Ko so Nemci okupirali našo deželo sem bila stara 12 let. Že v jeseni leta 1941 se je pričel pouk v šoli v nemškem jeziku tudi v Solčavi. Imeli smo nemško učiteljico Lizo za nižje razrede in učitelja Hansa za višje. Rada sem hodila v šolo, se dobro učila in niti malo nisem slutila kaj me čaka v prihodnjih letih.
Boj proti okupatorju in partizanstvo se je v Solčavi pričelo v letu 1942, ko so se partizanom pridružili Herletov Franc in brat Jože z ženo Ivanko. Februarja 1943 so dobili poziv za v nemško vojsko moj brat Franc Prodnik in Prek Lovro. Skupaj s Kladnik Jurijem in Podbrežnik Ivanom iz Luč so se odločili, da gredo v partizane namesto v nemško vojsko. Kakšen mesec pozneje leta 1943 so se za odhod v partizane odločili še nekateri drugi solčavski fantje. Vse to je Nemcem ovadila domačinka, kar je bil povod za izgnanstvo naše družine in še Matkove (Prodnik Neže) ter Kijevčeve (Selišnik Boštjana) v nemška taborišča.
Naša kruta pot v nemška taborišča se je začela 10. junija 1943. Že ob peti uri zjutraj so nemški vojaki tolkli po vhodnih vratih. Vsi prestrašeni smo se uredili, nismo pa vedeli kaj lahko vzamemo s sabo. Nemci so na zatrdili, da nas bodo odpeljali samo v Luče na zaslišanje, zato smo od doma šli brez dodatne obleke ali kaj hrane. Odgnali so nas v solčavsko župnišče, kjer so že bili Matkovi in Kijevčevi. Dopoldan ob 10. uri so nas z avtobusom, šofer Rok Kopitar, odpeljali v Okoliško šolo v Celje. Pozneje so mi povedali, da so moji sošolci izvedeli za našo aretacijo in ob vožnji mimo šole stali ob oknih in jokali. Nemški učitelj je drugi dan, v spremstvu sošolcev Pavle Ošep in Urbana Kramerja, odšel na Gestapo v Maribor prosit, da naj izpustijo vsaj mene in brata Rafkota. Ostro so ga zavrnili, da naj pazi nase.
Na hodnikih šole je že bilo polno aretiranih ljudi. Poznali smo samo tri družine iz Luč. V Celju smo ostali dva dni, da so nas popisali. V razrede so nasuli slamo, kjer smo lahko prespali Čez dan smo posedali na tleh hodnikov. Sama sem se zaradi strahu in žalosti počutila zelo slabo, kar naprej sem bruhala. Tretji dan zgodaj zjutraj je bil na šolskem dvorišču zbor (Apel). Gestapo je preveril navzoče po seznamu, moške so nato postavili v kolono, da so peš odšli na železniško postajo v Celju. Vagoni za internirance so bili postavljeni nekaj nižje od redne postaje proti Laškem. Ženske in otroke so na postajo odpeljali s tovornjaki. Vsi prestrašeni smo mislili, da bodo družine ločili, kakor v transportu avgusta leta 1942.
Isti dan smo prispeli v zbirno taborišče Frohnleiten, z mnogimi lesenimi barakami obkroženimi z visoko ograjo. Po zboru smo bili nameščeni v lesene barake. Tu pa so nas ločili. Dekleta stara od 14 do 18 let smo bile predvidene za ponemčenje in nastanjene v drugi baraki. Komisija gestapovcev je opravila rasni pregled. Zelo me je bilo sram, ko sem se morala naga obračati pred člani komisije. Po treh tednih sem zbolela za močno nalezljivo boleznijo davico. Takoj so me odpeljali v civilno bolnišnico v Gradec. Tam sem ostala 17 dni. Nisem se mogla sprijazniti s svojo usodo, kar naprej sem jokala in molila, tako da so zdravniki pri viziti spraševali, ali je to deklica, ki kar naprej joče. Vendar sem tudi v bolnišnici naletela na dobre ljudi. V sobi sem bila z nekim nemškim dekletom. K njej sta prihajala na klepet dva pacienta nemška vojaka. Vedno sta tudi mene vprašala, ali želim komu pisati. Priskrbela sta mi pisma, znamke, včasih pa tudi kakšno knjigo, da sem lahko brala. Obiski niso bili dovoljeni zaradi okužbe, zato sta pisma navezala na vrvico in jih spustila do obiskovalcev. Še ne čisto zdravo so me odpeljali nazaj v Frohnleiten, ker so nas razporedili v drugo taborišče.
V začetku avgusta 1943 so nas odpeljali z vlakom najprej v Nemčijo v mesto Straubling ob Donavi. Namestili so nas v veliko stavbo ob robu mesta. Sobe so bile kot velike učilnice. V lesenih posteljah, dve ležišči eno spodaj, drugo zgoraj, nas je bivalo 60 internirancev. Grozo so nam povzročale stenice, ki so ponoči iz posteljnih razpok padale na nas. V začetku sem spala v spodnji postelji in stenice so padale name iz zgornje postelje. V spanju sem se obračala, jih s tem mečkala in bila zjutraj zato prekrita s krvavimi madeži. Usmilil se me je oče, zamenjala sva ležišči, on si je ponoči obraz prekril z brisačo in si tako zaščitil vsaj glavo.
Že prve dni so nas za delo sposobne internirance s traktorji vozili na polja obirati fižol. Čez kakšen teden smo bili razporejeni na delo v grad Stein, kjer so Nemci v kletnih etažah gradili zaklonišča za državni arhiv iz Münchna. Čistile smo ogromne prostore po opravljenih zidarskih delih.
V začetku oktobra 1943 smo morali zoper pakirati kartonaste škatle. Za delo sposobni so bili premeščeni v Speinshardt, starejši in otroci pa smo bili odpeljani v taborišče Regensburg. V lesenih barakah smo bili nameščeni Slovenci, na drugem delu pa ruski ujetniki, ločevala pa nas je visoka žična ograja. V Regensburgu je bil skoraj vsako noč alarm za bombni napad, obvezno smo morali ostati v barakah. Mislim, da so zavezniška letala iskala skrivno zaklonišče za letala, ki je bilo kakšnih pet kilometrov oddaljeno od naših barak. Po odhodu smo izvedeli, da je bil tudi prostor, kjer smo mi bivali zravnan z zemljo.
Nemci so imeli zelo dobro evidenco o namestitvi internirancev. Že v začetku novembra 1943 so tudi starejše in otroke priključili internirancem v Speinshardtu, v bližini meje s Češko. To je bila stavba velika samostana, grajena v obliki kvadrata z dvoriščem v sredini. En del je bila cerkev, drugi samostan, tretji taborišče z več sobami in četrti kuhinja, spodaj v nadstropju pa velika delavnica za šivanje hlač za nemške vojaške uniforme. Tu smo šivale od 7. do 12. ure in popoldan od 13. do 18. ure. Imeli smo električne šivalne stroje na tekočem traku. Zaposlena smo bila pretežno mlada dekleta iz raznih transportov, tudi iz transporta ukradenih otrok. Delo je nadziral vodja delavnice. Ni bilo nobenih odmorov, bile smo lačne (zjutraj grenka črna kava, opoldan zelje in krompir, kruh smo dobili skupaj za štiri dni) in premražene. V tistem delu Nemčije so bile hude zime. V delavnici smo se ogrevali s pečjo na žagovino, nisem imela dolgih nogavic, samo kratke, za obutev pa čevlje z lesenimi podplati. V sobi z nami je bila še ena družina. Pri preživetju nam je pomagalo to, da smo iz Solčave od družine Vider Paludnik in Perkovih dobili kakšen paket s hrano in tudi oblekami. Z oblačili nam je pomagal tudi Rdeči križ. Delavnica je delovala do januarja 1945, ko je zmanjkalo blaga za izdelavo hlač. Dekleta iz transporta ukradenih otrok so premestili v taborišča, kjer so že imele kakšnega sorodnika, nas ostale pa so razporedili na okoliške kmetije.
Po naju s sestro Micko je prišeč kmet iz eno uro oddaljene vasi. Imela sem srečo, da sem naletela na dobre ljudi. Na kmetiji sta bila sama mož in žena, trije sinovi pa so bili na fronti. V pomoč pri delu jim je oblast dodelila mene, 16-letnico in ruskega ujetnika. Bil je dober tovariš, toda nisva se mogla kaj pogovarjati, ker on ni znal nemško, jaz pa ne rusko. Gospodar je bil že starejši in bi rad, da bi jaz molzla krave. Povedala sem mu, da znam molsti samo koze, zato ni vztrajal, morala pa sem trikrat na dan nanositi vodo za vso živino iz bližnjega potoka. Z bivanjem na kmetiji štiri mesece nisem bila več lačna. Ob sobotah sem lahko šla k staršem in bratoma na obisk v lager. Gospodinja mi je vedno dala en hleb kruha, da sem jim ga nesla. V lagerju je proti koncu vsega primanjkovalo, bili so vedno zelo lačni. Paketov niso več dobivali, ker ni bilo več poštne povezave.
20. aprila 1945 smo bili vsi na njivi in sadili krompir. Dela še nismo končali, ko je začelo okrog nas pokati, v smeri proti lagerju pa se je močno kadilo. Gospodarju sem rekla, da me zelo skrbi za svojo družino. Vzela sem svojo skromno prtljago, poklicala sestro Micko in peš sva odšli proti taborišču. Že od daleč sva videli na oknih izobešene bele cunje. Na cestnem klancu pa so stali ameriški tanki. Vodja taborišča in njegovi sodelavci so že prej pobegnili. Vodenje in oskrbo lagerja so prevzeli ameriški vojaki.
V Speinshardtu smo ostali do sredine maja 1945, nato pa so nas odpeljali v zbirno taborišče Amberg, kjer je bilo zbranih veliko število taboriščnikov in vojnih ujetnikov. Veselje, da smo končno dočakali svobodo nam je pokvarila žalost, da je oče Jakob hudo zbolel za tuberkolozo. Ameriški sanitarni delavci so ga kakšen teden zadrževali v ambulantnih prostorih, nato pa so ga premestili v mestno bolnišnico. Nič nam niso povedali kam. Tri dni sem hodila iz ene zasilne bolnišnice v drugo, bolniki in ranjenci so bili nastanjeni po šolah in drugih večjih stavbah. Tretji dan sem v neki bolnišnici srečala poznanega Slovenca, ki me je vprašal kaj delam tam. Povedal mi je, da so na njegov oddelek pripeljali starejšega moža. Bil je moj oče. Ves srečen mi je dejal, da je vedel, da ga bom samo jaz našla.
Transport za vrnitev domov je bil pripravljen sredi julija 1945. Zaradi okvar na železniških progah smo na Jesenice prispeli 17. julija 1945. Na Bledu so nas popisali in poslali domov.Bili smo srečni in niti spomnili nismo, da je naša hiša požgana. Toda Solčavani so izvedeli, da prihajamo in pred gasilskim domom nas je pričakala Gracunova mati in nas povabila v svoj dom. Imela je prosto eno sobo. Oče je prišel domov šele septembra 1945 s transportom Rdečega križa. Prišel je samo umret, že januarja 1946 smo ga pokopali, na mrliškem odru je ležal še pri Gracunu.
Leta v izgnanstvu so ostala vse življenje v moji podzavesti, spomini so se mi vračali vedno znova in znova. Ukradena so mi bila mladostna leta.
Jožica Prodnik – Pečovnik, Nazarje, maj 2016