je skupina Ukrajincev brez vsakršnega razloga odpeljala z doma in ga 9. marca na Brdcah pri Mozirju zverinsko ubila.
CELINŠEK FRANC – CELINŠEKOV
Rodil se je 5. junija 1892 v kmečki družini v Mozirju. Potem je bil gostilničar. Ob prihodu okupatorja je bil zaposlen na občini Mozirje.
Ob osvoboditvi Mozirja se je 10. septembra 1944 pridružil Šlandrovi brigadi. Bil je na komandi mesta Mozirje.
Ko so Nemci decembra 1944 znova osvajali dolino, se je z drugimi partizani umaknil proti Menini planini. Tam so ga Nemci 21. decembra ujeli in odpeljali v celjske zapore. Na Stranicah je bil eden izmed stotih, ki so jih tam Nemci 12. februarja 1945 v povračilnem ukrepu obesili.
CELINŠEK MARIJA-ANA – CELINŠEKOVA
Rodila se je 18. julija 1925 v Mozirju, kjer je hodila tudi v osnovno šolo. Po šoli je delala doma v gostilni.
Že jeseni 1941 je bila mladinska zaupnica v Zgornji Savinjski dolini. Skrbela je za zastraševalne akcije. Zbirala je tudi tehnični in sanitetni material. Sodelovala je z Božom Mravljakom in Dušanom Pahorjem. Bila je v navezi s postajo TV 16 na Suhi. Kot obveščevalka je delala z vzdevkom Savinka.
Postala je članica SKOJ, 10. septembra 1944 pa se je pridružila Šlandrovi brigadi. Delala je na terenu, a ob ponovnem prihodu Nemcev se je s partizani umaknila na Menino planino, kjer jo je v Rovtu pod Menino 18. decembra 1944 zadela sovražna krogla.
ČOPAR KARL – KOLOVRATNIKOV
Rodil se je leta 1874 v Lepi Njivi, kjer je imel posestvo, ki ga je obdeloval s svojo družino. Za politiko se ni zanimal. Odobraval je NOB, vendar z OF ni sodeloval.
Kljub temu ga je 10. marca 1943 aretirala nemška policija. Poslali so ga v mariborske zapore, kjer je 17. januarja 1944 umrl.
Nihče ne ve, česa so ga obdolžili.
DIMEC FRANC – JURČKOV
Rodil se je 29. oktobra 1924 v Lepi Njivi kot nezakonski sin poljske delavke Marije Dimec. Po osnovni šoli je delal v Lepi Njivi pri raznih kmetih. Z materjo sta zaslužila ravno toliko, da sta se skromno preživljala.
Februarja 1944 je odšel prostovoljno v partizane in se vključil v Šlandrovo brigado. Avgusta se je brigada zapletla v vrsto hudih bojev. V enem izmed njih je padel na položaju na Gradu pri Kamenščku blizu Kamnika tudi Franc.
DOBNIK FRANČIŠEK – MATJAŽEV
Rodil se je v delavski družini 1. oktobra 1912 na Brezju. V osnovno šolo je hodil v Mozirju, za mesarja pa se je izučil v Šoštanju. Potem je delal kot mesar in šofer v Murski Soboti.
V partizane je šel iz Murske Sobote 1. avgusta 1944. Sprva je bil v 13. Bračičevi brigadi, kasneje pa v Šlandrovi. Postal je namestnik komandanta.
Padel je 24. oktobra 1944 v boju pri Novi Štifti. Pokopan je na pokopališču v Gornjem Gradu.
DREČNIK FRANC – ZADREČANOV
Sin Antona in Marije se je rodil 27. novembra 1928 v Ljubiji. Oče je delal v tovarni in z bornim zaslužkom je le stežka preživljal številno družino.
Novembra 1944 je bil mobiliziran v Šercerjevo brigado, ko je bil star komaj 16 let. In zadnjega dne v letu, 31. decembra, ga je v boju z nemško policijo na Mozirski planini zadela sovražna krogla.
DREV ALOJZIJ
Sin Jurija se je rodil 14. junija 1907 v Št. Janžu pri Velenju. Bil je delavec.
Po poroki se je preselil v Ljubijo, kjer je imela njegova žena posestvo. Za politiko se ni zanimal. Nemška okupacija ga je spremenila in kmalu je začel sodelovati z NOB. V partizane je odšel 9. septembra 1944. Bil je borec v Levstikovi brigadi.
Padel je v boju 15. novembra 1944 v Naklem pri Kranju.
FAJDIGA RUDOLF – SMODIŠEV
Sin Franca in Frančiške se je rodil v kmečki družini 30. marca 1926 v Lepi Njivi. Tu je hodil tudi v šolo in potem pomagal očetu pri delu na kmetiji.
Ko mu je bilo 18 let se je prostovoljno pridružil partizanom v Bračičevi brigadi.
Novembra 1944 je prišel domov na obisk. Nekdo ga je prijavil Nemcem, ki so bili takrat na Paških Vrhih. Ko se je 26. novembra v spremstvu partizanke Olge vračal od doma, so ga pred domačo hišo zadeli nemški streli. Hkrati z njim je padla tudi partizanka Olga.
FEDERMANSBERG JANEZ – KRAJDARJEV
Rodil se je leta 1873 v Lepi Njivi. Živel je v Ljubiji.
Na majhni domačiji je živel s številno družino in se s težavo prebijal skozi življenje. Nemci so 2. decembra 1944 napadli vas Gneč pri Mozirju in domala vse požgali. Janez je stekel proti sosedu, da bi iz gorečega gospodarskega poslopja rešil vsaj živino. Sredi poti so ga Nemci ustrelili.
Tri dni so ga pustili, da je ležal tam. Niso dovolili, da bi ga pokopali.
FORŠTNER ALOJZIJ – KLEMENAKOV
Rodil se je 18. junija 1924 v Lokah. V Nazarjah je hodil v šolo, potem pa se je učil za kovača.
Nemci so ga mobilizirali v svojo vojsko, a je iz nje ušel in se pridružil partizanom. Julija 1943 je vstopil v Šlandrovo brigado.Sodeloval je v številnih hudih bojih, v bitki pri Radmirju pa so ga Nemci 2. avgusta 1944 ubili.
FORŠTNER IVAN
Rodil se je leta 1911 v Lepi Njivi. V šolo je hodil v Mozirju, po šoli pa je moral prijeti za vsakršno delo, saj v številni delavski družini ni imel druge izbire.
Nemci so ga poslali na delo v Maribor. Spomladi leta 1945 je prišel domov na enotedenski dopust. Skupina Ukrajincev, ki je pustošila na poti iz Šoštanja v Mozirje, ga je 9. marca zajela in nasilno odvedla s seboj.
Skupaj z drugimi so ga še isti dan zverinsko pobili na Brezju pri Mozirju.
FRANCE ANGELA – MARKELNOVA
Rodila se je 5. maja 1905 v kmečki družini Erženičnik v Belih Vodah pri Šoštanju. Po osnovni šoli v Belih Vodah je delala doma na kmetiji.
Poročila se je z Vinkom Francetom in se še pred začetkom druge svetovne vojne preselila k njemu v Ljubijo pri Mozirju, kjer je živela do smrti. Bila je mati dveh majhnih otrok.
Decembra 1944, ko so Nemci spet osvajali Zgornjo Savinjsko dolino, jo je pred domačo hišo smrtno zadela nemška granata.
FRANCE LJUDMILA – VRBNIKOVA
Rodila se je 22. aprila 1927 v Lokah pri Mozirju. Po osnovni šoli v Mozirju je ostala doma in pomagala staršem pri delu na majhni kmetiji.
Čeprav je bila še zelo mlada, ni marala hoditi v nemško večerno šolo, da bi se naučila nemščine. Zaradi tega so jo večkrat klicali na zagovor. Leta 1944 se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica pri Zofiji Cesar v Mozirju. Ko so 11. septembra partizani napadli Mozirje, se je v hiši skrivalo nekaj vermanov. Ljudmila je to sporočila partizanom, ki so vermane ujeli, a trije so se tako skrili, da jih niso našli.
Ti so Ljudmilo prijeli in jo izročili Nemcem, ki so jo 14. septembra 1944 ustrelili kakšnih 80 metrov od Cesarjeve hiše.
FUŽIR KARL-VITEZ – GROZDEJEV
Rodil se je v kmečki družini 15. septembra 1924 v Radegundi. V šolo je hodil v Mozirju, potem pa je ostal doma na posestvu. Jeseni 1942 so ga mobilizirali v nemško vojsko. Spomladi 1944, ko je prišel domov na dopust, se je pridružil NOV. Bil je kurir na TV postaji 23.
Med opravljanjem rednih nalog so ga Nemci avgusta 1944 pri Rženičniku v Šmihelu zajeli in 6. septembra ubili.
GABER ŠTEFAN – FLORJANOV
Rodil se je 28. novembra 1919 v delavski družini na Brezju. V šolo je hodil v Šmihelu, po šoli pa je služil pri kmetih kot pastir in kasneje hlapec.
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo je služil kadrovski rok v gardnem polku v Beogradu.
Ubila ga je bomba med letalskim napadom na Beograd 6. aprila 1941.
GOLHLEB ANTON
Sin Antona se je rodil 6. maja 1912 na Brezju. V osnovno šolo je hodil v Mozirju. Do vstopa v NOV je delal na terenu. V NOV se je vključil 22. aprila 1944, ko se je pridružil Šercerjevi brigadi.
Padel je 28. septembra 1944 v spopadu pri Javorski na Dolenjskem.
GOLHLEB JANEZ
Rodil se je 7. avgusta 1915 v kmečki družini na Brezju. V osnovno šolo je hodil v Mozirju, po dokončani šoli pa je delal doma na posestvu pri očetu Antonu.
V NOV je vstopil 13. avgusta 1944 in se pridružil Šercerjevi brigadi. Padel je 21. oktobra 1944 v boju pri Sv. Lovrencu na Pohorju.
GOLIČNIK JANEZ – JESOVNIKOV
Sin Janeza, rojen 17. avgusta 1905 v Šmihelu kot sin kmečkih staršev. Osnovno šolo je obiskoval v Šmihelu, po šoli pa je pomagal kmetovati na posestvu svojega brata Lovrenca. Sodeloval je pri Prosvetnem društvu v Šmihelu.
Ob okupatorjevem prihodu so ga kot vojaka zajeli in odpeljali v ujetništvo v Nemčijo. Medtem ko je bil v ujetništvu so po smrti njegovega brata posestvo zaplenili, zato je po povratku iz ujetništva bival pri bližnjih sorodnikih v Šmihelu.
Septembra 1944 se je pridružil borcem v brigadi Ljube Šercerja. Že decembra istega leta je v veliki ofenzivi padel neznano kje.
GOLIČNIK LOVRENC – JESOVNIKOV
Sin Janeza, rojen 30. julija 1893 v Šmihelu, kjer se je tudi šolal. Po očetu je podedoval posestvo in bil vzoren kmet. Dolga leta je bil član in odbornik Ljudske posojilnice pri Kmetijski zadrugi v Mozirju. Kot občinski odbornik in zaveden Slovenec si je prizadeval za napredek domačega kraja.
Zato se je okupatorju uprl takoj po zavzetju naših krajev. Že poleti 1941 se je povezal z borci, ki so prišli v Šmihel. Zanje je zbiral oblačila in jim nudil hrano. V njegovi hiši so bili prvi sestanki aktivistov in v njej so ustanovili tudi prvi odbor OF za Šmihel.
Spomladi 1942 je posumil v izdajstvo, zato je le poredko spal doma, a kljub temu so ga ponoči na 12. junij nemški gestapovci ujeli in ga skupaj z njegovim starejšim sinom odpeljali v celjske zapore. Po hudem mučenju so ga 23. junija 1942 v Celju ustrelili.
GOLIČNIK LOVRO – JESOVNIKOV
Lovrenčev sin, rojen 26. maja 1923 v Šmihelu nad Mozirjem. V Šmihelu je dokončal tudi osnovno šolo. Jeseni 1940 je odšel v kmetijsko šolo v Šentjur, vendar je njegovo šolanje prekinila vojna. V domačem prosvetnem društvu je sodeloval pri Slovenskih fantih.
Takoj po okupaciji se je skupaj z očetom vključil v boj proti okupatorju. Bil je eden izmed prvih ilegalcev v Šmihelu, ki so zbirali obleke in hrano za borce. Kljub strogi molčečnosti in prikrivanju dejavnosti so ga zaradi izdajstva v noči na 12. junij 1941 Nemci skupaj z očetom aretirali in odpeljali v celjske zapore.
Zasliševanja ga niso strla in ničesar ni izdal. Hkrati z očetom so ga 23. junija 1941 v Celju ustrelili kot talca.
GOLIČNIK MARIJA – JESOVNIKOVA
Rodila se je 14. marca 1894 Konečnikovim v Šmihelu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v domačem kraju, je delala doma na posestvu, potem pa se je poročila z Lovrencem Goličnikom in mu rodila osem otrok.
Možu je bila vseskozi čvrsta opora, zato je skupaj z njim pomagala zbirati obleke in hraniti prve partizane v Šmihelu. Tudi aretacija njenega moža Lovrenca in sina Lovra, ki so ju po zverinskem mučenju v Celju ustrelili, je ni odvrnila od podpore borcem. Junaško je nadaljevala moževo in sinovo delo.
Avgusta 1942 so nemški policisti in vermani vdrli v njen dom in so jo z vso družino odpeljali v Celje. Tam so jo ločili od otrok in jo z drugimi materami poslali v Auschwitz, kjer je 31. oktobra istega leta po hudem trpljenju umrla.
GOLOB FRANC – ZIDARNOV
Rodil se je 13. decembra 1917 v kmečki družini na Brezju. Po dokončani osnovni šoli je ostal doma na posestvu.
Bil je med prvimi, ki so jih mobilizirali v nemško vojsko. Bil je na vzhodni fronti, kjer je prišel v rusko ujetništvo. Tu se je pridružil Jugoslovanski brigadi, ki je bila ustanovljena v takratni SSSR. Padel je 30. oktobra 1944 na položaju v Čačku.
GORIČAR MARIJA-ROZA – LIPOLDOVA
Rodila se je 16. marca 1910 v malomeščanski družini v Mozirju. Po osnovni šoli je nadaljevala s študijem v Mariboru.
Takoj po okupaciji je začela sodelovati z NOV. V njihovi hiši je bil 22. oktobra 1941 tudi ustanovni sestanek odbora OF.
Marika je pomagala povsod, kjer je bilo potrebno in kolikor je le mogla. Bila je zanesljiva zveza med aktivisti na terenu in enotami v boju. Redno je nosila poročila na Dobrovlje. Že leta 1941 je postala članica KP.
Nemci so jo aretirali 22. marca 1942 in jo odpeljali v celjske zapore, kjer je bila 22. julija 1942 ustreljena kot talka.
GOSTEČNIK GREGOR – MEDVEDOV
Sin Franca se je rodil 10. marca 1906 v Radegundi. V šolo je hodil v Šmihelu, potem pa je delal na domači kmetiji.
S partizani se je srečal že poleti 1941, ko je pasel živino na planini. Zalagal jih je z živežem in jih obveščal o sovražnikovih premikih. Od leta 1942 je bil pastir v Planici pod Mozirsko planino. Z njim sta bili dve sestri in mati. Vodstvo partizanske bolnišnice v Trnjavi, je pravočasno obvestil o izdaji, da so lahko bolnike prestavili drugam.
Ko so Nemci v pastirski koči odkrili skladišče orožja, so ga aretirali in ga skupaj z obema sestrama odpeljali v celjske zapore, nato pa v avstrijski Brück, kjer je moral delati pri kmetih. Decembra 1944 je pobegnil in se vrnil domov, a med ofenzivo so ga 9. marca 1945 na domačem pragu s puškinimi kopiti do smrti pobili pobesneli Ukrajinci.
GOSTEČNIK JANEZ – MEDVEDOV
Rodil se je 25. aprila 1912 v Radegundi. Po osnovni šoli v Šmihelu je ostal doma in pomagal pri delu na posestvu.
Pred začetkom Druge svetovne vojne so ga vpoklicali v jugoslovansko vojsko. Pri Varaždinskih toplicah so ga Nemci ujeli in ga poslali v ujetništvo v Nemčijo.
Takoj po prihodu iz ujetništva je začel sodelovati z NOV in se je 24. aprila 1944 pridružil SNOUB Ljube Šercerja. Mesec dni je sodeloval v vseh bojih, ki jih je bila brigada, 24. maja 1944 pa je padel v Razboru pri Slovenj Gradcu, ko se je brigada spopadla z nemško policijo in vermani.
GREGORC ALOJZ – MIHEVČEV
Sin Blaža in Neže, rojen leta 1906 v Lepi Njivi. Po poklicu je bil pletar. V osnovno šolo je hodil v Šmihelu. Ves čas je živel na domačiji v Lepi Njivi in kmalu po začetku vojne začel sodelovati s partizani.
Aprila 1944 se jim je tudi sam pridružil. Vključil se je v Šercerjevo brigado. Septembra 1944 je bil v patrulji, ki je v Križišču nad Št. Lovrencem na Pohorju naletela na nemško zasedo.
V spopadu je Lojze padel. Pokopali so ga na kraju dogodka in tam je pokopan še danes.
GREGORN STANKO – STOLARJEV
Rodil se je leta 1921 v Karlovcu, a je živel v Mozirju, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Še v rani mladosti mu je umrla mati, ki je zapustila šest otrok. Oče se je znova poročil in druga žena je bila dobra mati osirotelim otrokom. Nemci so ga že 28. aprila 1941 aretirali in odpeljali v celjske zapore. Iz Celja so ga prepeljali v Rajhenburg, od tam pa v Borl, kjer se je za njim izgubila vsaka sled.
GREGORN VLADO – STOLARJEV
Rodil se je 10. junija 1925 v Kamniku, od koder se je obrtniška družina preselila v Mozirje. Tu je hodil v osnovno šolo.
Ko mu je umrla mati, je ostal v številni družini pri očetu mizarju. Še kot otrok je pomagal očetu pri delu.
Leta 1941 so Nemci vso družino zaprli in zatem izselili v Kragujevac. Tam je delal pri kmetih, da je družina lažje preživljala težke vojne čase. Oktobra 1944 se je pridružil borcem XV. majeviške brigade. V bojih te brigade je 1. maja 1945 padel pri Slavonskem Brodu.
HRASTNIK MATEVŽ – MOLOVNIKOV
Sin Jožeta in Marije se je rodil 20. septembra 1918 v Lepi Njivi. Po dokončani osnovni šoli v Lepi Njivi je ostal doma in pomagal očetu pri delu na kmetiji. Odslužil je rok v jugoslovanski kraljevi vojski, pa se spet vrnil domov na kmetijo, kjer je mirno kmetoval do avgusta 1943, ko so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko.
Po treh mesecih je Nemcem pobegnil in se prostovoljno pridružil partizanom. Bil je pri narodni zaščiti in je deloval na terenu Gore Oljke.
Pozimi – 27. januarja 1945 – je šel s tovariši iz Št. Andraža v Skorno, kjer je skupina padla v nemško zasedo. Nemci so ga ujeli, ga odvedli k Hudemu potoku pri Šmartnem ob Paki in ga še isti dan ustrelili.
HRIBERŠEK JOŽEF – SLONOV
Sin Jožefa in Neže, rojen 28. novembra 1919 v Ljubiji, v družini, ki je štela devet otrok. Po osnovni šoli v Mozirju je ostal doma in delal na kmetiji. Bil je član Sokola. Ob kapitulaciji kraljeve vojske se je vrnil domov, potem pa je leta 1942 odšel v službo na Tezno pri Mariboru, nato na Dunaj, kjer so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Maja 1944 je prišel domov in se junija pridružil NOV.
S partizanskim imenom Žarko je bil sprva kurir, pozneje pa komandir kurirske postaje na terenu gore Oljke. Ponoči 1. februarja 1945 je bil s tremi tovariši na poti preko Pake v Skorno, a so pri lesenem mostu v Penku naleteli na nemško zasedo.
V nočno tišino je odjeknil en sam strel. Sredi mosta je krogla zadela Jožefa naravnost v srce. Spremljevalcem je uspelo pobegniti.
HRIBERŠEK MARTIN
Sin Franca, rojen 28. oktobra 1904 na Brezju pri Mozirju. Po šoli je delal pri kmetih na raznih kmetijah in se ni menil za politiko.
Bil pa je zaveden Slovenec in je obsojal okupatorjevo početje. S partizani je bil povezan že od leta 1942, saj sta oba z gospodarjem Gregom Verbučem iz Šmihela obveščala partizane o dogajanju in nemških premikih.
Partizanom se je pridružil 24. aprila 1944, ko je vstopil v brigado Ljube Šercerja, a že 2. julija istega leta je padel v nemško zasedo in bil ubit.
HRIBERŠEK VALENTIN – UCKI
Rodil se je 31. januarja 1904 v Žalcu, potem pa je živel v Radegundi.
Po okupaciji je odšel na delo v Železno Kapljo, kjer se je kmalu povezal s partizani. Bil je obveščevalec Koroškega odreda.
Ob prenašanju pošte so ga Nemci 10. decembra 1943 ujeli in ga poslali v taborišče Mauthausen, kjer naj bi 20. aprila 1945 umrl. Uradno je razglašen za mrtvega s 16. majem 1946.
JANŽOVNIK ANTON – REBERNAKOV
Rodil se je 1. februarja 1913 v Žlabru. Po osnovni šoli se je zaposlil na žagi v Nazarjah.
Kmalu po okupatorjevem prihodu je začel sodelovati z OF in je bil povezan s pokrajinskim odborom v Zgornji Savinjski dolini. Bil je obveščevalec in zbiral je sredstva, ki so jih potrebovali partizani.
Nekdo je njegovo delovanje izdal, zato so ga Nemci aretirali in odpeljali v celjske zapore. Od tod so ga 18. avgusta 1942 odpeljali v taborišče Auschwitz, kjer je zaradi mučenja septembra istega leta umrl.
JERŠE BLAŽ
Rodil se je 2. februarja 1884 na kmetiji v Radegundi. Njegova mati je posestvo prodala, Blaž pa je ostal na kmetiji kot delavec pri novem gospodarju. S politiko se ni ukvarjal, a bil je zaveden Slovenec in ni odobraval okupatorjevega početja.
Pozimi 1945 je bil na obisku pri nečakinji na Ravnah pri Šoštanju. Opazil je, da so Nemci postavili zasedo, zato je šel na sosednji hrib nad Topolšico in obvestil partizane o nemški zasedi.
Ko se je 1. februarja vračal, so ga Nemci osumili, ga aretirali, odvedli v bližnji gozd, kjer so ga ustrelili.
JURKO FRANC – PEKOV
Rodil se je 3. marca 1909 v Konovem pri Velenju, a je živel v Mozirju. Bil je pekovski pomočnik.
Kot pekovski pomočnik je delal v Mozirju do 26. novembra 1944, ko se je pridružil NOV. Pri komandi mesta je bil član zaščite.
Ko se je okupator znova vrnil v Zgornjo Savinjsko dolino, so ga skupaj z drugimi borci na poti čez Črnivec in Veliko planino ujeli ter ga 17. decembra 1944 v Stranju pri Kamniku ustrelili.
KAMPJUT MIROSLAV – KAMPJUTOV
Rodil se je 28. julija 1921 Ivanu in Ceciliji Kampjut. Po mozirski osnovni šoli je šel na meščansko šolo v Šoštanj in zatem na Trgovsko šolo v Celju. Po šolanju se je zaposlil pri Lesno-industrijskem podjetju Nazarje.
Že 28. aprila 1941 so Nemci zaprli njegovega očeta, Mirko pa je začel sodelovati s prvimi partizani v Zgornji Savinjski dolini. Nabavil je šapirograf in druge potrebščine za partizansko tiskarno.
Nemci so ga 12. junija 1942 aretirali in odpeljali v celjske zapore, kjer so ga 23. junija 1942 ustrelili.
KLANČNIK ANTON – VIVODOV
Sin Jožeta, rojen 15. aprila 1915 v Lokah pri Mozirju. V družini je bilo več otrok, zato je moral Tone že med šolanjem v Nazarjah in Mozirju pomagati doma na kmetiji. Po poroki se jepreselil v Ljubijo na ženin dom.
Partizanom se je pridružil 10. septembra 1944. Poslali so ga na Dolenjsko, kjer je bil ranjen. Prišel je v partizansko bolnišnico, ki so jo Nemci odkrili in ranjence ujeli. Antona so poslali v taborišče Mauthausen, kjer je 21. februarja 1945 umrl.
KLANČNIK FRANC – PAPEŽEV
Sin Antona, rojen 29. julija 1912 v Lokah. Po šoli je ostal doma in pomagal pri delih na kmetiji. Bil je tudi gasilec.
Aprila 1944 se je pridružil partizanom. Bil je v Gubčevi brigadi. Njegova enota je novembra 1944 pri Štampetovem mostu zašla v zasedo belogardistov, ki so v boju Franceta ubili.
KLEMENAK IVAN – TINETOV
Rodil se je 20. aprila 1929 v obrtniški družini v Mozirju.
Nemci so njegovega očeta aretirali že 28. aprila 1941 in ga odpeljali v celjske zapore, od tam pa v Rajhenburg. Junija so ga sicer izpustili, vendar so ga takoj zatem spet aretirali in vso družino izselili v vas Pokrovačo pri Čačku v Srbiji. Ivan se je zaposlil pri nekem kmetu, da je tako vsaj malo pomagal družini iz bede v izgnanstvu.
Septembra 1944 so se četniške enote umikale iz Srbije in spotoma pobirale vse, kar jim je prišlo prav. Pri Ivanovem gospodarju so zaplenili živino in s seboj odvedli tudi Ivana. Odtlej o njem ni bilo več glasu. Za domnevni datum smrti je določen 9. maj 1945.
KOKALJ JANEZ – KURMANŠEKOV
Rodil se je 4. decembra 1911 v Šoštanju. Bil je delavec, ki se je preselil v Mozirje, kjer je bival do leta 1944, ko se je pridružil NOV. Padel je 1. oktobra 1944 nekje na Dolenjskem.
KOKALJ JOŽE – KURMANŠEKOV
Njegovi rojstni podatki niso znani. Kot delavec-dninar je stanoval je v Ljubiji pri Kurmanšku. Leta 1944 se je pridružil NOV, a je še istega leta padel, ko so Nemci znova zasedali Zgornjo Savinjsko dolino.
KOREN ALOJZ
Rodil se je v Šmartnem pri Slovenski Bistrici. Nemška policija ga je zaradi sodelovanja z narodno-osvobodilnim gibanjem aretirala. Zaprt je bil v celjskih zaporih, kjer so ga leta 1942 ustrelili kot talca.
Njegovo ime je na osrednjem spomeniku NOV v Mozirju, a kaj več o njem ni zapisano nikjer.
KORENJAK JOŽE – VRABARJEV
Rodil se je leta 1908 v Lepi Njivi. Med vojno so ga Nemci poslali na delo v Hamburg. Ko se je leta 1944 vrnil domov, se je pridružil NOV. Leta 1945 je padel nekje na Dolenjskem.
KOROŠEC MATEVŽ – ROGOV
Sin Janeza in Marije, rojene Čujež, se je rodil 7. septembra1900 v Lepi Njivi. Po osnovni šoli v Mozirju je delal doma na očetovem posestvu. Po poroki se je preselil na ženino domačijo v Lepi Njivi, kjer je delal do odhoda v partizane.
Partizane je podpiral od vsega začetka, zbiral zanje material in obvestila. V 2. bataljon Šercerjeve brigade je prišel 24. aprila 1944. Zaradi srčne slabosti so ga odpustili domov.
Na domu pa ga je 9. marca 1945 zatekla četa Ukrajincev, ki so šli iz Šoštanja preko Lepe Njive v Mozirje. Kakor mnoge druge so tudi njega odvedli s seboj in ga še istega dne na Brdcah pri Mozirju ustrelili.
KOTNIK JOŽE-BOJAN – ACMANOV
Sin Ivana in Antonije se je rodil 22. februarja 1911 v Ljubiji. Bil je najstarejši od treh otrok na majhni kmetiji. Na očetovem posestvu je delal tudi po dokončani osnovni šoli, oba z očetom pa sta hodila na delo tudi na druge kmetije.
Tako je bilo do 3. avgusta 1944, ko je odšel v partizane. Sprva je s partizanskim imenom Bojan deloval na terenu, kasneje pa v oskrbovalni četi.
Ko so decembra 1944 Nemci znova osvajali Zgornjo Savinjsko dolino, je Jože branil domači kraj. Med jurišem ga je 3. decembra zadela sovražna granata. Padel je komaj kakšnih 200 metrov od rojstne hiše.
KRAMER ALOJZ
Rodil se je 6. junija 1913 v Nazarjah, živel v Šmihelu nad Mozirjem. Ob začetku Druge svetovne vojne je bil jugoslovanski kraljevi vojak. Njegovo enoto so Nemci obkolili pri Novem Mestu, vendar je srečno pobegnil.
Z NOV je začel sodelovati leta 1942. Bil je obveščevalec kurirske postaje, od 1. aprila 1944 pa je bil aktivni udeleženec kot kurir na kurirski postaji 1/3 v Šmihelu. Po svoji kurirski poti se je pogosto ustavljal pri Planinšeku pod Mozirsko planino. Zaradi izdaje so hišo Nemci opazovali. Ko je Kramer 1. junija 1944 stopil v hišo, so jo Nemci obkolili.
Kramer se je pogumno pognal na plano z upanjem, da se bo prebil skozi obroč, vendar mu ni uspelo. Nemci so streljali in so ga malo od hiše ustrelili.
KRAMER JANEZ – BAČETOV IVAN
Rodil se je v kmečki družini 14. aprila 1905 na Brezju. Po osnovni šoli je ostal doma in delal na kmetiji ter na domači žagi.Na Ljubnem so ga 6. novembra 1944 mobilizirali v minersko četo brigade Ljube Šercerja.
Januarja 1945 so ga v okolici Velenja ujeli Nemci in odgnali v celjske zapore. Premeščen je bil v Maribor, od tam pa v Dachau, kjer je zaradi mučenja tako oslabel, da je tam 17. maja 1945 umrl, ko je bilo taborišče že osvobojeno.
KREBS FRANČIŠKA – KUKČEVA
Rodila se je 28. marca 1903 v Lepi Njivi, kjer se je poročila in rodila dva otroka. Njen mož je delal v tovarni v Ljubiji, ona pa je gospodinjila doma. Za politiko se sicer ni menila, a je odobravala delovanje OF.
Bila je ena izmed nedolžnih žrtev vojne, saj ni storila nikomur nič žalega. Ob vdoru nemških enot iz Šmartnega ob Paki preko Gneča jo je 6. oktobra 1944 pred njeno hišo v Ljubiji zadela nemška mina
LEDNIK IVAN – MLINARJEV
Sin Ignaca in Antonije se je rodil 24. junija 1924 v Lepi Njivi. V družini je bilo osem otrok. Otroška leta je preživel v Ljubiji. Po šoli v Mozirju je šel oktobra 1941 k Rudolfu Kolencu v Spodnji Rečici, da bi se izučil usnjarske obrti. Tam je ostal do junija 1944, ko se je prostovoljno pridružil partizanom. Bil je v Zidanškovi brigadi.
Septembra 1944 je bil pri prehodu preko Save ranjen. Poslali so ga v partizansko bolnišnico v Podvolovljek pri Lučah ob Savinji, kjer je ostal do nemške decembrske ofenzive. Iz bolnišnice, ki so jo Nemci zasedli, je sicer pobegnil, a so ga 16. decembra obnemoglega ujeli na Veliki planini. Naslednjega dne ga je v Črni pri Kamniku ustrelil gestapovec Serder.
LEDNIK VINCENC – MLINARJEV
Sin Ivana in Frančiške se je rodil 24. novembra 1926 v Lepi Njivi. Doma je bil do okupacije, nato pa je šel za delom na Tirolsko. Jeseni 1943 se je vrnil domov in začel sodelovati z NOV. V Gubčevo brigado je vstopil prostovoljno 8. aprila 1944. Z brigado je odšel na Dolenjsko. V boju v okolici Metlike je bil junija 1944 ranjen. Prenesli so ga v partizansko bolnišnico SCUPB na Rog pri Kočevju. Rane so bile prehude in 15. julija 1944 je v bolnišnici umrl. Tam je tudi pokopan.
LEKŠE FRANČIŠEK – LEKŠETOV
Rodil se je 30. januarja 1903 v kmečki družini v Mozirju. Po šoli se je izučil za klobučarja.
Že leta 1941 se je povezal s prvim štajerskim bataljonom. Za bataljon je zbiral podatke, med ljudmi pa je širil partizansko literaturo. Iz zbranega materiala je izdeloval čevlje in jih dostavljal partizanom na Dobrovlje. Oskrboval jih je tudi s hrano.
Tudi on je bil žrtev izdaje. Aretirali so ga 16. maja 1942 in odpeljali v celjske zapore. Tam so ga 3. junija 1942 ustrelili kot talca.
LIPOLD MIRKO – LIPOLDOV
Rodil se je 19. julija 1902 v Mozirju, kjer je bil zaposlen kot pečarski pomočnik
Zaradi podpore in sodelovanja s partizani so ga 4. avgusta 1942 aretirali. Odgnali so ga v taborišče Auschwitz, kjer je 22. septembra 1942 umrl.
MATJAŽ JOŽEF – KOČARJEV
Rodil se je 3. junija 1908 v Mozirju, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Bil je iz obrtniške družine in pri očetu se je izučil za pečarja. Že v začetku okupacije se je pridružil zavednim Slovencem in začel zbirati material za narodno-osvobodilno gibanje. Partizanom je posredoval tudi pomembna obvestila.
Jeseni 1944 so ga Nemci zaprli. Iz celjskih zaporov so ga poslali v taborišče Dachau, nato pa v razna druga taborišča. Umrl je 30. junija 1944 v Leonbergu v Nemčiji.
MELAVC ANGELA – MELAVČEVA
Rodila se je 12. aprila 1901 v Bočni, kjer je hodila tudi v osnovno šolo. V Mozirju se je poročila s trgovcem Melavcem. Družina je bila napredna. Bila je tudi članica Sokola.
Izseljencem in pregnancem, ki jih je okupator pregnal z njihovih domov, je Melavčeva pošiljala hrano in denar. Denar in material je zbirala tudi za osvobodilno gibanje, pri čemer je sodelovala vsa njena družina..
Zaradi sodelovanja z NOV so jo 16. maja 1942 skupaj z njenim možem aretirali in odpeljali v celjske zapore, od koder je kmalu prišla v taborišče Auschwitz.
Njene štiri nedorasle otroke so 4. avgusta 1942 odpeljali v nemško taborišče, njo pa so septembra 1943 v Auschwitzu ubili.
MELAVC FRANČIŠKA – MELAVČEVA
Rodila se je 1. avgusta 1888 v Lačji Vasi. Bila je kmečka hči in je živela pri bratu Martinu v Mozirju. Brata in svakinjo so 16. maja 1942 aretirali. Brata so ustrelili kot talca, svakinjo pa so odvedli v Auschwitz, kjer je umrla.
Tudi Frančiško so aretirali in jo 9. avgusta 1942 poslali v Auschwitz, kjer je decembra istega leta umrla.
MELAVC MARTIN – MELAVČEV
Rodil se je 5. avgusta 1900 v Lačji Vasi, a se je preselil v Mozirje, kjer je bil trgovec in posestnik.
Od vsega začetka je podpiral partizane z materialom in denarjem. Hrano in denar je pošiljal tudi izseljencem in pregnancem, ki jih je okupator pregnal iz Mozirja v Srbijo in na Hrvaško.
Skupaj z ženo Angelo so ga 16. maja 1942 aretirali in odpeljali v celjske zapore, potem pa v zapore v Mariboru. Tam so ga 3. junija 1942 ustrelili kot talca.
MELAVC MILAN – MELAVČEV
Rodil se je leta 1928 v Mozirju v napredni trgovsko- posestniški družini. Z bratom Danetom in sestro Nado so otroci od vsega začetka pomagali očetu Martinu in materi Angeli, ki sta vsestransko podpirala partizane. Zato so starše Nemci aretirali in oba sta postala žrtvi nacističnega nasilja.
Vse tri otroke, ki so ostali po aretaciji staršev sami, so Nemci 9. avgusta 1942 odpeljali v nemško taborišče Kastl, kjer so ostali do aprila 1944.
Takoj po prihodu domov se je Milan povezal z NOV in se je avgusta 1944 pridružil brigadi VDV, kjer je postal vodnik. Pozimi 1944/45 je ozebel, zato so ga poslali na okrevanje. Bil je izdan. Nemci so ga ujeli in januarja 1945 ustrelili na Rečici ob Savinji.
MIKEK JERNEJ – PODFORŠTNIKOV
Rodil se je 20. avgusta 1908 v kmečki družini v Šmihelu, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Bil je mali kmet in gozdni delavec.
Aprila 1941 so ga vpoklicali v jugoslovansko kraljevo vojsko. Nemci so ga v Srbiji ujeli in poslali v Nemčijo, kjer je bil ujetnik do maja 1942.
Po povratku iz Nemčije je ostal doma na kmetiji do oktobra 1944, ko se je pridružil Šercerjevi brigadi. V boju na Kramarici nad Črno je bil ranjen v obe nogi, zato so ga prenesli v partizansko bolnišnico v Podvolovljek nad Lučami.
Bolnišnico je nekdo izdal in sredi decembra so jo Nemci napadli in pobili vse ranjence, ki so bili v njej na zdravljenju.
MIKLAVC ANTON – MIKLAVČEV
Rodil se je 1. marca 1881 v Bočni. V družini je bilo osem otrok in z velikimi napori so se prebijali iz revščine. Bil je liberalec. Vsa družina je bila pri Sokolu. Prebiral je komunistično literaturo in v tem duhu vzgajal tudi svoje sinove.
Nemci so ga takoj ob prihodu 28. aprila 1941 aretirali. Šel je skozi zapore v Celju in Rajhenburgu, a je avgusta prišel domov. Zapor ga ni prestrašil. Podpiral je ilegalno organizacijo in postal član ter soustanovitelj odbora OF oktobra 1941 v Mozirju. V njegovi hiši so se sestajali vodje upora in vodstva NOV, v gospodarskem poslopju pa je delovala ilegalna tiskarna.
Januarja 1942 so aretirali njegova sinova Vlada in Bojana, zatem pa februarja tudi njega in ženo Marijo. Njegova mučeniška pot se je preko Borla končala v Mariboru, kjer so ga 11. aprila 1942 ustrelili kot talca. Pokopan je v skupni grobnici v Grazu.
MIKLAVC ANTON ML. – MIKLAVČEV
Sin Antona in Marije se je rodil v Mozirju 24. novembra 1915. Po osnovni šoli se je na pomorski akademiji v Bakru 1936 izšolal za mornariškega strojnika III. razreda. Plul je po Sredozemlju in Atlantiku, se navzel naprednih idej in leta 1937 postal član KP.
Takoj po okupaciji je moral bežati pred gestapom. Do leta 1943, ko so ga mobilizirali v domobrance, je bil je pri sorodnikih v Sisku. Služboval je v okolici Petrinja. Bil je v stiku s partizani in jih je obilno zalagal z vojaškim materialom. Toda nekdo ga je izdal.
Pred vojaškim sodiščem v Zagrebu so ga obsodili na zapor do smrti, a so mu kasneje kazen znižali na 20 let zapora. Ko so osvobodilne enote leta 1945 prodirale proti Lepoglavi, kjer je prestajal kazen, je postal žrtev ustaškega maščevalnega besnenja.
MIKLAVC MARIJA – MIKLAVČEVA
Rodila se je leta 1891 v Mozirju. Bila je poročena z Antonom Miklavcem. Vsa družina je bila zaradi zavednega Slovenstva žrtev nacističnega preganjanja.
Leta 1941 so jo aretirali skupaj s hčerko Danico, ker sta bila njen mož in sin Vlado že v zbirnem taborišču v Rajhenburgu, da bi jih izselili v Srbijo, vendar so jih zaradi posredovanja sorodnikov izpustili. Znova so jo aretirali februarja 1942 hkrati z možem in nečakom Dušanom Pahorjem. Tudi sinova Bojan in Vlado sta bila takrat zaprta, medtem ko je bil sin Anton na Hrvaškem.
V zaporu je zbolela in prišla v bolnišnico, od koder so jo pustili na okrevanje k hčerki Mariji v Rogatec. A bolezen se je poslabšala in je morala nazaj v bolnišnico, kjer je 19. septembra 1942 umrla.
MOHORKO EDVARD – MARTINOV
Sin Martina se je rodil v delavski družini 27. julija 1927 v Celju. Po osnovni šoli se je zaposlil na žagi v Nazarjah.
Na žagi je delal do 5. maja 1943, ko je vstopil v NOV. Na Dolenjskem je bil v pilotski šoli. Sredi maja 1944 je bil z garnizijo VII. Korpusa na položaju Lašče-Žužemberk, kjer je tudi padel.
MREVLJE JOŽEF FRANC – MREVLJETOV
Rodil se je v obrtniški družini 19. januarja 1927 v Mozirju, kjer je tik pred vojno dokončal osnovno šolo.
Okupator se je takoj po prihodu lotil napredne družine. Očeta so zaprli med prvimi že 28. aprila 1941 in ga odpeljali v Rajhenburg, kamor so za njim 1. julija pripeljali še vso ostalo družino. Iz zbirnega taborišča so jih vse skupaj izselili v Vrnjačko Banjo, kjer je Joško nadaljeval šolanje na tamkajšnji gimnaziji.
Oktobra 1944 se je vključil v VI. srbsko brigado. V boju blizu Banje Koviljače, na meji med Bosno in Srbijo, je bil ranjen. Nemci so ga ujeli in 22. februarja 1945 ubili. Po vojni so njegove posmrtne ostanke prekopali v Mozirje.
MREVLJE MILENA – MREVLJETOVA
Rodila se je 15. oktobra 1921 v Mozirju obrtniku Ivanu in materi Heleni Mrevlje. Po mozirski osnovni šoli se je učila za trgovko. Bila je iz napredne družine, ki so jo začeli Nemci preganjati takoj po prihodu. Najprej so zaprli očeta, potem še vso ostalo družino, ki so jo iz zbirnega taborišča v Rajhenburgu izselili v Vrnjačko Banjo.
V izgnanstvu je skrbela za družino in hkrati pomagala tudi partizanom. Od oktobra 1944 do konca vojne je v zasilni bolnišnici v Vrnjački Banji stregla ranjenim partizanom. Tam je tudi zbolela na pljučih.
Po vrnitvi v Slovenijo je postala sekretarka SKOJ, vendar je za posledicami bolezni že 16. oktobra 1945 umrla
MRZLAK ANTON – KRAJDARJEV
Rodil se je 1. januarja 1899 v Lepi Njivi v kmečki družini. Po osnovni šoli v Mozirju je ostal doma na kmetiji, pomagal pa je tudi na drugih kmetijah in se loteval raznih sezonskih del. Tudi po poroki je ostal v Lepi Njivi.
Ves čas med vojno je kmetoval na domačem posestvu in tudi pomagal partizanom s hrano, oblačili in drugimi potrebščinami. Kakor mnogi drugi je postal naključna žrtev podivjanih Ukrajincev, ki so 9. marca 1945 pridivjali mimo njegovega doma iz Šoštanja v Mozirje.
Nasilno so ga odvedli s seboj in ga še istega dne ustrelili na Brezju skupaj z drugimi žrtvami. Zapustil je ženo in štiri majhne otroke.
NAPOTNIK FRANČIŠEK – KORTNERJEV
Rodil se je 24. marca 1901 v kmečki družini v Radegundi, kjer je področje hribovito, zato se je večinoma zadrževal na kmetiji in se ni vključil v nobeno organizacijo.
Že od leta 1942 dalje so se na njegovi kmetiji ustavljali partizani in vsakič je dobro poskrbel zanje. Novembra 1943 pa so prišli Nemci in izsiljevali priznanje, da prihajajo v hišo partizani. Vsi so to tajili, le ženi Franci se je zareklo in je priznala, da se partizani oglašajo pri njih.
Franca, ki še vedno ni hotel priznati ničesar, so Nemci tako pretepli, da so mu polomili nekaj reber. Zaradi tega dogodka se mu je omračil um in 25. januarja 1944 je za posledicami mučenja umrl na Dobrovljah. Kmalu zatem je vsa družina zapustila kmetijo, ki so jo leta 1945 Nemci požgali.
NARALOČNIK BOŠTJAN – NARALOČKI
Rodil se je v delavski družini 19. januarja 1877 v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je hodil tudi v osnovno šolo, potem pa se je izučil za tesarja. Delo je opravljal tudi v mnogih krajih, saj je kot avstrijski vojak v prvi svetovni vojni spoznal dosti sveta.
V kraljevini Jugoslaviji se ni menil za politiko, med okupacijo pa se je bal Nemcev, saj je pridno skrbel za partizane, ki so se pogosto oglašali na njegovem domu.
Maja 1944 so se v Šmihelu mudile enote brigade Ljube Šercerja. Boštjan jih je oskrbel z vrečami krompirja in z raznimi drugimi dobrinami, ko so se pojavili nemški policisti in vermani, ki so še videli, od kod in kaj odnašajo partizani. Boštjana pa so 25. maja 1944 za kazen ustrelili kar na domu.
NOVAK ALOJZ – GROSOV
Rodil se je 6. maja 1910 na Rečici ob Savinji. Bil je otrok iz majhne kmečke družine. Izučil se je za mesarja in živel v Mozirju. Delal je pri raznih mesarjih kot mesarski pomočnik. Z okupacijo se ni nikoli sprijaznil, zato se je 4. maja 1944 pridružil NOV. Na terenu Gore Oljke je bil sprva vojni, kasneje pa propagandni referent.
Od oktobra dalje je bil desetar v Tomšičevi brigadi. Z brigadose je udeležil številnih bojev na Pohorju, v okolici Šoštanja, Mozirja in v Zgornji Savinjski dolini.
Nemci so ga 6. januarja 1945 v bojih v okolici Bočne ujeli in odtlej je za njim izginila vsaka sled.
OBLAK ANTON – KOTENSKI
Rodil se je 19. decembra 1923 v kmečki družini v Šmihelu, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Ostal je kmečki delavec, ki je hodil na delo tudi k drugim kmetom, saj je bilo doma le malo posesti.
Bil je somišljenik upora proti okupatorju in 1. septembra 1944 se je pridružil enotam NOV. V Dolenjskem odredu je bil pomočnik mitraljezca. Belogardisti so ga 2. novembra 1944 ujeli v Stični. Odpeljali so ga v Begunje na Gorenjskem.
Proti koncu leta 1944 so ga poslali v taborišče Mauthausen, kjer je 5. marca 1945 umrl.
OLET ANTON – REBERŠAKOV
Rodil se je 11. januarja 1920 v Zavodnjah nad Šoštanjem v revni družini, zato je še kot predšolski otrok prišel v rejo na kmetijo Rozoničnik v Šmihelu. Tam je hodil tudi v šolo. Po šoli pa je pomagal pri delu na raznih kmetijah. Sodeloval je v Prosvetnem društvu v Šmihelu.
Z družino Rozoničnik, ki je bila zelo zavedna, je že jeseni 1941 zbiral orožje in druge potrebščine za partizane. Skupaj so nudili pomoč in podporo partizanom do 12. junija 1942, ko jih je gestapo aretiral in odpeljal v celjske zapore.
Antona so po hudem mučenju 23. junija 1942 v Celju ustrelili kot talca.
PAHOR FRANC DUŠAN – PAHORJEV
Rodil se je 17. januarja 1919 v Mozirju in se izučil za urarja. Potem je živel s starši na Ptuju, od koder se je moral ob okupaciji umakniti v Mozirje, kjer sta z Miklavčevim Vladom kmalu začela tiskati ciklostirane letake. Član Sokola in nasprotnik nemčurjev se je pridružil mozirskim ilegalcem in jih spodbudil, da so oktobra 1941 ustanovili odbor OF.
Začela se je živahna dejavnost: zbiranje sanitetnega materiala, streliva, oblačil, denarja, stiki z vodstvi enot NOV … Vse je vodil Dušan, dokler ga niso aretirali 4. februarja 1942 hkrati z nekaterimi drugimi člani odbora OF in somišljeniki upora proti okupatorju.
V celjskih zaporih so ga mučili in zasliševali, dokler niso od njega izsilili izjave o sodelovanju z NOV. V tej izjavi je prevzel vso odgovornost nase in ni bremenil nikogar od sodelavcev. Kot talca so ga ustrelili 3. aprila 1942.
PEČNIK FRANC – KOPAČEV
Rodil se je 23. avgusta 1897 v Radegundi. V šolo je hodil v Mozirju, preživel mladost v Ljubiji, potem pa se je poročil v Lepo Njivo.
Bil je somišljenik upora proti okupatorju in je NOV tudi materialno podpiral, saj je bil njegov sin Franc v partizanih.
On je sicer ostal doma in je postal nedolžna žrtev pobesnelih Ukrajincev, ki so 9. marca 1945 na pohodu iz Šoštanja v Mozirje pobijali vsevprek.
Tudi njega so odvedli s seboj in so ga na Brezju pri Mozirju ustrelili skupaj z drugimi ujetniki.
PEČNIK FRANC – KOPAČEV
Sin Franca in Helene se je rodil leta 1925 v Lepi Njivi. V družini je bilo več otrok in vsi so staršema pomagali pri delu na kmetiji. Tudi po osnovni šoli v Lepi Njivi je Franc ostal doma in pomagal očetu pri delu.
Oktobra 1944 so ga poklicali na Ljubno, ki je bilo takrat osvobojeno, da se pridruži NOV. Prišel je v Šercerjevo brigado.
Nemci so ga decembra 1944 ujeli in odvedli v Maribor. Čez mesec dni so ga iz mariborskih zaporov prepeljali na Ptuj, kjer so ga 26. januarja 1945 ustrelili kot talca.
PEČNIK MARIJA – OSREDNIKOVA
Hči Jakoba je bila rojena 18. januarja 1868 v Škalah pri Velenju. Na majhni kmetiji ni bilo dovolj kruha za družino s petimi otroki, zato so oče in otroci hodili na dnino, da so lahko preživeli.
Nemci, ki so pozimi leta 1944 znova osvajali izgubljeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini, so jo 2. decembra ustrelili na domu v Ljubiji, ne da bi imeli za to kakršenkoli razlog ali povod.
Pokopana je na pokopališču v Mozirju.
PETRIČ MARTIN – PETRIČEV
Sin Martina in Marije se je rodil 2. decembra 1905 v Lepi Njivi. Po osnovni šoli v Mozirju je delal kot dninar na raznih posestvih, saj na domačem posestvu ni mnogo dela. Doma v Lepi Njivi je živel do odhoda v NOV.
Partizanom se je pridružil prostovoljno 9. novembra 1944. Bil je borec v 2. četi 1. bataljona Šercerjeve brigade. Pri napadu na Luče so ga Nemci 18. decembra ujeli in odpeljali v Mozirje.
Ve se, da so ga Nemci nekaj časa zadrževali pri Majerholdu v Mozirju, potem pa je za njim izginila vsaka sled. Kot datum smrti je določen 31. december 1944.
PETRIN JOŽEF – JERGELNOV
Rojen je bil 14. marca 1926 v delavski družini na Brezju pri Mozirju. V šolo je hodil v Braslovčah, po šoli pa se je izučil za klobučarja. Bil je prisilno mobiliziran v nemško vojsko.
Ko mu je umrla mati, je dobil dopust, da se udeleži pogreba. V nemško vojsko pa se ni več vrnil, temveč se je 25. maja 1944 prostovoljno pridružil NOV.
Postal je starejši vodnik. V boju na Ojstrem Vrhu ob Kolpi je padel 4. januarja 1945.
PISTOTNIK FRANC
Rodil se je 19. marca 1892 v Špitaliču v okraju Kamnik. Po poklicu je bil lesni manipulant. Z družino se je preselil v Mozirje leta 1924. Okupacijske oblasti so vso družino izselile v Bosno. Sprva jebil v Sarajevu, kasneje pa nameščenec v domobranski vojašnici na Iliđi.
Osumili so ga, da sodeluje z NOV, zato so ga Nemci 8. septembra 1944 zaprli. Ustaško sodišče ga je obsodilo na dve leti zapora v Jasenovcu. Njegovo zadnje sporočilo ima datum 8. februar 1945. Pozneje ni nihče več slišal zanj. Kot datum smrti je določen 9. maj 1946.
PODVRATNIK ALOJZIJ – KORTNIKOV
Rodil se je v kmečki družini 20. oktobra 1904 v Lepi Njivi. V šolo je hodil v Mozirju, po šoli pa je ostal doma na posestvu pri bratu, saj ni mogel opravljati težjih del. Med vojno je obveščal partizane, jim nosil hrano in bil tudi sicer v pomoč.
Odred Ukrajincev, ki so pridivjali čez Lepo Njivo na poti iz Šoštanja v Mozirje je našel tudi njega doma. Odvedli so ga s seboj in ga skupaj z drugimi ujetniki 9. marca 1945 ustrelili v Delejevem gozdu. Pogrebci, ki so pokopali žrtve, so povedali, da so ga zadeli v glavo s petimi dum-dum kroglami.
PODVRATNIK ANTON – MLAČNIKOV
Sin Antona in Helene se je rodil 1. maja 1908 v Lepi Njivi. Po šolanju v Mozirju je ostal doma na kmetiji, ker ga je oče določil za svojega naslednika.
Po očetovi smrti je prevzel posestvo, se poročil in gospodaril na posestvu v Lepi Njivi do odhoda v partizane.
Z NOV je sodeloval že od leta 1942. Pri njem so partizani našli varno zatočišče, dobivali pa so tudi hrano. Potem pa se je 8. maja 1944 tudi sam vključil v NOV. Bil je borec v 3. četi 3. bataljona Tomšičeve brigade. Sodeloval je v mnogih bojih in v boju pri Resniku pod Pohorjem je 28. novembra 1944 padel.
Doma je ostala žena s tremi nepreskrbljenimi otroki.
POPRASK MARJAN CIRIL – PETROV
Sin Antona in Amalije se je rodil 15. avgusta 1937 v Ljubiji. Oče je bil čevljar in je preživljal številno družino samo s svojim delom.
Marjan je preživljal otroška leta doma pri starših. Proti koncu vojne, 25. marca 1945, je nekje našel nemško ročno bombo.
Vzel je sekiro, zamahnil z njo po granati in ob eksploziji omahnil v smrt.
PORT FRANC – KRPUHOV
Sin Gregorja in Terezije se je rodil 8. avgusta 1886 v Lepi Njivi. Bil je kmečki sin in je delal doma na posestvu, ki ga je prevzel po očetovi smrti. Doma je gospodaril tudi med drugo svetovno vojno.
Zaradi priletnosti ni šel v partizane, a jih je podpiral. Med boji je 6. decembra 1944 zadela njegovo gospodarsko poslopje granata in leseno poslopje se je vžgalo. Pohitel je, da bi iz hleva rešil živino, a je z živino vred v njem zgorel.
POVŠE DAMIJAN – ŠOŠTARJEV
Rodil se je 24. septembra 1914 v Ljubiji. Doma na majhni kmetiji je bilo devet otrok. Oče je bil čevljar in je le stežka preživljal veliko družino, zato so morali otroci zgodaj v uk in v samostojno zaposlitev.
Damijan se je izučil za tesarja. Zaradi bolehnosti ni šel v partizane, jim je pa od vsega začetka pomagal kot obveščevalec.
Tudi Damijan je postal ena izmed številnih žrtev pobesnele tolpe Ukrajincev, ki so 9. marca 1945 pridivjali mimo njegovega doma. Odvedli so ga s seboj in ga v bližnjem gozdu ustrelili.
POŽGAJNE FRANČIŠEK – SEDOVŠEKOV
Rodil se je 8. februarja 1913 v Lepi Njivi. Po osnovni šoli v Mozirju je ostal doma na posestvu, ki ga je po smrti staršev tudi prevzel.
Že od začetkov upora proti okupatorju je podpiral partizansko vojsko, ki se ji je 10. decembra 1944 pridružil tudi sam. Bil je v sestavu delavskega bataljona.
Med krajšim bivanjem doma so ga tam 9. marca 1945 zatekli Ukrajinci, ki so ga odvedli s seboj in ga kakšnih 500 metrov od doma ustrelili.
PRISLAN STANISLAV – KOCJANČKOV
Rodil se je 25. aprila 1921 v obrtniški družini v Mozirju. Po šoli v Mozirju se je izučil za mehanika.
V začetku druge svetovne vojne je delal v mehanični delavnici v Celovcu, kjer je postal leta 1943 aktivist. Naslednje leto je pobegnil iz Celovca in se na Pohorju pridružil Tomšičevi brigadi.
Nemci so ga 18. decembra 1944 ujeli v okolici Gornjega Grada in ga po dvodnevnem zaporu v Mozirju 20. decembra odvedli v neznano. Od tega dne je pogrešan. Za datum smrti je določen 9. maj 1945
PUNCER JAKOB – LEVČEV
Rodil se je 25. julija 1916 v Lokah, v osnovno šolo je hodil v Nazarje, potem pa je ostal doma na posestvu.
Na domačem posestvu je delal do 3. junija 1943, ko so ga mobilizirali v nemško vojsko. Poslali so ga na vzhodno fronto, kjer je prišel v rusko ujetništvo.
Marca 1944 se je pridružil partizanom in še istega meseca v bojih v Mikosevcih pri Novem Sadu padel.
PUNCER JOŽEF – KREŠEV
Rodil se je 28. oktobra 1901 v Lokah, v šolo je hodil v Nazarje, po šolanju pa je delal doma na posestvu.
Na domačem posestvu so ga 29. novembra 1944 mobilizirali v NOV. Bil je borec v Bračičevi brigadi, kasneje pa v Kozjanskem odredu.
Nemci so ga 20. marca 1945 ujeli pri Rimskih Toplicah in ga zaprli v celjske zapore. Iz Celja so ga premestili v Maribor, kjer so ga 9. aprila 1945 ustrelili kot talca.
RAJŠTER ALOJZIJ – RAJŠTERJEV
Sin Jakoba in Elizabete se je rodil 21. junija 1912 v Ljubiji in ostal po šolanju v Mozirju na domači kmetiji. Potem se je izučil za čevljarja, delal sprva kot pomočnik pri čevljarju v Ljubiji, nato pa v Mariboru. Bil je član Sokola ter dramske in pevske sekcije.
Po razpadu kraljeve jugoslovanske vojske se je vrnil domov. Od vsega začetka je oskrboval partizane je s hrano in z drugimi potrebščinami, delal na terenu, sam pa se je pridružil NOV spomladi leta 1944. V Tomšičevi brigadi je bil borec z imenom Zlatko. Z brigado je sodeloval pozimi 1944/45 v bojih za osvoboditev Štajerske in Koroške.
Nemci so ga ujeli 3. marca 1945, ko je s skupino tovarišev prenočeval pri kmetu v Kozjaku nad Dravogradom. Še istega dne so Nemci vso skupino postrelili.
RAK JANEZ – DROFELNIKOV
Rodil se je 28. novembra 1906 na Brezju, v Šmihelu je hodil v šolo, potem pa je delal na domačem posestvu do 20. aprila 1944, ko je vstopil v Šercerjevo brigado.
Kmalu po vstopu v NOV je bil v Šentjanžu pri Rečici ranjen v levo roko, ki so mu jo morali amputirati tik pod ramenom. Zdravil se je v partizanski bolnišnici.
Smrtno ranjen je bil 9. januarja 1945 v Rovtu nad Bočno. Po vojni so njegove posmrtne ostanke prekopali na pokopališče v Mozirju
RAK MATIJA – DROFELNIKOV
Rodil se je leta 1873 v Braslovčah, nato pa je živel v Ljubiji. Bil je tesar.
Družino je preživljal samo s svojim zaslužkom, saj niso imeli razen stanovanjske hiše nobene druge posesti.
Postal je nesrečna žrtev vojnega nasilja. Nemški stražar ga je 7. decembra 1944 brez vsakega povoda ustrelil v Mozirju sredi ceste. Pokopan je na pokopališču v Mozirju.
RAMŠAK MIRKO – OŽIRJEV
Rodil se je leta 1927 v Šoštanju, potem pa je prišel kot rejenec k družini Ožir v Radegundo, kjer je živel in delal na posestvu, dokler ni leta 1944 vstopil v NOV.
Bil je borec v Šercerjevi brigadi. Po poizvedbah, ki jih je opravil Rdeči križ, naj bi padel leta 1945 v boju z Nemci v Smuči Dolu pri Vačah.
REBERŠAK JOŽEF – BUKOVČNIKOV
Sin Matevža in Helene se je rodil 7. marca 1904 v Lepi Njivi. V šolo je hodil v Skorno pri Šoštanju. V družini je bilo več otrok. On je bil najstarejši in je postal gospodar na posestvu.
Sodeloval je z narodno-osvobodilnim gibanjem, podpiral partizane in se jim novembra 1944 tudi sam pridružil.
Zaradi vnete noge je bil čez zimo doma na počitku, ko so mimo hiše pridivjali Ukrajinci. Odvedli so ga s seboj in ga skupaj z drugimi žrtvami 9. marca 1945 ustrelili v Trnavčah pod Radegundo.
REITER FORTUNAT – ŽIKARJEV
Rodil se je 13. julija 1910 v Gornjem Gradu.
Bil je zidar, ki je poleg tega delal tudi na majhnem domačem posestvu.
Tako je bilo do oktobra 1944, ko se je pridružil NOV. Bil je na komandi mesta v Račici ob Savinji.
Decembra 1944 so šli trije borci v patruljo v Trnavče, kjer s jih zajeli Nemci, jih odpeljali v Mozirje in čez nekaj dni v celjske zapore. Od tod so Fortunata premestili v Maribor in slednjič v taborišče Dachau. Tam so ga 27. februarja 1945 ubili.
RIBIČ IVAN – RIBIČEV
Sin Antona in Marije se je rodil 21. julija 1911 v Slovenj Gradcu. V osnovno šolo je hodil v Mozirju. Bil je sin delavca in je že v zgodnji mladosti okusil, kako grenak je boj za preživetje. Tako je bilo tudi potem, ko je delal kot dninar in sezonski delavec.
Kmalu je postal somišljenik NOV in začel je pomagati partizanom, ki se jim je jeseni 1944 pridružil tudi sam. Prišel je v Šercerjevo brigado, pozneje pa je bil telefonist v Tomšičevi brigadi.
V boju pri Sv. Lenartu pod Sveto planino so ga Nemci ujeli in ga 25. marca 1945 z brzostrelko prerešetali preko trebuha. Tam so ga tudi pokopali.
ROZONIČNIK ANTON – REBERŠAKOV
Sin Valentina se je rodil 15. januarja 1893 v Šmihelu. Zaradi naglušnosti ni hodil v šolo. Brati, pisati in računati se je naučil doma. Bil je nadarjen, saj se je sam izučil za tesarja in kot samouk je kmetom izdeloval razne stroje.
Ko so Nemci aretirali njegova brata Marka in Pavla ter svakinjo Nežo, je bil Tone v Lepi Njivi in se je aretaciji izognil. V decembrski nemški ofenzivi leta 1944 ga je pri gašenju požara v Lepi Njivi zadela nemška topovska granata.
ROZONIČNIK MARKO – REBERŠAKOV
Sin Valentina se je rodil 8. aprila 1900 v Šmihelu, kjer je hodil tudi v šolo, potem pa se je sam izučil za tesarja. Pomagal je bratu Pavlu na njegovem posestvu, sicer pa je hodil tudi na dnino.
Že jeseni 1941 sta oba brata začela zbirati orožje za partizane, ki so se mudili v Šmihelu in okolici. Bil je tudi obveščevalec.
Oba brata, rejenca Antona in dva soseda so Nemci 12. junija 1942 aretirali in odvedli v celjske zapore. Marko in njegov brat Pavel sta bila med talci, ki so jih 23. junija 1942 ustrelili v Celju.
ROZONIČNIK NEŽA – REBERŠAKOVA
Rodila se je 11. januarja 1903 na hribovski kmetiji v Dol-Suhi nad Rečico ob Savinji. Po osnovni šoli je šla še v gospodinjsko šolo v Svečino. Poročila se je s Pavlom Rozoničnikom v Šmihelu. Imela sta pet otrok.
Skupaj z možem se je takoj po okupaciji pridružila ilegalnemu uporu, nudila partizanom hrano, oblačila in siceršnjo pomoč.
Zaradi izdajstva so njenega moža in svaka Marka 12. junija 1942 Nemci zaprli in odvedli v celjske zapore, kjer sta postala žrtvi kot talca.
Nežo so Nemci z otroki odpeljali 4. avgusta 1942 v Celje, kjer so jo ločili od otrok in poslali v taborišče Auschwitz. Taborišče jo je naglo strlo in že septembra 1942 je tam zaradi trpinčenja umrla.
ROZONIČNIK PAVEL – REBERŠAKOV
Rodil se je 15. januarja 1902 v Šmihelu, kjer je hodil tudi v šolo, Po šoli je pomagal na očetovem posestvu, ki ga je potem prevzel in postal napreden kmetovalec in sadjar. Večkrat je bil odbornik Kmetijske zadruge, sodeloval pa je tudi pri kulturnem in prosvetnem delu v Šmihelu.
Bil je med prvimi v Šmihelu, ki so v ilegali ponudili pomoč partizanom in k sodelovanju je pritegnil vso svojo družino.Bil je tudi odbornik v prvem odboru OF v Šmihelu. Partizanom je tudi popravljal orožje.
Zaradi izdajstva so ga 12. junija 1942 gestapovci zaprli in odvedli v celjske zapore. Tam so ga med zasliševanjem mučili, a iz njega niso izvlekli nič. Skupaj z bratom Pavlom je bil med talci, ki so jih v Celju ustrelili 23. junija 1942.
SEDOVŠEK JANEZ – KOVAČEV IVAN
Sin Antona in Marija se je rodil 26. aprila 1905 v Lepi Njivi. V osnovno šolo je hodil v Mozirju. Postal je delavec
Oktobra 1944 se je pridružil NOV in prišel v sestavo delavskega bataljona na Rečici ob Savinji.
Aprila 1945 so njegovo enoto premestili na Vransko, kjer so ga nemški policisti ujeli in po nekaj dneh zapora 24. aprila 1945 ustrelili.
SKORNŠEK JOŽEFA – SKORNŠKOVA
Rodila se je 30. januarja 1909 v Ljubiji, v osnovno šolo je hodila v Mozirju. Poročena je bila s čevljarjem Rafaelom Skornškom.
Njen mož se je v začetku leta 1942 povezal s somišljeniki upora proti okupatorju in postal obveščevalec. Zaradi sodelovanja z NOV so ga 12. junija 1942 zaprli in enajst dni zatem v Celju ustrelili kot talca.
Jožefo so s tremi nepreskrbljenimi otroki 4. avgusta 1942 odpeljali v Celje, kjer so jo ločili od otrok in poslali v taborišče Auschwitz. Tam je zaradi izčrpanosti 14. aprila 1943 umrla.
SKORNŠEK RAFAEL – SKORNŠKOV
Rodil se je 22. oktobra 1904 na Brezju. Živel je v Mozirju, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Po šoli se je izučil za čevljarja in opravljal obrt v Mozirju. V začetku leta 1942 se je povezal s somišljeniki NOV ter postal obveščevalec. Partizanom je popravljal čevlje, zbiral zanje pomembne podatke in jih posredoval borcem prvega Štajerskega bataljona.
Nemci so ga 12. junija 1942 aretirali in odpeljali v celjske zapore, kjer so ga 23. junija 1942 ustrelili kot talca.
SOLAR FRANC – BERLOŽNIKOV
Rodil se je v kmečki družini 11. oktobra 1917 v Sublettu, Wyoming, USA. V osnovno šolo je hodil v Mozirju, po šolanju pa je ostal doma na posestvu.
Prva leta okupacije je bil doma, a 20. junija 1943 so ga mobilizirali v nemško vojsko. Bil je ranjen in je prišel julija 1944 domov. Že čez nekaj dni se je vključil v Šlandrovo brigado, ki je 12. septembra 1944 napadla Mozirje.
Med obkoljevanjem kraja je padel, oddaljen le kakšnih dve sto metrov od svojega doma.
STRMŠEK FRANČIŠEK – KOLENČEV
Sin Antona se je rodil 30. marca 1911 v Mozirju, kjer je dokončal osnovno šolo. Nato se je šolal še v meščanski šoli, a po šolanju je ostal doma. Po materini smrti se je preselil k stricu, ki je bil župnik v Šmihelu. Sodeloval je pri dramski skupini Prosvetnega društva.
Ob okupatorjevem prihodu je stal ob strani. Z njim ni sodeloval, a do leta 1944 tudi ni šel med borce NOV. Ni znano, kdaj in kje so ga ujeli Nemci. Prišel je v mariborske zapore, kjer so ga 30. marca 1945 ustrelili kot talca.
STROPNIK JOŽICA – JURJEVA
Rodila se je 16. februarja 1944 v Ljubiji in je bila stara komaj dobrih pet mesecev, ko jo je 1. avgusta 1944 na domu v Ljubiji ubila nemška topovska granata. To se je zgodilo ob spopadu nemške policije z bataljonom Tomšičeve brigade.
To je bil hud udarec za družino tesarja Ivana Stropnika.
ŠTRAMCER JOŽE – ŠTRAMCERJEV
Sin Martina se je rodil 23. februarja 1899 v Idrijskem Logu. Po šoli je bil sprva doma pri starših, ob okupaciji pa je služboval kot orožniški narednik v Lučah.
Takoj se je povezal z OF. Zaradi sodelovanja z OF so ga Nemci maja 1942 aretirali in odpeljali v celjske zapore.
Iz Celja so ga poslali v taborišče Mauthausen, kjer je zaradi mučenja 15. novembra 1942 umrl.
ŠUMEČNIK PAVEL – SPODNJEGOLTNIKOV
Sin Jurija se je rodil 22. junija 1929 v Šmihelu v številni kmečki družini. Po šoli v Šmihelu je pomagal doma na posestvu.
Nemški vojaki so ga med hajko 8. oktobra 1943 ustrelili, ko je nedolžno pasel živino na šmihelski gmajni.
TEVŽ FRANC – ČEKANOV
Rodil se je 13. aprila 1926 na Brezju v delavski družini. V šolo je hodil v Mozirju, potem pa se je učil za mizarja.
Do 24. maja 1944 je bil mizarski pomočnik, tega dne pa se je pridružil NOV. Bil je borec in kurir v 2. bataljonu Šlandrove brigade.
Aprila 1945 je spremljal skupino Angležev in Francozov, ki so pobegnili iz nemškega ujetništva. V Bistri pri Črni so jih 21. aprila 1945 Nemci napadli iz zasede. Tevža so kot ujetnika odpeljali v Dravograd in nato v Celovec, kjer se za njim izgubi vsaka sled.
Kot datum smrti je določen 30. junij 1945.
TOČAJ GREGOR – TOČAJEV
Rodil se je 14. marca 1921 v Lepi Njivi v delavski družini, v kateri je bilo več otrok. V šolo je hodil v Lepi Njivi, potem pa je kot delavec opravljal mnogotera dela v raznih krajih.
Soglašal in podpiral je delovanje OF ter upor proti okupatorju, a v NOV je vstopil prostovoljno 2. januarja 1944. Bil je v 1. četi 2. bataljona Tomšičeve brigade. V eni izmed bitk brigade je bil 1. aprila 1945 pri nekem kmetu na Mlakah v bližini Pernic pri Dravogradu. Na sovražnika je streljal skozi okno iz hiše, ki se je zaradi zažigalnih granat vžgala.
Ubežati je skušal skozi okno, a Nemci so ga opazili in streljali nanj. V prsi sta ga zadeli dve krogli in bil je na mestu mrtev.
TRATNIK JAKOB – KUKČEV
Rodil se je 8. junija 1890 v Dolu kot kmečki sin. Po poroki je kupil v Ljubiji majhno posestvo, kjer je živel z družino.
Kmetija ni dala dovolj za preživetje, zato se je ukvarjal s prevozništvom. Imel je konjsko vprego, s katero je pridno prevažal razne tovore.
Podpiral je narodno-osvobodilno gibanje in partizane, kolikor je pač mogel. Med obstreljevanjem Mozirja ga je 6. oktobra 1944 pred njegovim domom v Ljubiji ranila nemška granata. Zaradi poškodb je 15. oktobra 1944 umrl v Dolu. Zapustil je ženo in tri nepreskrbljene otroke.
UMEK STANKO
Rodil se je 28. oktobra 1913 v Trstu. Po šoli se je v Celju izučil za brivsko frizerskega pomočnika, delal v raznih krajih Jugoslavije do leta 1939, ko je odšel v Berlin, kjer je dopolnil svoje znanje v damski frizerski stroki. Za kratek čas se je vrnil v Celje, potem pa je prišel za pomočnika k frizerju Ivanu Vajdu v Mozirje.
Po okupaciji se je vključil v ilegalno delo. K Mariji Goričar je hodil na sestanke, ki so trajali pozno v noč. Tudi njega so – kakor druge mozirske ilegalce – aretirali in ga 23. maja 1942 odgnali v celjske zapore.
Četudi so ga mučili, ni izdal ničesar, zato so ga prepeljali v Maribor, kjer so ga 3. junija 1942 ustrelili kot talca. Pokopan je v Gradcu.
URBANC ALOJZ – URBANČEV
Sin Jožefa in Karoline se je rodil leta 1908 v Lepi Njivi. V šolo je hodil v Mozirju, po šoli pa je pomagal staršem pri delu na srednje veliki kmetiji.
V NOV je sodeloval od 10. aprila 1944, ko so ga mobilizirali in poslali v Šlandrovo brigado, ki je bila takrat na Dolenjskem. Na poti so mobiliziranci 20. aprila 1944 pri Trojanah zašli v nemško zasedo.
V boju med partizani in Nemci je Lojze padel in je pokopan na Trojanah, prav na kraju spopada.
URBANC AVGUŠTIN – URBANČEV
Sin Jožefa in Karoline se je rodil 20. avgusta 1921 v Lepi Njivi. Po šoli na Lepi Njivi je pomagal nekaj časa staršem doma na srednje velikem posestvu, potem pa je šel v uk za krojača, ker je bil civilni invalid.
Ves čas okupacije je živel doma na Lepi Njivi in po svojih močeh je pomagal tudi partizanom.
Postal je ena izmed nedolžnih žrtev, ki so jih 9. marca 1945 pobili pobesneli Ukrajinci na poti iz Šoštanja čez Lepo Njivo v Mozirje. Skupaj z drugimi so ga ustrelili na Brezju pri Mozirju.
USAR ALOJZIJ – BAVČEV
Sin Franca in Neže se je rodil 25. junija 1907 na majhni kmetiji v Ljubiji. Po šoli v Mozirju je bil nekaj časa doma, potem pa se je šel v Gorenje učit za krojača. Dokaj časa si je služil kruh kot potujoči krojač, dokler si ni s prihranki in ženino pomočjo zgradil v domačem kraju hišo, kjer je potem opravljal krojaško obrt.
Bil je odločen nasprotnik nemškega okupatorja. Že proti koncu leta 1941 se je povezal s partizani in je z njimi sodeloval ter jim pomagal z oskrbo in predelavo oblačil.
Sredi noči 12. junija 1942 ga je aretiral gestapo. Odpeljali so ga v celjske zapore. Po dolgotrajnem nečloveškem mučenju so ga 7. julija 1942 ustrelili kot talca.
Ženo Pepco so z dvema otrokoma kmalu zatem odpeljali v taborišče Auschwitz.
VENIŠNIK ANA LUDMILA – MOŽETOVA
Rodila se je 12. januarja 1927 Antonu in Ani v Mozirju. Bila je vedro in vestno dekle, ki se je takoj po okupaciji vključila v upor proti okupatorju.
Bila je med prvimi članicami mladinskega odbora. Zbirala je sanitetni material, pisarniške potrebščine, pekla pecivo za bolnišnice, pletla nogavice in rokavice ter sodelovala v vsehilegalnih akcijah. Izbrala si je ilegalno ime Jelka.
Nemcem je postala sumljiva, zato je odšla 4. maja 1944 v partizane. Bila je bolničarka v partizanski bolnišnici v Podvolovljeku. Ko so zvedeli, da je bolnišnica izdana, sta se obe bolničarki z osmimi ranjenci odločili za umik po meter visokem snegu proti Črnivcu. Na meji med Štajersko in Kranjsko so 27. januarja 1945 povsem izčrpane zajeli Nemci in jih postrelili.
VERBUČ BLAŽ – VAUHARJEV
Sin Janeza in Marije se je rodil 1. februarja 1917 v Lepi Njivi. Po šoli v Šmihelu je ostal doma in pomagal staršem pri delu na srednje veliki kmetiji.
Od jeseni 1942 je bil v zvezi s partizani. Mednje je stopil 17.maja 1943. Bil je kurir na kurirski postaji TV 23. Nobene naloge se ni ustrašil, čeprav se je na terenu srečeval s številnimi nevarnostmi.
V noči z 8- na 9. januar 1945 je bil z nekaterimi tovariši pri Francu Zidarnu v Radegundi. Povsem nepričakovano so hišo obkolili Nemci, jih ujeli in po kratkem zasliševanju 9. januarja 1945 v Suhi pri Rečici postrelili
VERHOVNIK VIKTOR – PAPEŽOV
Sin Franca je bil rojen v kmečki družini 4. septembra 1908 v Lokah. Po osnovni šoli je ostal doma na kmetiji, pozneje pa se je lotil trgovanja z lesom.
Tako je bilo tudi med okupacijo, dokler ga niso septembra 1944 mobilizirali v Tomšičevo brigado.
V bližini Velenja so 26. januarja 1945 partizani zašli v nemško zasedo. Viktorja so ujeli in ga še istega dne ustrelili.
VISOČNIK JOŽE – BAJDELNOV
Sin Gregorja in Marije se je rodil 17. februarja 1926 v Lepi Njivi. V šolo je hodil v Šmihelu, po šoli pa je ostal na domu in pomagal staršem pri kmečkem delu. Bilo mu je komaj 18 let, ko je leta 1944 odšel prostovoljno v partizane. Bil je borec v Šercerjevi brigadi. Domnevno je v boju z okupatorjem padel jeseni leta 1944 pri Podčetrtku. Kot datum smrti je določen 9. marec 1945 v Mozirju.
VODUŠEK ANTON – KECEJEV
Sin Franca se je rodil 1. januarja 1921 na Dobrovljah. Po šoli se je šel kmečki sin učit za mesarja.
Po okupaciji si je našel delo v Innsbrucku v Avstriji, kjer je bil do avgusta 1944, ko se je vrnil domov in vstopil v Šlandrovo brigado.
Brigada se je 15. oktobra 1944 pri Čatežu na Dolenjskem zapletla v spopad z belogardisti. Tone je v tem spopadu padel.
ZACIRKOVNIK ANTON – GMAJNARJEV
Sin Franca in Marije se je rodil 4. januarja 1903 v Lepi Njivi. V šolo je hodil v Mozirju, po obveznem šolanju pa je ostal doma na kmetiji in pomagal staršem pri delu.
Bil je somišljenik narodno-osvobodilnega gibanja in je od samega začetka zalagal partizane s hrano.
Na poti v Mozirje so ga 9. marca 1945 zajeli podivjani Ukrajinci, ki so iz Šoštanja čez Lepo Njivo krenili v Mozirje. Nasilno so ga odvedli s seboj in ga z drugimi v Delejevem gozdu še istega dne ustrelili.
ZADNIK DANIEL – VRBANOV
Rodil se je 16. decembra 1923 v Lokah pri Mozirju. V šolo je hodil v Mozirju, po šoli pa se je zaposlil na žagi. Delal je tudi doma na materinem posestvu.
V nemško vojsko so ga prisilno mobilizirali 23. julija 1942. Iz nemške vojske je 20. oktobra 1943 pobegnil in se 11. novembra 1943 pridružil Šlandrovi brigadi.
V boju z Nemci je padel 16. februarja 1945 v Tuhinju.
ZAVOLOVŠEK ŠTEFKA
Hči Antona in Marije, rojene Strmšek, se je rodila 15. avgusta 1919 v Bočni. Kot trgovska pomočnica je delala v trgovini pri Martinu Melavcu v Mozirju, kjer je tudi stanovala.
Obe, njena in Melavčeva družina sta sodelovali z odporniškim gibanjem, zato je tudi Štefka pomagala, predvsem kot prenašalka sporočil. Skupaj z Melavčevo družino so jo 4. avgusta 1942 odpeljali v Celje, kjer se je v zbirnem centru v okoliški šoli srečali s svojimi starši in sestro.
Nemci so jo ločili od družine in jo z drugimi zaporniki določili za transport v taborišče Auschwitz, kjer se je 14. novembra 1942 končalo njeno življenje.
ŽAGAR ANA – MIHOVA
Rodila se je 30. novembra 1904 v Potoku pri Nazarjah. V Nazarjah je hodila tudi v šolo. Nekaj časa je delala kot gospodinjska pomočnica, potem pa se je poročila na kmetijo v Loke.
S sinom Martinom sta se peljala z vozom v Nazarje, ko sta 30. avgusta 1944 naletela na mino. Za poškodbami eksplozije je še istega dne umrla.
ŽAGAR MARTIN – MIHOV
Rodil se je 27. julija 1938 v kmečki družini v Lokah pri Mozirju.
Z materjo je bil na vozu, ko sta se 30. avgusta 1944 peljala v Nazarje. Naletela sta na mino in za posledicami eksplozije sta istega dne umrla mati in sin.
ŽIHER FRANC – VRTNARJEV
Rodil se je 29. novembra 1911 pri Marjeti blizu Ptuja. Potem se je preselil v Mozirje, kjer je imel lastno vrtnarijo.
Z vrtnarijo se je ukvarjal tudi v času okupacije do 24. aprila 1944, ko je začel sodelovati z NOV. Sprva je bil na terenu, nato pa je bil v Gubčevi brigadi komisar čete.
V boju z belogardisti je 2. marca 1945 padel v vasi Poljane blizu Primskovega.
ŽUNTER FRANC – ŽUNTERJEV
Rodil se je 3. marca 1908 na Prihovi, kasneje je živel v Lokah pri Mozirju. Po osnovni šoli se je zaposlil kot industrijski delavec v Nazarjah.
V lesnem obratu v Nazarjah je delal do 22. aprila 1944, ko je vstopil v NOV.
Bil je v Ljubljanski brigadi. Novembra 1944 je padel v boju pri Kočevju.
