Bitenc Viktorija, poročena Venišnik, je zapisala del spominov svojega očeta Alojza BITENCA s Pobrež o likvidaciji Petkove bolnice takole:
(Prepis originala zapisa hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor)
Okupator je linije – Solčava – Mozirje – Kamnik – Mozirje je zasedel z močnimi oddelki prav na gosto, tako, da nam še vedno ni bilo mogoče dobivati živeža. V tem stanju smo preživljali in dočakali Novo Leto 1945. Močne patrulje so pa še vedno od časa do časa udirale v Podvolovljek dasi borb ni bilo več. Ker nam je primanjkovalo hrane je prve dni januarja uprava bolnice dobila v bližini Sv. Antona eno govedo, s čemer bi bila prehrambena situacija začasno poboljšana.
Prišel je 7. januar 1945. Stroga zima, vendar mirno vreme. V zgodnjem jutru iz tišine zaropočejo ostri rafali. Streli kmalu utihnejo. Nenadoma pride iz stražarskega mesta poročilo: švabi se bližajo v smeri bolnice. Odrejen je alarm. Straže se pojačajo, ranjenci prejemajo obleke in se opremljajo za pokret. Tudi težji ranjenci (nepokretni) se oblačimo. Stroga pripravljenost, stanje zelo napeto. Tedaj sem vprašal, kaj bo z nami – nepokretneži, ker sami nismo bili sposobni za pohod. Tolažijo nas, da je vse urejeno, če bo sila, nas bodo prenesli v prvi pripravljen varen bunker. Tako napeto stanje traja nekako eno uro. Prihajajo vesti, da niso Nemci, temveč, da se štab Pohorske brigade pomika blizu bolnice v planino. Napetost pojenja in nekateri ranjenci odlagajo svoje stvari ter legajo na ležišča.
Nenadoma pa zaropočejo rafali in puške nad bolnico, v smeri bolnice. Vse kar je sposobno za hojo se takoj izprazne iz bolnice – v trenutku je bila bolnica prazna, ostalo nas je po ležiščih le okoli 20 ranjencev – težjih ranjencev – dočim je postajalo streljanje vedno močnejše in se je približevalo. Gledal sem skozi okno, kako so rafali lupili zmrzlo lubje okoli bolnice stoječih dreves. Močan sunek s puškinim kopitom ob vhodna vrata, ki so se s hipoma odprla in je stal vojak v nem. uniformi pred menoj, m…. brzostrelko naravnost in pred nas. Zakričal je nekaj, zdi se mi »orožje sem« in to po slovensko. Bil sem kot v ekstazi – ne spominjam se, ali sem kaj govoril ali le molčal. Spominjam pa se, da so se tedaj oglašali ranjenci: »mi nimamo orožja, mi smo sami bolniki«. Tedaj je napadalec povesil orožje in zamomljal: »se mi je zdelo, da je mogoče tu nekje bolnica«, stekel pri nasprotnih vratih ven, od koder smo slišali klic »stoj« in takoj rafal. Takoj na to je ves prestrašen pri vhodnih vratih eden naših ranjencev (neki železničar) ter nam šepnil »Kostja je padel«. Pozneje nam je pripovedoval, da se je on in Kostja (težje ranjen partizan) nahajal v trenutku, ko je pridrvel napadalec iz bolnice, zunaj bolnice in da je na njegov poziv takoj postal in dvignil roke, dočim je Kostja rinil dalje, na kar ga je z rafalom v hrbet porinil pred skale. Za nekaj trenutkom smo ostali sami, kajti prvi napadalec se ni takoj vrnil. Pričeli pa so prihajati drugi napadalci, s hrupom in kričanjem udirali v bolnico, streljanje pa je polagoma ponehalo. Napolnila se je bolnica z napadalci, ki so nas zmerjali in zasramovali, ob enem pa stikali za plenom. Vsi so govorili slovensko, niti enega Nemca nisem videl med njimi, kar se mi je zdelo zelo čudno. Kmalu pa je prišel nazaj prvi napadalec, ki se je nad svojimi ljudmi razkuril in jih razgnal na položaje, dočim je ostalo v sobi le nekaj napadalcev. Spoznal sem, da je bil prvi napadalec njihov komandant. Sledila je preiskava in plenjenje. Kar je bilo količkaj vrednega so zbrali skupaj, tudi iz stranskih zgradb. Vse so odnesli. Zalogo masti iz kuhinje, zaklano govedo, ki je zunaj zmrznjeno viselo na deblu smreke, druge zaloge hrane, zdravniški pribor, obveze, zdravila, odeje, torej vse, kar je imelo količkaj vrednosti. Le vsakemu ranjencu so pustili odejo, dočim so zahtevali od nas vse druge vrednosti: žepne nože, ure itd.
Pristopil je komandant z beležnico in po vrsti popisal vse ranjence. Ime in priimek, roj. podatke in od kod je. Zapisal je tudi mene. Ko sem mu povedal svoje ime, me je nekaj časa opazoval, nato pa vprašal od kod sem. Povedal se mu: iz Rečice. Vprašal me je če poznam Ivana Bitenca iz Mozirja in če sem mu v rodu. Rekel sem mu, da je moj nečak. Tedaj je postal bolj prijazen in me vprašal kje je sedaj Ivan. Odgovoril sem mu, da ne vem (vedel sem, da je v Ljubiji – a mu tega nisem povedal). Vprašal me je, če bi ga bil pripravljen poiskati, če bi prišel domov. Odgovoril sem, da bi poskušal, če bi bilo mogoče pozvedeti zanj. Komandant napadalcev je pred odhodom pozval ranjence, da lahko, kdor se čuti sposobnega, gre z njimi. Odločilo se je kakih 12, ki so odšli z njimi. Vsi ti so bili par dni za tem postreljeni v Fludrskem grabnu v Ljubnem. V bolnici nas je ostalo tudi od prilike 12.
Na to so pospravili plen in odšli. Zadnji odhajajoči nam je vrgel skozi vrata pol vreče suhih krhljev rekoč: »To imate, da ne boste pocrkali«. Nastala je tišina, kaj sedaj? Začuje se sumljivo prasketanje, ki se stopnjuje, zgradbo objame dim in ogenj. Zažgali so stranska poslopja na obeh straneh bolnice, le bolnica ni gorela. Bili smo nemočni, a zaskrbljeni. Kmalu opazimo, da liže plamen pročelno steno naše zgradbe, dočim se je nahajala kuhinja vsa v plamenu. Treba bo gasiti! Za to smo se odločili jah, Robanov Tine (iz Robanovega kota) in neki Rabuda iz Hrastnika ali Zagorja. Rabudi sem rekel, naj zleze na streho in poriva sneg na rob strehe, ki se je vžigala. Robanov Tine je našel lonec, v katerega je na studencu prestrezal vodo in jo podajal meni. Jaz pa sem z eno roko visel za podboj, z drugo odmetaval gorečo slamo v vodo in posrečilo se nam je ogenj pogasiti. Ker se je zgradba kuhinje zrušila in je ogenj pojenjal smo bili za enkrat rešeni…( tu je zapisa pričevanja konec)
Po zapisanem pričevanju Antona Čandra iz Šoštanja so domobranci ponovno prišli v uničeni tabor bolnice nekako štirinajst dni pozneje. Ob tej priliki so odpeljali še preostale ranjence le Bitencu se je ob drugem prihodu domobrancev v bolnišnico nekako uspelo izmuzniti zajetju. Ranjeno nogo si je ovil z odejo in se po hudih naporih uspel priplaziti v dolino do prvega kmeta, ki ga je skrivaj pripeljal na njegov dom na Pobrežjah. Tako je ostal eden redkih preživelih ranjenih borcev iz te bolnice in verodostojen pričevalec dejanske likvidacije partizanske bolnice SOH-ROK v Petkovem gozdu pod vrhom Kašne planine.