Uvodna opomba: Besedilo je dobeseden prepis tipkopisa (38 strani), ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje. Popravljene so samo očitne tipkopisne napake.

Franc Hribernik: Okupator in borba proti njemu

Narodnoosvobodilna borba v Gornji Savinjski dolini II

Splošni del

Ko je leta 1941 po Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo redna jugoslovanska vojska odložila orožje in se razšla, so se spontano snovale majhne skupine, ki so skrbele zlasti za zbiranje orožja, hrane in zdravil. Še več! V juniju se je organizirala že pohorska četa. Njej sta sledili savinjska in revirska četa. V istem mesecu se je zbrala tudi celjska četica. Vzroki: zapiranje, mučenje in izseljevanje vidnejših oseb, zlasti inteligentov, z družinami vred, brutalno zatiranje vseh izrazov narodne zavesti itd.

Dotok borcev in bork je bil tak, da so se v začetku septembra združile pohorska, savinjske in revirska četa v štajerski bataljon. Glavni štab mu je poslal za poveljnika Staneta-Franca Rozmana. Ta je bataljon na Dobrovljah reorganiziral in usposobil za težje vojne akcije. Reorganizirani bataljon se je zbral na Čreti, odšel pred Šoštanj, ga 4. sept. zavzel in držal vso noč. To je bilo prvo mesto, v katero so vdrle slov. partizanske čete.

Po povratku na Čreto so bataljon napadli Nemci. Zapadno od cerkve sv. Katarine se je vršila prva prava partizanska bitka. Fronta je v obliki loka oklepala cerkvico.

V oktobru je komandant Stane prejel nalogo, da krene s svojim bataljonom proti Kozjemu, se združi z brežiško četo, ki se je tedaj ustanovila pod komando Tomaža-Dušana Kvedra, in prepreči nasilno izselitev prebivalstva iz pasa ob Sotli. Bataljon se je konec oktobra zbral za Grižami in krenil na pot. Pohod je učinkoval. Nemci so postali pri izseljevanju obzirnejši in opreznejši, a leta 1942 niso več izseljevali.

Spomladi 1942 se je Stane vrnil in Dobrovlje so ponovno stopile v ospredje. Oddelki so se zopet največ zadrževali na Čreti in v njeni soseščini. Na južni strani cerkve so tri kmetije. Nemci so vse tri posestnike ustrelili, a njihove izgnane družine so se vrnile na svoje požgane domove.

Nekoliko sto metrov od cerkve sv. Katarine je veliko brezno z zelo ozkim vhodom, ki je služilo partizanom za skladišče, med drugim tudi za moko, ki so jo dobivali iz mlina v Kapli vasi, kamor so dovažali žito iz raznih krajev tako, da je mlin zalagal z moko cele Dobrovlje.

Kmalu po povratku s Kozjanskega na Dobrovlje je odšel Stane na Dolenjsko ter je na Pugledu, najvišjem vrhu v Ljubljanskem pogorju, formiral drugi štajerski bataljon, ki se je kmalu razrasel v II. grupo odredov v skupni moči 5 bataljonov. Komandant se je v maju 1942 odločil, da mimo Litije in preko Save prodre na Štajersko. Po končani borbi na Jančah pri Litiji se je vrnil na stare položaje in čakal na ugodnejšo priliko za pohod. Ta se je kmalu ponudila, zakaj že v juniju-juliju sta dva bataljona prodrla na Gorenjsko, prekoračila Savo in po težkih bojih dospela na Štajersko.

Na Štajersko je prispel tudi grupni štab s komandantom Stanetom in se nastanil na Dobrovljah. Ta gozdnati hrbet je bil središče položajev na Štajerskem. Zdaj so se osnovali 4 bataljoni, in sicer pohorski, savinjski, moravški in kozjanski, ki so jih po potrebi združevali v odrede. Kmalu so nastale težke borbe. Nemci so začeli silovito napadati Dobrovlje, toda niso jih zavzeli.

O priliki velike hajke v novembru 1942 je prišla na Krešici Nemcem v roke skupina partizanov. Njihova mrtva telesa so spravili v Celje, jih tam razkazali in sramotili.

Koncem decembra 1942 je bila o priliki višje teritorialne organizacije slovenske partizanske vojske osnovana štajerska (IV.) operativna cona.

Na pomlad 1943 so Nemci na Štajerskem objavili mobilizacijo letnikov 1919/20. Kot odgovor na to so partizani poklicali pod orožje letnike 1914/20. Njihova mobilizacija je v splošnem dobro uspela, na operacijskem področju kamniško-savinjskega odreda je bil odziv skoraj 100 %.

Nato so Nemci pričeli z ofenzivo na odseku Kamnik-Savinjska dolina-Zasavje. Čeprav so uporabili zanjo zelo mnogo čet in materiala, so bili odbiti. Toda borbe in akcije v letu 1943 niso prestale. Na Tolstem vrhu, zapadnem sosedu Marije na Čreti, sta v borbi junija padla Dušan Kraigher in Vera Šlandrova, medtem ko je bil Stane ranjen. Kraigher in Šlandrova sta pokopana tik pod vrhom na južni strani.

Dotok novih borcev se je nadaljeval in omogočil, da je septembra bila ustanovljena I. udarna brigada na Štajerskem – brigada Slavka Šlandra, ki so jo sestavljali revirski rudarji in borci z moravškega ozemlja in iz Savinjske doline, ter januarja 1944 pohorska brigada Miloša Zidanška. Ob teh sta delovala na Štajerskem še zasavski in kozjanski odred in vršile vojne in propagandne naloge lokalnega značaja manjše terenske enote.

Dolenjska-Notranjska je bila svobodna že izza početka leta 1942 in Primorska izza kapitulacije Italije v jeseni 1943. V podporo štajerskim partizanskim enotam in zaradi ustanovitve svobodnega slovenskega ozemlja na Štajerskem je Glavni štab koncem decembra 1943 poveril XIV. Diviziji, ki je dotlej operirala na Dolenjskem in Notranjskem, nalogo, da prodre skozi Hrvatsko na Štajersko.

Začetkom leta 1944 je divizija krenila na pot. Sestavljena je bila iz samih prekaljenih borcev in je obsegala tri brigade: Šercerjevo, Tomšičevo in Bračičevo.

Pohod skozi Hrvatsko je bil pravi triumf. V začetku februarja je divizija prekoračila Sotlo in je takoj nato pri Sedlarjevem imela prvo borbo z Nemci. Ti, izprva presenečeni, so se kmalu znašli in koncentrirali močne čete. Ves nadaljnji pohod divizije se je vršil med velikimi boji. Nemci so se stalno trudili, da bi jo obkolili in uničili. Težki boji so bili že v okolici Pilštanja. Pri Št. Juriju je divizija prekoračila progo Celje-Maribor in se pri Dramljah znova spoprijela s sovražnikom. Silno ogorčene borbe so se vršile na južnem pobočju Stenice okrog razvalin Lindeškega gradu in na Paškem Kozjaku. Vendar je divizija prodrla preko proge Celje-Dravograd in dospela na višine na njeni zapadni strani. Tu se je znova razvnel bojni bes. Borba na Ravnah nad Šoštanjem, ki se je vršila 22. februarja, presega po svoji srditosti vse borbe, ki jih je divizija prestala v času vsega proboja na Štajersko. Tisti dan je na Graški gori pri Slovenjem Gradcu padel kipar Janez Weiss-Belač, a naslednji dan pri Žlebniku med Zavodno in Belimi vodami, torej v bližini svojega rojstnega kraja Šoštanja, izgubil svoje mlado življenje pesnik osvobodilne vojne Karl Destovnik-Kajuh.

Borbe so se bližale svojemu koncu. En del divizije je preko Golt krenil na Koroško, drugi del se je napotil proti Savi na Moravško. Sovražnik je nehal napadati. Utrpel je več kot 1000 žrtev. Izgube divizije so znašale preko 500 borcev.

Kmalu nato se je divizija zopet skoncentrirala. Štab štajerske operativne cone pod komando Franca Poglajena-Kranjca je izvršil novo razdelitev operativnih področij med vse brigade in druge enote, ki jih je imel na razpolago. Junaški podvigi so opogumili ljudstvo in pozivi na mobilizacijo so imeli velik uspeh.

Tako se je približeval čas osvoboditve Gornje Savinjske doline, kjer sta se na Dobrovljah že zadrževala politično vodstvo celjskega okrožja in oblastni komite.

V zvezi s sedmo ofenzivo, ki so jo započeli na ozemlju Jugoslavije, so Nemci v maju 1944 napadli tudi na področju štajerske operativne cone. Svoje koncentrične napade so usmerili proti masivu Golt, toda uspeha niso imeli. Nato so zbrali svoje sile za koncentrični napad na Pohorje, pa tudi tu jim sreča ni bila mila.

V juniju se je nemška ofenziva v Jugoslaviji zaključila in sledila je naša protiofenziva. Udeležile so se je tudi edinice štajerske operativne cone in dosegle odločilne uspehe.

Predhodno akcijo je v juliju začel kozjanski odred. Očistil je vse Kozjansko in s tem ustvaril majhno osvobojeno ozemlje. Nato se je začela glavna akcija, ki je imela za cilj popolno osvoboditev Gornje Savinjske doline. Med tem ko so neke edinice čuvale dohode iz raznih smeri, so druge napadale posamezne postojanke in jih po vrsti osvajale. To je bilo v juliju in avgustu 1944. Na vsem področju Gornje Savinjske doline in tudi Zadrečke doline se je osnovala ljudska oblast.

Nemci so vedeli, kako nevarno bi bilo zanje osvobojeno ozemlje v primeru umika, na katerega so morali misliti. Zato so v decembru 1944 izvršili z zelo močnimi četami protisunek tako na Kozjanskem, kjer so jim pomagali ustaši, kakor tudi v Savinjski in Zadrečki dolini. Pregazili so osvobojeno ozemlje in ga strašno opustošili. Partizanske borbene edinice so se umikale v raznih smereh. S partizani je bežalo v gozdove tudi prebivalstvo, ki se je pozneje polagoma in s strahom vračalo na svoje domove, ako jih je še našlo.

Približeval se je konec nemške okupacije. Nemci niso hoteli razumeti logike dogodkov. Toda v početku maja so v trumah zapuščali Jugoslavijo in preko Slovenije hiteli proti Avstriji. Z njimi in za njimi so se umikali ustaši in četniki. Niti na begu niso opuščali svojih napadalnih navad. Posebno veliko je bilo število ustašev. Odhajali so v dveh tokovih. Manjši tok se je valil preko Kozjanskega, večji pa se je držal Save in se cepil: neke skupine so se napotile iz Savske doline preko Kozjanskega, druge so šle ob Savinji proti Celju, kjer so se zopet delile, tretje so se držale Mirne, Sopote in Save. Mnogi oddelki so se pa razgubili v naših hribih in manjših dolinah, tudi naših. Cilj njih je bilo srečanje z Angleži, bilo v Ljubljani, bilo v Avstriji.

Slovenske brigade so hitele proti meji, da jo zapro. Kamniško-zasavski in kozjanski odred sta pa dobila nalogo, da udarita na glavno smer sovražnikovega odhoda. Kamniško-zasavski odred je korakal skozi revirje, ki jih je s sodelovanjem krajevnih edinic zasedel. V Zagorju je imel z odhajajočimi Nemci hude boje. Nato sta oba odreda prodrla do Savinje, kjer je z ustaši prišlo mestoma do prav nevarnih spopadov. Od zadaj so na umikajoče se sovražnike pritiskale jugoslovanske edinice, ki so prihajale od vzhoda.

Dan 9. maja je dan zmage.

Čeprav je bil partizanski pokret množičen ter je razen tega izpolnjeval tudi vse ostale pogoje, ki jih predpisuje haaška konvencija iz leta 1907 o zakonih in običajih vojne na kopnem, Nemci z našimi borci niso postopali po mednarodnem pravu.

V borbi ujete partizane so ali na licu mesta ustrelili ali pa so jih zaprli, zaslišali in ustrelili. Ranjenih partizanov niso zdravili. Pozneje so deloma izpremenili svoje postopanje. Ujetim partizanom so včasih poklanjali življenje, toda pošiljali so jih v koncentracijska taborišča. To so delali zato, ker so se bali za svoje, ki so jih partizani ujeli.

Svojce partizanov so Nemci pošiljali v koncentracijska taborišča. Glede postopanja s tistimi, ki so na kakršenkoli način podpirali partizane, je šef civilne uprave na Štajerskem avgusta 1941 izdal naredbo, da morajo biti ustreljeni. Ako sum ni bil popolnoma utemeljen, so jih dali med talce in o prvi priliki ustrelili. Talce iz celjske pokrajine so Nemci večinoma pošiljali v Maribor. Leta 1942 so jih streljali tudi v Celju, in sicer na dvorišču jetnišnice, tako imenovanega “starega piskra”. Tega leta se je sam strašni vrhovni šef policije iz Maribora začasno preselil v Celje. Število ustreljenih ni točno znano, kajti njihova imena so le delno plakatirali. Vsi ustreljeni tudi niso bili talci. Upravičeno smatramo, da je v “starem piskru” omahnilo nad 1000 žrtev. Mrtvih trupel niso pokopavali v Celju, ampak so jih vozili v Gradec, kjer so jih nekaj časa upepeljevali, pozneje pa pokopavali na graškem pokopališču.

Zelo mnogo žrtev so Nemci na zverinski način mučili. Gestapovci so si izmišljali najrazličnejše načine mučenja. V celjski jetnišnici se je iz preiskovalne sobe videlo v drugo sobo, kjer je bil na stroju pritrjen škripec. Nanj so obešali v klobčič zvite žrtve. Često so žrtvam ubadali igle med prste, jim nasipali sol v rane ali jih pretepavali so smrti.

Najgnusnejši način usmrčenja so Nemci zagrešili (datum 12. pripisan) februarja 1945. Diverzanti štajerske operativne cone so ubili Antona Dorfmeistra, celj. okrožnega vodja, uniformiranca, ne civilista. To se je zgodilo nad Frankolovim, kjer se od velike ceste odcepi cesta k Belemu potoku. Po nalogu dr. Uiberreitherja in policij. generala Rösenerja so Nemci 11. febr. Malo severneje, med Frankolovim in Stranicami, tik ob cesti obesili na sadna drevesa sto slovenskih talcev. Pri tem strašnem delu so uporabljali žice, ne vrvi. (Pripis: Celinšek).

Posebni del

Solčava

V tej vojni je Solčava imela pomembno vlogo. Odkar so partizani leta 1943 pregnali iz nje Nemce, je bila stvarno svobodna. Preko Solčave se je vršila zveza s partizani na Koroškem. V Solčavi je bil štab koroških odredov in leta 1944 tudi oblastni komite za Koroško. V bližnjem Robanovem kotu je bila bolnica. V oktobru 1944, ko je bila Solčava del osvobojenega ozemlja, so pridrli Nemci iz Koroškega in jo požgali vso, ostala je samo cerkev z župniščem. Enaka usoda je doletela tudi mnoge samotne kmetije. V decembru so prišli Nemci znova. Prebivalci Solčave so zbežali na Korošico. Medtem ko so Nemci odšli proti Lučam, so se prebivalci vrnili v svoj uničeni kraj. Bolnice v Robanovem kotu Nemci niso odkrili, pozneje se je preselila v Matkov kot. Pri visoko ležečem Knezu so zavezniški avioni v naši pokrajini najprej spuščali material. Istega dne ko Solčavo so Nemci (z belogardisti) uničili Logarjev dom in Dom Logarjevih sester, Piskernikovo zavetišče, Tillerjevo kočo in Planinski hotel. Enako usodo je dodelil tudi Plesnikovemu domu in hotelu.

Luče

V gorski okolici Podvolovljeka je bilo v dobi partizanske borbe več zdravstvenih ustanov: bolnica “Nova Štifta” nad Sv. Antonom, bolnica “Solčava” v stranski dolinici Lučke Bele in glavna apoteka pod Viharnikom. Med Podvolovljekom in Gornjim gradom je bila podoficirska šola in v bližini tehnika.

Tudi Luče so bile osvobojene leta 1944. A o priliki okupatorjeve decembrske protiofenzive, jih je zasedla kolona, ki je iz Koroške prišla skozi Solčavo. Tudi v Podvolovljeku se je marsikaj spremenilo. Bolnica “Solčava” je odšla na Korošico, bolnico “Novo Štifto” pa so napadli belogardisti v januarju 1945 in izročili ranjence in bolnike Nemcem v Lučah, sanitetni odsek cone je pa prišel v Podvolovljek.

Ljubno

Ljubno so partizani napadli že leta 1943, a 1944 je bilo osvobojeno. Tedaj so ga zavzele edinice udarne brigade Slavka Šlandra po osemnajsturnem, nepretrganem boju. Med borbo je padlo mnogo Nemcev, a uničenih je bilo 18 poslopij.

Ker je bilo Ljubno nekako v središču osvobojenega ozemlja, so bile v njem ali v najbližji okolici razne vojaške komande. To je bil štab IV. Operativne cone s sovjetsko, angleško in amerikansko vojno misijo. Tu je bilo vojno področje kot višja inštanca za poedine komande mesta. Ljubenska komanda mesta je štela 100 do 150 mož in je nadzorovala trške delavnice, ki so vse delale za vojsko. V trgu in okolici je bila precej velika orožarna in mnogo skladišč. V okolici je bilo več dobro skritih bolnic, med njimi pokretna bolnica XIV. Divizije.

A tudi mnoge civilne ustanove so imele svoj sedež v Ljubnem; med njimi so bile: oblastni komite s predsednikom Francem Leskoškom-Luko, pokrajinski odbor OF, oblastni komite KPS in oblastni komite SKOJ-a.

Iz Trbovelj je prispela v Ljubno godba, a v sestavu kulturne skupine operativne cone je bil pevski zbor Radovana Gobca. Vojaške in civilne ustanove so zaradi bombardiranja večkrat menjale mesto.

Ko je okupator v decembru 1944 izvajal svojo ofenzivo, je prihajal na Radmirje in v Ljubno po višinah, ki na severni strani spremljajo Savinjo.

Prebivalstvo je pred njim pobegnilo v gore in se je šele polagoma vračalo. Okupator se je kruto maščeval nad člani poedinih odborov in njihovimi rodbinskimi pripadniki, ako so mu prišli v roke. Na Veliki planini je pobil skupino tipografskega osebja iz Juvanja pri Ljubnem, a tik pred svojo propastjo je ustrelil partizanskega zdravnika dr. Kukovca.

Radmirje

Da bi dragocena cerkvena oprava pri cerkvi sv. Frančiška – kronane glave so opravo darovale – ne postala plen zavojevalca, so jo pred drugo svetovno vojno skrili v grobnico, ali Nemci so jo našli. Vendar jo je v celjski kapucinski cerkvi očuval naš človek. Cerkev je opravo dobila nazaj. V veliki hiši ob Gasilskem domu v Radmirju je bila v dobi osvobojenega ozemlja nastanjena politična uprava celjskega okrožja, s katerim se je tedaj združilo prejšnje revirsko okrožje.

Rečica

Okupator v Rečici ni imel miru. Partizani so mu že v oktobru 1943 prizadeli velike izgube. V dobi osvobojenega ozemlja so v bližnjem Pobrežju, južno od Savinje, gradili aerodrom, kjer naj bi se spuščali zavezniški avioni. V sosednem Homcu se je pa nahajala centralna uprava tiskarn osvobojenega ozemlja, ki se je pozneje zaradi večje varnosti preselila na severno stran reke, v Juvanje, kjer je bila v okrilju gora. Pri centralni upravi je bil grafični atelje.

Ko so Nemci v decembru 1944 izvršili velik napad na osvobojeno ozemlje, so prišli v Rečico iz mozirske strani.

Mozirje

Že oktobra 1941 je skupina partizanov obiskala nemškega čevljarja, ki se je naselili v hiši izseljenega čevljarja Pavlina, in se založila s čevlji. Dvakrat – pred osvoboditvijo in po njej – je bil trg sedež ekspoziture celjske tajne državne policije (Gestapo). V septembru 1944 so partizani z osvobojenega ozemlja Gornje Savinjske doline napadli Mozirje in ga zavzeli po silnem nemškem odporu, ki se je koncentriral v okolici župne cerkve. Partizani so ostali v trgu do decembra 1944, a ne nemoteno. Večkrat so se umaknili, da ni bilo nepotrebnih žrtev. Tudi Golti imajo pomemben sloves v zgodovini naše partizanske borbe. Lep planinski dom, Mozirska koča, in sosednji letoviščarski dom sta zgorela avgusta 1942, a pozimi leta 1943/44 je tu opešala nemška ofenziva proti XIV. div.

Nazarje

Ker se v Nazarju zbira lesno bogastvo Gornje Savinjske doline in Zadretja, je bil ta kraj za okupatorja zelo važen. Toda partizani mu niso dali miru. S svojimi napadi so uničili žago in grad ter porušili veliki most preko Savinje.

Zadrečka dolina

Ta je bila že izza leta 1941 pod kontrolo partizanskih oddelkov, ki so operirali z Dobrovelj. Pozneje je bila v Potoku (med Kokarjem in Šmartnim) stalna zaseda in leta 1944 posamezna okupatorjeva motorna vozila niso mogla v dolino.

Zadrečka dolina je bila poleti 1944 osvobojena istočasno z Gornjo Savinjsko dolino. Njeno središče je bil Gornji grad. Tu je bil sedež okraja. Tu se je v jeseni 1944 vršil velik zbor propagandistov po civilni in vojaški liniji iz vsega področja Štajerske in Koroške. Z njim v zvezi je bila razstava fotografij o osvobodilni borbi in Kajuhov kult. Večer.

Volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore, Gornji Grad, oktober 1944

V Šmartnem ob Dreti je delovala tiskarna “Krim”, ki se je pozneje preselila v Mačkin kot nad Novo Štifto. V tej tiskarni sta se tiskala “Ljudska pravica” in “Kmečki glas”. Druga tiskarna pa je bila v Bočni. V njej se je tiskal “Slovenski poročevalec”.

O priliki osvoboditve je v Gornjem gradu požar uničil graščino, cerkev pa je ostala. Pozneje so Nemci udarjali z Vranskega skozi sotesko med Dobrovljami in Menino in so požigali. V oktobru so na ta način trpeli razni kraji, med njimi Šmartno ob Dreti, zlasti pa Bočna.

V decembrski ofenzivi so Nemcu zasedli tudi Zadrečko dolino. Zdaj so zopet divjali. (Po rokopisu Janka Orožna).

O Francu Rozmanu – Stanetu

K temu še nekaj iz življenja generalnega poročnika in komandanta sl. Gl. št. NOV in POS Staneta-Franca Rozmana. Komandant Stane se je rodil na Gorenjskem v Sp. Pirničah pri Medvodah 27. 3. 1912. Kot otrok delavskega razreda je že v rani mladosti občutil vse krivice tedanjega izkoriščanja ljudskih množic. Največje veselje je čutil do vojaškega poklica. Ko je izbruhnila v Španiji vojna za pravice zatiranega ljudstva, je bil tov. Stane med prvimi, ki so pohiteli v Španijo, da se bore za pol. in soc. pravice zatiranega španskega naroda in s tem za pravice zatiranih ljudstev vsega sveta. Ko se je fašistični Nemčiji in Italiji s pomočjo ostalega reakcionarnega sveta posrečilo poraziti republikansko Španijo, je prišel tov. Stane v Francijo, kjer je bil interniran v taboriščih St. Cyprienne, Gurs in Vernet. Po nemški zasedbi Francije je bil odpeljan v Nemčijo na prisilno delo, od koder je pobegnil med prvimi. V domovini se je takoj priključil osvobodilnemu gibanju in nastopil junaško pot, po kateri je vodil svoje vojaške enote od zmage do zmage. Organizacija vsenarodnega odpora na Štajerskem l. 1942 je njegovo delo. Junija l. 1943 je postal poveljnik Glavnega štaba NOV in POS. Visoka odlikovanja potrjujejo njegove velike vojaške zasluge. Odlikovan je bil z redom Partizanske zvezde I. stopnje, z visokim sovjetskim odlikovanjem, redom Suvorova II. stopnje; po njegovi tragični smrti pa mu je predsedstvo AVNOJ-a podelilo na predlog vrhovnega poveljnika maršala Jugoslavije Josipa Broza-Tita red narodnega heroja. (Iz Koledarčka ESZDNS za leto 1946 – ESZDNS = Enotni sindikati zveze delovnih narodov Slovenije. Op. prep.)

3 – Okupator in borba proti njemu, 2. del: Narodno-osvobodilna borba v Gornji Savinjski dolini I

5 – Okupator in borba proti njemu, 4. del: Mozirje za okupacije, nadaljevanje