BITENC ANTON – LUKŠEV
Rodil se je 13. junija 1891 v Šentjanžu. Sin Luke in Marije, rojene Kramar, si je moral takoj po končani osnovni šoli na Rečici služiti kruh pri raznih delodajalcih. V kraljevini Jugoslaviji se ni zanimal za politiko.
Takoj po prihodu okupatorja leta 1941 je moral na delo na Tezno pri Mariboru. Ko je bil na dopustu, se je 8. junija 1944 pridružil NOV. Bil je v Koroškem odredu, ob osvoboditvi Gornje Savinjske doline pa je bil na Komandi mesta Ljubno.
Med vnovičnim vdorom sovražnika na osvobojeno ozemlje so ga Nemci 18. decembra 1944 zajeli in po tem datumu ga ni videl nihče več.
Bil je poročen in zapustil je dva mladoletna otroka.
BREZOVNIK ALOJZ – BUTAČEV
Rodil se je 28. julija 1924 v Šentjanžu. Sin Janeza in Marije, rojene Cirej, je po končani osnovni šoli na Rečici delal pri raznih kmetih.
Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Odšel je na vzhodno fronto. Med boji se je meseca februarja 1944 predal Rdeči armadi in se 31. 12. 1944 pridružil 1. jugoslovanski brigadi v Sovjetski zvezi. V njenih vrstah je sodeloval na sremski fronti.
Padel je 31. decembra 1944 v bojih pri Brčkem.
CELINŠEK FRANČIŠEK – NEGLIČEV
Rodil se je 6. junija 1922 v Grušovlju. Sin Ane Celinšek, rojene Rakun, je po osnovni šoli na Rečici odšel v Beograd k svojemu očetu, kjer se je izučil za avtomehanika in se tam tudi zaposlil.
Septembra 1944 se je vključil v 12. Vojvodinsko brigado in se udeležil bojev na sremski fronti. Padel je 30. oktobra 1944 pri Somboru.
ČASL FRANC – KOCIJANOV
Rodil se je 19. maja 1913 v Dol-Suhi. Po šoli je ostal doma pri starših na kmetiji. Tik pred drugo svetovno vojno je postal redar na rečiškem občinskem uradu.
To službo je dobil tudi na nemški občini, kar mu je zelo koristilo pri obveščevalnem delu za NOV. Dopisoval pa si je tudi s prijatelji, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Pisal jim je, kako je doma, njega pa so spraševali oni, kako bi se lahko pridružili NOV.
Eno takih pisem je prišlo v roke takratnemu županu Dietnerju. Časla so aretirali in oktobra 1943 odpeljali v celjske zapore. Četudi so ga mučili, ni ničesar izdal. Iz Celja so ga odvedli v taborišče Dachau, od koder so ga aprila 1945 premestili v taborišče Heilbronn, kjer je za njim izginila vsaka sled. Po vojni so ga z datumom 15. maj 1945 razglasili za mrtvega.
DELEJA FRANC – KOBALOV
Rodil se je 11. oktobra 1902 v Trnovcu. Sin Jožeta in Jožefe, rojene Presečnik. Po dokončani osnovni šoli na Gorici je ostal doma pri starših na kmetiji, ki jo je kasneje prevzel in na njej gospodaril do odhoda v NOV.
Že leta 1942 je začel sodelovati z OF. Bil je zaupnik in obveščevalec NOV. Maja 1944 je vstopil v 2. četo 1. bataljona Šlandrove brigade. Padel je 28. oktobra 1944 v boju z belogardisti pri napadu na Šentvid pri Stični.
Bil je poročen in oče treh otrok.
EREMITA EDVARD – EREMITOV
Rodil se je 3. novembra 1921 v Hrastniku. Njegov oče je bil potujoči brusač brez stalnega bivališča, a pred vojno se je za stalno naselil na Prihovi. Tudi sin Edvard se je pri očetu izučil za brusača.
Aprila 1944 je Edvard odšel v NOV in postal borec 2. bataljona 10. Ljubljanske brigade. Brigada je 26. septembra 1944 sodelovala pri napadu na Štampetov most blizu Verda. Za miniranje mostu je bila potrebna večja količina razstreliva.
Mulo z razstrelivom, ki jo je vodil Edvard, je zadela sovražnikova mina. Ob eksploziji so bili poleg Edvarda mrtvi še mnogi drugi, med njimi tudi Franc Klančnik iz Lok pri Mozirju.
FAGANEL PETER – PEKOV
Rodil se je 19. oktobra 1917 na Rečici ob Savinji. Sin Ivana in Neže, rojene Plesnik, Po osnovni šoli se je doma pri očetu izučil za peka. Bil je naprednega duha in še kot vajenec je postal član Sokola.
Kot pekovski pomočnik je delal doma pri očetu do leta 1942, ko se je kot pek zaposlil v Gradcu. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Med dopustom je 18. marca 1944 vstopil v NOV.
Bil je borec Šlandrove brigade in sodeloval v bojih na Dolenjskem. Potem je odšel v Bosno. Kot borec 7. krajiške je padel neznano kdaj in kje. Po vojni so ga z datumom 31. december 1944 razglasili za mrtvega.
GOMIRŠEK ANTON – ŠTAMPFLNOV
Rodil se je 18. oktobra 1902 na Rečici ob Savinji kot sin Antona in Frančiške, rojene Štampfl. Po osnovni šoli se je izučil za čevljarja in delal kot pomočnik pri raznih čevljarskih mojstrih. Bil je član Sokola in kasneje tudi ustanovitelj Sokola na Rečici, ki ga je vodil kot starosta vse do okupacije. Leta 1943 se je povezal z OF in začel sodelovati z NOV. Boj je tudi materialno podpiral. Leta 1944, ob osvoboditvi Gornje Savinjske doline, je bil izvoljen v okrajni odbor OF in postal podpredsednik socialnega skrbstva.
Decembra, ko so okupatorji znova vdrli v naše kraje, se je s svojimi tremi otroki umaknil na Ljubno. Od tod so ga kot obveščevalca poslali proti Rečici. Med potjo ga je na Grušoveljski gmajni 11. decembra 1944 smrtno zadel drobec granate. Pokopan je na domačem pokopališču.
GOVEK JANEZ – TRENKLNOV IVAN
Rodil se je 29. junija 1903 na Zgornjem Pobrežju kot sin Antona in Marije, rojene Bevc. Po osnovni šoli na Gorici ob Dreti se je izučil za žagarja. Bil je marljiv in vesten delavec, zato je bil povsod dobrodošel. Leta 1931 se je poročil in postal oče treh otrok.
Leta 1942 je moral kot gozdni delavec na delo v Radeče. V NOV je vstopil oktobra 1944 in deloval v komandi mesta Ljubno. Ob ponovni zasedbi Gornje Savinjske doline so ga Nemci v Lučah zajeli 13. decembra, ga odvedli v zapor v Mozirju, od tod pa neznano kam.
Po vojni so ga z datumom 30. junij 1945 razglasili za mrtvega.
JAMNIK ANTON – FRANCKOV
Rodil se je 12. januarja 1874 na Poljanah očetu Janezu in materi Apoloniji, rojeni Ločen. Po osnovni šoli na Rečici se je izučil za krojača, vendar je delal pretežno doma na kmetiji. Ko je postal sam gospodar, se je ukvarjal več tudi s krojaško obrtjo.
Leta 1944 se je na občinskem uradu sprl, ker mu niso dali tobačne karte. Na ves glas je zatrjeval, da bo vzel vrag nemškega župana Dietnerja na Rečici in njegov Reich prej, kakor bo njemu zmanjkalo tobaka. Na karte pa si naj kupuje cigarete Hitler! To je prišlo na ušesa Gestapu, ki ga je aretiral in decembra 1944 odpeljal v celjske zapore, od tod pa v koncentracijsko taborišče Dachau.
Zaradi mučenja in onemoglosti je mesec dni pred koncem vojne umrl in so ga upepelili.
JELŠNIK JANEZ – JUŠKI IVAN
Rodil se je 17. decembra 1923 v Homcu. Sin Jožeta in Marije, rojene Kolenc, se je po osnovni šoli v Radmirju zaposlil na domači kmetiji. Tu in tam je tudi splavaril.
Leta 1942 so ga mobilizirali v nemško vojsko. Jeseni leta 1943 je prišel na dopust, ki ga je izkoristil za vključitev v NOV.
Novembra 1943 je postal borec Zasavskega odreda. Padel je 30. junija 1944 v boju pri Stični na Dolenjskem.
JELŠNIK JOŽEF – JUŠKI JOŽE
Rodil se je 16. oktobra 1925 v Homcu očetu Jožetu in materi Mariji, rojeni Kolenc. Mlajši brat Juškega Ivana je po osnovni šoli v Radmirju ostal doma in pomagal staršem pri delu na kmetiji,
Leta 1942 se je povezal z NOB, sprva deloval na terenu, avgusta 1943 pa se je pridružil Savinjski četi. Bil je kurir med Gornjo Savinjsko dolino in Dolenjsko, sodeloval pa je tudi v več bojih.
Na svoji kurirski poti je 20. decembra 1944 v Stopniku pri Vranskem padel v zasedo in bil smrtno zadet.
JERAJ ALOJZIJ – FELICIJANOV
Rodil se je 4. julija 1926 v Nizki. Sin Franca in Ane, rojene Žunter, je po osnovni šoli na Rečici ostal doma in pomagal staršem pri delu na kmetiji.
V NOV je vstopil 12. maja 1944. Bil je kurir pri tehniki Suha. Zaradi vestnosti so ga cenili vsi nadrejeni. Ko je decembra 1944 okupator znova zasedel naše kraje, je bila tehnika v Suhi razpuščena, Alojz pa je postal kurir na TV postaji 22.
Na kurirski poti je med Gorenjem in Paško vasjo 23. aprila 1945 padel v nemško zasedo in bil smrtno zadet. Kasneje so ga prekopali na pokopališče na Rečici.
JORDAN MARTIN – LAZNIKOV
Rodil se je 31. oktobra 1906 v Teru očetu Janezu in materi Jožefi. Po osnovni šoli na Ljubnem je ostal doma in pomagal pri delu na kmetiji. Priložnostno je delal tudi kot gozdni delavec. Leta 1938 se je poročil in se preselil na Poljane. Odtlej je bil v glavnem gozdni delavec.
V NOV je vstopil 5. avgusta 1944. Dodeljen je bil IX. brigadi na Dolenjskem, kjer je bil pomočnik mitraljezca. V boju na hribu pri Žvirčah v Suhi krajini je padel 7. novembra 1944.
Zapustil je ženo in štiri nepreskrbljene otroke.
JURAK IVAN – ŠMITOV
Rodil se je 21. decembra 1914 na Prihovi očetu Martinu in materi Mariji, rojeni Mandelc. Po osnovni šoli na Rečici se je lotil trgovanja z lesom, se preselil v Zagreb in ustanovil lastno podjetje za trgovanje z lesom.
Leta 1943 se je povezal z NOV, ki ji je začel po kurirjih dobavljati sanitetni material ter druge potrebščine.
Zaradi izdaje so ga oktobra 1944 aretirali. Po zasliševanju in mučenju v ustaških zaporih so ga obsodili na smrt. Hkrati s 14 tovariši so ga 7. januarja 1945 javno obesili na Radnički cesti v Zagrebu. Trupla so v opomin drugim pustili viseti kar polnih 14 dni.
KLINAR JOŽE – DIMITRIJ – BRINOVČEV
Rodil se je 15. marca 1918 na Poljanah kot sin malega kmeta. Po osnovni šoli na Rečici je ostal doma na kmetiji, kasneje pa je delal tudi pri raznih kmetih. Tik pred vojno je bil zaposlen pri tedanji upravi Marijingrad Nazarje.
Zgodaj spomladi leta 1942 je vstopil v NOV in postal borec v Savinjski partizanski četi. Enota se je 24. junija 1942 odločila za premik. Klinar je bil v predhodnici, ki je niže Slapov naletela na nemško zasedo. V boju je bil Klinar smrtno zadet.
KOMAR JOŽEF – KOMARJEV
Rodil se je 6. marca 1909 na Spodnji Rečici kot sin Matije in Marije, v revnejši delavski družini. Po osnovni šoli se je šel učit za ključavničarja, a je v tem poklicu delal le kratek čas, potem pa se je zaposlil v takratnem lesnem podjetju Marijingrad Nazarje.
V NOV je vstopil 22. aprila 1944 in se je z 10. ljubljansko brigado udeležil številnih bojev. Bil je politkomisar 2. čete 2. bataljona.
V boju z belogardisti je bil 24. oktobra 1944 smrtno zadet pri Šentvidu na Dolenjskem.
Zapustil je ženo, s katero se je poročil tik pred vojno, in sina.
KOREN DRAGO – JERNAJEV
Rodil se je 24. februarja 1920 v Zagrebu kot nezakonski sin Ane Koren. Po osnovni šoli na Rečici zanj ni bilo prostora doma pri očimu, zato je delal pri raznih kmetih na Dobrovljah. Pozneje se je zaposlil na žagi Nazarje, kjer je delal do leta 1943.
Tega leta je spomladi vstopil v NOV in postal borec v 2. četi 1. bataljona Šlandrove brigade. Po napadu na Črno na Koroškem se je Šlandrova brigada napotila preko Mozirske planine in Šmartnega ob Dreti na Menino planino. Od tod se je glavnina brigade odpravila v Tuhinjsko dolino, na Menini pa je pustila zaščitno četo.
Kakšnih 250 Nemcev jim je sledilo po gazi v snegu, obkolilo četo in v boju 18. februarja 1944 je padlo vseh njenih 48 borcev. Med njimi tudi Drago Koren. Pokopali so jih v skupen grob na kraju, kjer so padli.
KRAČNIK IVAN – LUŽNIKOV
Sin Ivana in Frančiške, rojene Bitenc, se je rodil 29. julija 1921 na Zgornjem Pobrežju. Po osnovni šoli v Šmartnem ob Dreti se je zaposlil doma pri starših na srednje veliki kmetiji.
Leta 1942 se je povezal z gibanjem OF ter postal obveščevalec. Ko je šel 16. decembra 1944 na obveščevalno pot, je med Brdom in Šmartnim ob Dreti padel v sovražnikovo zasedo in bil smrtno zadet.
Pokopan je na domačem pokopališču na Rečici ob Savinji.
KRAMAR ANTON – GROSOV REJENEC
Na Dobrovljah ga je 25. septembra 1913 rodila Frančiška Kramar. Po osnovni šoli v Nazarjah se je izučil za čevljarja in delal pri raznih čevljarskih mojstrih. Zgodaj je izgubil starše in zato kmalu okusil trdote vsakdanjega življenja.
Bil je zelo razgledan in član Sokola na Rečici.
V NOV je vstopil med prvimi maja 1942. Dodeljen je bil Pohorskemu bataljonu, ki so ga zaradi izdajstva okupatorji 8. januarja 1943 na Osankarici obkolili in pobili vse do zadnjega moža.
KROPOVŠEK KAREL – FLOSARJEV
Sin Jožefa in Marije, rojene Štiglic, se je rodil 6. oktobra 1907 v Homcu. Po osnovni šoli na Gorici ob Dreti se je zaposlil doma na srednje veliki kmetiji. Občasno je delal tudi kot lesni delavec in splavar.
Leta 1943 je bil mobiliziran na delo v Nemčijo, od koder je pobegnil, se za kratek čas zglasil doma, 2. septembra 1944 pa se je pridružil NOV. Bil je mitraljezec v Levstikovi brigadi. V boju z belogardisti je 6. novembra 1944 na pokopališču v Hinjah padel. Pokopan je v skupnem grobu pri zvoniku na pokopališču.
Zapustil je ženo in dva otroka.
KRUMPAČNIK FRANC – MIKELNOV
Rodil se je 19. septembra 1926 na Rečici ob Savinji v delavski družini. Po domači osnovni šoli se je izučil za mizarja, potem pa je delal kot pomočnik pri raznih mizarjih v dolini.
V NOV je vstopil septembra 1944 in postal gojenec podoficirske šole na Spodnjem Pobrežju. Ob ponovnem vdoru Nemcev na osvobojeno ozemlje decembra 1944 se je podoficirska šola postavila v bran napadalcu.
Franc je bil hudo ranjen, zato so ga Nemci zajeli in odpeljali neznano kam. Po vojni so ga 30. junija 1945 razglasili za mrtvega.
MELAVC JANEZ – TOMAŽIN
Sin Ivana in Frančiške Fürst se je rodil 11. februarja 1903 na Spodnjem Pobrežju. Po osnovni šoli na Gorici ob Dreti je ostal doma in pomagal staršem pri delu na kmetiji.
V NOV je vstopil 24. aprila 1944. Dodeljen je bil 10. Ljubljanski brigadi na Dolenjskem. Po napadu na Škofljico na Dolenjskem so ga pogrešali, zato je bil z datumom 31. december 1944 razglašen za mrtvega.
Poročil se je leta 1937 in je po smrti zapustil ženo in štiri mladoletne otroke.
MIHELIČNIK ANTON – LIPNIK
Rodil se je 10. julija 1907 na Zgornjem Pobrežju. Oče Janez in mati Marija, rojena Turk, sta imela majhno kmetijo. Po osnovni šoli je pomagal staršem pri delu na kmetiji, kmalu pa se je zaposlil na žagi v Nazarjah, kjer je ostal do vstopa v NOV.
V NOV je vstopil 24. aprila 1944. Dodeljen je bil 2. četi 2. bataljona Ljubljanske brigade. V bojih, ki jih je bila brigada, se je izkazal in zato napredoval v vodnika.
Padel je 7. aprila 1945 v Strugah na Dolenjskem.
Zapustil je enega otroka.
MIKLAVC FRANČIŠEK – AVGUŠTINOV
Rodil se je 16. marca 1922 v Trnovcu Francu in Mariji, rojeni Pornat. Po osnovni šoli na Gorici ob Dreti je ostal doma na posestvu in pomagal staršem pri kmečkem delu. Priložnostno je tudi splavaril.
Oktobra 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Februarja 1944 mu je uspelo, da je z dvema tovarišema pobegnil iz nemške vojske, a so ga na poti domov v Zagrebu prijeli in ga poslali v Beograd pred vojno sodišče.
Po obsodbi v Beogradu je za njim izginila vsaka sled.
MIKLAVC JANEZ – AVGUŠTINOV
Frančiškov mlajši brat se je rodil 5. septembra 1924 in je po osnovni šoli na Gorici ob Dreti prav tako kot starejši brat ostal doma na kmetiji. Leta 1942 so ga Nemci mobilizirali v Arbeitsdienst. Zaradi bolezni se je januarja 1943 vrnil iz Nemčije in se takoj povezal z NOV. Do aretacije 23. decembra 1943 je na terenu deloval kot obveščevalec. Po zasliševanju in mučenju v celjskih zaporih so ga skupaj z 12 tovariši 9. marca 1944 odpeljali v Zreče pri Konjicah, kjer je vil ustreljen kot talec.
Pokopan je v skupnem grobu v Zrečah.
MLINAR ANA – MOŽICOVA
Rodila se je 10. julija 1895 na Zgornjem Pobrežju. Po osnovni šoli na Gorici ob Dreti je ostala doma in pomagala staršem pri delu na kmetiji.
Četudi se ni ukvarjala s politiko, so jo leta 1942 aretirali in odvedli v celjske zapore. Verjetno zaradi nečakov, ki sta se takrat pridružila NOV. Hkrati z njo so aretirali tudi njeno nečakinjo Ančko – Soldatovo, hčerko brata Franca, ki je živela pri njej, ker je bilo doma v Šentjanžu sedem otrok.
Iz Celja so jo odpeljali v Auschwitz, kjer pa ni prenesla trpinčenja in je 24. decembra 1942 umrla.
MLINAR ANA – ANČKA SOLDATOVA
Rodila se je 13. septembra 1918 v Šentjanžu Francu in Mariji, rojeni Vertot. Po osnovni šoli na Rečici je pomagala doma v gospodinjstvu in na kmetiji, pozneje je živela in pomagala teti Ani Možicovi v Zg. Pobrežju, ki je ostala sama na očetovi domačiji.
Avgusta 1942 so jo aretirali in odpeljali v celjske zapore od tod pa v taborišče Auschwitz. Tudi njo so aretirali zato, ker sta se njena brata Franc in Slavko pridružila NOV.
Po poročilu iz taborišča je 27. januarja 1943 umrla zaradi trebušnega tifusa.
MLINAR APOLONIJA – SOLDATOVA
Rodila se je 24. januarja 1890 v Šentjanžu očetu Antonu in materi Mariji, rojeni Vaš. S Francem Mlinarjem se je poročila leta 1923, ker mu je prva žena, njena sestra Marija, leto poprej po porodu sina Alojza umrla in zapustila pet majhnih otrok.
Moževa sinova iz prvega zakona, Franc in Slavko, sta se leta 1942 pridružila NOB, zato so Nemci odpeljali njo in dva njena otroka, Pepco in Karla, v taborišče Auschwitz. V taborišču so jo ločili od otrok. Vrnil se je samo Karl (rojen 26-10-1925, umrl 12- 5-1967).
V taborišču je umrla septembra 1942.
MLINAR FRANC – SOLDATOV
Sin Franca in Marije, rojene Pečnik, se je rodil 12. julija 1884 v Zg. Pobrežju. V osnovno šolo je hodil na Rečici, potem pa je delal doma na kmetiji.
Pred prvo svetovno vojno se je poročil z Marijo, rojeno Vertot, in se preselil k “Soldatu” v Šentjanž. Rodila mu je šest otrok, po porodu zadnjega pa je umrla. Leta 1923 se je poročil z njeno sestro Apolonijo, s katero je imel hčerko Pepco in sina Karla.
Leta 1942 sta odšla sinova Franc in Slavko v partizane, zato so Nemci zaprli vso družino, ki je – razen najmlajšega Karla – umrla v taborišču Auschwitz.
Francu je uspelo, da se je aretaciji izmaknil. Zatekel se je na Pobrežje k Možicu, kasneje pa k Mežnarju oziroma Pentverju v Šentjanž. Decembra 1944 se je pred nemško ofenzivo z enotami NOV umikal na Kranjsko. Padel je v Štancih Lazih januarja 1945.
MLINAR FRANC – SOLDATOV
Najstarejši sin Franca in Marije, rojene Vertot, se je rodil 31. decembra 1912 v Šentjanžu. Po osnovni šoli na Rečici je delal doma na kmetiji, pretežno pa je splavaril.
Z okupatorjem se ni sprijaznil in je že junija 1942 odšel v NOV. Sprva je bil v Savinjski četi, kasneje v Pohorskem bataljonu. Avgusta 1942 se je s tovarišem Francem Pintarjem-Švabom mudil pri Štefcu na Homcih. Štefec jima je ponudil mošt, v katerega je dal uspavalno sredstvo. Ko sta partizana na skednju zaspala, ju je prijavil žandarjem na Rečici.
Franc se je na žandarmerijski postaji zbudil, vendar kljub mučenju ni ničesar izdal. Naslednji dan, 24. avgusta, so ju odpeljali v Celje. Pintar je med potjo umrl, Franca pa so iz celjskih zaporov premestili v Maribor, kjer je bil 2. oktobra 1942 ustreljen kot talec.
MLINAR JOZEFA – SOLDATOVA PEPCA
Rodila se je 15. avgusta 1924 v Šentjanžu v drugem zakonu Franca Mlinarja z Apolonijo Vertot. Po osnovni šoli na Rečici je pomagala doma v gospodinjstvu in na kmetiji. Živeli so skupaj s polsestro Marijo in polbrati Francem, Jožetom in Slavkom, medtem ko se je njena polsestra Ana preselila k teti Ani na domačijo v Zg. Pobrežje.
Franc in Slavko sta leta 1942 odšla v NOV, zato so Nemci vso družino aretirali. Skozi celjske zapore je šla njihova pot v taborišče Auschwitz, kjer sta poleg nje in njene mame Apolonije leta 1942 umrli tudi njena polsestra Ana Soldatova in teta Ana Možicova.
Iz taborišča se je vrnil samo njen mlajši brat Karl.
MLINAR STANISLAV – SOLDATOV SLAVKO
Najmlajši sin iz prvega zakona Franca in Marije, rojene Vertot, se je rodil 7. maja 1920 v Šentjanžu. Po osnovni šoli na Rečici je ostal doma, pomagal na kmetiji, občasno pa tudi splavaril skupaj s starejšim bratom Francem.
Že maja 1942 je odšel v NOV. Najprej je bil v Savinjski četi, kasneje pa v Pohorskem bataljonu, ki so ga Nemci 8. januarja 1943 pri Osankarici na Pohorju povsem uničili. Med padlimi je bil tudi Soldatov Slavko.
Umrl je skoraj hkrati s starejšo sestro Ano, ki je januarja 1943 preminula v taborišču Auschwitz. Tam so že jeseni leta 1942 preminule njegova mačeha Apolonija, polsestra Pepca in teta Ana.
NADVEŽNIK ANTON – LISJAKOV
Sin Antona in Ane, rojene Turk, se je rodil 23. januarja 1906 na Spodnji Rečici. Po osnovni šoli na Rečici je moral že v zgodnji mladosti zdoma. Kruh si je služil z delom pri raznih kmečkih gospodarjih.
Ob zlomu Kraljevine Jugoslavije so ga Nemci ujeli in poslali v ujetništvo v Nemčijo. Vrnil se je leta 1943, a moral bi takoj spet na delo nazaj v Nemčijo. Temu se je Tone uprl.
Nemci so ga odvedli nasilno in ga poslali v delovno taborišče, kjer je postal 23. marca 1945 žrtev letalskega napada.
NADVEŽNIK IVAN – LISJAKOV
Sin Antona in Ane, rojene Turk, se je rodil 8. novembra 1922 na Spodnji Rečici. Po osnovni šoli na Rečici si je služil kruh s kmečkim delom pri raznih gospodarjih, a ko mu je bilo 17 let, je dobil delo na žagi v Nazarjah.
Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Na fronti je zvedel, da so Nemci njegovega starejšega brata Kancijana aretirali in v Mariboru ustrelili kot talca.
V pismih domov je začel poizvedovati, kako bi se lahko pridružil NOV, a eno teh pisem je prišlo v roke gestapa. Ivan je medtem že pobegnil, toda zaradi izdajalskega pisma so ga v Zagrebu prijeli in zaprli.
Odtlej je za njim zginila vsaka sled.
NADVEŽNIK KANCIJAN – LISJAKOV
Sin Antona in Ane, rojene Turk, se je rodil 29. maja 1908 na Spodnji Rečici. Po osnovni šoli na Rečici se je izučil krojaške obrti. Sprva je delal na Rečici, leta 1942 pa je odprl svojo delavnico v Šoštanju.
Kmalu je začel sodelovati z OF in v svoji krojaški delavnici v Šoštanju je šival obleke tudi za NOV. Zaradi izdaje so ga maja 1942 aretirali.
Sprva je bil v zaporih v Celju, potem so ga premestili v Maribor, kjer je bil 2. oktobra 1942 ustreljen kot talec.
NEDOMLEL FRANC – ČEHOV
Sin Franca se je rodil 19. marca 1899 v Moravicah-Brunovice na Češkem. Izučil se je za mesarja, a je kmalu odšel po svetu s trebuhom za kruhom.
Star 25 let je prišel na Rečico in se zaposlil kot poljski delavec. Leta 1936 je pridobil jugoslovansko državljanstvo, se je poročil s Frančiško Nerat in zaposlil na žagi v Nazarjah. V zakonu so se mu rodili štirje otroci.
V času,
ko je bila Zgornja Savinjska dolina osvobojeno ozemlje, se je 3. novembra 1944 pridružil NOV na komandi mesta Ljubno.Ob ponovnem vdoru Nemcev v dolino so ga decembra 1944 ujeli in odpeljali v celjske zapore. Tam je za njim izginila vsaka sled.
OREŠIČ FRANC – OREŠIČEV
Sin Franca in Marije, rojene Podkrižnik, se je rodil 7. oktobra 1928 na Prihovi. Po osnovni šoli na Rečici se je zaposlil pri lesnem podjetju v Nazarjah.
V NOV je vstopil kot prostovoljec 19. novembra 1944. Ob ponovnem vdoru Nemcev v dolino je padel v boju na Gneči 1. decembra 1944.
Pokopan je bil v skupnem grobu na Gneči, mati pa je dala prekopati na domače pokopališče v Nazarjah.
PEČNIK FRANC – VRBANČEV
Rodil se je 18. avgusta 1905 v Poljanah na majhni kmetiji. Po osnovni šoli na Rečici je delal doma na kmetiji in kot gozdni delavec.
Poročil se je in rodilo se mu je šest otrok.
V NOV je vstopil aprila 1944. Bil je v Šlandrovi brigadi in sodeloval v raznih bitkah.
Padel je v boju 31. decembra 1944 v okolici Žužemberka.
POLJANŠEK ANTON – BOŠTINOV
Rodil se je 22. februarja 1910 v Okrogu pri Motniku. V začetku 30-tih let je dobil službo cestarja. Stanoval je na Spodnji Rečici.
V NOV je vstopil poleti 1944. Bil je v drugi četi drugega bataljona Šlandrove brigade. Po bitki z belogardisti 15. oktobra 1944 pri Čatežu na Dolenjskem je bil pogrešan.
Po vojni so ga razglasili za mrtvega.
RAKUN FRANC – ČREMEŠKI
Sin Franca in Antonije, rojene Komar, se je rodil 1. januarja 1926 na Poljani. V osnovno šolo je hodil na Rečici. Po dokončani šoli je ostal doma in je pomagal staršem pri delu na posestvu.
Leta 1944 je dobil poziv v nemško vojsko, vendar se ni odzval. Skrival se je doma, kjer so ga med preiskavo odkrili in odpeljali v celjske zapore.
Iz Celja so ga premestili v Maribor, kjer so ga zaslišali, nato pa 16. julija 1944 skupaj s 24 tovariši odpeljali v Fram in ga kot talca ustrelili.
Pokopan je v skupnem grobu v Framu pri Mariboru.
RAMŠAK FRANC – ZUNŠEKOV
Rodil se je 3. januarja 1911 na Zgornjem Pobrežju Antonu in Frančiški, rojeni Fedran. V osnovno šolo je hodil na Gorici ob Dreti, nakar se je šel učit za kovača in postal kovaški pomočnik.
Leta 1931 je moral na 18-mesečno služenje vojaškega roka v vojski Kraljevine Jugoslavije, potem pa je spet delal kot kovač pri raznih mojstrih.
Pred vstopom v NOV marca 1944 je delal v Laškem. Ni znano, v kateri enoti je bil, znano pa je, da je padel novembra 1944 v Stični na Dolenjskem.
RIHTER ANTON – RAGUZOV
Sin Franca in Jožefe, rojene Potočnik, se je rodil 21. januarja 1921 v Novi Štifti, živel pa je v Šentjanžu, kamor se je družina preselila.
Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Rečici, je delal kot kmečki delavec pri raznih kmetih.V NOV je vstopil 20. aprila 1944 in postal borec v Šlandrovi brigadi. V bitki pri Braslovčah je bil ranjen v desno roko. Poslali so ga na zdravljenje na takratno osvobojeno ozemlje. Bil je pri Detmarju v Pimožu pri Ljubnem.
Ob ponovnem vdoru okupatorjev v dolino so ga Nemci ujeli in odpeljali v mariborske zapore, od koder so ga 28. februarja 1945 odpeljali v Šoštanj skupaj z drugimi talci in ustrelili.
SENICA IVAN – BOGNERJEV
Rodil se je 29. oktobra 1921 na Rečici Ivanu in Mariji, rojeni Rosenstein. Po osnovni šoli na Rečici se je pri očetu izučil za kolarja.
Do leta 1942 je delal doma pri očetu, potem pa se je zaposlil pri kolarskem mojstru Fuchsu v Gradcu. Maja 1944 je bil doma na dopustu, a se potem ni več vrnil v Avstrijo. Vstopil je v NOV in se pridružil Šlandrovi brigadi. Že poleti je prišel za intendanta v VDV brigado.
Januarja 1945 se je mudil pri Francu Zajcu na Poljanah, ko je prišla mimo nemška patrulja. Oba so aretirali. Najprej sta bila zaprta na Rečici, potem so ju odpeljali v Mozirje in v Celje. Čez nekaj dni so ju odpeljali v Maribor.
Ivana so 23. marca 1945 ustrelili kot talca v Zgornji Polskavi pri Pragerskem.
SENICA IVAN – UNATOV
Rodil se je 21. avgusta 1917 v Prihovi. V osnovno šolo je hodil na Rečico, po šoli pa je delal doma na posestvu pri očetu. Leta 1942 je začel delati za OF, a ko je oktobra 1943 dobil poziv, da vstopi v nemško vojsko, je prostovoljno vstopil v NOV.
Bil je kurir v skupini VOS, oktobra 1943 je sodeloval pri napadu na sovražno postojanko na Rečici, maja 1944 pa je bila njegova skupina v zasedi na Celinah pri Mozirju. Tam ga je zadela sovražna krogla iz nazarskega samostana. Brat Franc ga je skrivaj pokopal v gozdni kotanji nad Celinami.
Ko je bila jeseni 1944 Zgornja Savinjska dolina osvobojeno ozemlje, so ga starši prekopali na domače pokopališče na Rečici.
SKOK FRANC – BENDOV
Sin Jožeta in Jožefe, rojene Zagožen, se je rodil 8. julija 1909 na Brdu. V osnovno šolo je hodil v Šmartnem ob Paki, potem pa je delal doma na srednje veliki kmetiji.
Že jeseni 1941 se je pridružil OF, ko je Albin Vipotnik-Strgar sklical prve sestanke zaupnikov OF pri Muzgovi koči na Brdu. Maja 1942 je vstopil v Savinjski bataljon, a je kasneje deloval na terenu v Zgornji Savinjski dolini.
Sredi januarja 1943 sta ga domačina na Zgornjem Pobrežju opila in mu v pijačo primešala strup. Omamljen je odšel Franc skozi Rečico do Kocjana v Dol-Suhi, kjer je omagal.
Tam so ga žandarji ujeli, ga vodili skozi trg in ukazali, da so ljudje pljuvali vanj in ga sramotili. Iz celjskih zaporov so ga prepeljali v Maribor, od tam pa v Pišece na Bizeljsko, kjer so ga 1. maja 1943 skupaj z 9 drugimi talci ustrelili.
SKOK KATARINA – BENDOVA
Hči Jožeta in Jožefe, rojene Zagožen, se je rodila 16. aprila 1912 na Brdu. Osnovno šolo je obiskovala v Šmartnem ob Dreti, potem pa je delala doma pri starših in na kmetiji.
Njeni trije bratje so šli leta 1942 v partizane, zato so jo Nemci za kazen odpeljali junija 1942 v celjske zapore.
Iz Celja so jo poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se je njena trnova pot 11. novembra 1942 končala v krematoriju.
SLAPNIK IVAN – GRDINOV
Sin Franca in Marije, rojene Dobrovnik, se je rodil 1. marca 1912 v Šentjanžu. V osnovno šolo je hodil na Rečici, po šoli pa se je izučil za čevljarja. Delal je pri raznih čevljarskih mojstrih, drugače pa je pomagal tudi doma na kmetiji.
Nemci so ga kmalu po prihodu mobilizirali in poslali na delo v Hamburg. Ko je prišel domov na dopust, je 3. maja 1944 vstopil v NOV. Dodeljen je bil 1. bataljonu Šlandrove brigade. Kmalu je postal desetar.
Sodeloval je v raznih bojih, ki jih je bila brigada, a 7. novembra 1944 ga je ob napadu na Kresnice pri Litiji zadela krogla. Zapustil je dva mladoletna otroka.
ŠTIGLIC ANA – ČUJEŽEVA NUŠKA
Rojena je bila 6. aprila 1923 na Rečici Jožetu in Katarini, rojeni Terčak. Po osnovni šoli na Rečici je nadaljevala študij na učiteljišču v Mariboru.
Ob osvoboditvi Zgornje Savinjske doline avgusta 1944 je začela poučevati v Radmirju.
Ko je sovražnik znova osvajal ozemlje doline, se je umaknila z neko enoto NOV. Pri Lamprečniku nad Lenartom pri Gornjem Gradu jo je 26. decembra 1944 zadela sovražna krogla.
Po osvoboditvi je bila prekopana na domače pokopališče na Rečici.
TROJER JOŽE – TROJERJEV
Sin Jožeta in Frančiške, rojene Rovtar, se je rodil 18. januarja 1906 v Podbrdu pri Tolminu. Mati mu je umrla, ko je bil star 10 let. Moral se je preživljati sam. Po prvi svetovni vojni ni zdržal pod fašističnim nasiljem in je leta 1929 pribežal v Jugoslavijo. Zaposlil se je kot delavec na žagi v Nazarjah.
V NOV je vstopil 3. avgusta 1944. V Šlandrovo brigado ga je pripeljal vodja patrulje Mirko Jurak s Prihove. Jožeta so zaradi slabega zdravja premestili v zaledje.
Med zimsko ofenzivo, ko je okupator leta 1944 znova osvajal osvobojeno ozemlje, so ga pri Zgornjem Špehu pod Lepenatko ujeli in odpeljali v Ljubno, nato pa v Radmirje, kjer je bil obsojen na smrt in 27. decembra 1944 ustreljen na Polju (Vezočke njive).
TURK IVAN – KOZOČKI
Sin Franca in Marjete, rojene Časl, se je rodil 23. decembra 1927 v Šentjanžu. V osnovno šolo je hodil na Rečici, po šoli pa je ostal doma.
V NOV je vstopil 12. marca 1944. Bil je v Šlandrovi brigadi in se je z njo udeležil bojev v Beli krajini. Kasneje je bil na komandi mesta Črnomelj.
Od decembra 1944 je pogrešan.
VAJD JOŽEF – POLICAJEV
Rodil se je 21. januarja 1906 na rečici Francu in Ani, rojeni Šestir. V osnovno šolo je hodil na Rečici, po šoli se je izučil za kolarja. Delal je pri raznih kolarskih mojstrih v Sloveniji.
Ob okupaciji je delal nekje na Hrvaškem. Nemci so ga poslali na delo v Nemčijo.
Ko se je leta 1943 vrnil iz Nemčije, je spet odšel na Hrvaško, kjer se je vključil v NOV.
Jeseni leta 1943 je v borbi pri Sisku padel.
VALTE ANTON – SLATINSKI MLINAR
Rodil se je 6. januarja 1901 na Rečici v delavski družini. Osnovno šolo je obiskoval na Rečici, potem pa se je zaposlil kot delavec na posestvu pri Frančiški Tesovnik. Kasneje je delal tudi pri raznih drugih gospodarjih.
Pogumno je pokazal svoje sovraštvo do okupatorja in javno izrekal pripombe proti Nemcem, zato ga je gestapo aretiral že junija 1941 in odpeljal v celjske zapore.
V zloglasnem celjskem zaporu Stari pisker so ga zasliševali in mučili, a zvedeli niso ničesar. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer se je njegovo življenje končalo 20.januarja 1942 v krematoriju.
VENEK JOŽEF – BLAŽUNOV
Sin Franca in Ane, rojene Žmavc, se je rodil 11. oktobra 1914 na Rečici, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Potem se je izučil za mizarja in se zaposlil v mizarski delavnici lesnega podjetja v Nazarjah.
Oktobra 1943 se je pridružil borcem Šlandrove brigade in sodeloval v raznih bitkah. Aprila 1944 je bil pri Domžalah ranjen. Odpeljali so ga v partizansko bolnišnico v Moravčah. Nekdo je bolnišnico izdal in 6. maja 1944 so Nemci bolnišnico obkolili, nekaj ranjencev na kraju samem postrelili, druge pa poslali v razne zapore in taborišča.
Med ustreljenimi je bil tudi Jožef Venek.
VENEK VIKTOR – JUŠKI
Sin gozdnega delavca se je rodil 22. oktobra 1920 v Dol-Suhi. Na Rečici je hodil v osnovno šolo, potem pa je delal doma pri starših, dokler ni postal pravi gozdni delavec.
Leta 1941 ga je okupator poslal na prisilno delo v Nemčijo. Ko je bil čez leto dni na dopustu, se ni pravočasno vrnil, pa so ga aretirali in spet poslali v Nemčijo.
Poleti 1943 je pobegnil s prisilnega dela v Nemčiji, a ga je nemška policija ujela. Zaprli so ga v Dravogradu in tu je za njim izginila vsaka sled.
VERŠNIK JOŽE – STRAHUTOV
Sin Antona in Vere se je rodil v delavski družini 7. marca 1901 v Gornjem Gradu, potem pa je živel v Grušovljah.
Že v zgodnji mladosti si je moral služiti kruh z delom na polju pri raznih gospodarjih. Leta 1930 pa je odšel v Francijo, kjer je delal štiri leta v nekem rudniku. Ko se je vrnil domov, je spet delal na polju pri raznih gospodarjih.
V NOV se je vključil 12. julija 1944, ko je postal borec v tretji četi drugega bataljona Šlandrove brigade. V borbi pri Hrastniku je bil med 10. in 12. avgustom 1944 hudo ranjen in je za posledicami umrl.
Pokopan je pri Sv. Jederti nad Laškim.
VODUŠEK JOŽEF – ANDRIJEV
Rodil se je 22. februarja 1900 v Dol-Suhi v delavski družini. V osnovno šolo je hodil na Rečici, potem pa se je zaposlil na kmečki žagi. Kot žagar je delal na raznih kmečkih žagah.
Med okupacijo se je zaposlil v rudniku Žiferje. Ko so partizani ta rudnik uničili, so Nemci premestili vse zaposlene v rudnik Weisswasser na Gornjem Štajerskem.
Septembra 1944 je prišel na dopust, a v rudnik se ni več vrnil. Pridružil se je Bračičevi brigadi. Ob nemški ofenzivi decembra 1944 so ga zajeli v hribih nad Bočno. nekaj dni je bil zaprt v Mozirju, potem so ga pa premestili v mariborske zapore.
Od tam o njem ni bilo več glasu, zato so ga z 31. decembrom 1944 razglasili za mrtvega.
VRŠNAK STANISLAV – PODGOŠKI STANKO
Rodil se je 15. novembra 1912 v Spodnji Rečici. Po osnovni šoli na Rečici je delal doma pri očetu, kasneje pa tudi pri raznih delodajalcih.
Spomladi leta 1944 je vstopil v Šlandrovo brigado in z njo bil bitke vse do 31. decembra 1944, ko je padel v bojih v okolici Moravč.
ZAJC ANTON – JURJEVČEV
Sin Franca in Frančiške se je rodil 2. januarja 1911 na Rečici, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Po šoli se je izučil za čevljarja in delal pri raznih mojstrih. Pomagal pa je tudi doma materi na kmetiji.
V NOV je vstopil aprila 1944. Bil je v 10. Ljubljanski brigadi in je sodeloval v številnih akcijah in borbah te brigade.
V boju z belogardisti je bil oktobra 1944 pri Novem Mestu zajet. Po nečloveškem mučenju so ga umorili.
ZAJC FRANC – JURJEVČEV
Sin Franca in Frančiške se je rodil 29. marca 1909 na Homcu, potem pa je družina živela na Poljanah. Po osnovni šoli v Radmirju je delal pri raznih posestnikih, kasneje pa se je zaposlil v opekarni na Rečici.
V NOV je šel 22. aprila 1944. Dodelili so ga IV. operativni coni. Med ponovnim vdorom sovražnika na osvobojeno ozemlje decembra 1944 se je mudil na svojem domu na Poljanah, kjer ga je 9. januarja 1945 aretirala nemška patrulja in odgnala v zapor na Rečici.
Z Rečice so ga odpeljali v Celje, od tam v mariborske zapore, 28. februarja 1945 pa so ga v Šoštanju ustrelili kot talca.
ZAJC JOŽE – PARKELNOV
Bil je sin Frančiške Zajc, rojen 9. julija 1915 na Homcu. Osnovno šolo je obiskoval v Radmirju, potem pa je hodil skupaj z materjo na dnino, da sta lahko preživela.
Po prihodu okupatorja se je vključil v terensko delo OF, 20. marca 1944 pa se je pridružil Šlandrovi brigadi. Z večjo skupino borcev, ki jih je brigada napotila na Dolenjsko, je 24. marca 1944 prečkal Savo, kjer je bila sovražnikova zaseda. Med padlimi je bil tudi Jože Zajc.
Z letakom, na katerem je bila vest o njegovi smrti, so skušali Nemci na Rečici preprečiti, da bi se ljudje vključevali v NOB.
ZVIR STANKO – MATEVŽEV
Sin Jožeta in Marije, rojene Rakun, se je rodil 11. januarja 1919 na Prihovi. Po osnovni šoli na Rečici je dokončal še dve leti meščanske šole, potem pa se je izučil za trgovca.
Mobilizirali so ga v nemško vojsko, a ko je bil marca 1944 doma na dopustu, se ni več vrnil k Nemcem, temveč je vstopil v NOV. Deloval je na terenu na Dobrovljah.
Padel je 8. avgusta 1944 v Lučah. Pokopan je na domačem pokopališču na Rečici.
ŽUNTAR FRANC – ULUPOV
Sin Martina in Jožefe, rojene Žvipelj, se je rodil 22. oktobra 1921 v Kokarjah. Po osnovni šoli na Rečici je nekaj časa delal doma na kmetiji, potem pa se je zaposlil na žagi v Nazarjah.
V nemško vojsko so ga mobilizirali 6. decembra 1942 in ga poslali v boj proti partizanom v Bosni. Tam je 20. aprila 1943 prestopil k partizanom in postal borec v 12. Dalmatinski udarni brigadi.
Z brigado je sodeloval v bojih za Široki Brijeg pri Mostarju, kjer je padel. Za dan njegove smrti so določili 31. december 1944.
ŽUNTER ALOJZ – DORNIKOV
Sin Janeza in Neže, rojene Krumpačnik, se je rodil 19. novembra 1909 na Prihovi. Po osnovni šoli na Rečici je ostal doma pri starših, delal priložnostno pri raznih kmetih, največ pa je splavaril. Leta 1929 je začel delati na žagi v Nazarjah.
V NOV je vstopil 24. aprila 1944. Bil je v tretji četi prvega bataljona 10. Ljubljanske brigade. Postal je desetar.
V boju z belogardisti je 31. marca 1945 pri Sv. Primožu blizu Žužemberka padel. Pokopali so ga v Velikem Lipju v Suhi krajini.
Zapustil je ženo Terezijo in štiri mladoletne otroke.
