Uvodna opomba: Tipkopis, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje, je dodatek h glavnemu besedilu “Mozirje za okupacije“. V prepisu so popravljene samo očitne tipkopisne napake. Dodani so podatki (imena, priimki, hišne številke), ki jih je Franc Hribernik izpustil.
Franc Hribernik: Okupator in borba proti njemu
Mozirje za okupacije (nadaljevanje)
Od hiše do hiše v trgu
H. št. 1. Franc Krošelj, župnik, je bil izseljen na Hrvatsko, od koder se je vrnil. Med tem so raznašali njegovo premoženje, ki je bilo zaplenjeno, v župnišču stanujoči in drugi Nemci. Bogato knjižnico so mu odpeljali z župnijskim arhivom. Potemtakem ni kaj ostalo. Nadarbinsko posestvo je dobilo sicer skrbnega upravitelj.a, a ni mogel preprečiti, da ne bi bil gozd izsekan. Tudi upravitelj posestva Štefan Skornšek je okusil nemško pest. Ker je bil izvoljen za časa svobode za odbornika Krajevnega odbora Osvobodilne fronte (KOOF), je bil zaprt.
H. št. 2-3. Dve stranki sta se morali izseliti, izpraznjena je bila tudi knjižnična dvorana Kat. slov. izobraževalnega društva in seveda raznesene knjige. Kip sv.Janeza Nep., ki je stal v vdolbini stene poslopja na njegovi severni strani, je prišel takrat v Goričarjevo kapelo ob poti na Brezje.
H. št. 5. Mož lastnice hiše Franc Hribernik, ravnatelj mešč. šole v Šoštanju, je izgubil službo in bil po poldrugem letu brezposelnosti upokojen.
H.št.6. Gospodar Franc Lekše, klobučar, je moral kot talec pred nemško puško, njegova mati Julijana, žena Marija ter hčerki Marija in Pepca pa sp bile odpeljane v razna nemška taborišča. Premoženje so Nemci zaplenili in raznesli, da ni kaj ostalo, ko so se po nedolžnem kaznovane vrnile na dom. Gospodarjevo sestrično je okupator pustil v hiši, kljub temu je Anica Golob šla v partizane in živi sedaj v Mariboru.
H. št. 7. V hiši stanujoči Fortunat Remše, solastnik tovarne barv v Ljubiji je prišel v celjske zapore, nato pa bil z ženo Marijo in-hčerkami Marijo, Lenko, Jelko ter Cvetko izseljen v Srbijo. Sin Dane se je pravočasno umaknil v Ljubljano. Po vojni so se vrnili vsi, Dane preko Švice, toda svojega imetja niso našli. Okupator ga je zaplenil in raznesel.
H. št. 8. Gospodar Jakob ‘Pečnik, delavec, se je rešil v partizane in se vrnil na svoj dom.
H. št. 9. Lastnik te hiše Maks Gregorn, posestnik majhnega posestva, je bil izvoljen, ko je bilo Mozirje osvobojeno ozemlje, za odbornika KOOF. Zaradi tega ga je okupator po svoji vrnitvi zaprl.
H. št. 11. Najemnik Martin Pustoslemšek, delavec, je moral, dasi že prileten, na- obrambno delo večkrat po več tednov. To je bilo delo organizacije, kise je imenovala Technische Nothilfe.
H. št. 13. Družina Antona Miklavca je bila določena za izselitev. Okupator si je pa premislil. Obdržal je še nekaj časa očeta in sina Vladka, ki ju je najprej zaprl, v zaporu, potem pa izpustil domov. Z družino je imel druge namene. Očeta je kot talca dal ustreliti, sina Vladka in Bojana pa je poslal v taborišče Mauthausen, Bojana pa še v taborišče Dachau. Oba sta se vrnila v izpraznjeno domačijo, tudi matere nista našla. Bolno sp izpustili, a v Mozirju ni smela biti. Smrt je napravila konec njenim mukam. Ustreljen je bil tudi gospodarjev nečak, ki je bil v hiši in je bilo njegovo ime Dušan Paher. Od obeh gospodarjevih otrok, ki sta se umaknila z doma, je Danica pač prišla v rojstno hišo, Tonče pa je izgubil življenje na Hrvatskem. Baje ‘je bil ubit.
H. št. 14. Sina najemnice gostilne Veronike Breznik Leopold in Franc sta morala v okupatorjevo vojsko. Medtem ko se je prvemu posrečilo, ko je bil v ujetništvu, vstopiti v Narodnoosvobodilno vojsko, je prišel drugi po ponesrečenem poizkusu, sodelovati v narodnoosvobodilni borbi, v domovino šele po končani vojni.
H. št. 15. Najemnik Anton Robida, mehanik, je bil izseljen na Hrvatsko in se je vrnil. Njegovo mater je zaradi visoke starosti pustil .okupator doma.
H. št. l6. Najemnik .Rafael Skornšek, čevljar, se je vrnil iz nemškega ujetništva in zopet čevljaril. Leta 1942 je bil zaprt in kot talec ustreljen. Ženo Jožefo so odpeljali v nem. taborišče, od koder se ni. več vrnila. V taborišču so bili tudi otroci Elica, Marija in sinček. Ti pa so se vrnili.
H. št. 18/19. Otroka lastnice hiše Franc in Andreja Novak sta se umaknila k stricu v Celovcu. Ko je bil na obisku oče dr.Andrej Novak, iz službe odpuščeni sodni predstojnik v Gornjem gradu, potem pa zaposlen na občini; so ga gestapovci prijeli na ulici v Celovcu in odpeljali v celjske zapore. Čez dva, tri tedne so duševno uničenega izpustili. Sin Franc je moral tudi v nemško vojsko, od koder se je vrnil. Leta 1943/44 v hiši gestapovci.
H. št. 20. Hčerka lastnice hiše Marija Goričar je bila ustreljena kot talka, mati Ana Goričar odpeljana v nem. taborišče. Ta je zopet doma. Seveda ji je bilo premoženje zaplenjeno in razneseno.
H. št. 21. Ena izmed lastnic – Draga Goričar – je živela v Zagrebu., ena – Ana Goričar – na Dolenjskem. Prva, por. Marjanovič, in druga, por. Lušin, živita. Vso hišo je. uporabljal Heimatbund za pisarne.
H. št. 22. Lastnik hiše. Ivo Vajd, brivec, je bil zaprt, ker je bil izvoljen; ko je bilo Mozirje osvobojeno ozemlje za odbornika KOOF.
H. št. 23. Gospodar Franc Brezovnik, lesni trgovec, je bil leta 1942/43 v nemškem taborišču, leta 1944 pa ustreljen ob nemški hajki. v bližini Pustega polja. Pri isti hajki je bila ustreljena tudi hčerka Angela. Hčerka Marija je morala v delovno službo (Arbeitsdienst).
H. št. 24. Takoj ob prihodu Nemcev je bil najemnik Ivan Kampjut, čevljar, zaprt, potem pa izpuščen. Leta 1942 so mu ustrelili sina Mirka kot talca. Ne dovolj. Moral je z ženo Lucijo, sinoma Stankom in Jankom v nemška taborišča. Premoženje mu je bilo zaplenjeno in razneseno.
H. št. 25. Sin lastnika hiše Jože Troger, posojilnični uradnik, je moral z ženo Veroniko, hčerkama Vero in Pavlo ter sinom Jožetom zapustiti dom. Odpeljali. so ga v Srbijo. Težko bolna hčerka Milena je ostala v oskrbi starega očeta in stare matere. Lepo pohištvo je odpeljal Maksimilijan Görtler, ki je bil omenjen v prejšnjih poglavjih.
V hiši stanujoči živinozdravnik Alojzij Koren je prišel leta 1942 v celjske zapore, potem pa bil ustreljen kot talec.
H. št .27. Stanko Umek, ki je stanoval v tej hiši, je bil brivski pomočnik in je delal v Vajdovi brivnici. Leta 1942 so ga Nemci odpeljali v celjske zapore in ustrelili kot talca.
H. št.28. Sin lastnice hiše Anton Majerhold, ki je trgoval z vinom, se je umaknil pred okupatorjem v partizane.
H. št. 29. Sin lastnice hiše Anton Bitenc je bil odslovljen kot občinski uslužbenec, potem ko je še delal nekaj časa na občini. Nemci so ga pa tudi zaprli, vendar zopet izpustili.
H. št. 32/33. Lastnik obeh hiš Matija Goričar je odšel sam z ženo Angelo v Beograd, da bi imel mir. Premoženje. so mu seveda zaplenili. V hiši št. 32 se je naselil Kočevar Samide, oče nadupravitelja zaplenjenih posestev, v hiši št. 33 nadupravitelj sam. Tu je bila tudi pisarna nadupraviteljstva.
H. št. 34. V hiši stanujoči Miha Naraločnik , je bil izvoljen, ko je bilo Mozirje osvobojeno ozemlje, za odbornika KOOF. Zato so ga Nemci, ko so zopet zasedli Mozirje, zaprli. Pred prihodom Nemcev je bila v spodnjih prostorih hiše gostilna, ki jo je imel v najemu Miha
Naraločnik. Ko pa so prišli Nemci, se je moral izseliti, da je imel prostor otroški vrtec, v zgornje prostore, v kolikor jih ni imel zdravnik dr. Roman Lesnika.
H. št. 35. Lastnik hiše Davorin Melavc, trgovec, je bil ustreljen kot talec, žena Angela je morala v taborišče in se ni več vrnila. Sin Tinko je bil na Hrvatskem in ga ni bilo več nazaj. Nesreča je zadela tudi sina Milana. Tako sta ostala od štirih otrok le Nada in Dane. Sestra Melavčeva in Štefka Zavolovšek, pomočnica, sta umrli v taborišču. Vajenec Franc Brezovnik p.d. Smodiš iz Trnavč se je pridružil partizanom, a je padel. Melavčevo trgovino so upravljali razni nemški trgovci in jo polagoma izpraznili. Zadnje mesece okupacije je bil v zgornjih prostorih Bergungsstab, ki je vodil ropanje, zlasti živine.
H. št. 37. V hiši stanujoča učiteljica Pavla Pistotnik je bila, kakor že omenjeno v enem prejšnjih poglavij, izseljena z možem Francem in sinom Marjanom. Mož se ni več vrnil.
H. št. 38. V avstrijski in prvi jugoslovanski dobi je bila nastanjena v tej hiši žandarmerija. Lepi prostori so ugajali tudi Nemcem. Zato so jih zasedli orožniki, ki so jih importirali iz Gornje Štajerske. Med nemškimi so služili tudi slovenski. Leta 1942 so med drugimi odpeljali v celjske zapore tudi tri slovenske orožnike in jih ustrelili kot talce. Od otrok lastnice __________________ je sin Janko padel v nemški vojski, sin Mirko pa se je vrnil iz nje.
H. št. 39. Najemnika Ivana Mlakarja, trgovca, so Nemci mobilizirali, a se je vrnil. V stari hiši iste št. stanujoči Mirko Tratnik, ključavničar, je moral v začetku okupacije v celjske zapore,od koder naj bi bil izseljen. Tudi ženo z otroki so že Nemci odpeljali, toda vsa družina se je vrnila, ne da bi bila izseljena.
H. št. 42. Lastnik hiše Anton Lekše, posojil. uradnik, je bil večkrat zaprt in zopet izpuščen. Prvič je moral v celjske zapore takoj ob prihodu Nemcev, drugič leta 1942, ko so ga odpeljali v taborišče Mauthausen, tretjič pozimi 1944/45 z ženo Rozo, hčerkami Marijo, Rozo in Vido, če ne upoštevamo kratek zapor malo prej. Sin Anton je moral v nemško vojsko in je izgubljen.
H. št. 44. Soprog lastnice hiše Franc Leskovšek, trgovec, je bil izvoljen za odbornika, ko je bilo Mozirje osvobojeno ozemlje. Zaradi tega je moral v zapor v Tonekovi hiši št. 32, kjer so uradovali gestapovci.
H. št. 47. Snaha lastnice hiše Urša Dreo, žena mesarja, je morala v celjske zapore. Nje sinova Anton in Ivan pa sta bila mobilizirana v nemško vojsko, a sta se izmotala v partizane.
H. št. 48. Sin lastnika hiše Jože Repenšek je prišel v nemško vojsko. Konec vojne se je vrnil domov.
H. št. 51. Gospodar hiše Ivan Breznik se je umaknil v partizane, a je pade1. Po poklicu je bil krojač.
H. št .52. Sin lastnice hiše Mirko Praprotnik, trgovec, je bil izvoljen, ko je bilo Mozirje osvobojeno ozemlje, za predsednika KOOF. Ker ga gestapovci niso takoj mogli prijeti, ko so se Nemci zopet povrnili, so zaprli ženo Vero, a jo izpustili, čeravno še moža niso prijeli.
H. št. 55. Gospodar Alojz Novak, mesar, se je umaknil v partizane in ob nem. hajki padel.
H. št. 54. Gospodar Franc Celinšek, gostilničar, se je umaknil v partizane, a so ga Nemci ujeli in odpeljali v celjske zapore. Ko so 11 februarja 1945 obesili med Frankolovim in Stranicami na sadna drevesa 100 slovenskih talcev, je bil med nesrečnimi tudi Franc Celinšek. Pri rabeljskem poslu niso uporabljali vrvi, temveč žico.Preden so ujeli očeta, je padla hčerka Marija ob priliki hajke decembra 1944.0stali člani družine so se vrnili iz partizanov.
H. št. 57. Najemnik Klemenak Ivan, ključavničar, je bil izseljen z ženo Rozalijo, sinovi Klemenom, Ivanom in Pavlom, od. katerih je Ivan pogrešan, ter hčerkami Evo, Ano in Marijo.
H. št. 58. Gospodar Jože Klemenak, sodar, je bil izseljen v Srbijo. Z njim so šli v pregnanstvo žena Antonija, sinova Jožef in Leon ter hčerki Antonija in Danica. Vrnili so se vsi razen. sina Jožefa, ki je pogrešan. Kakor premoženje drugih, ki so bili izseljeni, je bilo tudi premoženje Jožefa Klemenaka zaplenjeno in razneseno.
H. št. 59. Sin lastnika te hiše je bil uvrščen v nemško vojsko (Iv. Matjaž).
H. št. 60. Gospodar Slavko Lekše je bil leta 1942 odpeljan v nemško taborišče Mauthausen, od koder se je vrnil naslednje leto spomladi. Ker je bil odbornik KOOF, so ga Nemci zaprli z drugimi odborniki v hiši 32.
H. št. 62. V vsako izmed treh strank v tej hiši je prinesel okupator zlo. Ivan Doler, delavec, je moral takoj ob prihodu Nemcev v celjske zapore, Marija Babin, šivilja, je bila poslana v delovno službo, Vlado Deleja je padel v nem. Vojski, Milica Deleja je bila zaprta v Mozirju zaradi tega, ker je bila odbornica KOOF, ko je bilo Mozirje osvobojeno ozemlje.
H. št. 63. Vlado Podsedenšek, sin. mlinarja, je moral v nem.vojsko.
H. št. 65. Lastnik mlina Martin Rasberger in gospodinja Marija Žagi sta bila izseljena.
H. št. 66. Najemnik Ivan Mrevlje, kamnosek, žena Helena, otroci Linko, Jože, Ivan, Rozalija, Marija, Ivanka, Milena in Majda izseljeni.Vrnili so se vsi razen sina Jožeta, ki .je padel v partizanih. Sin Aleksander je bil pozneje izseljen in se je tudi vrnil. Sin Danilo, ki je bil v nemškem ujetništvu, se je po vrnitvi umaknil v partizane.
H. št. 68. Sinova lastnice hiše Marije Tajnšek, šivilje, Ivan in Anton sta morala v nemško vojsko. Ivan se ni vrnil, ker je padel.
H. št. 69. Lastnik hiše Ivan Kokalj, delavec, se je umaknil v partizane in se ni vrnil.
H. št. 70. Sin gospodarja Franc Solar, kmečki sin, se je boril za Mozirje septembra 1944 in pri -tej priliki padel.
H. št. 72. Sinova lastnika hiše čevljarja Antona Špruka Franc in Alojz sta morala v nemško vojsko. Oba sta padla.
H. št. 76. Gospodar Fortunat Reiter, zidar, je bil v partizanih. Nemci so ga ujeli in odpeljali. Za njim je izginila vsaka sled.
H. št. 79. Sin občinskega redarja Mirko Terglav je moral v nemško vojsko, a je našel pot v partizane.
H. št. 81. Najemnik Ivan Pistotnik, pismonoša, se je umaknil v partizane.
H. št. 83. Najemnica Ana Kugovnik, delavka, in hčerka Frančiška sta bili izseljeni.
H. št. 85. Najemnik Vojteh Karče, uradnik v ljubijski tovarni, je bil izseljen, z. njim žena Milka, sin. Bojan in hčerke Sanda, Mica ter Pavla.
H. št. 86. Nečakinja lastnice hiše Marija Häfner, uradnica na občini, se je umaknila v partizane.
H. št. 90. Sin lastnika hiše Milan Venišnik se je umaknil okupatorju v Ljubljano, od koder je šel v partizane. Tudi sestra Anica je bila v partizanih. Slednja se ni vrnila, padla je.
H. št. 96. Sinova lastnice hiše Ivan Ivanuša in Jože Ivanuša sta morala v nemško vojsko. Od teh je Jože vstopil v vrste francoskih partizanov.
H. št. 102. Lastnik hiše Ivan Bolha, čevljar, je bil izseljen z ženo Matildo, sinom Jožetom in hčerkama Matildo in Mileno.
H. št.103. Hči lastnika hiše Marija Krumpačnik je morala za kratek čas v celjske zapore.
H. št.112. Sinova lastnika hiše Jože Prislan in Stanko Prislan sta padla, prvi v nemški vojski, drugi v partizanih.
H. št. 119. Brat lastnika Konrad Pepel, mehanik, je bil odpeljan v nemško taborišče Mauthausen.
H.št. 121. Lastnik hiše Franc Breznik, krojač, je bil odpeljan v celjske zapore kmalu po prihodu Nemcev.
H. št. 123. Lastnik hiše Ivani Rajšter, delavec, je moral na obrambna dela na povelje org. Technische Nothilfe.
H. št. 125. Lastnik hiše Ivan Pavlin, čevljar, je bil izseljen z ženo Evgenijo, sinom Ivanom in hčerkama Ivanko ter Drago. V hišo, ki je bila zaplenjena, se je vselil nemški čevljar. Partizani so mu napravili obisk, kmalu po vselitvi.
H. št. 130. Sin lastnice hiše Ciril je moral v nemško vojsko. Pozneje je bil v partizanih kakor brat Slavko in sestra Pavla.
H. št. 131. Lastnik hiše Franc Jurko, pek, se je umaknil v partizane, a se ni vrnil domov.
H. št. 133. Lastnik hiše Jože Slatinšek, delavec, se je zavaroval z odhodom v partizane.
H. št. 134. Lastnik hiše Anton Marolt, delavec, se je rešil v partizane.
H. št. 138. Franc Žihar, lastnik vrtnarije, se je rešil v partizane. Po naključju je izgubil življenje.
H. št. 143. Najemnik N. Jagodič, trgovec, je odšel, da bi se umaknil, v partizane.
H. št. 145. Na željo nem. župana Scherhauferja je bila lastnica takrat še ne dograjene hiše Agica Arzenšek preseljena v Nemčijo, kjer je služila. Scherhaufer je hišo dovršil – na svoje stroške gotovo ne – in se vselil. Pozneje ga je izpodrinil že večkrat omenjeni Görtler.
H. št. ___. Lastnik hiše Pavel Urh je bil odveden od tod tik pred nem. polomom. Iz Celja so ga prepeljali v Maribor. Kolikor ve, se od družbe, v kateri je bil, ni vrnil nihče. Urh opravlja avtomobilske vožnje.
Dodatek
H.št. 6. Ko je bila hiša zaplenjena, je stanoval v njej med drugim N. Bastl, čevljar. Ob borbi za Mozirje sept. 1944 ga je zadela krogla v hiši, da je kmalu izdihnil.
H. št. 35. Namesto Angela Zavolovšek mora biti Štefka Zavolovšek. (Popravljeno v besedilu.)
H. št. 54. Hčerka Dara (nam. Celinšek) pa je že leta 1942 morala v celjske zapore.
H. št. 62. Oče slednjih dveh (Franc Deleja) je tudi okusil nemško silo. Decembra 1944 je prišel v gestapovske roke, vendar se je izmotal. D. je tes. m.
H. št. 90. Oče Anton (Venišnik) pa je bil nekaj dni zaprt v Mozirju. zadnje leto vojne. Izvrševal je čevljarsko obrt.
H. št. 91. V šoli stanujoči šol. upravitelj Drago Predan je bil izseljen z ženo Leo, učiteljico, potem sinom in hčerko.
H. št. 106. V hiši stanujoči učitelj Anton Valenčak se je preselil z ženo in dvema sinkoma na Koroško, da bi se izognil preteči nevarnosti.
H. št. 118. Sin lastnika hiše Zdravko Matko se je umaknil v partizane, sin Vlado pa je moral v nem. vojsko, iz katere je prišel v ujetništvo.
H. št. 132. Lastnik hiše je prišel dvakrat v nem. roke, prvikrat leta 1942, drugikrat leta 1944. Imel je srečo, da se je obakrat vrnil na dom, leta 1942 iz Borla, leta 1944 iz mozirskega zapora. Po poklicu je bil krojač.
H. št. ___ Ivan Gregorn je bil izseljen z ženo Frančiško, hčerko Olgo ter sinovi Albinom, Stankom, Ladom in Ivanom. Konec vojne se je vrnil z družino, le z Ladom in Stankom ne, ki sta padla v partizanih. Je stolar.
H. št. 7. Za odsotnosti Remšetov je stanoval v hiši cestni nadzornik (Straßenmeister), ki je imel v pritličju svojo pisarno.
H. št. 88. V prizidku hiše je poslovala zloglasna podružnica celjskega urada za de1o (Arbeitsamt).
H. št. 32. V zadnjih mesecih okupacije so imeli v hiši gestapovci svoje “uradne” prostore.
Izvirne fotokopije Zgodovinskega arhiva Celje sem predal v hrambo ravnatelju Osnovne šole Mozirje.
Prepisovalec: Bert Savodnik
| 4 – Okupator in borba proti njemu, 3. del: Narodno-osvobodilna borba v Gornji Savinjski dolini II | 0 – Zapisi Franca Hribernika |