Spomini Alojza Kladnika na upor in boje pod Komnom 1942-1945
Alojz Kladnik na Rožmanovi pustoti, v ozadju je vikend, kjer je nekoč stal hlev./ Pogled na Vrkov robec, kjer so se med vojno zdravili borci (okrevali). Tu je bil oddelek partizanske bolnice »Center« v Trački planini, imenovali so ga »Podsrešek«. Bunkerja z ležišči so imeli v dveh delih (danes tam rastejo breze med skalami, v desnem robu je bila zijalka, višje pa police), dostop pa z vrha s ceste, ki je vodila od Vrkov do Rožmana. Pozimi so do bunkerja v Robcu od kmetije hodili po plotu, da ni bilo gazi.
Na Rožmanovem (Planina 18) je bila med vojno glavna partizanska javka za to področje Ljubnega. Tu so sprejemali v partizane nove člane, se srečevali borci, načrtovali bolnico v Trački planini (med glavnimi je bil Martin Napotnik – Zadnekov), akcije …
Že leta 1942 so tu načrtovali akcije. Med najaktivnejšimi sta bila brata: Tajnikov Rasto in Danilo z Ljubnega (doma v hiši, kjer so danes Frizerjevi). Bila sta izobražena in sta delala načrte za akcije. Rožmanov Lojz se ju spominja, kako sta ponoči risala, skicirala in se dogovarjala. Tu so bili sprejeti v partizane: Miglačevi, Tišlerjev, šest Petovčkih, Kvedrov, Ženov, Globočnik, Grozdjev Janez …
Na Rožmane so prišli borci Koroškega bataljona s komandantom Dragutinom, redno pa so se oglašali domačini partizani: Janez Detmar (Detmarski), Maks Konšak (Zrnov), Janez Kladnik (Kozlov – Janeza so Nemci zajeli pri Andercu na Koroškem, zato je bil deportiran v taborišče ), Janez Tostovršnik in drugi, včasih po 20 in več.
Obnovljena Rožmanova hiša, ki je med vojno nudila zavetje partizanom. Iz hiše se vidi vse do Ljubnega, zato so imeli pregled nad večjim premikom sovražnika in so se v njej počutili varne.
Ta terenska javka je imela ime URŠKA. Šef terencev je bil Adam, Bendov s Pobrež, zraven še Jože Cajner (Tratički), Tinče Kliner (Grnačev) in Peter Zavratnikov.
Nemci so leta 1943 delali cesto proti Tostovrški pustoti, partizani pa so šli peš po spodnji strani Tera, ker so hoteli do kmeta Petovčnika in na poti so morali prečkati most. Opazil jih je vodja gradbincev Babč, zato jih je prijavil gestapu. Nemci so šli ponoči za njimi proti kmetu Detmarju in ob enih zjutraj presenetili speče partizane. Ustrelili so stražarja Kijevega, ostali partizani pa so ušli.
V gozdarsko kočo pod Komen (nad Vrkovem robcem so bili travniki, ki so jih kosili, nad njimi pa je bilo »graščinsko«, danes pa cerkveno) so prišli kurirji oktobra 1943, poveljevala sta poročnik Ciko (Ciril Dolenec, ki je pokopan na pokopališču na Rosuljah) in kapetan Slave. Koča je bila velika 6 m x 8 m, pred njo je bila ravnica (edini ravni svet), spodaj pa strm travnik, še nižje pod njim pa potok Rabanšek. Kurirji so hodili dnevno na Kranjsko in se oglašali na Rožmanovem. Od kmetije naprej do bajte pa je bil glavni kurir dvanajst letni domači sin Alojz Kladnik.
Pogled proti bunkerjem v Vrkovem robcu, v ozadju Rodkov bezovc, desno od Bezovca pa gozdarska koča, ki so jo uporabljali vezisti ter pričevalec Alojz, ki se spominja vojnih časov.
Stari Kveder z Ljubnega je naredil 2,5 m veliko vodno kolo in pripravil 20 m žlebov, ki so jih ob potočku Rabanšeku mimo mlinov zvozili gor Krumpaški do Rožmanov, naprej pa sta jih znosila Lojz in Repelski Tinče. S tem materialom so naredili nižje pod gozdarsko bajto ob potoku malo elektrarno, ki je služila za telegrafske zveze in razsvetljavo.
Februarja 1943 so partizani napadli Črno na Koroškem. V boju je bil ranjen Jože Kovač s Polja pri Ljubljani. Njegovo partizansko ime je bilo Mačk. Partizani so ga pripeljali na Rožmanovo in ga skrili v hlev na Rožmanovo pustoto. Lojz je vsako jutro krmil živino, grede pa je nesel hrano ranjenemu partizanu. Zdravljenje je potekalo do aprila, ko so prišli ponj partizani. (Po vojni je poiskal Rožmanove in se jim zahvalil, ker so ga rešili.)
8. februarja 1945 je prišla čez Mrzli vrh 14. divizija. Mislili so skozi Rastke, a so jih ustavili Nemci. Umaknili so se nazaj ob potoku Krumpahu in se na Planino vzpenjali ob potoku Rabanšek. Pri Vrkovi žagi so se srečali z Nemci, ki pa so prišli na Planino proti Rožmanom po cesti ob potoku Žepu. V spopadu je padlo osem partizanov, ki so jih pokopali na Lukovi ravni pod Rožmani, pozneje pa prekopali v skupen grob na Rabone. Verjetno je bil vzrok za pohod Nemcev aretacija partizana (s činom poročnika), ki so ga pred to hajko Nemci ujeli v hiši na Rabonih.
Leta 1944 je bilo Ljubno začasno osvobojeno. Kurirji so se bali, da bo gozdarska koča izdana, zato so si v Repelski planini uredili rezervno kočo (2 km stran od prejšnje), na Repelskem koglu. Vanjo so prestavili ogromno materiala, ki so ga nalagali vse do stropa koče.
Po pričevanju Jožeta Brglez (Kogovnik, letnik 1928) je bila usodna koča, ki jo je odnesel plaz, desno od tega slapa ob potoku, ki ga domačini imenujejo Kozlov graben. Kogovnik je bil med vojno doma na kmetiji na Koglu. Spominjal se je ogromnih količin snega tisto leto. Drevesa ob bajti so bila še majhna, zato niso mogla zadržati plazu, ker je bil nad kočo pašnik in je sneg plazil po travi (nesreča s plazom je tudi omenjena v knjigi Nesreče v gorah pod poglavjem Nesreče med vojno).
Nekdaj so imeli tam hlev za živino. Jeseni 1944 so tja preselili 6 ljudi: Cika, Kozlovega Alojza, Kvedrovega Cirila, dva Dolenjca in Ivico iz Žalca. Pozimi 1944 je bilo veliko snega, plaz jih je odnesel in zasul. Spomladi so jih našli spodaj ob Lojenovi žagi in pokopali: Kozlovega in Kvedrovega na Kozlovi ravnici, ostale kar ob koncu plazu na drugi strani Lojenove žage ob Kozlovem grabnu.
Mesto pokopa na koncu plazu
Kozlova ravnica, kjer so začasno pokopali domačega Lojza in Kvedrovega.
Komen z Ljubnega. Sredi Komna je izvir, ki potem teče kot Rabanšek (s pritoki) proti potoku Krumpah, ta pa se izliva v Ljubnico v Rastkah in ta na Ljubnem v Savinjo.
V koči pod Komnom so polnili (filali) vojaške radijske postaje za celo Savinjsko. Zavezniki so leta 1944 z avioni odvrgli na Radmirsko polje vse mogoče, vmes veliko elektronike. Vse so partizani in kurirji znosili v kočo pod Komen. Čuval naj bi jo Maks Krumpačnik – Repelski.
Stroj, dinamo, ki je bil del opreme elektrarne. Ta del še danes deluje pri kmetu na Planini– le z manjšim popravkom. Z manjšim delom aviona, ki je med vojno padel na Travniku, ga je kmet popravil in dopolnil. Alojz se spominja, kako je goreč avion letel nad njimi in strmoglavil na Travniku, pilota naj bi ven poskakala v Belih vodah. Dva pilota so kurirji pripeljali na Rožmanovo. Avion je razneslo, domačini pa so šli iskat ostanke. Našli so štiri mitraljeze, municijo in dele.
Alojz se spominja še drugega aviona, ki je padel dol nad kmetom Atelškom. Letel je prenizko zaradi megle nad Smrekovcem. Letalo je začelo rezati vrhove smrek, nato pa se je zagozdilo med debla. Tam naj bi se ubila oba pilota. Atelšek je z aviona odvil uporabne dele.
Tretji avion ni strmoglavil, ampak je samo odmetaval bombe in nato odletel. Spominja se, kako je ena naredila veliko luknjo na travniku nad Razpoko, pri Lojenu je priletela na breg nad hišo in ker je bila ta lesena, se je kar sesula. Dve bombi pa sta padli v gozdu med Kozlovim in Krumpaškim.
Leta 1945 so ponovno prišli Nemci (največ Ukrajinci, Kozaki) na Planino. V Rožmanovi planini so si postavili šotore. Našli so bajto, odkrili še stranske bunkerje. 11. 3. 1945 se je 45 nemških vojakov, zraven nemški policist, pripeljalo do kmeta Taška, naprej pa so šli peš ob Žepu proti koči pod Komnom. Grede so prisilno vzeli zraven še: Zgornjega Mlinerja, Marovta in Zadnekovega Jakelna. V koči so vse pobrali, naložili material in ga nesli na Rožmane, kočo pa zažgali. Na Rožmanovem je v veži sedel partizan. Ko so domači zagledali Nemce, so skozi zadnja vrata reševali partizana, Nemci so streljali za njim, a ga niso zadeli.
A kazen ni izostala. Domače so zaradi sodelovanja s partizani odpeljali v Stari pisker. Zbirno mesto je bilo pri Petrinu na Ljubnem, pri Tonih pa štab. Zasliševali so jih na hlevu. Nato so jih odpeljali v Mozirje v stavbo današnje slaščičarne Polonca, od tam pa v Celje. Tam so bili deset dni, a jih je s spretnim pogajanjem rešil Bartot (pisal se je Kolenc) z Ljubnega. Iz Celja so se peš vračali domov.
Na Rožmanovem se je med vojno srečalo in bivalo več kot 1000 ljudi, vsem so pomagali. Do danes se še nihče ni spomnil, da bi se zahvalil Lojzu, niti materi ob odprtem grobu.
Alojz pod skalo Štručka, kjer se je med vojno skrival njegov stric Alojz Atelšek. Atelski so bili med vojno izdani, ker so pomagali partizanom (provokator iz Belih vod), zato so jih deportirali v Starii pisker (domačin z Ljubnega E.I. in pomagači). Alojz in njegov brat Gregor (oče Slavku, Mihu in Alojziji Terbovšek) sta morala z dvema nemškima vojakoma v Petelinjek pokazat lovsko orožje v koči. Ko so se vračali čez Jezernikovo planino, je Alojz ušel med gostimi smrekami, Gregor pa se ni upal. Gregorja so v Piskru ustrelili, njegovega brata Martina in očeta pa premestili v taborišče, kjer sta preživela. Alojz se je potem skrival v bunkerju pod Ramšaki, nato pa nad Rožmani v Štručki. Uredil si je ognjišče, zaprl dohod, v bunker je plezal z vrha po smreki, da ni bilo sledi. Na sredini ogromne skale si je naredil na skalni polici opazovališče in bivanje podnevi, kjer je bil varen. Na polico je priplezal po smreki. Tam si je uredil tudi štedilnik in pravo zavetišče. S hrano sta ga oskrbovala mladi Alojz in njegova mati Rožmanca, ki je bila Atelškova sestra. Vojno je preživel in po vojni kmetoval na Atelškovi kmetiji.
Prav je, da se zavedamo, kako pogumni ljudje so med nami, kako so bili spretni ter nesebični in kakšen je bil njihov prispevek k osvoboditvi domovine. Zato mi je pripoved Alojza Kladnika – Rožmanovega (rojen 10. 10. 1930, danes živi v Radmirju) tako draga.
Pripoved zapisala Irena Retko, prof.
Povzetek
Med vojno so bili pod Komnom štirje partizanski objekti: drugi del Tračke bolnice Podstrešek v Vrkovem robcu (tega omenja v svojih dnevnikih dr. Kukovec, ki pravi, da je šel včasih iz bolnice uro hoda nad Tratnikom do ranjencev, da jih je oskrbel), drugo je gozdarska koča nad Robcem za veziste, pod njo elektrarna in še koča pod Krnezom, ki jo je odnesel plaz.
Pojasnilo Jožefe Kopušar, rojene Kladnik na Kozlovem, danes živi na Kapšarjevem v Savini na Ljubnem
Jožefa, rojena 16. 06. 1922, se spominja vojne:
Spomnila se je, kako je bilo pozimi, okrog svečnice, ko sta prišla na Kozlovo dva partizana. Ko je pospravljala, je pela in ju ni kar slišala. Korakala sta po sobi gor in dol. Končno sta povedala, zakaj sta prišla. Govorila sta o plazu, ki je odnesel kočo pod Kozlovo planino in pod sabo pokopal vseh šest partizanov. Med njimi je bil tudi njen najmlajši brat Lojz Kladnik (1926, ki so ga imeli domači zelo radi, ker je igral harmoniko in bil najmlajši. Starša sta oba umrla leta 1941; očeta je kap, ko so mašinali na podu, mamo pa je pobrala naduha). Na Kozlovem sta živeli še dve teti: mamina sestra, Taškova in očetova sestra.
Kozlova domačija, zahodno od nje pa travnik in ravnica, kjer so pokopali partizane.
S sestro Tončko sta šli na kraj plazu in pokopali brata na domači njivi, leta 1945 pa so ga prekopali na Ljubno.
Spomnila se je vseh šestih umrlih v plazu: Lojz Kladnik (Kozlov), Kvedrov Ciril z Ljubnega, eden z Limbarske gore, eden iz Kamnika, eden iz Petrovč in Ciko iz Ljubljane.
Jožefina naloga je bila, da je dvakrat tedensko hodila na Ljubno po novice in pošto, naprej pa so nosili pošto sami partizani, ki so se oglašali pri njih.
Spominja se, kako so partizani na Kozlovih njivah pokopali partizana, ki je bil prestreljen v Šmihelu, nato pa umrl (po vojni so ga prišli iskat svojci iz Kamnika, Zefka se umrlega spominja po zlatih zobeh). Bilo jo je zelo strah, ker so krave, ki jih je pasla, razkopale sveži grob in so ven pogledale noge. Zefka je mislila, da je oživel in vstajal iz groba.
Nemci so zvedeli za Zefkino sodelovanje s partizani. Bila je »waffirerica«, zato je morala na sestanek v Rastovčko hišo, ki so jo okupirali Nemci. Ko je posumila, kaj hočejo, je rekla, da mora na stranišče. Skrila se je v kurišče pod peč v črni kuhinji. Nemci so streljali za njo, a je niso odkrili. Notri je čepela dve uri. Ko so se umirili, je previdno ušla.
Njenega brata Janeza so ujeli kot partizana na Koroškem in ga poslali v taborišče, mlajšega Lojza pa odpeljali na zaslišanje na Ljubno zaradi brata Janeza. Izdal jih je F. A z Ljubnega. Nemcu se je Lojz zasmilil in ga je ponoči spustil, Lojz je ušel domov, nato pa naprej v kočo, kjer ga je pozneje odnesel plaz.
Pripoved Rada Kladnika, Krumpašnika, sina Pavle (Rožmanove, ki se je poročila v Reple) Krumpačnik;
Krumpaška domačija
Spominja se, kako sta z bratom Jožem po vojni iskala in raziskovala ostanke bunkerja. Ko so Ukrajinci odkrili bunkerje, so morali domačini odnesti glavne dele, nekaj pa so razbili. Našla sta še nekaj razbitih in poškodovanih akumulatorjev, kondenzatorjev, uporov, bakrenih in posrebrenih žic, diname in druge materiale, ki jih je Rado doma uporabil in sestavil v svojo elektrarno.
Spominja se pripovedi Maksa Krumpačnika, Repelskega Maksa, ki je bil glavni kurjač za kotel. Pod Komnom je bil parni kotel, para je vrtela dinamo in polnila akumulatorje. Torej je med vojno delovala pod Komnom parna turbina, točili in ohlajali pa so vodo iz Rabanšeka s pomočjo kolesa, ki ga je sestavil Kvedrov. Maks je skrbel za neprestano delovanje kotla, tam dežural, zlasti ponoči, ko je telegrafist zaspal, Maks pa ga je prebudil po potrebi, ko se je zaslišala depeša in je telegrafist moral razvozlati šifre. Peč se je nahajala pod skalo Štorklja (ki je na vrhu ravna in sta z bratom plezala po njej).
Z bratom sta odkrila tudi jamo v Vrkovem robcu in še manjše jame za bivališča partizanov. Našla sta še oblačila, čevlje, iskala pa sta predvsem ostanke orožja.