Uvodna opomba: Besedilo je dobeseden prepis tipkopisa (38 strani), ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje. Popravljene so samo očitne tipkopisne napake.
Franc Hribernik: Okupator in borba proti njemu
Narodnoosvobodilna borba v Gornji Savinjski dolini I
Okupator je posvečal svojo pozornost med naselbinami posebno večjim krajem, med prebivalstvom pa inteligenci in drugim zavednim ljudem, zlasti če so imeli lepa posestva. Ob znanem njegovem divjanju pač ni čudno, da se je marsikdo umaknil in se skrival po gozdovih. Število beguncev se je od dne do dne večalo, tako da so že jeseni 1941 nastopile v dolinah tu večje, tam manjše skupine partizanov in vznemirjale posadke.
Dne 17. septembra 1941 je izvršil I. Štajerski bataljon akcijo na Nazarje in zaplenil 72 parov čevljev in mnogo usnja.
Tega leta meseca oktobra so partizani obiskali v Mozirju priseljenega nemškega čevljarja in mu odnesli čevlje ter usnje, ki ni bilo njegova last. (Čevlje in usnje so partizani odnesli samo v Mozirju! Op. prep.)
Odslej več časa ni bilo pomembnejših akcij. Šele 19. maja sta napadli 2. in 3. četa I. Štajerskega bataljona trg Ljubno. Tu so bili 4 nemški orožniki ubiti, 3 ranjeni, 1 pa ujet. Partizani so zaplenili več orožja in municije ter zažgali orožniško postajo in trgovino nemškega komisarja.
Dne 6. junija 1942 so napadli partizani Sturmführerja Gowekarja v Nazarju. Pobili so njega in 4 može njegove policijske straže ter zažgali 40 barak, ki so bile namenjene na vzhodno fronto.
Prihodnje leto 1943 je prineslo Solčavi svobodo. Savinjski partizani so jo osvobodili 18. januarja.
1. maja 1943 je bila pri Nazarju požgana parna žaga in 6 drugih vojaških objektov ter porušena dva mostova.
Dne 1. oktobra 1943 so partizani napadli policijsko postojanko v Radmirju, ubili dva policista, na kar se jih je 18 predalo, in dobili ogromen vojaški plen.
Dne 6. oktobra 1943 je doživela napad Rečica. Borba je trajala od 6. ure zvečer do polnoči. Župnišče, kjer so bili nastanjeni orožniki, in Prosvetni dom, kjer so imeli Nemci svoje občinske uradne prostore, sta zgorela. Od orožnikov je bilo 6 ubitih, 7 ujetih. Povod napadu so dali orožniki, ki so s partizanom Francem Skokom p.d. Bendovim nad vse zverinsko ravnali, ko se jim je posrečilo ga vkleniti.
Dne 30. oktobra 1943 so napadli partizani orožniško postajo Šmartno ob Dreti. Poročilo pravi, da so zavzeli postojanko v naskoku in odvzeli ogromen plen.
In še eno poročilo iz leta 1943! Dne 31. oktobra in 1. novembra so partizani zavzeli utrjeni postojanki Radmirje in Rečico ter zaplenili precej materiala.
Kot odgovor na napade so Nemci od časa do časa, ojačeni z moštvom od drugod, prodirali iz svojih postojank za partizani v gore.
Dne 22. septembra 1941 je napadlo 2600 Nemcev partizane na Čreti. V štiriurni bitki je bilo pobitih 60 in ranjenih 38 Nemcev, medtem ko so izšli partizani iz borbe brez izgub.
Dne 7. novembra 1942 je trčilo več tisoč Nemcev pri Sv. Joštu na bataljon partizanov, vendar se je bataljon prebil.
Dne 7. oktobra 1943 so navalile SS čete na pobočju Mozirskih planin na partizane. Potek in izid ni znan.
Dne 27. januarja 1944 je nemška policijska kolona prodirala iz Gornjega grada proti položajem Šlandrove brigade na Tomanovi planini. Vnela se je huda borba. Partizani so po štirih urah hude borbe sovražnika pregnali in ga zasledovali do Gornjega grada.
Prihod XIV. Divizije je dal povod hudim borbam na naših tleh. Nemci so zbrali okoli 20.000 mož z lahko in težko artilerijo ter v dneh 20. in 21. februarja 1944 napadli divizijo nad vasjo Plešivcem severno od Velenja nič manj ko sedemkrat. Proti večeru 22. febr. Se je divizija prebila in prišla na severno stran Šoštanja. Tu so jo Nemci obkolili s tremi obroči, ki so jih pa naši borci prebili. Del XIV. Divizije je krenil proti Savinjski dolini in se Nemcem krepko upiral na črti Radmirje-Rečica-Mozirje do 26. febr., ko so začeli ti umikati svoje čete proti Celju in Koroški. Tako se je končala ena izmed največjih ofenziv, ki so jo začeli Nemci na Štajerskem.
Komaj se je to zgodilo, že so začeli partizani z novimi akcijami. 5. marca so uničili rudnik boksita v Kokarju, 7. marca napadli na cesti Radmirje-Gornji grad nemške kamione in pobili 30 Nemcev, 8. aprila prisilili na cesti Gornji grad-Črnivec kolono 300 mož k umiku v Gornji grad, 14. aprila oškodovali pri Ljubnem Nemce za 2 kamiona in 40 mož.
Po odmoru, v kolikor se sme o njem govoriti, so se začele priprave za osvobojenje Zgornje Savinjske doline. Obstojale so v tem, da je bataljon Tomšičeve brigade dne 30. julija likvidiral postojanko Šmartno ob Paki in da sta istočasno napadli Šercerjeva brigada Šoštanj, Zidanškova pa Gornji grad. Tako je mogla Šlandrova brigada dne 31. julija likvidirati postojanko Luče in postojanko Ljubno, kar je zopet omogočilo likvidacijo postojanke Gornji grad, ki jo je izvršila Zidanškova brigada dne 1. avgusta.
V naslednjih dneh se je osvobojeno ozemlje širilo ob Savinji in Dreti navzdol. Seveda ni šlo brez bojev. 1. avgusta požene 1. bataljon Zidanškove brigade 800 mož policije s 3 tanki, ki so prodirali iz Mozirja proti Ljubnemu, v beg in pobije 40 policistov. 4. avgusta se spopade Šlandrova brigada z nemškimi oddelki med Rečico in Prihovo, isti dan pa ima tudi Zidanškova brigada hude borbe s sovražnikom na odseku Šmartno ob Dreti-Kokarje-Rečica. Ta brigada napade 9. avgusta postojanki Bočno in Šmartno ob Dreti, ubije 5 mož in jih ujame 60. Z likvidacijo postojanke Mozirje dne 11. in 12. septembra je bilo osvobojenje Zgornje Savinjske doline zaključeno. Res je, da sta bila istočasno likvidirani tudi postojanki Letuš in Šmartno ob Paki, ali ta kraja in njun okoliš se ni prišteval k osvobojenemu ozemlju.
Osvobojeno ozemlje je sovražnik stalno vznemirjal, zlasti pa v dneh od 21. do 26. oktobra. Takrat je požgal Solčavo, Bočno in Šmartno ob Dreti. Ko je v Solčavi upepelil 86 hiš in 216 drugih zgradb, je odpeljal s seboj 153 oseb in večji del živine.
Sovražnik sklene novo ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju. Začne jo 28. novembra in nadaljuje tudi v decembru tako srdito, da so se naše brigade morale umakniti. Z njimi je šlo tudi precej civilnega prebivalstva, dokler je moglo. Usoda teh ljudi je bila različna. Hudo pa so trpeli tudi oni, ki so ostali doma. Bolj sumljive so zapirali in odpravljali v taborišča v Nemčiji, manj sumljive pa na prisilno delo v Rogaški Slatini in drugod.
V dobi, ki je sledila umiku, je omeniti to, da so meseca marca divjali tod SS-ovci, ki so jim bili na žalost jedro Ukrajinci.
Da bi okupator zatrl narodnoosvobodilno gibanje, poleg tega pa učvrstil tudi sebe, se je razen že omenjenih protiakcij posluževal še drugih sredstev. Eno izmed njih je bilo pošiljanje ljudi na vsakovrstno prisilno delo, drugo (od 1942) uvrščanje fantov v nemško vojsko. Precej teh je našlo smrt v vojnem metežu, večina pa je bila zavedna in je iskala prvo priliko, da je pobegnila in se uvrstila v narodnoosvobodilno vojsko. Ko je bila ta dovolj močna, je poskrbela, da fantje niso odšli v nemško vojsko. Vzela jih je k sebi v gozd. Podobno je postopala leta 1944, ko je okupator iz starejših letnikov, vermanov, hotel sestaviti kompanije. Po takih izkušnjah se ni čuditi, ako okupator v Gornji Savinjski dolini v Volkssturmom, zadnjo bilko, niti poskusil ni več. Pač pa je v svarilen vzgled za vse in vsakogar kakor prej tudi poslej zapiral in streljal talce. Streljanje se je navadno vršilo v Mariboru ali Celju, včasih pa tudi drugod, tako v Lučah meseca januarja 1944, ko je padlo 10 talcev.
Končno je le napočil težko pričakovani dan, ko je okupator pobral šila in kopita ter odšel tja, od koder je prišel. Požgani domovi in grobovi kažejo njegovo več ko štiriletno pot po naši zemlji. Vso to dobo nas je uničeval, uničiti nas ni mogel. (Po Pregl. V Sl. Zb. 1945).
| 2 – Okupator in borba proti njemu, 1. del: Mozirje za okupacije | 4 – Okupator in borba proti njemu, 3. del: Narodno-osvobodilna borba v Gornji Savinjski dolini II |