Justa Klančnik, poročena Kladnik, »Visočka Justa«
Justa je rojena leta 1940, v začetku druge svetovne vojne, v družini Klančnik. Ko je oče našel delo, so šli stanovat na Rišperk pod Peco. Hiša, v kateri so bivali, je bila na ozemlju Jugoslavije (južni del) in Avstrije (severni del). Avstrijski del je bil grofov, Klančnikovi so stanovali tam, zato so Justi vpisali kot rojstni kraj Pliberk.
Rišperk (Rischberg) pod Peco pred drugo svetovno vojno, lepo je še vidna hiša.
Rišperk danes, ko so vidni le ostanki zidov, travniki pa so last pašne skupnosti.
Oče je odšel v začetku vojne v partizane. Na izvidnici so ga Nemci v bližini kmeta Najberžnika pod Peco zajeli in skupaj z dvema soborcema ustrelili. Najberžnika (Erich Podojsteršek, 1916 – 2006) in njegovo ženo (Marijo Podojsteršek, rojeno Posod, 1920 . 2001) so med akcijo Nemci zaprli v hišo. Iz hiše sta slišala stokanje umirajočega Klančnika. Ko so Nemci odšli, sta odhitela pogledat, a so bili vsi trije partizani že mrtvi. Klančnik je bil ustreljen v trebuh, zato je dolgo ponoči umiral in se zvijal od bolečin. Zjutraj je bil ovit okrog smreke. Kmeta sta vse tri pokopala na domačem travniku, po vojni pa so jih prekopali v skupno grobnico v Mežico. Kmet Najberžnik je v spomin na Klančnika in opomin na grozodejstva dal postaviti tablo na fasado hiše. Justa je obiskala očetov grob in kmeta leta 2001. Isto leto je umrla kmetica, njen mož pa leta 2006.
Tabla z Najberževe hiše. Hiša je pogorela, na njenem mestu stoji nova lesena hiša. Najberževa kmetija danes.
Travnik, kjer sta kmeta pokopala mrtve borce.
Justina mama je pomagala partizanom in nosila pošto iz Pliberka. Ko je odšla v Pliberk po hrano in pošto, je bila aretirana (prej pa izdana) in deportirana v Ravensbruck, kjer je tudi umrla. Aretacijo v Pliberku je videla zavedna Slovenka in odhitela opozorit Justinega dedka, ki je čuval Justo in njena brata. Brata je takoj nagnal v gozd, tri letno Justo pa je odnesel boter na »štuporami« k družini, ki je imela enako staro deklico. Justo so dodali kot dvojčico. Eden od Justinih bratov je bil ustreljen v partizanih, njegov grob leži neznano kje. Do petega leta je bila Justa v rejništvu, nato pa jo je poiskal njen dedek (ki se je pisal Jerak, poznan pa je bil po rezbarjenju, izdelavi okvirjev za slike, tudi krste je izdeloval…), ki je stanoval v hiški poleg Savinekovega travnika pri Belih vodah (Pri Marki, Bele vode št. 23).
Marki v Belih vodah, zdaj so drugi lastniki.
Stari dedek je bil do nje zelo strog in je bila tepena za vsako malenkost. Živela sta v pomanjkanju. Mimo njune hiše je vodila pot k sv. Križu, kamor so hodili na romanje ljudje tudi z Ljubnega. Pri dedku se je oglasil tudi Visočnik Franc–Visočnik. Z dedkom sta bila skupaj pri vojakih, zato sta se poznala. Dedek je prosil Franca, če bi vzeli Justo na Visoko. Ta je obljubil, da bo za mnenje vprašal svojo sestro Franco (Frančiško Visočnik). Ona je privolila in šla po Justo 24. junija. Justa je bila nad odhodom navdušena, med obiskom France je bila pri Završniku. Dedek je šel po njo po eni poti, ona pa se je vračala v dedkovo hišo po drugi, zato sta se zgrešila. Franca jo je čakala na cesti. Zagledala je nenavadno veliko žensko in jo vprašala, če je prišla po njo. Justa je odklenila hiško, vzela iz nje že pripravljeno culo, hiško zaklenila in se brez slovesa odpravila s Franco proti Visočniku. Grede je pri Zalokarju zagledala travnik, zato je Franco vprašala, če sta že prispeli. Franca ji je prigovarjala, da še malo. Justa jo je spraševala, če ji bo gospodar res dal potico.
Visoko
Prispeli sta na Visoko, tam je Justa zagledala štiri zelo velike moške (Franca–gospodar, Tina–naslednji gospodar, Janeza–poročil se je z Detmarsko h Kocjanom in Nanda–pozneje kmet Punčuh), ki se jih ustrašila, ker se je bala, da bo tepena, zato je ušla. Našli so jo v »hbtu« (velike rastline z velikimi listi). Popustila je, ko so jo hvalili, kako je lepa. Ni pa želela jesti z njimi pri glavni mizi, ampak je imela svojo pručko in mizo. Justa je bila zelo pridna delavka. Vendar je pogrešala nekaj svojega, zlasti denar za opravljeno delo. Nekaj časa je hodila v šolo, a zaradi preobilice dela je ostala doma. Želela je več. Ko se je ponudila priložnost, sta s »teto Franco« kupili v Radmirju od Kosirnikov hišo in zemljo, tako se je Justa po 14 letih preselila v Radmirje. Za hišo je prispeval gospodar Franc 500 m³ hlodovine. 24 let je do svoje smrti zraven Juste živela še »teta« Franca.Justa se je poročila z Rožmanovim Lojzom (Kladnik), danes živita v Radmirju, imata štiri otroke.
Justa šolarka po letu 1951 v podružnični šoli v Rastkah.
Pripoved Juste Klančnik zapisala Irena Retko, prof.