Zaradi omejenega prostora v stacionarnih bolnicah so ozdraveli borci, ki še niso bili v celoti sposobni za naporno delovanje v operativnih enotah, ostali v bolniškem staležu v premični bolnici (rekonvalescenti). Poleg trga so bili v tej enoti bolnice tudi lažje ranjeni ali drugače poškodovani, ki niso bili sposobni za delovanje v enotah.
Za lažje poškodovane in rekonvalescente je bila organizirana premična bolnica, ki je pričela delovati junija 1944 in je delovala do nemške ofenzive decembra 1944. Prva lokacija premične bolnice PE I je bila na Oferski bajti na Prodnikovem posestvu.
V času nemškega vdora na Solčavsko se je PE premikala od kmetije do kmetije. Pozneje se je za dalj časa nastanila na Tostovršnikovo domačijo in za tem pri Račniku v Podraduhi. PE I so ukinili v času nemške ofenzive in ponovne zasedbe Solčave, borce in osebje so napotili v različne enote.
Vodja PE I je bil Ferdinand Kotnik – Joško. Stalnega bolničarja v začetku niso imeli, občasno je v enoto prihajal na kontrolo sanitetno referent koroškega odreda. Konec septembra so bolnišnici dodelili kuharico Ivanko Planko iz Dobja pri Planini, ki je v tej enoti ostala do konca vojne. Oktobra so enoti dodelili še bolničarko iz štaba cone Rezko Povalej, ki je bila pozneje premeščena v SVPB-SZC II.
»Oferska bajta« kjer je bila prva postojanka premične bolnice, fotografija iz Koroško partizansko zdravstvo
Po reorganizaciji enot bolnice v Robanovem kotu, konec decembra 1944, je ponovno nastala potreba po organiziranju premične bolnišnice. Težje ranjence so iz enote II premestili v enoto I, ker ni bilo več prostora za lažje ranjence, ki so lahko hodili, teh le bilo osem, napotili v Logarski kot, kjer je v planinski koči Franca Logarja nastala nova premična bolnice imenovana PE II. Tem se je v sredini januarja 1945 pridružilo 17 borcev 1. bataljona Zidanškove brigade, ki so se morali zdraviti zaradi ozeblin, poškodb in hude izčrpanosti po težkem pohodu bataljona preko Belske planine.
PE II v Logarskem kotu ni mogla ostati dolgo. Odločili so se premakniti v Matkov kot, kjer so se najprej ustavili pri Gradišniku in po počitku nadaljevali pot Kočnarja in se ponovno vrnili na Gradišče, ker tudi tu ni bilo več dovolj prostora so se napotili do drvarske koče ob Ručniku – prve partizanske bolnice v Matkovem kotu, kjer pa je že bila nameščena kurirska postaja in so se morali proti večeru napotiti v Solčavo, ter preko nje do kmetije Prodnik v Podolševi, kjer so v gozdu nad kmetijo prenočili. Drugi dan so si uredili zasilni tabor do takrat, ko so jim uredili novo lokacijo bolnice v Koprivni v Zgornji Mežiški dolini. Tu je PE II ostala do 18. aprila 1945, o se je ponovno vrnila na Solčavsko.
Bližajoči konec vojne je zahteval nove reorganizacije, večina se je napotila v svoje enote. Preostalih deset lažjih ranjencev. Ki so lahko hodili in osebje bolnice so dobili nalogo, da se premaknejo na objekt bolnice pod Knezovo elektrarno, ki je Nemci niso odkrili. Ponovno v Robanovem kotu so nestrpno čakali konec vojne. Prvega moja je osebje bolnice organiziralo na kmetiji Havdej družabni dan, kjer je nastalo pravo praznovanje. Ranjence premične bolnice so 12. maja 1945 preselili v Črnsko bolnico.
Viri: A. Ikovic, M. Linasi, Koroško partizansko zdravstvo