SPOMINI dr. V. KRASNIK – SVATA NA SLOVENSKO PARTIZANSKO BOLNIŠNICO POD KOMNOM
Po mojem odhodu s pokojnim dr. Jenšterlom ter medicincema Domitrovičem in Špilerjem iz Trbovelj v partizane, smo po skoraj 24-dnevnem iskanju prišli neko noč koncem maja 1944 v štab IV. operativne cone in POJ, ki se je nahajal takrat nad Lučami v Zgornji Savinjski dolini. Kot nam je bilo naročeno, smo se javili pri šefu sanitete tovarišu dr. Lojzetu. Tu sem se tudi po 15 letih srečal z dr. Petrom Držajem, dobrim znancem iz gimnazijskih let v Celju, ki je pred kratkim prišel iz Dolenjske na Štajersko z važno in zaupno nalogo, da organizira gradnjo konspiriranih partizanskih bolnišnic v operativnem področju enot IV. Operativne cone na Štajerskem in Koroškem. To, da sem moral po pičlih urah počitka zgodaj zjutraj nadaljevati pot s tov. Petrom, mi je zbudilo slutnjo, da gre za važno in zelo zaupno nalogo, ki jo bo treba čim prej izvršiti. Obenem pa sem dobil tudi s tem potrdilo, da je bilo sporočilo, ki sem ga dobiš še doma s terena, da je moj odhod v partizane nujen, resnično in osnovano.
Krenila sva skozi gozdove na pobočju hribovja levo in visoko nad cesto, ki se vije skupno s Savinjo skozi sotesko v smeri od Luč proti Ljubnem. Med potjo mi je Peter kratko in izčrpno zaupal, za kaj gre. Povedal mi je, da je potrebno v skladu s predvidenimi operacijami eno IV. operativne cone v Zgornji Savinjski dolini najhitreje zgraditi in pripraviti dobro konspirirane bolnišnice za oskrbo ranjencev. V predelu, kjer sva hodila, naj bi bila nekakšna centralna partizanska bolnica s kirurgom kot upravnikom, ki naj bi sprejemale le težke, nepremične ranjence, potrebne kirurške pomoči in operativnega zdravljenja. V bližini te postojanke pa se bo nahajala še manjša bolnica za lažje ranjence. Obe postojanki naj bi bili pod isto upravo. Zaupal mi je tudi, da je že določena točka lokacije za obe postojanki bolnišnice in da so že začeli z gradnjo barak. Že takrat sva s Petrom tudi določila konspirativno označbo bolnice, ki jo nosi naslov mojega spisa. Označba je kratica S V P B »C«, ki pomeni slovensko vojno partizansko bolnišnico C pod narekovaji pa ime bolnišnice ali Celje, kamor naj bi se bolnišnica evakuirala ob svobodi ali »Center« kot središčna bolnica za vso Savinjsko dolino in Koroško. Ker mi je Peter že prej namignil, da sem poleg dr. Žige, ki pa je dasi ginekolog in porodničar vodja kirurške ekipe cone, med zdravniki cone edini usposobljen za kirurško delo, sem takoj uganil, da je bilo vodstvo te bolnišnice namenjeno in zaupano meni.
Znašla sva se v gostem smrekovem gozdu. Iz globine gozda so zamolklo odmevali udarci sekir. Prišla sva na gradbišče glavne postojanke bolnišnice. Peter me je seznanil s tovariši delovne ekipe. Bilo je tam 10 mož, ki jih je vodil st. vodnik Jože. Jožetu me je Peter predstavil kot upravnika bolnice. Med člani delovne ekipe so bili priučeni tesarji, mizar, navadni delavci in kuhar po imenih: Jože, Korl, Nace, Borut, Tonček itd. Vseh imen se več ne spominjam. Od barak bodoče bolnišnice je bila gotova le kuhinja ter grobo izdelana in za silo pokrita bolniška baraka z nekaj ležišči. Po kratkem oddihu in pomenku z vodjo in ostalimi člani ekipe sva s Petrom nadaljevala pot. Obiskala sva še postojanko za lahke ranjence, ki je bila že v glavnem dograjena v smrekovem gozdu nekoliko nižje in vzhodno, kakšne pol ure hoda od centralne postojanke proti Ljubnem. Postojanko je predstavljala le večja baraka, katere prednja, daljša stran je bila odprta. Za ležišča ranjencev in osebja postojanke so bile postavljene prične nad podom in v enem nadstropju. Za kuhinjo je služilo navadno in provizirano ognjišče na prostem, ki je bilo z otesanimi bruni zaščiteno pred vetrom in pokrito s smrekovim lubjem. V tej postojanki je bilo prostora za okrog 35 ljudi. Od tu me je Peter vodil še do javke bolnice, ki je bila pri hlevu kmeta Tratnika na Tratah nad Ljubnem. Tu se je nahajal tudi že zametek intendature odnosno ekonomata bolnišnice, ki ga je vodil tov. Polde, po poklicu krojač. Vsi trije smo se še oglasili v hiši Tratnikovih, katerih lastnina so bili tudi gozdovi, ki so skrivali naše postojanke, kjer smo bili gostoljubno sprejeti. Toda Petru se je mudilo dalje. Dal mi je še nekaj navodil in poudaril važnost konspiracije postojank. Pri slovesu nam je Peter obljubil, da nas bo kmalu obiskal.
Na Tratah sem ostal sam s Poldetom. Začutil sem na svojih ramah težko breme in zavedal sem se, da me čaka zelo naporno in odgovorno delo, ki ga bom moral dovršiti s tovariši čim preje, da bo pravočasno nared vse potrebno za sprejem in zdravljenje ranjencev. Točasno pa razen izredno dobre volje, zvestih in pridnih rok tovarišev, nekaj orodja in lesa v gozdu nismo imeli ničesar drugega, kar bi potrebovali. Vrnil sem se na gradbišče glavne postojanke bolnice. Že med potjo sem začel snovati načrte za dograditev, opremo, ureditev in oskrbo postojank z vsem potrebnim, da bo bolnišnica izpolnila v danih prilikah svoj namen kar najpopolneje. Požrtvovalnost, vztrajnost in iznajdljivost vse delovne ekipe, posebno pa vodnika Jožeta, intendanta Poldeta ter poznejšega komisarja bolnice Naceta, so omogočile, da smo v nepričakovano kratkem času zgotovili bolniško barako, postavili posebno barako za rekonvalescente in osebje postojanke, zgradili in uredili barako za operacije improvizirali postajo za razkuževanje in uredili stranišča. Ko smo bili s tem gotovi, smo se lotili še drvarnice in pralnice in postavili smo še malo upravno barako bolnišnice. Gradnjo barak, ki so bile vse izdelane iz posekanih in otesanih smrek v gozdu postojanke in pokrite z deščicami (šinkelni), je vodil vodnik Jože. Z okni, pečmi in sličnim, kar na licu mesta v postojanki nismo mogli narediti, nas je oskrbel tov. Polde preko skrbnih in zanesljivih terencev, ki jim je bil vodja tov. Adam. Istočasno z delom ekipe sem zrisal načrte in skice za vso potrebno opremo operacijske barake in ostale kirurške pripomočke, kar je mizar, katerega ime mi je ušlo iz spomina, izdelal zelo precizno in lično. Improvizirali in pripravili smo tudi vse potrebno za sterilizacijo obvezil, operacijskega perila in instrumentov. Polde je medtem pripravil rjuhe, odeje in slamnjače ter sešil po mojih skicah vse potrebno operacijsko perilo. Dobili smo celo snežno belo padalsko svilo, s katero smo obložili strop in stene operacijske barake. Pravočasno sem dobil s terena nekaj instrumentov, v glavnem pa svoje instrumente iz Trboveljske bolnišnice, ki sem jih poslal na teren iz Trbovelj že pred odhodom v partizane. Obenem pa so terenci pridno zbirali in nam pošiljali potrebna zdravila, razkužila in obvezila. Dobili smo tudi eter za narkozo v pločevinastih lončkih in že zgotovljene mavčne povoje.
Težje kot z gradnjo, urejevanjem in opremo bolnišnice je šlo z oskrbo bolnice s potrebnim strokovnim osebjem obeh postojank, kajti ob mojem prihodu ni bilo med vsem osebjem niti ene vsaj priučene strokovne moči. Nasprotno pa nas je zapustilo po dograditvi postojanke celo nekaj tovarišev gradbene ekipe z vodnikom Jožetom na čelu, ki so šli gradit nove postojanke na druga mesta. Peter je sicer držal obljubo, ki mi jo je dal ob prvem snidenju in mi je poslal četno bolničarko iz brigad cone tovarišico Sonjo in pa mojo sestro Katjušo, ki je takrat prišla s terena in je bila priučena zobna asistentka. Nista pa bili izvežbani za delo pri operacijah ter za pripravo potrebnega za operacijo. Med ranjenci na postojanki za lažje ranjence sem našel dva tovariša, ki sta se mi zdela primerna in uporabna in sicer gimnazijca Boštjana in brata pisatelja Franca Bevka, ki sta hudo ozebla pri pohodu XIV. divizije na Štajersko. Po okrevanju sta z Nacetom Zupancem, ki je bil v tem času postavljen kot najzavednejši, najzaupljivejši in najprimernejši član gradbene ekipe za komisarja bolnišnice, imenovana tov. Bevka za namestnika v najini odsotnosti na postojanki za lažje ranjence, tov. Boštjana pa sem vzel k sebi v postojanko za težje ranjence in ga usposobil za bolničarja in narkotizerja. Sonja se je priučila instrumentiranja, Katjuša pa asistiranja pri operacijah. Tako sem uspel, da sem v kratkem času formiral kar dobro izvežbano kirurško ekipo.
Postojanki je oskrbovala z vsem potrebnim v glavnem intendatura bolnišnice z intendantom Poldetom na čelu po dobro organiziranih in konspiriranih kanalih s terena, nekajkrat pa sta Nace in Polde z osebjem ekonomata in bolnice izvedla tudi samostojne akcije za preskrbo nujno potrebnega za bolnico. Tudi brigade so ob svojih akcij poklonile delež bolnici. Bolnišnica je vzdrževala stalno strogo zaupno zvezo z javko na Tratah in se je nahajala pod stalnim varstvom skritih toda dobro razglednih opazovalnic v bližini postojank. Transport ranjencev se je vršil od javke bolnišnice vedno v temi in pomoči, od javke do bolnišnice pa so bili ranjenci privedeni, odnostno prinešeni z zavezanimi očmi.
Zaupanje, ki sta mi ga poklonila vodilna tovariša conske sanitete Lojze in Peter je vzbudilo v meni težko skrb in čut odgovornosti, ki sta me spremljala ves čas upravljanja bolnice in sta mi bila ves čas glavna gonilna moč za neprestano snovanje, načrtovanje in delo. Tako smo uspeli, da je bila naša bolnišnica pripravljena za sprejem in zdravljenje ranjencev že precej časa pred začetkom glavnih akcij enot cone na Ljubno, Luče in Gornji grad s ciljem, da se Zgornja Savinjska dolina očisti Nemcev in ustvari osvobojeno ozemlje. Bolnišnica je imela takrat 17 ležišč za težke ranjence in 10 ležišč za lažje odnosno rekonvalescente v postojanki za težje ter okrog 30 ležišč za lažje ranjence v postojanki za lažje ranjence, skupno torej za 57 ranjencev. Vsa bolnišnica to je obe postojanki in ekonomat je štela okrog 20 ljudi strokovnega osebja in zaščitne bolnišnice. Osebje zaščite postojank je opravljalo tudi vsa dela na postojanki in v ekonomatu, držalo vezo z javko in terenom, čuvalo postojanko na opazovalnicah in nosilo ranjence od javke v bolnišnico.
Pri ranjenec, ki smo ga sprejeli v bolnico še predno je bila popolnoma dograjena, je bil neki vodnik Šlandrove brigade, ki je po strelnem prelomu podlakti zbolel na težkem tetanusu. Umrl je na postojanki 2 dni po sprejemu zaradi zapoznelosti oskrbe strelnih ran in pomanjkanjem zdravil, posebno seruma proti tetanusu. Drugega pacienta smo sprejeli koncem junija in sicer borca, ki sem mu pred 14 dnevi odstranil levi zgornji ud v ramenskem sklepu, zaradi popolnega odmrtja uda po prestrelu nadlakti z nastopom težke sepse. Operacijo sem izvršil ponoči 4 ure hoda od naše bolnice v kmečki hiši v neposredni bližini nemške postojanke. Po operaciji je borec toliko okreval, da je prenesel transport do naše bolnice in se je v bolnici kmalu pozdravil. Bolnica pa se je v dveh nočeh popolnoma napolnila z ranjenci ob istočasni akciji enot cone na Ljubno, Luče in Gornji grad. Uvideli smo, da je kapaciteta postojanke za težke ranjence premajhna in da bo treba čimprej postaviti še eno večjo bolniško barako. Čim smo oskrbeli ranjence prvega masovnega priliva in je nastopilo zatišje akcije enot cone, smo se lotili gradnje nove barake. V približno 10 dneh smo postavili in opremili drugo bolniško barako za težke ranjence z 28 ležišči. Streho te barake smo pokrili z deskami in strešno lepenko. Tako je bilo sedaj v postojanki za težke ranjence prostora za 45 težko ranjenih borcev in 10 rekonvalescentov, na postojanki za lažje ranjence po 30, skupno je torej znašala kapaciteta bolnišnice 85 ležišč za ranjence. Po mojem odhodu iz bolnišnice so zgradili v postojanki za težke ranjence baje še eno manjšo barako, za katero pa ne vem več čemu je služila. Za takšno kapaciteto bolnišnice za težko ranjene borce smo morali zgraditi še skrita skladišča za sanitetni material in živila ter bunkerje za najtežje ranjence za primer potrebe po iznenadni in hitri evakuaciji postojanke.
Že pri prvem prilivu ranjencev v bolnišnico se je pokazalo, da deluje ves aparat bolnice zelo dobro. Ob navalu ranjencev v bolnišnico smo oskrbovali in operirali ranjence po predhodni triaži, ki je določila vrstni red ranjenca za oskrbo, odnosno za operacijo. Strokovno delo na postojanki je bilo obilno in pestro in se je odvijalo kot v vsaki pravi bolnici. V času operativnega zatišja enot cone smo operirali tudi večje kile, zaradi katerih so postali borci skoraj nepokretni ter primere s poznejšimi nevarnimi komplikacijami po strelnih ranah. Sprejemali smo tudi borce z drugih bolnišnic zaradi potrebnih operativnih posegov. Tako sva med drugim operirala z uspehom s tov. Dr. Žigom Červinkom okvaro leve stegenske arterije po oprasnem strelu žile, z dr. Robertom Kukovcem pa okvare sečil in glave. Na postojanki smo imeli izdelane tudi vse improvizirane pripomočke za umirovljenje strelnih kostolomov udov in za vsa mavčenja (tudi za mavčne hlače).
Administracijo, evidenco in dokumentacijo ranjencev na postojanki za težko ranjene sem v glavnem vodil sam. Pomagal mi je pri tem nekoliko, kolikor je zmogel le komisar Nace, kajti ostati je morala skrita in zaupna. Vodili smo knjigo sprejetih in zdravljenih na postojanki z vsemi civilnimi in vojaškimi generalijami s posebno označbo časa, kraja, orožja in mesta, kamor je bil ranjenec zadet, dan sprejema in odpusta iz postojanke, s kratkim opisom rezultata zdravljenja in kam je bil iz postojanke odpuščen oz. poslan. Popolnoma sam pa sem spisal za vsakega pacienta popis ranjenja z opisom ranjenja, najdenem objektivnem stanju na postojanki, način oskrbe, odnosno izvršene operacije ter potekom in izhodom zdravljenja. Sam sem vodil tudi evidenco izvršenih operacij z glavnimi generalijami operiranca, diagnozo okvar, način operacije in datum izvršene operacije. Dalje smo v poseben zavitek beležili vse na postojanki umrle tovariše in tovarišice z vsemi generalijami umrlega, označbo časa smrti, kratkim opisom vzroka smrti in mesta pokopa. Vsem umrlim smo ob pokopu desno ob glavi zakopali dobro zamašeno in z voskom zalito steklenico, ki je v svoji notranjosti hranila listič s prepisom vseh podatkov iz zvezka umrlih. Pokopališče se je nahajalo kakih 200 m vzhodno in nižje od postojanke v gozdu.
V času mojega upravljanja bolnišnice se je zdravilo samo v postojanki za težje ranjence čez sto ranjencev, umrlo pa jih je v tem času okrog 8.
Koncem oktobra 1944 me je po 5 mesečnem delu v bolnišnici pozval tov. Peter, ki je med tem časom prevzel vodstvo vojne sanitete štaba IV. operativne cone, iz bolnišnice. Kot nadzornemu kirurgu vseh partizanskih bolnišnic v Savinjski dolini mi je poveril novo dolžnost. Za menoj je prevzel mesto upravnika bolnišnice tov. Dr. Štefan. Kot kirurg pa je deloval v bolnišnici dr. Robert Kukovec, ki je bil obenem kirurg in vodja kirurgične ekipe cone, ki je bila tedaj stacionirana v osvobojenem Ljubnem.
S težkim srcem se zapustil postojanko, kajti zdelo se mi je, da sem zrasel z njo. Pet mesecev težkih skrbi in opravljenega odgovornega dela z njo in v njej, me je priklenilo na njo. Toda zavest dolžnosti je bila močnejša in rad ali nerad sem ji sledil.
Po osvoboditvi sem izvedel, da so morali izprazniti bolnišnico v času masovnega navala umikajočih se in vse uničujočih nemških domobranskih in ustaških krdel nekako januarja 1945, ker so zvedeli za njo nemški pobijalci. Leta 1947 sem srečal za kratek čas na ljubljanskem kolodvoru komisarja bolnišnice tov. Naceta. Povedal mi je, da je po evakuaciji bolnice ves čas nosil s seboj ves arhiv bolnišnice in da ga je po osvoboditvi oddal armiji v Mariboru.
Bolnišnico so Nemci pozneje zažgali. Po spominu sem skiciral načrt postojanke za težke ranjence bolnišnice.
Opomba uredništva strani:
Dr. Virgil Krasnik je bil do odhoda v partizansko vojsko kirurg v bolnici Trbovlje. Ves čas vojne je sodeloval z osvobodilnim gibanjem tako, da je partizanskim enotam iz bolnice skrivaj pošiljal zdravila in sanitetni material. Ko je maja 1944 njegova dejavnost postala nevarna, da ga odkrijejo, je z operacijskimi instrumenti in dvema medicincema odšel v štab 4. Operativne cone v Zgornjo Savinjsko dolino.
Po izgradnji bolnice »Center« v Trački planini je v njej deloval kot upravnik in kirurg do oktobra, ko je dobil novo zadolžitev upravnika bolnice v Petkovem gozdu pod Kašno planino.
Pri likvidaciji te bolnice v januarju 1945 je bil zajet in interniran v Nemčijo. Po vojni je bil do upokojitve direktor Splošne bolnice Trbovlje. Njegov zapis je dragocen vir izgradnje in delovanja partizanskih bolnic.